<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 72/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.72.2006
Evidenčna številka:VSK03057
Datum odločbe:06.06.2006
Področje:civilno procesno pravo
Institut:predlog za obnovo postopka - obnovitveni razlog - načelo kontradiktornosti - nova dejstva in dokazi

Jedro

Obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 394. člena ZPP, je nedovoljen že zaradi tega, ker je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku. Obnovo postopka iz razloga iz 10. točke 394. člena ZPPse sme dovoliti samo, če stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati novih dejstev preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, v katerem je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v P. z dne 12.1.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. I Cp 433/2004 z dne 13.9.2005 pravnomočno razsojeno, da se plačilni nalog sodišča prve stopnje z dne 5.3.1999 v celoti vzdrži v veljavi, toženec pa je tožniku dolžan plačati stroške postopka.

Proti takemu sklepu se pritožuje tožena stranka, ki meni, da se obrazloženi razlogi, ki se nanašajo na zamudo roka, zgrešeni. Navaja, da toženi stranki sodba sodišča druge stopnje ni bila vročena, temveč je bila vročitev opravljena njenemu pooblaščencu, ki pa jo s sodbo ni seznanil. Gre torej za fikcijo vročitve sodbe toženi stranki. Zato je po mnenju pritožnika začel teči rok šele takrat, ko je tožena stranka pregledala spis na sodišču, torej dne 23.11.2005 in takrat izvedela, da podpis na povratnici vabila za glavno obravnavo razpisano za dne 12.1.2004 ni njegov in da ni bilo pogojev, da se obravnava odpravi, ker vabilo za obravnavo ni bilo izkazano, vročeno pa je bilo 4 dni po opravljeni obravnavi. Glede zavrnitve predloga za obnovo postopka po 10. točki 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa pritožnik meni, da obnova iz tega razloga nikakor ni prepozna. Očitek sodišča, češ da bi tožena stranka za dokaze, za katere je izvedela dne 2.12.2005 na davčni upravi glede na to, da se je predmetni postopek na sodišču vodil polnih šest let, lahko pridobil tudi pred šestimi leti, je skrajno nekorekten in neutemeljen. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka navedla, da je šele 2.12.2005 izvedela, da je zoper tožnika potekala izterjave zaradi neplačanih obveznosti do davčne uprave. Inšpekcijski pregledi davčne uprave niso javni postopki, da bi tožena stranka lahko že leta 1999 vedela, da je davčna uprava pregledovala poslovanje tožeče stranke. Torej gre po oceni pritožnika za nova dejstva in dokaze, ki jih tožena stranka ni mogla uveljavljati v prejšnjem postopku brez svoje krivde. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka jasno in natančno obrazložila, da gre za nova dejstva in dokaze, ki so takšne narave, da bi lahko za toženca povzročili drugačno odločitev sodišča. Torej, da od tožeče stranke nikoli ni prejela račun št. 8/98 z dne 20.4.1998, ki je bil podlaga trditvi tožeče stranke o ceni in opravljenem delu za toženo stranko, temveč, da sta sklenili samo predračun s fiksno ceno in da tožnik ni opravil niti tretjino del iz predračuna, kaj šele po spornem računu ter da je bil preplačan. Toženec je zato predlagal, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi zapisnik davčne uprave, iz katerega bi bilo razvidno, da je tožnik izstavil sporni račun naknadno za nazaj, in sicer po 1.6.1999. Sodišče napačno sklepa, da je toženec želel naložiti sodišču, da pri upravnih organih poizveduje o ugotovitvah iz njihovega področja dela. Toženec je s tem hotel dokazati to kar je navedel, da račun z dne 24.8.1998 ni obstajal, da ga nikoli ni prejel in da to kar je v računu navedeno ne drži, v posledici česar je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke bil neutemeljen. Zato tudi ne vzdrži resne presoje ocena sodišča, da je predlog za obnovo postopka tudi v vsebinskem pogledu v celoti neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka uveljavljala dva obnovitvena razloga: 1. da ji je bilo z nezakonitim postopanjem, to je z opustitvijo vročitve vabila na glavno obravnavo dne 12.1.2004, onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (2. točka 394. člena ZPP) in 2. da med listinami, ki jih je tožeči stranki zasegla Davčna uprava K. leta 1998 in 1999, ko je zoper njo vodila postopek izterjave, zaradi neplačanih obveznosti, ni bilo računa, na podlagi katerega je tekla predmetna pravda, pri tem je tožena stranka trdila, da je to novo dejstvo, na podlagi katerega bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, brez svoje krivde pa ga ni mogla uveljavljati v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). V zvezi s tem je predlagala, da sodišče pridobi zapisnik Davčne uprave K., kar bi dokazovalo obstoj zatrjevanega novega dejstva.

Pregled zadeve pokaže, da je obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 394. člena ZPP, kot ga je uveljavljala tožena stranka, nedovoljen že zaradi tega, ker je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (1. odstavek 395. člena ZPP). Tožena stranka je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala, da ni bilo pogojev za glavno obravnavo dne 12.1.2004, ker ji ni bilo vročeno vabilo za obravnavo, torej je že tedaj uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ta pritožbeni razlog pa je bil s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. I Cp 433/2004 z dne 13.9.2005, kot neutemeljen zavrnjen. Tudi sicer je zmotno mnenje pritožnika, da toženi stranki prej navedena drugostopenjska sodba ni bila vročena, ko je bila vročena njenemu pooblaščencu, ki jo o sodbi ni seznanil. V tem primeru ne gre za fikcijo vročitve toženi stranki, kot to zmotno meni pritožnik, temveč ima taka vročitev podlago v 137. členu ZPP, ki določa, da se pisanja vročajo pooblaščencu, kadar ima stranka pooblaščenca, razen če ni v zakonu drugače določeno. Glede na navedeno je tudi iz tega vidika odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede drugega obnovitvenega razloga, to je razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za obnovo postopka zavrglo. Obnovo postopka iz tega obnovitvenega razloga se sme dovoliti samo, če stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati novih dejstev preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo (2. odstavek 395. člena ZPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi tožena stranka, ob primerni skrbnosti, dejstva oziroma dokaze, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga, lahko uveljavljala že v prejšnji pravdi. Temu v prid govori okoliščina, da je tožnik zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 12.1.2004 izpovedal, da je toženec prejel račun št. 8/98 v roke in da se mu tudi zdi, da mu je en izvod poslal po pošti. Tožena stranka bi lahko temu ugovarjala, pa ni, prav tako bi lahko kot dokaz za svoje trditve, da računa ni prejela, predlagala, da se pri Davčni upravi K. opravijo poizvedbe, ali je tožnik ta račun zavedel v svoje poslovne knjige. Poleg tega je tudi res, da tožena stranka v predlogu za obnovo postopka ni obrazložila, zakaj bi dejstvo, da navedenega računa ni bilo med zaseženimi listinami, bilo tako dejstvo, na podlagi katerega bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo uporabljeno v prejšnjem postopku. Da izdaja oziroma prejem računa ni pravnorelevantno dejstvo, se je očitno zavedala tudi tožena stranka, saj v prejšnjem postopku ni nikoli trdila, da računa ni prejela, temveč je le zatrjevala, da je šlo za drugačen dogovor med njo in tožnikom o delih, ki jih je slednji opravil. Predmet spora namreč ni bil račun sam po sebi, temveč je bila to pogodba o delu oziroma dodatna dela, glede katerih je tožeča stranka dokazovala, da so bila dogovorjena, tožena stranka pa je temu pavšalno ugovarjala. Glede na navedeno se sam po sebi ponuja zaključek, da dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka v predlogu za obnovo, v nobenem primeru ne more imeti narave novega dejstva, na podlagi katerega bi lahko bila zanjo izdana ugodnejša odločba.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za obnovo postopka pravilno zavrglo, pri čemer tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče, v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 365. člena ZPP potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

 


Zveza:

ZPP člen 394, 394/1-2, 394/1-10, 395, 395/1, 395/2, 394, 394/1-2, 394/1-10, 395, 395/1, 395/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDU4MQ==