<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 178/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2007:I.CP.178.2006
Evidenčna številka:VSK03056
Datum odločbe:15.05.2007
Področje:civilno procesno pravo
Institut:nesklepčna tožba - poprava tožbe

Jedro

Glede na zatrjevano podlago je zahtevek, kot je oblikovan, nesklepčen. Tožeča stranka bi zato morala tožbo oblikovati, kot izhaja iz zatrjevane podlage, kolikšna je še obveznost tožene stranke, pa bo v primeru, da tožeča stranka v pravdi uspe, (lahko) predmet izvršilnega postopka. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da v skladu s 108. členom ZPP pozove tožečo stranko, da tožbo popravi, da jo bo mogoče obravnavati.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 90.307.274,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 89.363.699,00 SIT od 9.9.2002 dalje, od zneska 914.525,70 SIT od 6.7.2002 dalje in od zneska 29.050,00 SIT od 20.6.2002 dalje, vse do dne plačila, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 2.226.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2005 dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka v delu, ki obsega prvi in tretji odstavek izreka (kolikor je bilo tožbi ugodeno), iz vseh razlogov po ZPP, predvsem pa zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialna prava ter kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodba razveljavi in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, ter da se toženi stranki dosodijo vsi stroški postopka, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v celoti izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, zlasti pa izpodbija način izračuna zamudnih obresti. Obrestna mera zamudnih obresti po sodbah Pdx in Pdy je nesporno določena v višini 37,5 %. Določitev fiksne obrestne mere za zamudne obresti na 37,5 % derogira uporabo ZOMZO iz leta 1992 in vse verzije ZPOMZO od leta 1995 dalje. Tožena stranka meni, da je volja strank nadomestila oba zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in je pravilna le linearna metoda izračuna obresti po posebej določeni 37,5 % obrestni meri. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da bi bil zahtevek pravočasen. Prav tako je po njenem mnenju napačno stališče, da je z vlogo v likvidacijskem postopku tožnik prišel v pozicijo zahtevati procesne obresti. Gre za obresti, ki se uveljavijo v tožbi ob glavnici ali po plačani glavnici samostojno, tožba pa je bila vložena šele leta 2003. Izjema obrestnega obrestovanja pri sojenju velja, ko terjamo plačilo obresti, ki niso bile plačane (glavnica pa je bila) in od tega terjamo še obresti. Tožena stranka je tudi ugovarjala pretirano višino tožbenega zahtevka to je obresti. Sodišče je spregledalo, da dosojeni znesek predstavlja 25-kratnik glavnice oz. 39-kratnik glavnice z obrestmi, kar ob uporabi temeljnega načela OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, privede do zaključka, da pri sklepanju sporazuma takega učinka stranki nista imeli v mislih, saj je nedvomno v nasprotju z moralo. Sodba je tudi nekonsistentna v delu, ki govori o zamudnih obrestih in pravi, da so obresti, kot akcesorna pravica glede nastanka vezane na glavno terjatev in jih je zato potrebno obravnavati na isti pravni podlagi kot glavno terjatev, ter da se zato uporablja predpis, ki je veljal v času sklepanja sporazuma, to je ZOR. Obenem pa zavrne ugovor, da se obresti ne morejo šteti kot pripadek oz. to ne more biti podlaga za sojenje v zadevi , ko se je zatrjevalo, da je že bilo pravnomočno odločeno, saj se akcesornost obresti nanaša le na njihov nastanek, ko pa nastanejo, obstojajo kot samostojna terjatev. Če obstajajo kot samostojna terjatev, imajo samostojno pravno podlago in se samostojno presojajo in bi moral zanje veljati vsakokratni predpis, ki velja v času teka zamudnih obresti. Če je tako, bi zanje moralo veljati po uveljavitvi Obligacijskega zakonika načelo, da obresti ne morejo presegati glavnice, ko dosežejo le to, vsaj za čas po uveljavitvi obligacijskega zakonika. Zaradi napačnega pravnega naziranja je sodišče napačno razsodilo. Tožena stranka meni, da bi lahko višje sodišče samo razsodilo, saj so narejeni vsi izračuni. Če pa bo sodbo razveljavilo, pa naj se dodeli v reševanje "popolnoma spremenjenemu sodišču" , saj je sodnik v tej zadevi sprejel vsaj eno zelo pristransko stališče in toženka dvomi v njegovo nadaljnjo nepristranost.

Tožena stranka je v zvezi s svojo pritožbo 13.4.2006 sodišču poslala vlogo, v kateri predlaga, da se pri reševanju pravnega sredstva upošteva tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. UI 300/04 z dne 1.3.2006.

Pritožba je utemeljena.

O terjatvi tožeče stranke do likvidacijske mase likvidacijskega dolžnika L. d.d., je bilo odločeno s sodbo Delovnega sodišča v K., opr. št. Pdx z dne 16.2.2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdpy 668/2000 z dne 20.6.2002, s katero je bilo pritožbi tožnika delno ugodeno in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka delno spremenjen tako, da je bilo ugotovljeno, da obstoji še terjatev tožnika do prvotožene stranke iz naslova zamudnih obresti v višini razlike med že ugotovljenimi zamudnimi obrestmi (obračunanimi po obrestni meri, po kateri B. K. obračunava vezane devizne depozite domačih fizičnih oseb na 12 mesecev) od tolarske protivrednosti zneska 24.000.- DEM od 1.2.1992 do plačila, od zneska 24.000.- DEM od 1.3.1992 do plačila in od zneska 24.000.- DEM od 1.4.1992 do plačila - pri čemer se upošteva srednji tečaj Banke Slovenije na dan plačila in zamudnimi obrestmi v višini 37,50 %, ki tečejo od tolarske protivrednosti zneska 24.000.- DEM (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.2.1992) od 1.2.1992 do plačila, od tolarske protivrednosti zneska 24.000.- DEM (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.3.1992) od 1.3.1992 do plačila, od tolarske protivrednosti zneska 24.000.- DEM (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.4.1992) od 1.4.1992 do plačila. Kar je zahteval tožnik več, to je, da se pri izračunu zamudnih obresti v višini 37,50 % upošteva tolarska protivrednost vtoževanih glavnic na dan plačila, je bilo z navedeno sodbo zavrnjeno. Višje delovno in socialno sodišče je še sklenilo, da se pritožba prvotožene stranke v celoti, pritožba tožnika pa v preostalem delu zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 29.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2002 do plačila, v 15-ih dneh; in še, da prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Terjatev, o kateri je bilo zoper likvidacijskega dolžnika pravnomočno razsojeno že s sodbo Delovnega sodišča v K. Pdx na prvi stopnji, je tožeča stranka proti toženi stranki L. d.d., uspešno uveljavljala s tožbo pred Okrožnim sodiščem v K. v zadevi opr. št. Pg, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 392/2001. V navedeni zadevi je bilo sporno zgolj to, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za tožbo. Ugotovljeno je bilo, da je pravna podlaga zahtevka tožeče stranke izjava tožene stranke, ki jo je podala dne 17.11.1992 v likvidacijskem postopku zoper likvidacijskega dolžnika L. d.d., s katero je tožena stranka prevzela tudi obveznost poravnave vseh obveznosti likvidacijskega dolžnika L. d.d. D. v likvidaciji, izhajajočih iz tožb likvidacijskih upnikov, ki ne bodo poravnane do zaključka likvidacijskega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka pred pritožbenim sodiščem v zadevi Pdx uspela tudi s preostankom svojega zahtevka, je v tokrat obravnavani zadevi pravda pred sodiščem prve stopnje tekla v napačni smeri, saj je bilo o tem, kar je vsebina navedb tožeče stranke, to je, glede terjatve do likvidacijske mase likvidacijskega dolžnika, že odločeno. Enako, kot v pravdni zadevi Pg, je tudi v tokrat obravnavani zadevi sporno zgolj to, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za tožbo. Vendar pa je glede na zatrjevano podlago (sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 20.6.2002, opr. št. Pdpy), zahtevek, kot je oblikovan, nesklepčen. Tožeča stranka bi zato morala tožbo oblikovati, kot izhaja iz zatrjevane podlage, kolikšna je še obveznost tožene stranke, pa bo v primeru, da tožeča stranka v pravdi uspe, (lahko) predmet izvršilnega postopka. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti (354. člen ZPP) in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da v skladu s 108. členom ZPP pozove tožečo stranko, da tožbo popravi, da jo bo mogoče obravnavati.

Glede predloga, da se ob morebitni razveljavitvi opravi glavna obravnava pred drugim sodnikom, pa je treba povedati, da okoliščine, ki jih navaja tožena stranka niso takšne, da bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnika, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZPP člen 108, 108.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDU4MA==