VSK sodba I Cpg 365/2006

Jedro

Razlogi, na podlagi katerih je mogoče doseči izključitev družbenika iz družbe izvirajo iz družbenikove osebne sfere, iz njegovih osebnih škodljivih ravnanj do drugih družbenikov ali v razmerju do družbe. To pravico pa lahko uveljavlja prizadeti družbenik le v razmerju do drugega družbenika in le dokler ima ta status družbenika. V trenutku, ko pa oseba, zoper katero se tak zahtevek uveljavlja nima več statusa družbenika, takemu zahtevku ni več mogoče ugoditi, saj je že pojmovno nemogoče iz družbe izključiti osebo, ki ni več družbenik.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se J.S. izključi iz družbe S., d.o.o., s tem, da ta sodba učinkuje tudi proti pravnemu nasledniku A.S. iz N., kateremu je toženec odstopil svoj poslovni delež v tej družbi, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji odmerjene na 1.889,40 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 791,80 EUR (v 15-ih dneh), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16.dne).

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožena stranka J.S. izključi iz družbe S., d.o.o., N., s tem, da ta sodba učinkuje tudi proti pravnemu nasledniku A.S. iz N., kateremu je toženec odstopil svoj poslovni delež v tej družbi. Glede stroškov postopka pa je sklenilo, da jih je tožena stranka dolžna tožeči povrniti v višini 571.071,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrženje tožbe tožeče stranke, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži vse stroške tega postopka vključno s pritožbenimi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP, saj je tožeči stranki zmotno priznalo pravni interes za vodenje predmetnega postopka kljub temu, da je bilo tekom postopka kot nesporno ugotovljeno, da se je tožena stranka že prostovoljno umaknila iz družbe tako, da je odsvojila svoj poslovni delež v družbi. Pravnomočna oblikovalna sodba o izključitvi družbenika iz družbe in pogodbena odsvojitev poslovnega deleža, o katerem je obveščen poslovodja sta sicer dva različna pravna instituta, ki pa zasledujeta enak cilj: umik družbenika iz družbe. Z odsvojitvijo poslovnega deleža v družbi je bil s strani tožene stranke dosežen cilj, ki ga je tožeča stranka zasledovala z vložitvijo tožbe v zadevnem postopku. Od trenutka, ko je toženec odsvojil svoj poslovni delež v družbi, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vodenje postopka v obravnavani zadevi. S tem, ko je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo tak pravni interes, čeprav ga le-ta ni imela več ter meritorno odločilo o zahtevku, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1.odst. 339.čl. ZPP. Na neobstoj navedene procesne predpostavke pa je tožena stranka opozorila prvostopno sodišče že na obravnavi dne 18.09.2006. V izpodbijani sodbi se sodišče do takšnega ugovora tožene stranke sploh ni opredelilo, zaradi česar je poleg relativne zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ki hkrati predstavlja tudi kršitev pravice do izjave iz 22.čl. Ustave Republike Slovenije. Pravni interes tožeče stranke in s tem njeno pravovarstveno potrebo za vodenje predmetnega postopka je sodišče izpeljalo prek pravno zmotne uporabe določbe 190.čl. ZPP, ki ureja vprašanje odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda. V zvezi s tem pa pritožba opozarja, da se lahko določba 190.čl. ZPP glede na svoj pomen in vsebino nanaša zgolj na dajatvene in ugotovitvene tožbe, za oblikovalne tožbe pa ne pride v poštev. V obravnavanem primeru je do prekinitve razmerja med družbenikom in družbo že prišlo na prostovoljen način s pogodbenim umikom tožene stranke iz družbe, zaradi česar pojmovno sploh ni mogoče še enkrat takšne spremembe opraviti z oblikovalno sodbo. Nadalje še opozarja, da se predmetna tožba ne nanaša na stvar ali pravice, pač pa zahteva izključitev, zato določbe 190.čl. ZPP v zadevnem postopku ni mogoče uporabiti. Na nepravilnost uporabe te določbe v konkretnem primeru pa kaže tudi to, da tožnik s tožbo v takem primeru ne bi uspel, če bi jo vložil proti pridobitelju. Tožena stranka še poudarja, da mora po njenem stališču materialnopravna legitimacija za vodenje postopka obstajati tudi v razmerju do novega pridobitelja, sicer uporaba določbe 190.čl. ZPP ni možna. Prvostopno sodišče novemu družbeniku sploh ni dalo možnosti, da sodeluje v predmetnem postopku, katerega končna posledica bi bila, da bi tudi novi družbenik prenehal biti družbenik družbe. Vse navedeno pomeni, da je prvostopno sodišče zaradi zmotne uporabe določbe 190.čl. ZPP na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, navedena kršitev pa je vplivala na materialnopravno pravilnost sodbe. Nadalje pa še opozarja, da prvostopno sodišče niti ni ugotavljalo dejanskega stanja glede zatrjevanih kršitev tožeče stranke, ki kažejo na to, da obstoji razlog za izključitev tožeče stranke iz družbe. S tem je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v posledici česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Opozarja tudi, da je izključitev družbenika možna izključno v primeru, če sporna ravnanja družbenik izvrši v svojstvu družbenika, ne pa tudi če jih izvrši v svojstvu delavca oziroma direktorja. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pristransko obravnavalo stranki. Tudi utemeljenih razlogov za veljavno izključitev družbenika iz družbe sodišče ni pravilno ugotavljalo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani pravdni zadevi v okviru za odločanje pomembnega relevantnega dejanskega stanja prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka kot družbenica dne 28.11.2003 vložila zoper toženo stranko - drugega družbenika tožbo na izključitev iz družbe po 3.odst. 436.čl. Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-F. V tožbi je zatrjevala, da obstajajo utemeljeni razlogi za izključitev tožene stranke iz družbe.

Po vložitvi tožbe, med postopkom, je tožena stranka odsvojila svoj poslovni delež v družbi, saj ga je z darilno pogodbo z dne 02.07.2004 prenesla na A.S. Ta se je dne 12.07.2004 vpisal v sodnem registru Okrožnega sodišča v N. kot družbenik, medtem, ko je bila tožena stranka kot družbenik iz družbe izbrisana.

Tožeča stranka je nato na naroku dne 18.09.2006 "dopolnila" svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala, da izključitev učinkuje tudi za oziroma proti pridobitelju A.S.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za "priviligirano" spremembo tožbe po 186.čl. ZPP, ko privolitev toženca v spremembo ni bila potrebna in tako spremembo, kljub nasprotovanju tožene stranke dovolilo, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo z sklicevanjem na določbe 190.čl. ZPP.

Po stališču pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila oblikovalno tožbo. Oblikovalna tožba ima za cilj vzpostavitev, spreminjanje ali prekinjanje obstoječega pravnega razmerja. Z "dopolnitvijo" svojega zahtevka, sklicujoč se na 190.čl. ZPP pa je tožeča stranka dejansko zahtevala razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti, ker je po vročitvi tožbe tožencu prišlo na pasivni strani do singularnega pravnega nasledstva. Po določbah 190.čl. ZPP dejstvo, da je katera od strank odtujila stvar ali pravico, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča.

V konkretnem primeru je tožeča stranka s tožbo uveljavljala svojo družbeniško - člansko pravico na izključitev drugega družbenika iz družbe, konkretno tožene stranke. Pravica do take tožbe gre družbeniku, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drugi družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali izvrševanje pravic drugih družbenikov in če sicer grobo krši določbe pogodbe (3.odst.436.čl. ZGD-F).

Tožeča stranka s tako tožbo dejansko zahteva ugotovitev, da so pri toženi stranki podani utemeljeni razlogi za izključitev iz družbe. Ta ugotovitev, pa daje sodišču podlago za izključitev tožene stranke iz družbe in s tem prekinitev obstoječega korporacijskega pravnega razmerja med toženo stranko in družbo.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da ima pravico do take tožbe (aktivno legitimacijo) le družbenik, pri čemer pa lahko sodno varstvo uveljavlja z oblikovalno tožbo le zoper drugega družbenika (pasivna legitimacija). Pravdni stranki tako na aktivni kot na pasivni strani sta torej lahko le osebi, ki imata status družbenika. Na aktivni strani je upravičen uveljavljati tako tožbo le družbenik - član družbe, ko so kršene njegove članske pravice, na pasivni strani pa je usmerjena zoper družbenika, ki s svojimi ravnanji ali opustitvami krši članske pravice.

Razlogi, na podlagi katerih je mogoče doseči izključitev družbenika iz družbe izvirajo iz družbenikove osebne sfere, iz njegovih osebnih škodljivih ravnanj do drugih družbenikov ali v razmerju do družbe. To pravico pa lahko uveljavlja prizadeti družbenik le v razmerju do drugega družbenika in le dokler ima ta status družbenika. V trenutku, ko pa oseba, zoper katero se tak zahtevek uveljavlja nima več statusa družbenika, takemu zahtevku ni več mogoče ugoditi, saj je že pojmovno nemogoče iz družbe izključiti osebo, ki ni več družbenik. Zato takemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Ukiniti pravno razmerje, ki je že pred tem prenehalo, ni več mogoče. Pri tem pa ni pomembno, ali je to pravno razmerje prenehalo iz razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, ali pa je do prenehanja pravnega razmerja prišlo iz kakšnih drugih razlogov. Pomembno je le to, da pravno razmerje, katerega ukinitev se zahteva več ne obstoji. Zato zahtevku tožeče stranke uperjenim zoper toženo stranko J.S. v nobenem primeru ob dejstvu, da ta ni več družbenik družbe iz katere izključitev se zahteva ni mogoče ugoditi. V materialnem pravu ni podlage za izključitev nedružbenika iz družbe. Zato v obravnavanem primeru ne gre za kršitev procesnih določb, kot to zmotno meni pritožnik.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi določbe 190.čl. ZPP v sporih, ki se nanašajo na člansko pravico družbenika do izključitve drugega družbenika iz družbe ni mogoče uporabiti. Ta zakonska določba predpostavlja primer, ko stvarna legitimacija (v našem primeru pasivna) zaradi odtujitve stvari ali pravice preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika, procesna legitimacija pa ostane prvotnemu tožencu.

Za uporabo 190.čl. ZPP je bistven prenos stvarne legitimacije. Po materialnem pravu o pasivni stvarni legitimaciji pridobitelja - novega družbenika, ni mogoče govoriti. Razloge, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot izključitvene razloge na strani tožene stranke, ni mogoče uveljavljati zoper pridobitelja, saj izključitveni razlogi izvirajo izključno iz osebnih ravnanj tožene stranke kot člana družbe in dokler je bil član družbe in so zato povsem neodvisni od pridobiteljevih ravnanj. Zato v takem primeru tožeča stranka, če bi isti zahtevek uveljavljala zoper pridobitelja poslovnega deleža, s takim zahtevkom ne bi mogla uspeti. Da bi bila tudi v takem primeru uspešna bi morala uveljavljati kot izključitvene razloge škodljiva ravnanja pridobitelja. Ker pa tožnik proti novemu družbeniku s tožbo na izključitev iz razlogov, ki so bili pri prejšnjem družbeniku ne bi uspel, tudi ni razloga, da bi zadevo obravnavali drugače, če do odsvojitve pride med pravdo. To pa zato, ker ni podana zveza med razlogi za izključitev prvotno tožene stranke in novim družbenikom. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V posledici take odločitve pa je sodišče prve stopnje skladno z določili 154.čl. ZPP tudi odločilo, da je tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške. Glede na predložen stroškovnik je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 600 točk za odgovor na tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 30.03.2005, 150 točk za naroka dne 20.06.2005 in 05.09.2005, 600 točk za narok 18.09.2006 ter 300 točk za narok dne 25.09.2006. Za porabljen čas med zastopanjem na glavni obravnavi dne 25.09.2006 (ki je trajala od 10.15 do 12.10 ure) je sodišče priznalo toženi stranki 150 točk (namesto uveljavljenih 500 točk) ter za prejem sodbe in končno poročilo 50 točk. Skupno torej 2600 točk. Za materialne stroške v višini 2% do 1000 točk in v višini 1% od 1000 točk do 2600 točk je priznalo toženi stranki 36 točk. Seštevek znaša 2636 točk, zneskovno to pomeni 1.209,90 EUR. Temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še takse in materialne stroške v višini 100.000,00 SIT oziroma 364,60 EUR, kar vse skupaj predstavlja znesek 1.574,50 EUR, ki ga je povečalo za 20% DDV (314,90 EUR), kar v končni fazi predstavlja znesek 1.889,40 EUR. Poleg teh stroškov pa je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo tudi stroške za pritožbo v višini 800 točk oziroma 367,20 EUR, povečanih za 2% na račun materialnih stroškov (7,30 EUR), kar skupaj predstavlja znesek 374,50 EUR. K navedenemu znesku je prištelo še 100.000,00 SIT oziroma 417,30 EUR na račun plačane sodne takse za pritožbo in tako toženi stranki kot stroške pritožbenega postopka prisodilo 791,80 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 235/2000
• VSL sodba II Cp 1212/98
• VSL sklep II Cpg 451/2001