VSK sodba I Cpg 351/2006

Jedro

Do oškodovanja upnikov po prodajni pogodbi z dne 16.12.1999 med davčnim dolžnikom in S.G. ni prišlo, saj je dotedanje premoženje davčnega dolžnika v obliki tovornega vozila po prodaji le spremenilo obliko - iz stvari v denar, glede na to, da je S.G. davčnemu zavezancu plačal kupnino v celoti, torej toliko, kot je znašala ocenjena vrednost spornega vozila.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nima pravnega učinka proti tožeči stranki pravno dejanje - prodaja tovornega vozila FIAT SCUDO 1,9 TD, letnik 1997, med G.S. in toženo stranko, ter da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke iz odločbe z dne 30.11.1999, poplača s prodajo navedenega vozila, ter tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 213.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške na prvi stopnji v znesku 662,92 EUR, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 335,49 EUR, v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da pravno dejanje - prodaja tovornega vozila FIAT SCUDO 1,9 TD, letnik 1997, med G.S. in toženo stranko, nima učinka proti tožeči stranki; toženi stranki naložilo, da mora dopustiti, da se terjatev tožeče stranke RS Ministrstva za finance, Davčna uprava RS do R. d.o.o. iz odločbe z dne 30.11.1999, dokončne in izvršljive dne 3.1.2000, poplača s prodajo vozila FIAT SCUDO 1,9 TD, letnik 1997, ki je predmet zgoraj navedenega pravnega dejanja in plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 213.180,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred, vse v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poleg bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je zmotno stališče sodišča, da je tretji, to je G.S., vedel, da je posel sklenjen med dolžnikom družbo R. d.o.o. in njim, sklenjen prav z namenom škodovati upniku, tožniku. G.S. je kot priča na glavni obravnavi povedal, da je za nakup vozila plačal po ocenjeni vrednosti cenilca, da je vozilo uporabljal kot s.p. in da je isto vozilo iz razloga, ker se je želel zaposliti pri toženki, po nižji ceni tudi prodal. Dodal je, da je bilo vozilo staro in iztrošeno ter da je kot kooperant sodeloval z dolžnikom. Tožena stranka je predložila pogodbo, ki jo je sklenil G. z družbo R. d.o.o., cenilni zapisnik in dokazilo o plačilu kupnine, pri čemer iz navedenih listin izhaja, da je za vozilo plačal točno toliko, kot je navedeno v cenilnem zapisniku. Zgolj dejstvo, da je vozilo uporabljal pred nakupom, vsakodnevno, pa ne kaže na to, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, da je kupoprodajno pogodbo sklenil z namenom škodovati tožniku. G.S. je za vozilo, ki je predmet tožbenega zahtevka plačal 900.000,00 SIT, in sicer toliko kot je navedeno v cenilnem zapisniku, pri čemer je kupnino nakazal na račun družbe R. d.o.o. Povsem jasno je, da so po določbi 280. čl. ZOR, sedaj 255. čl. OZ, izpodbojna tista pravna dejanja dolžnika, ki so bila storjena v škodo upnikov, pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njih dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, kar pomeni, da so izpodbojna le tista dejanja, ki povzročijo prikrajšanje upnika. V kupoprodajni pogodbi z dne 6.12.1999, ki sta jo sklenila družba R. d.o.o. kot prodajalec in G.S. kot kupec je bila določena kupnina 900.000,00 SIT, pri čemer je iz cenilnega zapisnika sodnega izvedenca za avtomehansko stroko A.M. z dne 3.12.1999 razvidno, da znaša vrednost vozila 900.000,00 SIT. Kupnino v višini 900.000,00 SIT je kupec G.S. poravnal na račun družbe R. d.o.o. dne 16.12.1999, kar pomeni, da je kupnina določena v pogodbi ustrezala tržni vrednosti, družba R. d.o.o. pa je z navedeno kupnino dne 16.12.1999 tudi razpolagala. Premično premoženje dolžnika družbe R. d.o.o. je le spremenilo svojo obliko in sicer iz stvari v denar. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je G.S. vedel, da je kupoprodajna pogodba sklenjena z namenom škodovati tožniku. Nadalje je zmotno stališče sodišča, da je bila I.V. kot ustanoviteljica tožene stranke, iz razloga, ker je opravljala določena dela za dolžnika (R. d.o.o.), seznanjena s poslovanjem družbe R. d.o.o., kot tudi z dolgovi iste družbe. To razlogovanje sodišča je protispisno in z ničemer izkazano. Iz izpodbijane sodbe tudi ni moč ugotoviti, na kakšen način naj bi I.V. sodelovala z D.V., kot tudi ni znano, v kakšni povezavi naj bi bila prodaja sredstev družbe R. d.o.o in ustanovitev družbe R. group d.o.o. Zgolj opisano sosledje dogodkov in opravljanje istovrstne dejavnosti še ni dokaz o tem, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za izpodbojnost dejanja.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožeča stranka do družbe R. d.o.o. (dalje: davčni dolžnik) terjatev iz naslova neplačanega davka po odločbi z dne 30.11.1999 (priloga A 1). S pogodbo z dne 6.12.1999 je davčni dolžnik prodal svoje vozilo FIAT SCUDO S.G. za znesek 900.000,00 SIT, slednji pa ga je zatem naprej prodal toženi stranki (prodajna pogodba z dne 8.5.2000).

Pravila in pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določata 280. in 281. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je določeno, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (1. odst. 280. čl. ZOR), pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Predmet izpodbijanja je v obravnavanem primeru prodaja tovornega vozila FIAT SCUDO, katerega je S.G. dne 8.5.2000 prodal toženi stranki, pred tem pa ga je dne 6.12.1999 kupil od davčnega dolžnika za ceno 900.000,00 SIT, in sicer po tržni vrednosti, ki jo je dne 3.12.1999 za to vozilo ugotovil sodni izvedenec za avtomehansko stroko, A.M. iz K. (priloga B 3). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je S.G. dne 16.12.1999 davčnemu dolžniku plačal kupnino za navedeno vozilo. Glede na to se pokaže, da tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da do oškodovanja upnikov po (prvi) prodajni pogodbi z dne 16.12.1999 med davčnim dolžnikom in S.G. ni prišlo, saj je dotedanje premoženje davčnega dolžnika v obliki tovornega vozila FIAT SCUDO po prodaji le spremenilo obliko - iz stvari v denar, glede na to, da je S.G. davčnemu zavezancu plačal kupnino v celoti, torej toliko, kot je znašala ocenjena vrednost spornega vozila. S tem pa ni bil izpolnjen eden od pogojev za uspešno izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, in sicer oškodovanje upnikov, tožbeni zahtevek iz tega razloga ni utemeljen. Glede na to za obravnavano zadevo ni več relevantno pritožbeno razglabljanje o ne-vednosti S.G., da je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom škodovati tožeči stranki in o tem, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila I.V. seznanjena s poslovanjem davčnega dolžnika, ker je zanj opravljala določena dela.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Hkrati je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP in glede na 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka in pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji. Slednji znašajo, skladno s stroškovnikoma tožene stranke z dne 14.4.2004 in z dne 6.2.2006, skupaj 662,92 EUR in predstavljajo stroške za sestavo odgovora na tožbo ter za pristop pooblaščenke na štiri naroke za glavno obravnavo (pri čemer je za nadaljnje naroke priznanih le 50 % od uveljavljenih točk - 2. tč. Tar. št. 20 ODT), vključno s pripadajočim DDV ter materialnimi stroški in sodno takso za odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče ni priznalo potnih stroškov za prihod pooblaščenke tožene stranke na glavne obravnave, ker ti stroški za predmetno pravdo niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. ZPP), zato tožeče stranke ne morejo bremeniti, ampak jih nosi tožena stranka sama (sedež tožene stranke je na območju razpravljajočega sodišča, njena pooblaščenka bi lahko za udeležbo na glavnih obravnavah angažirala substituta).

Priznani stroški pritožbenega postopka tožene stranke znašajo 335,49 EUR in predstavljajo stroške za sestavo pritožbe z vključenim DDV ter materialne stroške in sodno takso za pritožbo, ki je bila plačana.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1191/99
• VSK sodba in sklep I Cp 188/2004
• VSK sklep I Cpg 270/2004