<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cpg 287/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2005:I.CPG.287.2005
Evidenčna številka:VSK03010
Datum odločbe:22.12.2005
Področje:nelojalna konkurenca
Institut:začasna odredba - nelojalno ravnanje tožene stranke - prekinitev sklenjenega zdravstvenega zavarovanja

Jedro

Gotovo je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena ob dejstvu, da je tožena stranka sama direktno obvestila tožečo stranko o 222 prekinitvah že sklenjenih zavarovanj in o tem tožeči stranki predložila ustrezne obrazce. S tem, da je do prekinitve zavarovanj zaradi nelojalnega ravnanja tožene stranke že prišlo, pa je po mnenju pritožbenega sodišča izkazan tudi nastanek težko nadomestljive škode, saj teh že prekinjenih zavarovanj ne bo mogoče znova obnoviti.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, naj tožena stranka takoj preneha ponujati zavarovancem tožeče stranke v podpis obrazce z izjavo o razdoru oz. odpovedi zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, z grožnjo z denarno kaznijo v višini 50 MIO SIT za vsako posamezno kršitev te prepovedi.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da dejanje tožene stranke ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence, češ da ne bi kršilo dobrih poslovnih običajev neutemeljen. Pri tem se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na določbo 18. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-H). Po 5. odst. 18. čl. ZZVZZ-H je namreč določeno, da zavarovalnice med drugim o možnostih razdrtja zavarovalne pogodbe z obrazcem s povratnim pismom obvestijo zavarovalce oz. zavarovance, ki imajo pri njej sklenjeno zavarovalno razmerje. To pomeni, da zavarovalnica lahko o možnostih razdrtja zavarovalne pogodbe obvešča le svoje lastne zavarovance, ne pa tistih zavarovancev, ki imajo zavarovalno pogodbo sklenjeno z drugo zavarovalnico. To pomeni, da gre pri ravnanju tožene stranke za aktivno delovanje v smeri prekinitve pogodbenega razmerja med tretjimi osebami, kamor ponujanje obrazcev o razdrtju zavarovalne pogodbe z drugimi zavarovalnicami nedvomno sodi, in da gre torej za dejanje nelojalne konkurence. Tudi ni mogoče govoriti o tem, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da naj bi bila namreč izjava o razdoru - odpovedi zavarovanja le posledica predhodne odločitve zavarovanca, da bo sklenil novo zavarovalno pogodbo. Da gre za prizadevanje tožene stranke v smeri odpovedovanja zavarovalnih pogodb, ki jih imajo zavarovanci sklenjene s tožečo stranko, je razvidno tudi iz prodajnega protokola tožene stranke. Prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da ni izkazana verjetnost nevarnosti uveljavljanja terjatve, verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in odsotnost hujših, neugodnih posledic za toženo stranko. Nadaljnje vodenje sodnega postopka brez izdaje začasne odredbe sploh nima smisla, saj je možnost razdrtja s strani zavarovancev zavarovanih pogodb podana le do začetka leta 2006. Že iz tega, da je bilo večje število pogodbenih razmerij med tožečo stranko in njenimi zavarovanci zaradi ravnanja tožene stranke že razdrtih, izhaja dejstvo, da je tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Tudi ni točen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi nastale toženi stranki hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožeča stranka od tožene ne zahteva, da preneha s pošiljanjem obrazcev pristopnice oz. ponudbe, zahteva le, da preneha s pošiljanjem obrazcev o razdrtju oz. odpovedi zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, s tem pa ne otežuje položaja tožene stranke na trgu.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe odločilo v nasprotju z določili 272. čl. ZIZ, ki predpisujejo pogoje za izdajo začasne odredbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Ob dejstvu, da tožena stranka tudi med zavarovance tožeče stranke razširja poseben obrazec z naslovom Pristopnica - ponudba, na katerem je že zapisana izjava o razdoru oz. odpovedi pri drugih zavarovalnicah sklenjenih zavarovanj in ob dejstvu, da je tožena stranka z dopisom z dne 5.10.2005 tožeči stranki že izročila 222 izjav o razdoru oz. odpovedi zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, je prav gotovo s stopnjo verjetnosti mogoče zaključiti, da gre na strani tožene stranke za dejanje nelojalne konkurence po 7. alinei 3. odst. v zvezi z 2. odst. 13. čl. Zakona o varstvu konkurence (ZVK), saj je po tem določilu dejanje nelojalne konkurence zlasti tudi dejanje, usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali usmerjeno k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij. Pri tem se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na določilo 5. odst. 18. čl. ZZVZZ-H. Tega določila nikakor ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi imela zavarovalnica, v konkretnem primeru tožena stranka, pravico obveščati o možnosti prekinitve zavarovalnega razmerja tudi zavarovance drugih zavarovalnic, ampak je to določilo namenjeno očitno le temu, da mora zavarovalnica pismeno obvestiti o spremembah, ki jih prinaša zakon ter jim ponuditi pravično prilagoditev pogodbenega razmerja le lastne zavarovance, to je tiste, ki so pri njej že zavarovani. To velja tudi za obrazec s povratnim pismom, s podpisom, katerega lahko zavarovalec oz. zavarovanec, ki ne pristaja na nove pogodbene pogoje, razdre zavarovalno pogodbo. Samo zavarovance, ki so pri njej že zavarovani, lahko tožena stranka obvešča o spremembah in le tistim lahko ponuja v podpis izjavo o razdoru oz. odpovedi pogodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je tožeča stranka izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Gotovo je podana nevarnost, da bo ureditev terjatve onemogočena ali znatno otežena ob dejstvu, da je tožena stranka sama direktno obvestila tožečo stranko o 222 prekinitvah že sklenjenih zavarovanj in o tem tožeči stranki predložila ustrezne obrazce. S tem, da je do prekinitve zavarovanj zaradi nelojalnega ravnanja tožene stranke že prišlo, pa je po mnenju pritožbenega sodišča izkazan tudi nastanek težko nadomestljive škode, saj teh že prekinjenih zavarovanj ne bo mogoče znova obnoviti. Neutemeljen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da bi tožena stranka ob izdani začasni odredbi utrpela hujše posledice kot tožeča stranka. Ne gre za to, da bi tožeča stranka s predlagano začasno odredbo prepovedovala toženi stranki nastopanje na trgu, gre le za to, da tožena ob ponudbi lastnih zavarovanj ne more strankam istočasno ponujati obrazca o odpovedi oz. razdoru zavarovalne pogodbe, sklenjene z drugo zavarovalnico. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje naj ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, upoštevajoč okoliščine, na katere opozarja pritožbeno sodišče v predmetnem razveljavitvenem sklepu.

 


Zveza:

ZVK člen 13, 13/2, 13/3, 13, 13/2, 13/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ2OQ==