VSK sodba Kp 577/2006

Jedro

Sef po oceni pritožbenega sodišča nima značaja samostojnega stanovanjskega prostora, kot to zmotno meni pritožba, temveč gre enostavno le za zaprt prostor, kot so to lahko ostali predmeti ali deli pohištva v stanovanju. Sef, ki je praviloma železna blagajna, ki se zaklepa s ključem ali posebnim sistemom zaklepanja, je v bistvu enak prostor kot na primer zaklenjen predal ali omara ali nenazadnje poseben vgrajen prostor in če se tak objekt nahaja v stanovanju ali prostoru, ki je predmet hišne preiskave, potem se tak zaklenjen prostor po določbi 2.odst. 216.čl. ZKP odpre s silo samo, če njegov imetnik ni navzoč ali če ga noče prostovoljno odpreti.

 

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka odmerjene v obliki povprečnine na znesek 400,00 EUR.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obt. R.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 1.odst. 310.čl. KZ. Po 50. in 51.čl. KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1.odst. 310.čl. KZ določilo kazen devet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 69.čl. KZ je obtožencu vzelo zaseženo pištolo P.B., mod. 70, cal. 7,65 mm, številka 04178W, z zaseženimi 176 kosi pištolskega streliva cal. 7,65 mm. Po 1.odst. 95.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dalje obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka znesek 55.000,00 SIT, dolžan pa je plačati še na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji pritožbenega senata predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Na mnenje višje državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik in vztrajal pri pritožbenih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Z obtoženčevim zagovornikom se ni moč strinjati, ko meni, da se izpodbijana sodba opira na nedovoljen dokaz s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP. To kršitev vidi pritožnik v načinu pridobitve pištole, ki je bila najdena v obtoženčevem sefu v stanovanju in za preiskavo katerega bi policija po njegovem mnenju morala pridobiti odredbo preiskovalnega sodnika. Obtoženčev sin B.Z., zoper katerega je bila izdana odredba za hišno preiskavo stanovanja, je namreč policistom povedal, da je sef očetov oziroma obtoženčev in ker ima sef značaj samostojne enote, saj gre za zaprt prostor, bi morali policisti imeti odredbo za preiskavo sefa. Kolikor pa sodišče prve stopnje navaja, da utemeljenih razlogov za sum zoper obtoženca tedaj ni bilo, je taka trditev protispisna ugotovitvi iz sodbe, kjer je izrecno navedeno, da so policisti razpolagali z informacijami glede kriminalne dejavnosti tako B. kot obt. R.Z. Utemeljen razlog za sum je torej obstajal in ker je policija imela odredbo za hišno preiskavo le tistih prostorov, ki jih je uporabljal B.Z., bi morali za preiskavo obtoženčevega sefa, ki ima značaj samostojne zaprte enote, pridobiti posebno odredbo in obtoženca, preden je ta odklenil sef, tudi podučiti o njegovih procesnih pravicah.

Z navedenimi trditvami pa se pritožbeno sodišče ne strinja in se v celoti pridružuje nasprotnim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Ker so le-ti podrobno in prepričljivo obrazloženi je v izogib ponavljanju potrebno opozoriti na dejstvo, da se je pištola nahajala v sefu, ki je bil zasežen ob opravi hišne preiskave obtoženčevega stanovanja. Odredba za hišno preiskavo je sicer bila izdana zoper obtoženčevega sina B.Z., nanašala pa se je med drugim na stanovanje na R., ki sta ga tedaj uporabljala oba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili za opravo hišne preiskave izpolnjeni vsi zakonski pogoji in temu tudi pritožba načeloma ne oporeka. Policisti so na podlagi izdane odredbe o hišni preiskavi tako imeli pravico in tudi dolžnost, da preiščejo celotno stanovanje, saj je le-tega B.Z. uporabljal skupaj s svojim očetom R.Z. in stanovanje ni bilo sestavljeno iz morebitnih ločenih ali samostojnih stanovanjskih enot, ki bi jih izključno uporabljal bodisi eden ali drug, oziroma tretja oseba. To pomeni, da so bili predmet preiskave prav vsi stanovanjski prostori, katere je uporabljal tudi obt. B.Z., kar enako velja tudi za prostor, kjer se je nahajal sef, ki naj bi domnevno bil obtoženčev. Kolikor pritožnik v zvezi s tem izpostavlja, da je potrebno sef glede na njegovo funkcionalnost in namen obravnavati kot samostojno stanovanjsko enoto ki, kot ga je razumeti, celo bolj ščiti zasebnost posameznika kot ostali prostori, je potrebno pojasniti sledeče. Nobenega dvoma ni, da hišna preiskava občutno posega v ustavno varovani pravici do nedotakljivosti stanovanja in posredno do zasebnosti (35. in 36.čl. Ustave) in to ne le pri osebi, pri kateri se opravlja preiskava, temveč je s tem prizadeta nedotakljivost stanovanja tudi ostalih stanovalcev, ki s sumom storitve kaznivega dejanja nimajo prav ničesar opraviti. Hišna preiskava namreč poleg preiskave prostorov obsega tudi preiskavo vseh stvari, ki so v prostoru. Zato navedba v predmetni odredbi za hišno preiskavo "kar vse uporablja B.Z." ne pomeni omejitve preiskave izključno le na tiste predmete ali prostore v stanovanju, ki naj bi jih slednji uporabljal, temveč je potrebno slednje razumeti, da oba objekta preiskave (stanovanje in prostore lokala) uporablja B.Z. Čeprav naj bi B.Z. policistom izjavil, da je sef očetov, pa taka trditev sama zase še ni izključila možnosti, da je sef tudi sam uporabljal. Slednje je namreč pojasnilo že sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B.Z. z utemeljitvijo, da je prav slednji moral imeti drugi ključ od sefa s katerim je upravljal v času obtoženčeve odsotnosti. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da zatrjevanje B.Z., češ da je sef obtoženčev, za opravo preiskave sefa ni bistveno. Seveda pa bi drugače lahko bilo v primeru, ko bi šlo za predmet, katerega bi izključno uporabljal drugi stanovalec ali bi se nahajal v prostoru, ki ne bi bil pokrit z odredbo za hišno preiskavo. Vendar pa takšna situacija glede na obrazloženo in zanesljivo dejstvo, da je bil sef v prostoru, ki je bil tudi v uporabi B.Z., ni podana. Pa tudi sicer sef po oceni pritožbenega sodišča nima značaja samostojnega stanovanjskega prostora, kot to zmotno meni pritožba, temveč gre enostavno le za zaprt prostor, kot so to lahko ostali predmeti ali deli pohištva v stanovanju. Sef, ki je praviloma železna blagajna, ki se zaklepa s ključem ali posebnim sistemom zaklepanja, je v bistvu enak prostor kot na primer zaklenjen predal ali omara ali nenazadnje poseben vgrajen prostor in če se tak objekt nahaja v stanovanju ali prostoru, ki je predmet hišne preiskave, potem se tak zaklenjen prostor po določbi 2.odst. 216.čl. ZKP odpre s silo samo, če njegov imetnik ni navzoč ali če ga noče prostovoljno odpreti. Že iz te dikcije še dodatno izhaja, da imetnik zaklenjenih prostorov ni nujno oseba, zoper katero so podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Glede na to, da je sef objekt, v katerem je utemeljeno pričakovati najdbo predmetov, ki bodo pomembni kot dokaz v kazenskem postopku, so policisti imeli v določbi 1.odst. 220.čl. ZKP zakonito podlago za zaseg sefa, katerega pa bi lahko na silo odprli že v samem stanovanju, vendar pa tega niso odpirali le zato, da bi se izognili morebitnemu nastanku poškodb, kar jim veleva tudi 2.odst. 216.čl. ZKP. Ker bi sef lahko odprli tudi na silo, dalje tudi niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi morali policisti obtoženca preden je ta odklenil sef, podučiti o procesnih pravicah. V kolikor ima pritožnik v mislih določbo 3.odst. 5.čl. ZKP (privilegij zoper samoobtožbo) pa je le pojasniti, da takšnega poduka policisti tedaj obtožencu, ker še ni bil osumljen, niso bili dolžni dati. Tega zaključka tudi ne more ovreči pritožbena trditev, da so policisti imeli informacije o domnevni kriminalni dejavnosti tudi obt. R.Z., saj slednji v odredbi za hišno preiskavo ni naveden kot oseba, za katerega so podani utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Zato se glede na vse povedano izkaže, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je izpodbijano sodbo oprlo na zapisnik o zasegu v sefu najdene pištole, zaradi česar zatrjevani pritožbeni razlog ni utemeljen.

S pritožnikom se tudi ne gre strinjati, ko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kolikor se nanaša na okoliščine pridobitve pištole od neznanega oficirja bivše JLA. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obtoženec orožje dobil v zameno za 100 DEM čeprav se je zagovarjal, da je oficir, po tistem, ko mu je izročil 100 DEM proti njegovi volji pustil na mizi orožje, za obstoj predmetnega kaznivega dejanja sploh ni bistvena. Obtožencu se namreč ne očita izvršitveno dejanje pridobitve, temveč hrambo orožja in je zato povsem nebistveno v kakšnih okoliščinah in od koga je dobil orožje. Da je slednjo obtoženec hranil, je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo obrazložilo in tega zaključka pritožba ne izpodbija. Kolikor dalje pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo olajševalne okoliščine pri odmeri kazni, saj je zapisalo, da je obtoženec star že več kot 60 let, čeprav jih ima 69, ta okoliščina ni takšna, da bi bistveno vplivala na višino v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen ter dolžino preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je namreč obtožencu v prid upoštevalo njegovo starost in dejstvo, da še ni bil pravnomočno obsojen ter, da skrbi za številne člane svoje družine. Te okoliščine pa je tudi ustrezno ovrednotilo tako, da v obtožencu izrečeno kazensko sankcijo ni potrebno poseči. Enaka ugotovitev velja tudi za odločbo o stroških postopka, glede katere pritožnik izpostavlja, da bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo obtoženčevo preživljanje številnih članov sorodstva, ki jih preživlja tako v Sloveniji kot Makedoniji. Iz obtoženčevih osebnih podatkov je razvidno, da je sicer upokojen, vendar lastnik lokala in dvosobnega stanovanja, kar pomeni, da njegovo premoženjsko stanje ni takšno, da bi s plačilom stroškov postopka, ki v predmetni zadevi tudi niso veliki, bilo ogroženo obtoženčevo preživljanje sorodstva. Zato je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ravnalo, ko je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Ker glede na vse povedano pritožba zagovornika obt. R.Z. ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu po uradni dolžnosti iz 1.odst. 383.čl. ZKP tudi ni opazilo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 391.čl. ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka ima podlago v določbi 1.odst. 95.čl. v zvezi s 1.odst. 98.čl. ZKP. Sodišče druge stopnje je povprečnino v znesku 400,00 EUR odmerilo glede na kriterije iz 3.odst. 92.čl. ZKP, obtoženčeve premoženjske razmere in težavnost zadeve z vidika pritožbenega odločanja.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 368/2000
• VSL sodba I Kp 680/2004
• VSC sodba Kp 381/99