VSK sodba Kp 480/2005

Jedro

1. Glede na izražene pomisleke je namreč potrebno pojasniti, da sprejem dokončne odločitve invalidske komisije o kategoriji invalidnosti ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem predsednika komisije, saj je ta, čeprav je kot predsednik imel ključno vlogo, pri končni odločitvi le bil njen enakopraven član. Dejstvo torej je, da sta se preostala člana senata strinjala s predhodnim mnenjem in je zato njihov zaključek o kategoriji invalidnosti zavarovanca predstavljal le strokovno oceno, ki je lahko bila ali pa tudi ne, pravilna. Postopek odločanja na komisiji je bil izveden v skladu s pravilnikom, odločitev pa je bila sprejeta tako na podlagi zdravstvene dokumentacije kot pregleda zavarovanca na komisiji in tudi če se je ocena komisije o kategoriji invalidnosti razlikovala z oceno sodnega izvedenca dr. M. B., ni moč trditi, da je bilo opravljeno uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, temveč je šlo za strokovno oceno, ki pač ni bila pravilna.

2. Ne drži namreč, da tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti, kolikor se dejansko stanje na glavni obravnavi ni spremenilo. Določba 1. odst. 344. čl. ZKP opredeljuje pravico tožilca, da spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Gre torej za oceno tožilca o tem, ali je glede na potek obravnave potrebno spremeniti obtožnico, pa tudi sicer navedene določbe ni moč smiselno obravnavati kot načelo eventualne maksime, kot jo pozna Zakon o pravdnem postopku v čl. 286 oz., da tožilec ne bi smel spremeniti obtožbe glede okoliščine, ki mu je bila poznana že ob njeni vložitvi, temveč je dolžno najprej presoditi, ali se sprememba obtožbe nanaša na isti historični dogodek in če ugotovi, da se, mora obtožencu dalje omogočiti, da se na spremembo obtožnice ustrezno pripravi in poda zagovor.

3. Sodišču je potrebno pritrditi, da izraz "tuje" stanovanje oz. prostori pomeni tuje za izvajalca ukrepa, ne pa za tistega, zoper katerega se ukrep izdaja. Nenazadnje takšna razlaga izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 27.11.1997 opr. št. U-I-25/95, ki je presojalo ustavnost tedaj veljavne določbe 150. čl. ZKP oz. ukrepa prisluškovanja v prostorih s tehničnimi napravami, in sicer z vidika posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja.

4. Po določbi 5. odst. 154. čl. ZKP se namreč določba 237. čl. ZKP (izločitev nezakonito pridobljenih izpovedb priviligiranih prič) le smiselno uporablja glede podatkov, posnetkov, sporočil in dokazil, pridobljenih z uporabo ukrepov po 150., 151. in 155.a čl. ZKP. Sodna praksa pa je glede smiselne uporabe 237. čl. ZKP pri posnetkih pogovorov priviligiranih prič zavzela stališče, ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, in sicer, da se posnetki pogovorov izločijo iz spisa le v primeru, če so po vsebini podobni obvestilom, ki jih dajejo priče po 148. čl. ZKP policiji.

 

Izrek

a) Pritožbam zagovornikov obtoženih J. G., J. Gr. in M. M. se deloma ugodi in izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tudi glede obtoženih H. B. in B. G. s p r e m e n i tako, da se

* v opisu dejanja pod točko I besedilo: "da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti", nadomesti z besedilom: "da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila dejanje, ki bi ga sicer smela opraviti";

* iz opisa pod točko I/4 glede obtoženega H. B., izpusti dejanje pod prvo alinejo;

* dejanje navedenih obtožencev pravno opredeli kot kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ ter se jim na podlagi 50. čl. KZ izrečejo pogojne obsodbe, v kateri se po 2. odst. 268. čl. KZ določijo kazni:

* obtoženemu J. G. in J. Gr., vsakemu 4 (štiri) mesece zapora, M. M. 5 (pet) mesecev, B. G. 3 (tri) mesece zapora in H. B. 8 (osem) mesecev zapora,

ki pa se ne bodo izrekle, če obtoženi J. G., J. Gr., M. M. in B. G. v preizkusni dobi 1 (enega) leta, obtoženi Husein Bašič pa v preizkusni dobi 1 (enega) leta in 6 (šestih) mesecev ne bodo storili novega kaznivega dejanja s tem, da se obtoženemu H. B. izreče še stranska denarna kazen v znesku 1.100 EUR, ki se izvrši tako, da jo je obtoženec dolžan plačati v mesečnih obrokih v roku 1 (enega) leta, v kolikor pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, bo izvršena tako, da se za vsakih začetih 41,73 EUR določi 1 (en) dan zapora,

obtoženi H. B. je na podlagi 1. odst. 95. čl. KZ in 2. tč. 1. odst. 498.a čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati 625,93 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi;

b) v ostalem se navedene pritožbe ter v celoti pritožbe zagovornikov obtoženih H. B., B. G., D. S., V. T., R. K., V. B. in okrožne državne tožilke, kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje;

c) Obtoženi D. S., V. T., R. K. in V. B. so dolžni plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine vsakemu na znesek 800,00 EUR.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spodaj navedene obtožence spoznalo za krive, da so storili, in sicer obt. V. B. z dejanjem pod točko II/1, kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ, z dejanjem pod točko III pa kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odst. 310. čl. KZ; obt. J. G. z dejanjem z dejanjem pod točko I/1, J. Gr. pod točko I/2, M. M. pod točko I/3, B. G. pod točko I/5, vsak po eno kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odst. 268. čl. KZ; obt. R. K. pod točko II/2, V. T. pod točko II/3 in D. S. pod točko II/4 pa vsak po eno kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ, medtem ko je obt. H. B. z dejanjem pod točko I/4 storil nadaljevano kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odst. 268. čl. KZ. Po čl. 50 KZ je obtožencem izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obt. V. B. z dejanji pod točko II/1 po 2. odst. 268. čl. KZ določilo kazen štir) mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko III po 1. odst. 310. čl. KZ, kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 2. tč. 2. odst. 47. čl. KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Preostalim obtožencem pa je na podlagi 1. oz. 2. odst. 268. čl. KZ določilo kazni, in sicer J. G. štiri mesece zapora, J. Gr. štiri mesece zapora, M. M. pet mesecev zapora, B. G. tri mesece zapora, R. K. tri mesece zapora, V. T. tri mesece zapora, D. S. tri mesece zapora in H. B. kazen eno leto zapora. Odločilo je, da se navedene kazni ne bodo izrekle, v kolikor obt. J. G., J. Gr., M. M., B. G., R. K., V. T. in D. S. v preizkusni dobi enega leta, obt. H. B. pa v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Obt. H. B. pa je kot stransko kazen izreklo še denarno kazen v znesku 300.000,00 SIT, ki jo je obtoženec dolžan plačati v mesečnih obrokih v roku enega leta, če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora. Poleg tega je obt. H. B. dolžan plačati še znesek 150.000,00 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Sodišče je dalje obt. V. B. odvzelo pištolo znamke Bernardelli cal. 7,65, št. 86846 z nabojnikom in 25 nabojev znamke Browing cal. 7,65. Odločilo je tudi, da so obtoženci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 92. čl. ZKP, in sicer stroške izvedenstva, in sicer je obt. M. M. dolžan plačati stroške izvedenstva v znesku 215.859,00 SIT, obt. J. Gr., V. B., J. G., R. K., D. S. in V. T. pa vsak stroške izvedenstva v znesku 163.059,30 SIT. Vsi pa so dolžni plačati še na 150.000,00 SIT določeno povprečnino.

Z isto sodbo pa je pod točko IV obt. A. P. in D. P. oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine, in sicer A. P. po 1. odst. 268. čl. KZ, D. P. pa po 2. odst. 268. čl. KZ. Sklenilo je, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun. Na koncu je navedlo še uporabljene predpise, in sicer določbe 1. in 2. odst. 268. čl. KZ, 1. odst. 310. čl. KZ, 2. tč. 2. odst. 47. čl. KZ, 50. čl. KZ, 69. čl. KZ, 95. čl. KZ, 2. odst. 96. čl. KZ, 2. odst. 36. čl. KZ, 38. čl. KZ, 92. čl. ZKP, 95. čl. ZKP, 3. tč. 358. čl. ZKP ter 1. odst. 96. čl. ZKP.

Zoper sodbo se pritožujejo Okrožna državna tožilka in zagovorniki spodaj navedenih obtožencev.

Okrožna državna tožilka se pritožuje v obsodilnem delu pod točko I/4, ki se nanaša na obt. H. B. in v oprostilnem delu sodbe, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 373. čl. ZKP v zvezi s 3. tč. 370. čl. ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo sojenje.

Zagovornik obt. D. S. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa zaradi kršitve procesnega in materialnega prava ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga izrek oprostilne sodbe oz., da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Zagovornik obt. V. T. izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zagovornik obt. H. B. uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

Zagovornik obt. J. G. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Zagovornik obt. J. Gr. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zagovornik obt. M. M. sodbo smiselno izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, kolikor pa tema predlogoma ne bo sledilo, naj obtožencu zniža kazen ter ga oprosti plačila stroškov postopka.

Zagovornica obt. R. K. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi kršitve postopka nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, sodišču druge stopnje pa predlaga, da jo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Z isto pritožbo pa izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika senata z dne 7.9.2004.

Zagovornik obt. V. B. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu zaseženih predmetov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za obe očitani mu kaznivi dejanji oz., da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Zagovornik obt. B. G. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornika obtoženih A. P. in D. P. ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v oprostilnem delu potrdi izpodbijano sodbo.

Višji državni tožilec je mnenje podal na seji pritožbenega senata, in sicer je predlagal, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbam zagovornikov obt. J. G., I. T. in B. G. ter sodbo sodišča prve stopnje v delu pod I/1-5 razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Dalje naj ugodi pritožbi zagovornika obt. H. B. in sodbo v delu, ki se nanaša pod točko I/4 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, prav tako pa naj ugodi pritožbi okrožne državne tožilke in razveljavi sodbo v delu pod točko I/4 v tistem obsegu, ko je sodišče iz okvirja nadaljevanega kaznivega dejanja izpustilo prvo alinejo iz spremenjene obtožbe z dne 8.6.2005, ki se nanaša na posredovanje med obt. B. in A. P. ter L. Č., v celoti pa naj razveljavi oprostilni del sodbe glede obt. A. P. in D. P.. Pritožbe zagovornikov obt. V. B., D. S., M. M., J. G. in R. K. pa naj zavrne kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbe zagovornikov obtoženih J. Ga., J. G. in M. M. so deloma utemeljene, izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti, medtem ko ostale pritožbe niso utemeljene.

Sodišče druge stopnje v okviru obravnave pritožbenih navedb in preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje obravnavane zadeve glede bistvenih okoliščin pravilno in v celoti ugotovilo, vendar pa je pri dejanju pod točko I zmotno uporabilo kazenski zakon, ko je kaznivo dejanje dajanja podkupnine, opredelilo po 1. odst. 268. čl. KZ. Glede na to, da se pritožbena izvajanja zagovornikov medsebojno pokrivajo oz. ponavljajo, je potrebno najprej odgovoriti na tista vprašanja, ki terjajo skupen odgovor in šele nato na ostale pritožbene navedbe zagovornikov obtožencev in tožilstva.

Glede pojma uradnega dejanja:

Sodišče prve stopnje je sledilo obtožbi in dejanja enih obtožencev opredelilo kot kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odst. 268. čl. KZ, dejanja drugih pa po 2. odst. istega člena. To razlikovanje je posledica pravilnosti odločitve invalidske komisije glede kategorije invalidnosti posameznega zavarovanca (obtoženca), in sicer, če se je v tem postopku postavljeni sodni izvedenec dr. M. B. v izvedenskem mnenju strinjal s kategorijo invalidnosti, je šlo za uradno dejanje, ki bi ga dr. L. Č. kot uradna oseba v mejah svojih uradnih pravic smel opraviti. Kolikor pa so bile ugotovitve sodnega izvedenca drugačne, in sicer, da je bila ocena kategorije invalidnosti nepravilna, je šlo za uradno dejanje, ki ga dr. Č. kot uradna oseba oz. predsednik invalidske komisije, ne bi smel opraviti. Takšna razlaga pa z vidika ravnanja obtožencev, kot dajalcev podkupnine uradne osebi, ni pravilna.

Nobenega dvoma ni, da je imel dr. L. Č., kot predsednik invalidske komisije status uradne osebe, kot je to obrazložilo že prvostopenjsko sodišče in tega statusa pritožniki konkretno tudi ne problematizirajo. Bistvo njihovih izvajanj je v opredelitvi uradnega dejanja predsednika invalidske komisije dr. L. Č., glede katerega je sodišče prve stopnje podalo obrazložitev v 1. odstavku na 11. strani sodbe. Navedlo je, da je bilo njegovo uradno dejanje v tem, da je po pregledu in oceni zadostnosti dokumentacije zavarovancev določil sestavo senata, izdajal predhodna mnenja o kategorijah invalidnosti in z mnenjem ter medicinsko dokumentacijo posameznega zavarovanca kot poročevalec na seji senata seznanil ostala dva člana senata ter nato skupaj s članoma senata sprejel odločitev o zavarovančevi invalidnosti. Ugotovilo je tudi, da je bil predsednik senata invalidske komisije v vseh obravnavanih primerih prav L. Č. in je imel ključno vlogo. Z navedeno obrazložitvijo pojma uradnega dejanja pa se sodišče druge stopnje strinja, saj je opisano delovanje L. Č. imelo podlago v pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju pravilnik), in sicer konkretno v 13. do 15. čl. Drži sicer, kot opozarjata zagovornika obtoženih V. T. in R. K., da izdelava "predhodnega mnenja" v pravilniku nima podlage in da naj bi po navedbah priče A. V. šlo le za organizacijsko navodilo, ki je bilo, kot izhaja iz priložene dokumentacije, določeno s posebnim obrazcem, vendar pa ne drži, da izdelava predhodnega mnenja ni sodila v okvir uradnega dejanja. Uradno dejanje je namreč tisto, katerega uradna oseba opravi v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili in v konkretnem primeru je bilo uradno dejanje sprejem izvedenskega mnenja o kategoriji invalidnosti za zavarovanca. Čeprav zgolj pregled o zadostnosti dokumentacije in sestava senata invalidske komisije res ni bistveno opravilo, kot navajajo nekateri pritožniki, pa je izdelavo "predhodnega mnenja" predsednika invalidske komisije šteti le kot odločanje v komisiji, torej kot stališče ali mnenje predsednika komisije, ki tudi sicer, kot je bilo ugotovljeno, za ostala člana senata ni bilo obvezujoče. Postopek in način sprejemanja odločitve je bil pojasnjen z izpovedbami obeh članov senata dr. A. B. in D. P. ter direktorja zavoda A. V. in na podlagi njihovih skladnih navedb ni nobenega dvoma, da so bili vsi člani senata invalidske komisije povsem enakopravni in so skupno sprejeli odločitev o kategoriji invalidnosti. Zagovorniki obtoženih V. T., J. G., J. Gr., M. M. in R. K., zato povsem utemeljeno navajajo, da se je uradno dejanje v konkretnem primeru odrazilo v odločanju celotne komisije o kategoriji invalidnosti zavarovanca in ne zgolj predsednika komisije L. Č.. Nenazadnje pa ta ugotovitev izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki pove, da so člani senata odločitev sprejeli skupaj.

Izrek sodbe pod točko I zatrjuje, da je dr. L. Č. opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti tako, da je izdajal predhodna menja o kategorijah invalidnosti kot pozitivna, čeprav za to zavarovanci niso izpolnjevali pogojev in ko je s svojim mnenjem pri poročanju seznanil ostala dva člana senata "je dosegel", da je invalidska komisija na podlagi predhodnega mnenja izdala izvedensko mnenje o kategoriji invalidnosti, ki je nato posledično predstavljala osnovo za izdajo odločbe o kategoriji invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine. Kako je L. Č. dosegel odločitev invalidske komisije, pa niti v izreku ne obrazložitvi sodbe ni navedeno, temveč se, kot rečeno zatrjuje, da je bila odločitev komisije sprejeta skupaj z vsemi člani. Kolikor je torej komisija soglasno sprejela oceno kategorije invalidnosti, ki je bila enaka oceni v predhodnem mnenju L. Č., potem ni mogoče sprejeti stališča, da je predsednik invalidske komisije opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti.

Glede na izražene pomisleke je namreč potrebno pojasniti, da sprejem dokončne odločitve invalidske komisije o kategoriji invalidnosti ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem predsednika komisije, saj je ta, čeprav je kot predsednik imel ključno vlogo, pri končni odločitvi le bil njen enakopraven član. V komisiji je namreč bil še drug zdravnik dr. A. B., specialist ortopedije, ki je, kot je izpovedal v postopku, podrobno proučil zdravstveno dokumentacijo, kolikor so se težave zavarovanca nanašale na področje njegove specializacije, pri čimer je večina zavarovancev imela zdravstvene težave z več področij. Tretji član komisije D. P. pa je bil s področja varstva pri delu in zadolžen za poznavanje konkretnega delovnega okolja in je svetoval ostalima članoma glede tehničnih vprašanj. Dejstvo torej je, da sta se preostala člana senata strinjala s predhodnim mnenjem in je zato njihov zaključek o kategoriji invalidnosti zavarovanca predstavljal le strokovno oceno, ki je lahko bila ali pa tudi ne, pravilna. Postopek odločanja na komisiji je bil izveden v skladu s pravilnikom, odločitev pa je bila sprejeta tako na podlagi zdravstvene dokumentacije kot pregleda zavarovanca na komisiji in tudi če se je ocena komisije o kategoriji invalidnosti razlikovala z oceno sodnega izvedenca dr. M. B., ni moč trditi, da je bilo opravljeno uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, temveč je šlo za strokovno oceno, ki pač ni bila pravilna. Da ocene invalidske komisije tudi niso vedno pravilne, pa dopušča že sam postopek v pravilniku, ko določa revizijo izvedenskih mnenj po uradni dolžnosti, in sicer je v konkretnem primeru bila poslana v revizijo vsaka četrta zadeva, ki se je obravnavala na seji. Iz tega sledi, da predsednik invalidske komisije dr. L. Č. s tem, ko je izdal predhodno mnenje o kategoriji invalidnosti kot pozitivno in je to mnenje na seji predstavil, komisija pa je na to njegovo odločitev končno sprejela kot izvedensko mnenje, ni moč zaključiti, da je opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, temveč uradno dejanje, ki ga je glede na položaj in članstvo v komisiji tudi sicer smel opraviti. Slednje pa nenazadnje smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 3. odstavku na 12. strani, ko sodišče ugotavlja, da obtoženci celotnega postopka in dela invalidske komisije niso poznali, temveč so vedeli le, da L. Č. dela v invalidski komisiji in da je prav on tisti, ki jim lahko uredi pravico do invalidske pokojnine. Kolikor bi namreč obveljala pravna opredelitev kaznivega dejanja po 1. odst. 268. čl. KZ, potem bi bilo potrebno obtožencem tudi dokazati, da so vedeli, da bo dr. L. Č. opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti oz. enostavneje rečeno, da ne izpolnjujejo pogojev za invalidsko upokojitev, vendar jim bo le-to L. Č. zato, ker so mu dali oz. obljubili darilo, na invalidski komisiji dosegel, da bo izdano takšno mnenje, da bodo invalidsko upokojeni. Teh razlogov pa izpodbijana sodba nima, temveč podaja le obrazložitev, kot je zgoraj navedena in ki za opredelitev po 1. odst. 268. čl. KZ, ne zadošča. Glede na povedano se tako izkaže, da je potrebno dejanja obt. J. G., J. Gr., M. M., H. B. in B. G. opredeliti kot kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ, torej enako, kot so opredeljena kazniva dejanja soobtoženih V. B., R. K., V. T. in D. S. pod točko II sodbe.

Ob tej priliki pa je potrebno odgovoriti še na nekatere pritožbene navedbe zagovornikov obtoženih V. T., D. S. in R. K., kolikor menijo, da v ravnanjih obtožencev ni zaslediti zakonskih znakov kaznivega dejanja po navedeni pravni opredelitvi. Po navedbah zagovornika obt. T., iz opisanega dejanja ne izhaja vzročna zveza med ravnanjem obtoženca, ko je dal darilo in posledično ravnanjem L. Č. kot uradne osebe, po trditvah zagovornice obt. K., ki sicer izhaja iz enakih navedb kot prejšnji zagovornik, pa tudi ni dokazano, da bi Č. kakorkoli posredoval pri članih komisije in bi zato bilo moč govoriti o kakšnem drugem kaznivem dejanju, medtem ko zagovornik obt. S. izpostavlja, da obtoženec sploh ni imel motiva, da bi kogarkoli podkupoval, saj mu je pravica do invalidske upokojitve vendar šla. S temi pomisleki pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Pojasniti je namreč potrebno, da kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ inkriminira dejanje podkupovanja uradni osebi tudi v primerih, da bi ta opravila uradno dejanje, ki bi ga bodisi morala ali smela opraviti oz., da ne bi opravila uradnega dejanja, ki ga tudi sicer ne bi smela opraviti. Motiv podkupovanja pri tej obliki kaznivega dejanja lahko niti ni pomemben, kljub temu pa v konkretnih primerih izhaja iz že omenjene obrazložitve v 3. odstavku na 12. strani izpodbijane sodbe. Dejstvo je, da so vsi zavarovanci oz. obtoženci zaradi zdravstvenih težav, ki so jih pestile, želeli invalidsko upokojitev in da so vedeli, da je dr. L. Č. zaposlen v invalidski komisiji in da je tudi od njegove odločitve odvisno, ali bodo z upokojitvijo uspeli. Seveda obtožencem ni moč dokazati, da so vedeli, da do invalidske upokojitve glede na strokovne kriterije niso upravičeni, saj so zdravstvene težave imeli, kategorija invalidnosti pa je bila, kot rečeno, stvar strokovne ocene. Obtoženci torej v naprej niso mogli vedeti, ali bo njihov primer ugodno rešen ali ne. Prav zato, da bi bil, pa so L. Č. najprej obiskali v njegovi osebni ambulanti, da bi jim svetoval glede zdravstvene dokumentacije, od katere je bilo odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo pozitivnega predhodnega mnenja. Dajanje podkupnine (obljuba darila) je torej šla v smeri Č. angažiranja v smeri pozitivno rešenega postopka upokojitve oz. njegovega prizadevanja, ne pa končnega uspeha, ki je bil, kot obrazloženo, odvisen od mnenja celotne invalidske komisije. Ker je v opisu dejanja tudi pod točko II navedeno, da je L. Č. izdajal predhodna mnenja o kategoriji invalidnosti kot pozitivna, tak opis povsem ustreza zakonskim znakom tega kaznivega dejanja in zato nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbam zagovornikov obtoženih J. G., J. Gr. in M. M. deloma ugodilo ter izpodbijano sodbo, po uradni dolžnosti tudi glede soobtoženih H. B. in B. G. (čl. 387 ZKP) na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP spremenilo tako, da je kaznivo dejanje teh obtožencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ. Spričo tega pa je tudi spremenilo opis besedila kolikor se nanaša na opravo uradnega dejanja L. Č., in sicer na način kot je razviden iz izreka te sodbe. Gre za spremembo, ki je obtožencem v korist in je prilagojena pravni kvalifikaciji po 2. odst. 268. čl. KZ. Glede na to, da je spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katero je bila v času storitve kaznivega dejanja predpisana kazen zapora do enega leta, pa je sodišče druge stopnje ugotovilo tudi, da kazenski pregon za dejanji pod prvo alinejo točke I/4, ki se nanaša na obt. H. B., ni več dovoljen. Pod prvo alinejo točke 4 se obt. H. B. očita posredovanje med L. Č. in obt. J. Gr., pri čimer čas storitve posredovanja izrek izrecno ne opredeljuje, temveč se pri tem sklicuje na ravnanje soobtoženega J. Gr.. Glede na opis kaznivega dejanja po točko 1/2 glede J. Gr. je jasno, da naj bi dejanje posredovanja bilo izvršeno preden je obt. J. Gr. obljubil darilo, se pravi v časovnem obdobju od meseca Januarja do konca meseca marca 2001, kar pomeni, da je šestletni absolutni zastaralni rok, kot je predpisan za zastaranje kazenskega pregona po 6. odst. 112. čl. v zvezi s 5. tč. 1. odst. 111. čl. KZ, sedaj že potekel. Zato je sodišče druge stopnje opisano dejanje H. B. tudi izpustilo iz izreka sodbe potem, ko je ugotovilo, da je kazenski pregon za ostale obtožence še vedno dopusten.

Glede na spremembo pravne opredelitve je moralo sodišče druge stopnje obtožencem ponovno izreči kazensko sankcijo, upoštevajoč pri 385. čl. ZKP, saj državni tožilec kazenske sankcije ni izpodbijal. Navedenim obtožencem je zato izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je z izjemo obt. H. B. določilo enake zaporne kazni in preizkusne dobe, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, in sicer je obt. J. G. in J. Gr. določilo kazen štiri mesece zapora, M. M. pet mesecev zapora, B. G. pa tri mesece zapora, vsem s preizkusno dobo enega leta. Obt. H. B. pa je določilo osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, upoštevajoč pri tem, da je kriminalna količina pri temu obtožencu sedaj manjša kot v izpodbijani sodbi. Pri določitvi tako dolžine zaporne kazni kot trajanja preizkusne dobe, je sodišče prve stopnje izhajalo iz obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kot jih je pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo že sodišče prve stopnje. Čeprav je pravna opredelitev kaznivega dejanja sedaj milejša, pa ta okoliščina ni imela takšne teže, da bi narekovala določitev morebitne milejše kazenske sankcije. Obt. H. B. pa je iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje izreklo tudi denarno kazen v znesku 1.100 EUR ter mu naložilo v plačilo premoženjsko korist, sedaj preračunano v 625,93 EUR. Čeprav je bil očitek posredovanja glede J. Gr. sedaj izpuščen iz izreka, pa ima izrek o odvzemu premoženjske koristi v tem delu podlago v 2. točki 1. odst. 498.a člena ZKP.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je dopustilo spremembo obtožbe, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 344. čl. ZKP. Tako zagovornik obt. H. B.. Navaja, da prvotno obtožnica temu obtožencu ni očitala, da bi karkoli prejel od soobtožencev, čeprav je o tem B. izpovedoval že v preiskavi in zato ni šlo za novo dejstvo, ki bi se ugotovilo šele na glavni obravnavi. Smiselno enako zatrjuje tudi zagovornik obt. M. M., in sicer, da prvotno obtožba ni navajala podkupnino za odločbo o pravici do invalidske pokojnine, ki je bila izdana v letu 2002, temveč je bila pod obtožbo le odločba iz leta 2001. Ker je državni tožilec za odločbo iz leta 2002 vedel že ob vložitvi obtožbe, tako za spremembo obtožbe v določbi 1. odst. 344. čl. ZKP ni imel podlage, sodišče pa o spremembi obtožnice tudi ni odločilo, da se ta dopusti, temveč je z obravnavo nadaljevalo. Zaradi spremembe obtožnice pa obrambi tudi ni bila dana možnost, da bi sodnemu izvedencu M. B. zastavljala vprašanja glede odločbe iz leta 2002 in ker sodišče o tem dejstvu izvedenca tudi ni dodatno zaslišalo, je bila obtožencu kršena njegova pravica do obrambe.

Navedeni očitki po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Ne drži namreč, da tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti, kolikor se dejansko stanje na glavni obravnavi ni spremenilo. Določba 1. odst. 344. čl. ZKP opredeljuje pravico tožilca, da spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Gre torej za oceno tožilca o tem, ali je glede na potek obravnave potrebno spremeniti obtožnico, pa tudi sicer navedene določbe ni moč smiselno obravnavati kot načelo eventualne maksime, kot jo pozna Zakon o pravdnem postopku v čl. 286 oz., da tožilec ne bi smel spremeniti obtožbe glede okoliščine, ki mu je bila poznana že ob njeni vložitvi. Prav tako Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb glede tega, da bi moralo sodišče s posebnim procesnim sklepom določati o dopustnosti spremenjene obtožnice, temveč je dolžno najprej presoditi, ali se sprememba obtožbe nanaša na isti historični dogodek in če ugotovi, da se, mora obtožencu dalje omogočiti, da se na spremembo obtožnice ustrezno pripravi in poda zagovor. V danem primeru ni dvoma, da se je sprememba obtožnice nanašala na isti historični dogodek, obtožencem pa je tudi bila dana možnost, da se izjasnijo o spremenjeni obtožbi in kot je razvidno iz razpravnega zapisnika, so to tudi storili. Prav tako s spremembo obtožnice ni bila prekršena pravica do obrambe obt. M. M., kot navaja njegov zagovornik. Povsem nepotrebno je namreč morebitno dodatno zaslišanje izvedenca dr. M. B. glede odločbe iz leta 2002, ki jo omenja šele sprememba obtožbe, saj je izvedenec na glavni obravnavi 10.5.2005 glede na vprašanje zagovornika navedenega obtoženca izpovedal, da je preverjal tudi odločbo iz leta 2002. Pritožba pa tudi ne navaja, katere dodatne okoliščine in dejstva bi obramba glede navedene odločbe še hotela razčistiti. Nenazadnje pa navedena odločba, sedaj glede na spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja tudi ni več bistvena okoliščina.

Več pritožnikov izpodbija tudi postopek izdaje odredb za izvajanje tako imenovanih prikritih ukrepov in posledično veljavnost tako pridobljenih dokazov. Kar zadeva ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem na GSM aparatu L. Č. po 1. tč. 1. odst. 150. čl. ZKP, zagovornica obt. R. K. meni, da se je ukrep izvajal v časovnem obdobju, ki ni bil pokrit z odredbo preiskovalnega sodnika, ki tudi sicer časovno ni vsebovala obdobja, kot ga je predlagal državni tožilec. Navedene pomisleke je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje in razlogom sodbe ni moč kaj bistveno novega dodati. Res je, da sta bila tako predlog tožilca z izdajo ukrepa, kot nato odredba preiskovalnega sodnika površna v navedbi časovnega trajanja ukrepa, saj je predlog navajal čas od 21.11.2002 do 21.11.2002, odredba preiskovalnega sodnika pa čas od 21.12.2002 do 21.12.2002. Nobenega dvoma ni, da je bila odredba preiskovalnega sodnika izdana 21.11.2002, istega dne pa je bila tudi posredovana pooblaščeni uradni osebi Kriminalistične službe, kot izhaja iz podpisa na odredbi in ker je iz njenega uvoda razvidno, da je državni tožilec predlog podal 20.11.2002, odredba pa je bila, kot rečeno, izdana dan kasneje, ni nobenega dvoma, da se je časovno obdobje izvajanja ukrepa dejansko nanašalo na čas od 21.11.2002 od 14. ure do 21.12.2002 do 14. ure, kot to izhaja iz kasneje izdanega potrdila preiskovalnega sodnika. Ker določba 1. odst. 365. čl. ZKP dopušča popravo očitnih pisnih pomot, kakršna je bila tudi v danem primeru, je imel preiskovalni sodnik zakonito podlago za popravo odredbe z dne 3.12.2002, ko je popravil čas trajanja ukrepa za obdobje enega meseca, kot je zgoraj navedeno. Ta popravek je nato vročil tako državnemu tožilcu kot Policijski upravi. Zato navedena, zgolj pisna pomota na samo zakonitost izdane odredbe nima vpliva.

Kar zadeva odredbo preiskovalnega sodnika za ukrep prisluškovanja in opazovanja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v prostore zasebne ordinacije L. Č. za čas od 17.12.2002 do 17.1.2003 (1. odst. 151. čl. ZKP), zagovornik obt. V. T. izpostavlja, da odredba ni bila zakonita, saj je možnost tajnega vstopa v tuje stanovanje - ordinacijo preiskovalni sodnik prenesel na policijo namesto, da bi o tem odločil sam. Po stališču zagovornika namreč glede dopustnosti vstopa v stanovanje lahko odloča le sodišče, nikakor pa ne policija sama in bi zato iz odredbe preiskovalnega sodnika moralo določno izhajati, ali se bo prisluškovanje izvajalo od zunaj, to je z javnega prostora ali v stanovanju. Res je, da zakonska dikcija glede tajnega vstopa uporablja sintagmo "po potrebi", vendar pa mora biti tak način izvedbe ukrepa v pristojnosti preiskovalnega sodnika in ne policije. Zato je glede vprašanja, ali je policija vstopila v ordinacijo L. Č., obramba tudi predlagala zaslišanje koordinatorja akcije, vendar pa sodišče temu predlogu ni ugodilo. Po mnenju obrambe pa je bila s tem ukrepom tudi kršena ustavna pravica do zasebnosti, saj se ukrep lahko odredi le v tujih prostorih.

Po oceni pritožbenega sodišča pa navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Bolj prepričljiva je namreč obrazložitev, kot jo je sodišče prve stopnje podalo v zadnjem odstavku na 35. in 1. odstavku na 36. strani sodbe, in sicer je potrebno pritrditi sodišču, da izraz "tuje" stanovanje oz. prostori pomeni tuje za izvajalca ukrepa, ne pa za tistega, zoper katerega se ukrep izdaja. Nenazadnje takšna razlaga izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 27.11.1997 opr. št. U-I-25/95, ki je presojalo ustavnost tedaj veljavne določbe 150. čl. ZKP oz. ukrepa prisluškovanja v prostorih s tehničnimi napravami, in sicer z vidika posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja. V navedeni odločbi pa je Ustavno sodišče nadalje ocenilo (točka 78), da je tajni vstop v stanovanje, torej brez vednosti stanovalca z vidika ustavnosti in pod določenimi pogoji vendar dopusten. Enako stališče pa je zastopano tudi v obrazložitvi 151. čl. sedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku, kot je to navedlo že prvostopenjsko sodišče. Spričo tega pa se ni moč strinjati z nasprotnimi pritožbenimi navedbami, da je bil z odreditvijo ukrepa prisluškovanja v ordinaciji L. Č. prekršena ustavna pravica do zasebnosti.

Sicer pa se je s pritožnikom potrebno strinjati, ko navaja, da obravnavani ukrep posega v ustavno varovano nedotakljivost človekove zasebnosti, v katero je dopustno poseči le s sodno odločbo, vendar pa je v danem primeru takšna odločba tudi bila izdana in to prav z izpodbijano odločbo preiskovalnega sodnika z dne 16.12.2002 opr. št. Pp. S tem, ko je v njej povzel zakonsko dikcijo "po potrebi s tajnim vstopom" v prostorih zasebne ordinacije L. Č. na naslovu O. 114, pa je pravzaprav že odredil tajni vstop v prostorih ordinacije, kar je tudi posebej navedel v obrazložitvi odredbe. Navedel je namreč, da naj bi se tedaj osumljeni L. Č. kot predsednik invalidske komisije v prostorih svoje zasebne ordinacije sestajal z osebami, ki se nahajajo v postopku invalidske upokojitve, zaradi česar je predlog državnega tožilca, da se odredi prisluškovanje in opazovanje v prostorih osumljenčeve ordinacije utemeljen. Poleg tega pa je še navedel, da za namestitev tehničnih sredstev za dokumentiranje dovoljuje po potrebi tudi tajni vstop v prostore osumljenčeve ordinacije. Iz povedanega torej sledi, da je imel morebitni tajni vstop v prostore osumljenčeve ordinacije podlago v odredbi preiskovalnega sodnika. Ker gre za namestitev prisluškovalnih naprav, to je od zunaj ali znotraj, zgolj tehnično vprašanje, ki je pristojnosti izvajalca ukrepa, pa tako ob povedanem ni nobene potrebe, da bi se o teh dejstvih zaslišalo koordinatorja akcije.

S tem, ko je sodišče prve stopnje izrek sodbe oprlo na posnetek pogovora med L. Č. in njegovo ženo, pa je po mnenju zagovornikov obt. D. S., V. T. in B. G. sodbo oprlo na nedovoljen dokaz in tako zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Ker se je namreč žena L. Č. v postopku zoper tedaj obtoženega moža odrekla pričevanju, bi moralo sodišče ta posnetek v skladu s 5. odst. 154. čl. ZKP, izločiti iz spisa in nanj sodbe ne bi smelo opreti. Razlaga sodišča, češ da bi izločitev pogovora priviligirane priče prišla v poštev le v primeru, če bi pogovor žene L. Č. bil po vsebini primerljiv z obvestilom, danim na policiji, pa po stališču obrambe ni prepričljiv, saj je določba 5. odst. 154. čl. ZKP jasna in ne dopušča nobenega razlikovanja.

Z navedenim stališčem obrambe pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Po določbi 5. odst. 154. čl. ZKP se namreč določba 237. čl. ZKP (izločitev nezakonito pridobljenih izpovedb priviligiranih prič) le smiselno uporablja glede podatkov, posnetkov, sporočil in dokazil, pridobljenih z uporabo ukrepov po 150., 151. in 155.a čl. ZKP. Sodna praksa pa je glede smiselne uporabe 237. čl. ZKP pri posnetkih pogovorov priviligiranih prič zavzela stališče, ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, in sicer, da se posnetki pogovorov izločijo iz spisa le v primeru, če so po vsebini podobni obvestilom, ki jih dajejo priče po 148. čl. ZKP policiji. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v sodbi z dne 9.10.1997 opr. št. I Ips 212/96 in nobenih utemeljenih razlogov ni, da bi bilo potrebno sprejeto razlago sedaj spremeniti. Prav tako sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov, niti tega pritožniki ne zatrjujejo, da izjave, kot jo je žena L. Č. dala v obravnavanem pogovoru, ni moč enačiti z vsebino izjave, ki bi bila glede predmetnega kaznivega dejanja dana policiji v smislu zbiranja obvestil po 148. čl. ZKP. Sporni posnetek se namreč nanaša na pogovor L. Č. in njegove žene v ordinaciji, in sicer se je L. Č. na glas spraševal, kako je ime tistemu, ki mu je dal 50.000,00 SIT, pri čimer ga je žena dopolnila z navedbo priimka obt. T.. Vsebina te izjave pa sama po sebi ne pove ničesar o strojenem kaznivem dejanju in zato ni primerljiva z obvestili po čl. 148. ZKP, kljub temu, da je skupaj z ostalimi dokazi nato predstavljala obremenilni dokaz. Spričo tega je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko predlaganega dokaza ni izločilo iz spisa, temveč je nanj oprlo izpodbijano sodbo.

Glede na povedano se tako izkaže, da navedene pritožbene navedbe v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, niso utemeljene. V nadaljevanju je potrebno odgovoriti še na tiste pritožbene očitke zagovornikov, kolikor niso bili zajeti v gornji obrazložitvi ter na pritožbo okrožne državne tožilke.

K pritožbi zagovornika obt. D. S.:

Ni se moč strinjati z zagovornikom, ko meni, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano. Nasprotno temu se tudi drugostopenjsko sodišče pridružuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dejstvu, da je obt. S. bil v ordinaciji dr. Č. pred in po opravljeni seji invalidske komisije, kateri je predsedoval dr. Č. in da je nato slednjemu izročil, poleg steklenic vina, tudi kuverto, v kateri je bilo 20.000,00 SIT. Kolikor pritožnik v zvezi s tem opozarja, da je sodišče prve stopnje sklepalo o dejanju podkupnine zgolj zato, ker je upoštevajoč ostala dejanja po obtožbi, nasplošno ocenilo, da je dr. Č. prejemal podkupnine, je potrebno pojasniti, da obtoženca ni obsodilo zgolj na podlagi "množičnosti" obravnavanega primera. Dejstvo, da naj bi šlo za številne primere dajanja in sprejemanja podkupnin zaradi pridobitve pravice do invalidske pokojnine, samo po sebi ni dokaz, je pa seveda lahko upoštevno v zvezi z oceno ostalih dokazov, zlasti tega, da je obtoženec dr. Č. izročil denar. Da je bil denar izročen prav zaradi postopka pred invalidsko komisijo, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenih pomislekov. Pritožnik namreč spregleda vsebino posnetih pogovorov dr. Č. s svojo ženo v ordinaciji, kjer Č. v pogovoru pove, da bi dan poprej dobil 50.000,00 SIT, tako pa je dobil le 20.000,00 SIT. V nadaljevanju pa jasno in nedvoumno pove, da se je obt. S. dan poprej zmotil v osebi in je nekemu drugemu človeku, misleč, da je to Č., potisnil v žep 50.000,00 SIT. Glede na takšen način izročitve denarja, predhodnega obiska obtoženca v ordinaciji Č. in kasneje po že izdanem pozitivnem mnenju o invalidnosti, je tako povsem zanesljivo, da tudi v tem primeru izročeni denar predstavlja podkupnino, ki pa je bila glede na vse navedene okoliščine in pa zlasti način izročitve denarja (nepravi osebi), z gotovostjo že poprej obljubljena. Tega zaključka pa pritožbena izvajanja češ, da ni nobenega dokaza, da bi obtoženec kogarkoli podkupoval, ker naj ne bi imel motiva za to, ne morejo ovreči. Čeprav je res, da je bilo v postopku kasneje ugotovljeno, da je obtožencu šla pravica do invalidske upokojitve, pa obstaja dejstvo, da obt. S. tega, preden je šel na komisijo, ni vedel, niti mogel vedeti, pa je šlo pri oceni invalidnosti za povsem strokovno vprašanje. Kot je že zgoraj pojasnjeno je Č. podkupnino obljubil zato, da bi ta zanj v invalidski komisiji posredoval za sprejem ugodne rešitve. Zato ne drži, da ni imel motiva za storjeno kaznivo dejanje.

S pritožnikom se tudi ne gre strinjati, ko meni, da bi bilo potrebno ravnanje obtoženca opredeliti kot dejanje majhnega pomena po čl. 14 KZ, saj so škodljive posledice dejanja neznatne oz. niso nastale. Obtoženec je namreč bil upravičen do invalidske upokojitve in tako za državo, po mnenju pritožbe niso nastale nobene posledice obravnavanega dejanja. Taki očitki pa niso utemeljeni. Po določbi 14. čl. KZ je obravnavani institut moč uporabiti, kadar je nevarnost dejanja neznatna tako po objektivnih, kot subjektivnih merilih, v okviru katerih se navaja narava kaznivega dejanja, teža dejanja, neznatnost in odsotnost škodljivih posledic in pa okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno (objektivna merila), medtem ko nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti in njegove osebne okoliščine, pomenita subjektivni merili. Da bi bilo dejanje majhnega pomena, mora biti kumulativno izpolnjeno vsaj dvoje navedenih pogojev, in sicer teža kaznivega dejanja kot objektivni ter stopnja kazenske odgovornosti storilca kot subjektivni pogoj. Gotovo pa je, da že teža konkretnega kaznivega dejanja, ko je bila podkupnina obljubljena in dana uradni osebi, ne ustrezna oceni neznatne nevarnosti dejanja, kar enako velja tudi za stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti, kot jo je v sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje. Okoliščine, da je obtožencu šla pravica do invalidske pokojnine, zato obstoja instituta dejanja majhnega pomena ne more upravičiti.

K pritožbi zagovornika obt. V. T.:

V zvezi z bistvenimi kršitvami postopka zagovornik izpostavlja še dejstvo, da je že pred pričetkom glavne obravnave predlagal izločitev dokazov, vendar pa o tem ni odločal preiskovalni sodnik, kot to določa 2. odst. 83. čl. ZKP, temveč razpravljajoči senat, ki pa je bil tudi pod nedopustnim vplivom dokaza, katerega izločitev se je predlagala. Ta kršitev pa ni podana. Res sicer je, da določba 2. odst. 83. čl. ZKP govori o preiskovalnemu sodniku, vendar pa je njegova pristojnost omejena le na postopek faze preiskave, ne pa tudi po tistem, ko je že vložena obtožnica. V tem primeru odloča o predlogu za izločitev dokazov ali po uradni dolžnosti bodisi zunajobravnavni senat, predsednik senata ali pa razpravljajoči senat, kot je to na primer posebej določeno v 4. odst. 340. čl. ZKP. Glede na to, da je bil predlog za izločitev dokaza, podan po tistem, ko je že bila vložena obtožnica, tako preiskovalni sodnik ni bil več pristojen za odločanje in zato zatrjevana kršitev ni utemeljena.

S pritožnikom se dalje ne gre strinjati, ko izpostavlja, da izvedeni dokazi niso potrdili obtožbenega očitka, da je obtoženec L. Č. že vnaprej obljubil darilo za pozitivno izvedensko mnenje. Res je, da neposrednih dokazov o tem dejstvu sicer ni na voljo, pač pa je na utemeljenost obtožbe moč sklepati na podlagi ostalih dokazov ter dejstev, ki tudi po oceni sodišča druge stopnje ne dopuščajo drugačnega zaključka kot tistega, ki je sedaj izpodbijan. Tudi ta obtoženec je namreč L. Č. obiskal v njegovi zasebni ordinaciji, preden je zasedala invalidska komisija, kateri je predsedoval L. Č. in ko je bila izdana pozitivna odločba, je obtoženec Č. ponovno obiskal v ordinaciji in mu izročil 50.000,00 SIT. Glede na tak potek dogodkov pa je zanesljivo, da je obtoženec nagrado Č. obljubil že pred izdajo mnenja, saj si drugače njegovih obiskov v ordinaciji, sploh pa višine izročenega denarja, ni moč razlagati. Nobenega dvoma ni, da je L. Č. prejemal podkupnine v zvezi s postopki invalidskega upokojevanja in da se je o njegovem početju govorilo med ljudmi, ki so bili zaradi zdravstvenih težav zainteresirani za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. O tem dejstvu namreč pričajo tako obravnavani primeri v postopku, kot še posebej obt. H. B., ki je bil posrednik in je dejanja priznal. Kot je bilo dalje ugotovljeno, so obtoženci predhodno obiskovali L. Č. v njegovi zasebni zdravstveni ordinaciji, pri čimer so eni navajali, da so to storili zgolj zaradi zdravstvenih težav, medtem ko so drugi (na primer J. Gr., M. M., B. G.) navajali, da so prišli k njemu, da bi pregledal in jim svetoval glede zdravstvene dokumentacije, od katere je nato bila odvisna odločitev komisije o kategoriji invalidnosti. Glede na navedene obiske obt. T. pri Č. v njegovi ordinaciji, zaradi postopka v zvezi z invalidsko upokojitvijo, pa je zanesljivo, da sta oba vedela, da se usluga ne dela zastonj in da jo bo potrebno plačati. Torej četudi ni neposrednih dokazov, da je v konkretnem primeru V. T. Č. obljubil denarno nagrado oz., da bi to izrecno od njega zahteval, kot je to storil pri M. M. in R. K., pa je že glede na vse okoliščine primera z zanesljivostjo sklepati, da je obt. T. vedel, da L. Č. pričakuje nagrado za njegovo angažiranje v postopku in mu je to tudi dal na ustrezen način vedeti. Zato nasprotna pritožbena izvajanja češ, da pacienti pogosto izkazujejo hvaležnost svojim zdravnikom za opravljene postopke, ne morejo privesti do drugačnih zaključkov.

K pritožbi zagovornika obt. H. B.:

Zagovornik ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, kolikor se nanaša na posredovanje tega obtoženca med L. Č. in posameznimi soobtoženci, pač pa meni, da obt. B. ni vedel, daje takšno posredovanje nezakonito. To bi namreč bilo kaznivo tedaj, če bi vedel, da se bodo tisti obtoženci, katere je napotil k Č., dogovorili o dajanju podkupnine oz., če bi vedel, da bo L. Č. naredil nekaj, kar je v nasprotju z Zakonom. Tega očitka pa obtožencu ni moč dokazati, saj ni bil navzoč pri dogovarjanju soobtožencev s Č. in čeprav je vedel, da nekateri od njih Č. dajejo denar, pa se je to dogajalo že po storjenem dejanju.

Navedene trditve po oceni pritožbenega sodišča pravilnosti sodbe ne morejo ovreči. Nasprotno pritožbenim trditvam že iz zagovora obtoženca izhaja, da se je zavedal protipravnosti svojega dejanja. Nobenega dvoma namreč ni, da ga je L. Č. sam nagovoril, da mu pošlje ljudi, katere bo poskusil upokojiti, vedel je dalje, da Č. "dela" v invalidski komisiji in tudi Č. sam mu je predlagal, naj si od "strank" zaračuna provizijo za svoje posredovanje, kar je obtoženec nenazadnje tudi storil. Že višina prejetih zneskov za posredovanje pa je tudi bistveno presegla vlogo obtoženca, ki naj bi bila zgolj v tem, da je soobtožencem priporočil L. Č.. Če bi namreč šlo le za priporočilo znancev, potem obtoženec gotovo ne bi postavljal tarife v vrednosti kar 100.000,00 SIT, kot je to razvidno iz njegovega zagovora v preiskavi. To dejstvo pa seveda kaže, da se je obtoženec zavedal vrednosti svoje "usluge" so obtožencem, da jim torej preskrbi tisto, kar bi po običajni poti težje dosegli ali pa sploh ne bi. Da je temu tako pa potrjujejo tudi telefonski kontakti med obtožencem in Č. po tistem, ko so bile invalidske odločbe že izdane in v katerih obt. B. Č. pojasnjuje glede plačila posameznih obtožencev oz. mu govori o novih strankah, kot je to podrobneje obrazloženo v izpodbijani sodbi. Zato ob vsem povedanem v pravilnost ugotovljenega subjektivnega znaka obtožencu očitanega kaznivega dejanja, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov.

K pritožbi zagovornika obt. J. G.:

Ni se moč strinjati z zagovornikom, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano, saj izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov ni potrdilo niti očitek obljube darila Č., niti kasnejše izročitve denarja. Kolikor bi obtoženec dejanje res storil, potem bi po mnenju pritožbe izvajanje posebnih ukrepov s strani policije moralo to potrditi, pa ga v ničemer ni. Dejstvo, da je obtoženec v ordinacijo prinesel dr. Č. svojo zdravstveno dokumentacijo, ne predstavlja nič neobičajnega, celo nasprotno, obtoženec se je hotel od predsednika invalidske komisije le pozanimati, ali je zbral vso potrebno dokumentacijo in tako bi ravnal tudi vsak drug. Ti pomisleki pa pravilno ugotovljenih in prepričljivo obrazloženih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Kar zadeva ukrep prisluškovanja telefonskih pogovorov po 1. tč. 1. odst. 150. čl. ZKP, je namreč potrebno pojasniti, da so bili ti odrejeni za čas od 21.11.2002 dalje, medtem ko je obtoženec dejanje storil neugotovljenega dne v času od meseca septembra do meseca decembra 2002, torej tudi v obdobju, ko odredba preiskovalnega sodnika še ni bila izdana. Zato obravnavana pritožbena navedba nima posebne teže.

Kar zadeva izročitev denarja 20.12.2002 v P., je sicer res, da poročila o izvajanju ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, tega srečanja med J. G. in L. Č. ne omenjajo, vendar pa ga je opisal obt. B. G. v svojem zagovoru rekoč, da je svojega brata J. G. odpeljal do Bistroja v P., kjer se je ta srečal s Č.. Glede na to, da je namen tega srečanja bil, da se J. G. zahvali Č., ni dvoma, da mu je tedaj izročil denar. Sodišče prve stopnje je namreč o tem zaključku podalo prepričljive razloge v 2. odstavku na 20. strani sodbe in teh zaključkov pritožbene navedbe češ, da je šlo zgolj za naključno srečanje, ne morejo ovreči. Iz prisluškovanega telefonskega pogovora št. 395 med B. G. in L. Č. namreč izhaja, da je G. Č. spraševal, kdaj se lahko oglasijo pri njemu in ker je bil Č. slučajno v P., je bilo nato srečanje tudi dogovorjeno v tem kraju. Kljub temu, da neposredna primopredaja denarja J. G., L. Č. nikjer ni dokumentirana, pa obstaja dejstvo, da je Č., ko se je vračal iz P., v osebnem vozilu dejansko imel denar v SIT in EUR valuti, torej v valuti, v kateri je J. G. poprej dvignil denar s svojega računa. Slednja okoliščina sicer ni odločilna, pač pa le posredno potrjuje zaključek, da je J. G. v P. izročil L. Č. neugotovljeno vsoto denarja kot nagrado.

Zagovornik v nadaljevanju izpostavlja, da je bila preiskava osebnega vozila L. Č. opravljena nezakonito, saj policija zanjo ni imela ustrezne odredbe. Poleg tega pa je policija ravnala tudi posebej zvijačno, saj je Č. ustavila zato, ker ni imel prižganih luči, po njegovem prtljažniku pa naj bi policija iskala recepte, katerih izginotje je prijavil Č. sam, kar je posebej nesmiselno. Čeprav se je stališču, da gre za zvijačno ravnanje, pridružil tudi višji državni tožilec v svojem mnenju, ki ga je podal na seji pritožbenega senata, pa sodišče v ravnanju policije ne vidi nezakonitega početja. Da naj bi šlo za pretvezo policije je ocenil tudi sam L. Č. v telefonskem pogovoru svoji ženi št. 397, vendar pa je iz uradnega zaznamka policije o opravljenem pregledu prevoznega sredstva, potnikov in prtljage z dne 20.12.2002 (list. št. 33) razvidno, da je bilo vozilo pregledano na podlagi 2. odst. 148. čl. ZKP zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Kljub temu, da dalje ni navedeno, za katero kaznivo dejanje naj bi šlo, pa je iz pojasnila okrožne državne tožilke v končni besedi razbrati, da je bil Č. sin, M. Č. tedaj osumljen storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, in sicer naj bi svojemu očetu jemal zdravniške recepte in nato preko njih v lekarnah dobival narkotike. Da je bila istega dne pri Č. opravljena hišna preiskava prav zaradi navedenega kaznivega dejanja M. Č., je povsem nedvoumno, saj ta okoliščina izhaja tudi iz telefonskih pogovorov med L. Č. in ženo, ko govorita o sinu M. in receptih oz. o tem, da so policisti bili v hiši L. Č.. Spričo tega v navedbo državne tožilke glede suma storitve kaznivega dejanja M. Č., ni nobenih pomislekov. Policija je torej glede na povedano imela podlago za pregled osebnega vozila L. Č. v določbi 2. odst. 148. čl. ZKP in takega pregleda ni moč enačiti s preiskavo vozila, kot to zmotno navaja zagovornik. Ne drži njegova trditev, da so se najvišja sodišča v državi že izrekla, da je preiskava avtomobila in prtljage nezakonita, ker je bila opravljena brez odredbe preiskovalnega sodnika in mimo določil, ki urejajo hišno preiskavo. Takšno stališče namreč v smislu 6. odst. 215. čl. ZKP velja le za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Iz uradnega zaznamka policije na list. št. 33 je razvidno, da so policisti pregledali tudi prtljažnik vozila in kljub temu, da slednji sam po sebi predstavlja skrit prostor osebnega vozila, pa zgolj na podlagi tega ni moč trditi, da je za pregled potrebno dobiti odredbo preiskovalnega sodnika. Takšno stališče je namreč že zajeto v sodbi Vrhovnega sodišča pod opr. št. I Ips 298/2006. Spričo tega pritožbeno, zgolj posplošeno sklicevanje na sodno prakso ni utemeljeno. Ker je bil pregled vozila izpeljan zakonito, pa tudi ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe o zvijačnem postopku policije. Zato ti pomisleki niso utemeljeni, glede ostalih pritožbenih navedb, kolikor se nanašajo na postopek in način odločanja invalidske komisije, pa je sodišče druge stopnje podalo razloge že zgoraj, ko je pojasnilo spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja.

K pritožbi zagovornika obt. J. Gr.:

Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi potrjeval obtožbeni očitek, da dalje ni upoštevalo dejstva, da obtoženec L. Č. ničesar ni obljubil vnaprej, temveč je ženo odpeljal na zdravniški pregled, kasneje pa le plačal zdravstveno storitev, pritožnik ne more ovreči pravilnosti izpodbijanega zaključka. Prepričljivim razlogom, kot so navedene na 14. strani prvostopenjske sodbe, glede na vsebino pritožbenih navedb pravzaprav ni potrebno kaj bistveno novega dodati. Dejstvo je, da je bila obtoženčeva žena na invalidski komisiji najprej zavrnjena, nakar je obt. H. B. obtožencu povedal za L. Č., ki je podobno kot v ostalih primerih, ženo obtoženca najprej sprejel v svoji ordinaciji, nato pa bil predsednik invalidske komisije, ki je izdala pozitivno mnenje. Že iz zagovora obt. J. Gr. dalje izhaja, da je po prejemu pozitivne odločbe H. B. izročil 100.000,00 SIT, enako vsoto pa tudi L. Č. in kolikor pritožnik izpostavlja, da je s tem obtoženec le plačal zdravstveno storitev, nima prav. Višina zneska 100.000, SIT se namreč ujema z višino tarife, kot jo je zahteval H. B. za posredovanje, poleg tega pa je glede na vlogo B. pri posredovanju obtoženec nedvomno vedel, da bo moral tudi L. Č. plačati in da slednji takšno plačilo tudi pričakuje. S tem, ko je obtoženec svojo ženo odpeljal k Č. v ordinacijo prav na podlagi predhodnega posredovanja H. B. in to zaradi postopka invalidske upokojitve, pa je obtoženec L. Č. tudi nedvomno dal vedeti, da mu bo za njegovo aktivnost pri izdaji pozitivne odločbe na invalidski komisiji, plačal nagrado. S tem pa so v njegovem ravnanju tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kot je bilo opredeljeno v tej sodbi.

K pritožbi zagovornika obt. M. M.:

Glede na to, da je bilo o pritožbenih navedbah tega zagovornika pojasnjeno že zgoraj, je sedaj potrebno odgovoriti le še na tisti del navedb, ko pritožnik zatrjuje, da trditev v sodbi češ, da je obtoženec obljubil darilo Č., ne drži, saj je Č. sam terjal plačilo 6.000 DEM. Taka navedba je sicer na mestu, vendar pa dejansko stanje primera, zaradi tega še ni zmotno ugotovljeno. Kajti tudi, če je Č. ta denar terjal sam od sebe in je s tem obtoženec soglašal, je že izpolnil obravnavano izvršitveno obliko tega dejanja. Nobenega dvoma pa tudi ni, da mu je navedeni znesek kasneje tudi dejansko izročil. Kar zadeva nadaljnjo trditev, da leta 2001 ni bila izdana odločba o invalidski upokojitvi, pa je le pojasniti, da ta okoliščina sedaj glede na spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja ni bistvena za obstoj kaznivega dejanja. Pomembna je namreč le ocena kategorije invalidnosti, katerega je izdala invalidska komisija. Zato v ostalem, kolikor v pritožbi tega zagovornika ni bilo ugodeno, njegove pritožbene navedbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornice obt. R. K.:

S pritožnico ni moč soglašati v tistem delu, ko meni, da iz izreka sodbe ne izhaja pravna podlaga oz. zakonski opis, iz katerega bi bilo razvidno, da naj bi ravnanje L. Č. v okviru delovanja invalidske komisije, predstavljalo uradno dejanje. Že iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je opredelitev uradnega dejanja pogojena s statusom uradne osebe, kot ga določa 3. tč. 2. odst. 126. čl. KZ, pri čimer so dalje navedeni tako zakon, na podlagi katerega je bila ustanovljena invalidska komisija, kot pravilnik, ki določa organizacijo in način delovanja komisije, poleg tega pa je v izreku citirana tudi odločba Zavoda pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, na podlagi katere je bil L. Č. imenovan na položaj predsednika invalidske komisije. Zato ne drži, kot smiselno izhaja iz pritožbenih navedb, da opis dejanja naj ne bi vseboval vseh zakonskih znakov.

S pritožnico se dalje ne gre strinjati, ko zatrjuje, da obtožencu naklep ni dokazan oz., da ni nobenih dokazov, ki bi potrjevali zaključek, da je L. Č. obljubil nagrado, da bi ta izdal zanj ugodno mnenje. namreč šele po tistem, ko je bilo predhodno mnenje že izdano, je D. P. poklical L. Č. in ga vprašal, če mu je obtoženec kaj dolžan. Res se je obtoženec v preiskavi zagovarjal tako, da je vse, kar mu je predočil preiskovalni sodnik, priznal, vendar pa je to storil, ker je mislil, da bo s priznanjem celotni postopek končan. Po mnenju pritožbe zato sodbe ni dopustno opreti na obtoženčevo priznanje.

Že iz teh navedb pritožnice jasno izhaja, da se je obtoženec svojega dejanja in prepovedanosti zavedal in ga tudi hotel storiti. Nobenih razlogov namreč ni, da sodišču prve stopnje obtoženčevega priznanja v preiskavi ne bi smelo sprejeti kot verodostojnega. Dejstvo je, da je obtoženec priznal, da mu je L. Č. dejal, da bo moral plačati 200.000,00 SIT, on pa bo zanj izpeljal na invalidski komisiji najbolje, kar se bo dalo. Ker je njegov zagovor glede zneska 200.000,00 SIT potrjen tudi z zagovorom D. P., glede njunega srečanja v S., pa tudi s poročilom Policijske uprave o izvajanju tajnega opazovanja in sledenja, pritožbeni pomisleki o tem, da obtožencu, razen njegovega priznanja, kaznivo dejanje ni dokazano, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zato spremembo zagovora na glavni obravnavi pravilno ocenilo le kot poskus razbremenitve kazenske odgovornosti.

Obtoženčeva zagovornica je v uvodu pritožbe navedla tudi, da se pritožuje zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika senata z dne 7.9.2004, vendar v nadaljevanju teh navedb ni konkretizirala. V 2. odstavku na 4. strani pritožbe je sicer navedla, naj se navedbe o storjenih kršitev postopka in glede izločitve predsednika senata, navedbe, kot jih je podala tekom postopka, štejejo kot sestavni del pritožbe, vendar takšno sklicevanje v pritožbi sedaj ni upoštevno. Ker se sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika senata lahko izpodbija le v pritožbi zoper sodbo, bi namreč morala zagovornica v pritožbi posebej navesti razloge za nepravilnost sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev in drugič v čem naj bi takšna zavrnitev zahteve vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pa tega ni navedla, tako posplošenih pritožbenih navedb ni moč preizkusiti. Kolikor pritožnica dalje izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo predloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka obtoženca, slednje sicer drži, vendar je potrebno pojasniti sledeče. Dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka v primeru obsodilne sodbe je določena v 1. odst. 95. čl. ZKP in ker je sodišče obtoženca obsodilo na plačilo stroškov postopka, je očitno zaključilo, da razlogi za oprostitev plačila takih stroškov niso utemeljeni. Takšna odločitev pa je tudi po oceni drugostopenjskega sodišča pravilna, saj je obtoženec navajal, da prejema pokojnino, in torej ima sredstva za preživljanje. Trditev, da bi plačilo stroškov lahko ogrozilo njegovo preživljanje, pa kvečjemu predstavlja podlago za obročno odplačilo po 4. odst. 95. čl. ZKP, vendar mora obtoženec tak predlog tudi dokumentirano obrazložiti. Kar zadeva ostale pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede načina odločanja invalidske komisije, pa je bilo obrazloženo že zgoraj.

K pritožbi zagovornika obt. V. B.:

Nima prav pritožnik, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je sklepalo, da je obt. H. B. med telefonskima pogovoroma z L. Č., poklical obt. B., ki mu je dejal, da bo Č. plačal, ko bo njegova žena dobila akontacijo. Po mnenju pritožbe bi si B. slednje lahko preprosto izmislil, saj razen njegovega zagovora ne obstajajo nobeni dokazi oz. prisluhi telefonskih pogovorov, iz katerih bi bilo razvidno, da je obtoženec obljubil nagrado. Ker je tudi H. B. v tem postopku obtoženec, sodišče njegovega zagovora ne bi smela sprejeti kot verodostojnega. Ti pomisleki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni, saj pritožba ne upošteva vseh obremenilnih dokazov, temveč le posamezne in jih tolmači v prid pritožbenim navedbam. Dejstvo namreč je, da obtoženec sam priznava, da je svojo ženo odpeljal k dr. Č. in da mu je kasneje, kot zahvalo, ker jo je pregledal, izročil nekaj čez 200.000,00 SIT (dejansko 240.000,00 SIT). Da ta znesek predstavlja obljubljeno nagrado izhaja iz navedenih telefonskih razgovorov med B. in Č., ko B. izrecno pravi, da bo B. takoj prinesel, ko bo žena dobila akontacijo, Č. pa se ob tem čudi češ, da odločbe še ni prejela. Glede na vsebino tega pogovora, označenega s številko 421, je jasno, da si H. B. predhodnega pogovora z obt. B. ni izmislil, kot to zgolj posplošeno navaja pritožba. Glede na to, da v telefonskem pogovoru pred navedenim (št. 411) Č. sprašuje B., kaj je z B., in sicer "ali bo še kaj", B. pa mu odgovarja, da bo B. poklical, je torej sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da se je pogovor nanašal na plačilo in da je B. del nagrade predhodno že izročil Č.. Enako dalje niso utemeljene pritožbene navedbe češ, da naj bi izročeni denar predstavljal zahvalo Č., ker je pregledal njegovo ženo oz., da je dajanje tovrstnih daril že splošna praksa, saj je gotovo, da znesek 240.000,00 SIT, kolikor je B. izročil Č., takšni trditvi ne govori v prid. Po navedbah obt. B. naj bi L. Č. obtoženčevo ženo le pregledal in poslal k specialistu, nato pa naknadno pregledal še dokumentacijo. Ker je navedeni znesek v času izročitve znatno presegel znesek povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo in tudi osebne prejemke obtoženca, kot jih je ta navedel pri svojih osebnih podatkih, je povsem zanesljivo, da ni šlo za darilo v smislu običajne prakse, kot zatrjuje obramba, temveč za plačilo podkupnine, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Pravilnosti sodbe, pa tudi ostala pritožbena izvajanja češ, da ni ugotovljeno, kje naj bi obtoženec Č. izročil prvi znesek, ne morejo omajati.

Kar zadeva kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odst. 310. čl. KZ ne drži, da opis kaznivega dejanja nima vseh zakonskih znakov. Čeprav po mnenju pritožbe v opisu niso navedene določbe Zakona o orožju, ki bi omejevale promet z orožjem niti ni navedeno, katera dovoljenja bi moral obtoženec pridobiti, pa temu ni tako. V izreku opisa dejanja so namreč vsi zakonski znaki zadostno opredeljeni z navedbo 3. čl. Zakona o orožju, saj iz izreka izhaja, da sodi pištola znamke Bernardelli cal. 7,65 v točko 1, kategorije B, medtem ko navedba 2. alinee 2. odst. 3. čl. zakona jasno pove, da je orožje, kot je navedeno pod točko 1. kategorije B, sicer dovoljeno orožje, za katerega pa je potrebno predhodno dovoljenje. S tem pa je po oceni pritožbenega sodišča povsem zadostno opredeljeno, da je promet orožja omejen in drugih določb Zakona o orožju niti ni potrebno navajati. Tudi kolikor dalje pritožba meni, da sodišče ni utemeljilo svoje odločitve, da sodi zaseženo orožje prav v točko 1 kategorije B 3. čl. Zakona o orožju, take navedbe niso na mestu. Obtožencu je namreč bila zasežena navedena pištola cal. 7,65, torej orožje, ki ga je moč z zanesljivostjo opredeliti kot polavtomatsko ali repetirno kratkocevno strelno orožje v smislu navedene določbe. Glede na to, da obtoženec v svojem zagovoru v ničemer ni zatrjeval, da bi pištola morebiti bila imitacija oz., da ne funkcionira, pa pritožbeni pomisleki v tej smeri niso utemeljeni.

Obtoženčev zagovornik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati Zakon o orožju, ki posest orožja brez posedovanja potrebnih listin opredeljuje kot prekršek, poleg tega pa je tudi specialnejši zakon napram Kazenskemu zakoniku in tudi milejši, saj dovoljuje naknadno legalizacijo posesti orožja. Te navedbe niso utemeljene, saj obstoj prekrška ne izključuje tudi obstoj kaznivega dejanja, seveda kolikor so podani njegovi zakonski znaki. Sodna praksa pa se je v tovrstnih primerih že večkrat izrekla (na primer sodba Vrhovnega sodišča R. Slovenije z dne 5.3.2003 opr. št. I Kp 284/02), da je vsebina pojma hrambe iz 1. odst. 310. čl. KZ v tem, da storilec hrani predmet, določen v 1. odst. 310. čl. KZ in da se ob tem zaveda, da hrani predmet, katerega promet posamezniku sploh ni dovoljen ali je omejen. Da se je obtoženi B. zavedal, da je promet orožja - pištole omejen, pa z zanesljivostjo izhaja že iz njegovega zagovora v preiskavi češ, da se je pripravljal, da bi orožje prijavil, vendar tega ni storil. Možnost naknadne legalizacije orožja, pa obstoja kaznivega dejanja, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ne more ovreči, saj obtoženec v času storitve kaznivega dejanja, torej tedaj, ko mu je bilo orožje zaseženo, potrebnega dovoljenja ni imel. Sodišče prve stopnje je zaseženo pištolo (poleg streliva) vzelo na podlagi določbe 69. čl. KZ, pri čimer je očitno imelo v mislih 2. odst. istega člena. Kolikor pritožnik meni, da ni dokazano, da je bilo orožje sposobno funkcionirati kot nevarna stvar, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za odvzem, nima prav. Iz zapisnika o zasegu namreč ne izhaja, da bi bilo s pištolo navzven karkoli narobe oz., da ne bi funkcionirala, niti tega, kot rečeno, ne navaja obtoženec sam. Glede na to, da je ta podal vlogo za pridobitev dovoljenja na upravnem organu, je torej z zanesljivostjo zaključiti, da je pištola v uporabnem stanju in da so torej podani razlogi splošne varnosti ljudi v smislu 2. odst. 69. čl. KZ.

S pritožnikom tudi ne gre soglašati, ko meni, da je obtožencu izrečena kazenska sankcija prestroga. Čemu naj bi bilo tako, podrobneje ne obrazloži, vendar sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti meni, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene. Zato se ob vsem povedanem pokaže, da pritožba zagovornika obt. V. B. ni utemeljena.

K pritožbi zagovornika obt. B. G.:

Nima prav pritožnik, ko navaja, da v ravnanju obtoženca niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj se v izreku le navaja, da je obt. J. G. odpeljal k L. Č. zaradi dogovora o izdaji predhodnega mnenja, ne pa zaradi obljube darila, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja. Pri presoji obstoja zakonskih znakov v opisu dejanja, je namreč potrebno upoštevati ne le konkretizacijo opisa pod točko I/5, temveč tudi uvodni del pod točko I, ki velja za vse, tam naštete obtožence in iz tega opisa po oceni pritožbenega sodišča povsem jasno izhaja opis posredovanja pri podkupovanju uradne osebe, tako obt. B. G. kot H. B.. Načeloma se je s pritožnikom sicer strinjati, da se mora posredovalec zavedati, da posreduje pri storitvi kaznivega dejanja, vendar je tak očitek obt. B. G., tudi po oceni pritožbenega sodišča, z zanesljivostjo dokazan. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno presodilo in tudi prepričljivo obrazložilo, da obt. B. G. L. Č. ni zgolj slučajno povprašal, če bi lahko pregledal zdravstveno dokumentacijo za brata J. G., ki je z njim prišel v ordinacijo (pri tem je povsem nepomembno, da je bil J. G. tisti, ki je z vozilom oba pripeljal v L.). Torej tudi v tem primeru je bil uporabljen enak način kot v ostalih primerih, da je oseba, ki se je želela invalidsko upokojiti, predsednika invalidske komisije Č. predhodno obiskala v njegovi zasebni ordinaciji in mu predložila zdravstveno dokumentacijo. Ker je bil obt. B. G. tisti, ki je svojega brata J. spravil v kontakt s Č. (izrek sodbe pravi, da ga je peljal k njemu), je s tem objektivno gledano že izvršil dejanje posredovanja. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je ob tem vedel, da L. Č. prejema podkupnine za svoje angažiranje v invalidski komisiji in da bo to tudi tokrat v primeru njegovega brata J.. Nelogično namreč je, da bi v nasprotnem primeru, ko naj bi sam prišel le na fizioterapijo, s seboj vzel brata in njegovo zdravstveno dokumentacijo in se glede tega obrnil na Č.. Da je obtoženec dejansko bil posrednik med bratom in Č., pa kaže tudi njegovo naknadno angažiranje, ko je po tistem, ko je invalidska komisija že zasedala, poklical L. Č. in se pozanimal glede odločitve, nato pa se z njim dogovoril za srečanje, kjer bi se mu njegov brat lahko "zahvalil". Kot je bilo že pri obravnavi pritožbe J. G. povedano, pa je bilo v postopku na prvi stopnji z zanesljivostjo zagotovljeno, da je J. G. ob srečanju v P. Č. izročil neugotovljeno vsoto denarja. Upoštevajoč telefonski pogovor med B. G. in L. Č. ter prisluškovanemu pogovoru slednjega v ordinaciji, ko svoji ženi pove, da bo G., katerega so upokojili "prinesel kaj", je povsem jasen zaključek, da je bila nagrada Č. obljubljena že pred zasedanjem invalidske komisije in da je B. G. glede na vse opisano, to tudi nedvomno vedel. Zato nasprotna pritožbena izvajanja češ, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano, ne morejo biti uspešna.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

Državna tožilka sodbo sodišča prve stopnje najprej izpodbija v tistem delu, ko je sodišče oprostilo obt. A. P. storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine po 1. odst. 268. čl. KZ in ko je iz opisa kaznivega dejanja pri obt. H. B. izpustilo očitek, da je ta posredoval med P. in Č.. Ugotovilo namreč je, da izvedeni dokazi niso potrdili očitka, da naj bi obt. A. P. že predhodno obljubil Č. darilo zato, da bo zanj izdal pozitivno predhodno mnenje o stopnji invalidnosti. S tem, ko državna tožilka opozarja na okoliščine, da se je P. na priporočilo B. sestal pri Č., da je B. plačal 50.000,00 SIT in da je iz telefonskega pogovora med B. in Č. razvidno, da P. ve, da je dolžan denar, v pritožbi ne pove nič takega, česar v dokazni oceni ni upoštevalo že sodišče prve stopnje. Navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma govorijo v prid utemeljenosti suma, da je obt. P. Č. že predhodno obljubil nagrado, vendar pa zanesljivih dokazov, z razliko od ostalih obtožencev, ki so bili spoznani za krive, tokrat ni. Tožilka namreč le sklepa, da je obt. P. nagrado Č. obljubil preko obt. B. in da bi mu denar tudi izročil tako, da bi mu ga dal preko H. B.. Vendar pa je ob tem omeniti, da H. B., ki je ostala dejanja v objektivnem pogledu priznal, kaj takega v postopku ni navajal. Zato pritožbeni pomisleki niso utemeljeni.

Kar zadeva oprostilno sodbo D. P., kateremu je obtožnica očitala posredovanje med R. K. in L. Č, pritožnica navaja, da je že iz razlogov izpodbijane sodbe razbrati, da je tudi ta obtoženec storil kaznivo dejanje. Ta navedba povsem drži, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je D. P. posredoval K. prošnjo L. Č., da pregleda dokumentacijo, prav tako pa se je pogovarjal s Č. o tem, koliko naj bi mu K. plačal za pozitivno rešeno vlogo. Te okoliščine bi torej dejansko govorile v smeri storitve kaznivega dejanja, vendar pa je potrebno upoštevati, da obtožnica očita obt. P., da je Č. v imenu obt. K. obljubil darilo, medtem ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta se K. in Č. o tem dogovorila sama oz., da je K. sam obljubil Č. plačilo 200.000,00 SIT ob srečanju dne 1.12.2002. Ker je obljuba darila zakonski znak tega kaznivega dejanja, in torej bistvena okoliščina, je sodišče v tem pogledu bilo vezano na opis obtožbe, ki pa kot rečeno, ni bil dokazan. Pritožnica tega zaključka pa izrecno tudi ne izpodbija, pri čimer je njena navedba, da je P. sporočil K. , da bo moral plačati 200.000,00 SIT, glede na nedokazanost obljube darila, sedaj nebistvena. Iz tega razloga se torej izkaže, da je izrek oprostilne sodbe pri obt. P. povsem na mestu in tega zaključka pritožbena izvajanja niso ovrgla.

Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje v ostalem pritožbe zagovornikov obt. J. G., J. Gr. in M. M., v celoti pa pritožbe zagovornikov obt. H. B., B. G., D. S., V. T., R. K., V. B. in Okrožne državne tožilke kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih na podlagi 391. čl. ZKP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu 1. odst. 383. čl. ZKP, moralo paziti po uradni dolžnosti.

Obt. D. S., V. T., R. K. in V. B. s pritožbami zagovornikov niso uspeli, zaradi česar so na podlagi 1. odst. 95. čl. v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP dolžni plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine. Le-to je sodišče druge stopnje odmerilo glede na premoženjske razmere obtožencev in zamotanost zadeve z vidika pritožbenega odločanja ter vsakemu od navedenih obtožencev povprečnino določilo v znesku 800 EUR. Izrek o stroških postopka za obt. H. B., B. G., J. G., J. Gr. in M. M., ki so s pritožbami deloma uspeli, pa v smislu 2. odst. 98. čl. ZKP, kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 317/2000
• VSL sodba I Kp 885/2000
• VSK sodba Kp 127/2007