VSK sodba Kp 539/2006

Jedro

Vprašanje, kdaj sprememba obtožbe ne gre v obtoženčevo škodo, zadeva oceno vsakega konkretnega primera. Sodna praksa je že sprejela stališče, da je sprememba sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ-B) po opisu dejanja za storilca milejša od prej veljavnega zakona, saj je kaznivo dejanje sedaj med drugim kaznivo le, če se prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države nanaša na tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v R. Slovenijo ali bivanje v njej. Kljub temu, da je sedaj kaznivo dejanje glede na navedeni zakonski znak, milejše, pa je sprememba obtožbe po oceni pritožbenega sodišča šla v škodo obema obtožencema, saj je dodala zakonski znak, ki njuno dejanje sedaj opredeljuje kot kaznivo. Kolikor namreč tožilec ne bi navedel, da tujci niso imeli dovoljenja za vstop v R. Slovenijo in bivanje v njej, potem dejanje obtožencev ne bi bilo več kaznivo, saj opis dejanja ne bi imel vseh zakonskih znakov, po sedaj veljavnem in milejšem zakonu.

 

Izrek

Ob reševanju pritožb se izpodbijana sodba pod točko I po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se obtoženi S. U. iz razloga po 1. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprosti obtožbe,

da je v sostorilstvu z neugotovljenimi udeleženci iz koristoljubnosti poskusil spraviti več oseb čez mejo R. Slovenije (RS) s tem, da so se 14.5.2000 dogovorili o razdelitvi vlog pri izvršitvi kaznivega dejanja, tako da je nato s še dvema sostorilcema 15.5.2000 okrog tretje ure v gozdu na območju I. v tri avtomobile prevzel 8 državljanov Turčije, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v R. Sloveniji, med njimi S. K., Y. A. in A. A., ki so jih neposredno pred tem ostali sostorilci na prepovedan način spravili čez državno mejo iz Republike Hrvaške (RH) v RS, ter jih odpeljal proti državni meji z R. Italijo (RI) z namenom, da jih tam na prepovedan način spravi čez mejo RS v RI, med vožnjo pa je U. po mobilnem telefonu usmerjal sostorilca, vendar so jih okrog 04.30 ure, pred krajem D. opazili policisti, zaradi česar sta druga voznika uspela peš pobegniti, U. pa je pred prijetjem uspel iz avtomobila odstraniti turškega državljana S. K., ki je bil tudi prijet s preostali 7 sodržavljani, tako da so policisti uspeli preprečiti prehod meje z RI, U. pa bi bil za svoje dejanje primerno nagrajen, saj so turški državljani že v Turčiji in Sarajevu za končni cilj svojega potovanja, Italijo plačali 2500 DEM po osebi,

s čimer naj bi storil poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odst. 311. čl. v zvezi s čl. 22 KZ,

po 1. odst. 96. čl. ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka in potrebni izdatki obtoženca, proračun,

sicer pa se pritožba okrožnega državnega tožilca kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem delu pod točko II, p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo pod točko I. obt. S. U. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meja ali ozemlja države po 3. odst. 311. čl. KZ v zvezi s čl. 22 KZ. Na podlagi 50. čl. istega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odst. 311. čl. KZ določilo kazen 6 mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, izreklo pa mu je tudi denarno kazen v višini 100.000,00 SIT, pri čimer se bo v primeru neizterljivosti za vsakih začetih 10.000,00 SIT, določil 1 dan zapora. Sklicujoč se na 1. odst. 49. čl. KZ, mu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti, in sicer dne 15.5.2000 od 5.00 ure do 22.35 ure in čas od 22.30 ure, dne 5.8.2001 do 13.45 ure, dne 8.5.2002, in sicer vse, kolikor presega 6 mesecev. Na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, dolžan pa je plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Z isto sodbo pa je pod tč. II obt. D. I. na podlagi 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odst. 311. čl. v zvezi s čl. 22 KZ. Sklenilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožujeta okrožni državni tožilec in obt. S. U..

Državni tožilec sodbo izpodbija v oprostilnem delu, in sicer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 1. odst. 373. čl. ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obt. D. I. spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo v obsegu, kot je državni tožilec predlagal na glavni obravnavi.

Obt. S. U. se pritožuje v obsodilnem delu pod točko I. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje oz., da ga oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju in na seji senata predlagal, da sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe obt. S. U. izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, pritožbo državnega tožilca pa zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Izpodbijano sodbo je bilo potrebno glede obt. S. U. spremeniti po uradni dolžnosti, sicer pa pritožba državnega tožilca ni utemeljena.

Preizkus, katerega je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v smislu 1. odst. 383. čl. ZKP, je pokazal, da je z izpodbijano sodbo, kolikor zadeva obt. S. U., podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 10. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Oba obtoženca sta bila skupaj s tedaj obt. B. I. s sodbo z dne 10.1.2002 opr. št. K, spoznana za kriva, in sicer S. U. dveh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odst. 311. čl. v zvezi s čl. 25 KZ, D. I. pa enako kot B. I., enega enakega kaznivega dejanja. Na pritožbo zagovornika obt. D. I. pa je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 10.1.2002 opr. št. Kp , izpodbijano sodbo pod tč. 1 (glede obt. S. U. in D. I.) po uradni dolžnosti razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na glavni obravnavi je nato državni tožilec obtožbo modificiral tako, da je v opisu dejanja glede državljanov Turčije dodal besedilo: "ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v R. Sloveniji", prilagodil pa je tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja, in sicer kot poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odst. 311. čl. v zvezi s čl. 22 KZ.

Z navedeno spremembo obtožnice pa je bila prekršena določba 385. čl. ZKP, ki določa, da če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Glede na to, da se zoper prvo sodbo državni tožilec ni pritožil, temveč le zagovornik obt. D. I., sodba pa je bila nato po uradni dolžnosti razveljavljena tudi glede S. U., slednje pomeni, da sta tako državni tožilec kot posledično sodišče, ki je sprejelo spremembo obtožbe, bila vezana na prepoved iz 385. čl. ZKP.

Vprašanje, kdaj sprememba obtožbe ne gre v obtoženčevo škodo, zadeva oceno vsakega konkretnega primera. Državni tožilec je z obravnavano spremembo obtožbe dodal zakonski znak kaznivega dejanja, ki ga je na novo določil Zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika - KZ-B (Ur. l. RS, št. 40/04 z dne 20.4.2004). Sodna praksa je že sprejela stališče, da je sprememba sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ-B) po opisu dejanja za storilca milejša od prej veljavnega zakona, saj je kaznivo dejanje sedaj med drugim kaznivo le, če se prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države nanaša na tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v R. Slovenijo ali bivanje v njej. Kljub temu, da je sedaj kaznivo dejanje glede na navedeni zakonski znak, milejše, pa je sprememba obtožbe po oceni pritožbenega sodišča šla v škodo obema obtožencema, saj je dodala zakonski znak, ki njuno dejanje sedaj opredeljuje kot kaznivo. Kolikor namreč tožilec ne bi navedel, da tujci niso imeli dovoljenja za vstop v R. Slovenijo in bivanje v njej, potem dejanje obtožencev ne bi bilo več kaznivo, saj opis dejanja ne bi imel vseh zakonskih znakov, po sedaj veljavnem in milejšem zakonu. S tem, ko je državni tožilec dodal manjkajoči zakonski znak, je obtožbo spremenil v škodo obtožencev in čeprav bi to načeloma sicer lahko storil, pa je v konkretnem primeru bil omejen z določbo 385. čl. ZKP. Kolikor pa je to že storil, sodišče prve stopnje takšne spremembe ne bi smelo upoštevati, temveč bi moralo vzeti v obravnavo prejšnjo obtožnico, ki pa, kot rečeno, nima zakonskega znaka, da tujci niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v naši državi, spričo česar dejanje obtožencev ni kaznivo. Ker je s tem podana kršitev kazenskega zakona po 1. tč. 372. čl. ZKP, na kar mora sodišče druge stopnje tudi paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo ob reševanju pritožb po uradni dolžnosti na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP v obsodilnem delu spremenilo tako, da je obt. S. U. iz razloga po 1. tč. 358. čl. ZKP, oprostilo obtožbe, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Spričo povedanega pa se izkaže, da je izrek oprostilne sodbe za obt. D. I. povsem pravilen. Čeprav ga je sodišče prve stopnje oprostilo iz drugih razlogov oz. zato, ker mu kaznivo dejanje ni dokazano, pa odločitev tudi glede tega obtoženca ne more biti drugačna, kot je že obrazloženo pri obt. S. U.. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo, ne da bi se pri tem spuščalo v vsebinsko utemeljenost pritožbenih navedb.

Izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu 2. odst. 98. čl. ZKP, kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009