<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 626/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2007:KP.626.2006
Evidenčna številka:VSK02483
Datum odločbe:06.06.2007
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:pravica do zagovornika - pravica do obrambe - kršitev pravice do obrambe na glavni obravnavi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka

Jedro

Na kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku, pa naj gre za tista, ki jih zagotavlja Ustava ali pa tista, ki obdolžencu gredo po kazenskem postopkovniku, se ne more sklicevati nekdo, ki sam s svojim ravnanjem povzroči situacijo, v kateri bi lahko do kršitev teh jamstev prišlo, pa pri tem sodišče stori vse potrebno, da do njih ne pride.

 

Izrek

Pritožbi obdolžene V.V. in okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrnete in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. v zv. s 4. odst. 95. čl. ZKP se obdolžena V.V. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo V.V. spoznalo za krivo, da je storila za dejanje pod tč. I nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ in z dejanjem opisanim pod tč. II kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 1. odst. 220. čl. KZ. Za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ je sodišče obdolženki določilo kazen dveh let zapora, kazen v enaki višini pa je odmerilo tudi za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 1. odst. 220. čl. KZ, nakar je na podlagi 3. tč. 2. odst. 47. čl. KZ izreklo enotno kazen treh let in devetih mesecev zapora, za tako izrečeno kazen pa je na podlagi 1. odst. 49. čl. KZ vštelo pripor od 15.03.2005 do 13.07.2005. Po 4. odst. 95. čl. ZKP je sodišče obdolženko oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP. Sodišče je prisodilo oškodovancem tudi premoženjskopravne zahtevke in sicer P.B. znesek 20.000,00 SIT, M.B. znesek 27.000,00 SIT, D.K. znesek 20.000,00 SIT, K.M. znesek 50.000,00 SIT, G.P. znesek 50.000,00 SIT, M.R. znesek 50.000,00 SIT in L.P. znesek 2.233.640,00 SIT. Sodišče je obdolženki odvzelo tudi premoženjskopravno korist v znesku 820.340,00 SIT tako, da je na podlagi 1. odst. 96. čl. KZ ta znesek naložilo v plačilo.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožuje sama obdolženka. Navaja, da ji v kazenskem postopku niso bila zagotovljena pravna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava, prav tako pa ji tudi ni bil dan primeren čas za pripravo obrambe. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Glede kaznivega dejanja zlorabe zaupanja navaja, da je bilo pooblastilo, ki ji ga je oškodovanka P. dala neomejeno, tako, da se izpovedba priče V. izkaže kot nepravilna. Tudi kazniva dejanja goljufije niso podana, saj je sodišče obsodilno sodbo oprlo na neprepričljive izpovedbe oškodovancev. Kazen, ki ji jo je sodišče odmerilo je previsoka, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo njenega zdravstvenega stanja in stiske, v kateri se je znašla. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da ji izreče milejšo kazen.

Zoper prvostopenjsko sodno odločbo se pritožuje tudi okrožni državni tožilec. Uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona po 1. tč. 372. čl. ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Z obdolženo V.V. se ni mogoče strinjati, ko v svoji pritožbi zatrjuje, da ji niso bila zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku, prav tako pa pritožnica tudi nima prav, ko meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP s tem, ko naj bi prekršilo njene pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila obdolženka prvič zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj dne 17.03.2005 in na tem zaslišanju, kakor je to razvidno iz zapisnika na list. št. od 3 do 17 spisa, je bil prisoten tudi njen tedanji zagovornik, odvetnik N.V. Res je, da je na glavni obravnavi dne 10.05.2005 obdolženka zahtevala razrešitev zagovornika, ki ji je bil postavljen po uradni dolžnosti, vendar pa je predsednica Okrajnega sodišča v K. s svojim sklepom njeno zahtevo po razrešitvi zavrnila. Očitno je obdolženka iz protesta glavno obravnavo zapustila tako, da se je le-ta istega dne nadaljevala v njeni nenavzočnosti, ob tem pa velja povedati, da je obdolženkin zagovornik po uradni dolžnosti seveda na glavni obravnavi ostal. S sklepom Okrajnega sodišča v K. z dne 24.05.2005 pa je bil obdolženkin zagovornik, odvetnik N.V. iz P. razrešen zaradi tega, ker je obdolženka dne 16.05.2005 za zagovarjanje v obravnavani kazenski zadevi pooblastilo odvetnico M.M. iz P. Po odpravi pripora, dne 13.07.2005 pa je prišlo do preklica pooblastila pooblaščeni zagovornici. Na glavni obravnavi dne 01.07.2005 pa je obdolženka ponovno zaprosila sodišče za postavitev zagovornika in sicer zato, ker si ga sama ni mogla plačati, saj se v tistem času nahajala na prestajanju zaporne kazni in prihodkov ni imela. Takrat je obdolženka tudi povedala, da je že podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč, tej prošnji pa je bilo z odločbo Okrožnega sodišča v N., opr. št. Bpp tudi ugodeno in je bil obdolženki za zagovornika postavljen odvetnik G.V. iz N., ki je na dveh glavnih obravnavah, dne 13.09. in 20.09.2006, ko je bilo obdolženki sojeno v nenavzočnosti, tudi bil navzoč. Na podlagi vsega zgoraj navedenega tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da med spisovnim gradivom ni zaznati niti enega procesnega dejanja, v zvezi s katerim bi obstajal sum, da so bila obdolženkina pravna jamstva v kazenskem postopku bodisi tista, ki jih zagotavlja Ustava ali pa tista, ki obdolženki gredo po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), kakorkoli ogrožena. Očitno je, da si obdolženka pravna jamstva, ki ji v kazenskem postopku gredo, po svoje razlaga in obsodilno sodbo jemlje kot nekaj, kar gre po njenem videnju nujno pripisati neaktivnosti njenih zagovornikov, pri čemer pa obdolženka očitno pozablja, da je dne 20.09.2006 glavno obravnavo zapustila iz protesta, kakor tudi to, da so se njene navedbe o tem, da je bila obdolženka od dne 13.09. do 20.09.2006 hospitalizirana in da bi morala počivati oziroma biti v bolniškem staležu, izkazale za neresnične. Sicer pa je potrebno povedati, da je mogoče bistveno kršitev določb kazenskega postopka oziroma prekršitev pravice obrambe iz 2. odst. 371. čl. ZKP uveljavljati samo za glavno obravnavo, kjer pa, kakor je sodišče o tem razlogovalo že zgoraj, nikakršnih kršitev pravice obrambe obdolženke ni bilo zaslediti. Sicer pa v zvezi s tem pritožbeno sodišče stoji na stališču, da se na kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku, pa naj gre za tista, ki jih zagotavlja Ustava ali pa tista, ki obdolžencu gredo po kazenskem postopkovniku ne more sklicevati nekdo, ki sam s svojim ravnanjem povzroči situacijo, v kateri bi lahko do kršitev teh jamstev prišlo, pa pri tem sodišče stori vse potrebno, da do njih ne pride.

Kolikor pa obdolženka v svoji pritožbi, sicer zelo posplošeno, graja dejstvene sklepe, ki jih je v zvezi z obravnavano kazensko zadevo storilo prvostopenjsko sodišče, ju tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. V zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. II, obdolženka v svoji pritožbi oporeka dejstvenemu sklepu prvostopenjskega sodišča v zvezi s obsegom pooblastila, ki ga je obdolžena V.V. imela na transakcijskem računu oškodovanke. O tem, da je oškodovanka obdolženko dejansko pooblastila, ni nikakršnega dvoma, saj je o tem na glavni obravnavi izpovedala tudi priča D.L. Prav na podlagi izpovedbe te priče in pa tega, kar sta povedali priči G.G. in A.V. je mogoče z gotovostjo trditi, da je bilo pooblastilo, ki ga je obdolženka imela na oškodovankinem transakcijskem računu omejeno le na plačilo položnice v znesku 9.000,00 SIT, ne pa morebiti tudi za kakršenkoli dvig denarja, še manj pa za nakup postelje za oškodovanko. Obdolženka pa je tako dano omejeno ji pooblastilo zlorabila s tem, da je s transakcijskega računa oškodovane L.P. dvignila ves denar, zaradi česar je dne 27.01.2005 prišlo tudi do blokade transakcijskega računa oškodovanke in do posledičnega obdolženkinega izginotja tako, kakor je to na glavni obravnavi prepričljivo opisala priča A.V. Tudi glede kaznivih dejanj pod tč. I/A, ki predstavljajo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Glede kaznivih dejanj, povezanih s stanovanjem na naslovu K., obdolženka tudi sama priznava, da je stanovanje oddajala, njeno priznanje pa je podprto tudi s tem, kar so povedale zaslišane priče D.K., M.K., dejanska lastnica stanovanja na K., N.B. ter priče K.M., G.P. in M.R. Ob tem velja opozoriti na tisti del izpovedbe priče M.K., ko je ta dejala, da je bila obdolženka sama tista, ki jo je poklicala po telefonu v zvezi z oglasom, ki ga je oškodovanka objavila v O., pri čemer se je obdolženka takrat predstavila kot hčerka lastnice, kar pa seveda ni bilo res. Podobno je izpovedala tudi priča K.M., ki je dejala, da je skupaj s prijateljicama G.P. in M.R. objavila oglas v P., da iščejo stanovanje in tudi na ta oglas se je oglasila obdolženka s ponudbo, češ, da oddaja v najem trisobno stanovanje v K. Pri kaznivem dejanju pod tč. I/A2 se je takrat obdolženka predstavljala kot hčerka J.P., pri kaznivem dejanju pod tč. I/A3 pa kot J.P. sama, saj je prav s tem podpisom izdajala potrdila o prejemu posameznih zneskov. Tudi glede kaznivega dejanja pod tč. I/A-1, ki ga obdolženka zanika, pa je potrebno povedati, da njun zagovor prepričljivo ovrže to, kar sta izpovedali priči P.B. in M.B., predvsem pa pogodba, ki je bila obdolženki tudi pokazana in na kateri je obdolženka prepoznala svojo pisavo, čeprav ni vedela povedati, kdaj naj bi jo napisala. Kolikor pa obdolženka v zvezi s tem kaznivim dejanjem oporeka ugotovitvi sodišča o izročenih zneskih denarja in navaja, da ni jasno, kako je lahko ista oseba v istem času na dveh koncih Slovenije, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek 250,00 EUR oziroma 60.000,00 SIT izročila P.B., medtem, ko je znesek 7.000,00 SIT M.B. obdolženki izročila nekaj dni pozneje, tako, kakor je to povedala sama. Kolikor pa pritožnica v svoji pritožbi omenja stanodajalca D.A. in meni, da je sodišče napak oprlo svojo sodbo na njegovo izpovedbo, je potrebno povedati, da kaj takega iz spisovnih podatkov, pa tudi iz obrazložitve same grajane sodbe ni razvidno. Prav tako pa tudi sodišče ni oprlo svoje sodbe na zaseženo pismo, ki ga je obdolženka pisala iz pripora.

Obdolženka tudi smiselno graja izrečeno ji kazensko sankcijo in navaja, da se po hudih zdravstvenih težavah ponovno vključuje v normalno življenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te, pravilno upoštevane in ovrednotene. Pri obdolženki gre za specialno povratnico, ki se nahaja še v drugih kazenskih postopkih, ob tem pa je potrebno povedati, da je bila oškodovanka z naštevanjem širokega diapazona lažnih okoliščin očitno še kako prepričljiva. Tako se je enkrat predstavljala kot zdravnica, ki je doma iz N. in dela v V., drugič se je predstavila kot hči domnevne lastnice stanovanja J.P., pa spet je priči A.V. dala lažen naslov, na katerem naj bi živela njena mati zdravnica, pa je priča na tem naslovu našla le neko revno družino. Te lažne okoliščine, ki pa še zdaleč niso vse, ki se jih je obdolženka poslužila v obravnavani kazenski zadevi, več kot prepričljivo kažejo na njen goljufivi namen oziroma subjektivni element obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer se, tudi upoštevaje obdolženkino zdravstveno stanje, izkažejo kazenske sankcije, ki jih je obdolženki odmerilo prvostopenjsko sodišče, kot povsem primerne obdolženkini osebnosti ter teži in naravi storitve obravnavanih kaznivih dejanj.

Okrožni državni tožilec tudi nima prav, ko v svoji pritožbi meni, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. tč. 372. čl. ZKP, ki jo pritožnik vidi v tem, da je sodišče prve stopnje štelo, da je kaznivo dejanje ponarejanje listin po 1. odst. 256. čl. KZ konzumirano v kaznivem dejanju goljufije, opisanem pod tč. C izpodbijane sodbe. Pravilno pritožnik ugotavlja, da je Višje sodišče v K. o tem že zavzelo svoje stališče v svojem sklepu opr. št. Kp z dne 17.08.2006, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja tudi tokrat. Že res, kar navaja pritožnik, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. I Ips 195/2005 z dne 17.11.2005 zavzelo stališče, da se s kaznivim dejanjem ponarejanje listin, ne varujejo interesi izdajatelja listin, pač pa se varujejo interesi prejemnikov listin, ki na podlagi napačnih podatkov sprejemajo določeno odločitev. Res je tudi to, da storitev kaznivega dejanja goljufije ni nujno pogojena s kaznivim dejanjem ponarejanje listin, saj ga je mogoče storiti tudi na drug način. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tudi v obravnavanem primeru glede dejanja pod tč. I-C krivdoreka ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče. Načeloma je sicer res, da sta objekta varovanja pri listinskih deliktih in pri kaznivem dejanju goljufije različna, pa vendarle ni mogoče mimo dejstva, da določenih kaznivih dejanj goljufije brez predhodne ponareditve listine sploh ni mogoče storiti. Gotovo je, da je podpis slipa nepravega lastnika kreditne kartice namenjen končnemu cilju na nezakonit način priti do nakupa in plačila blaga, tako, da gre to okoliščino, to je podpisovanje slipa, šteti kot le eno dejanje več v okviru lažnega prikazovanja okoliščin, da gre za pravega lastnika plačilno kreditne kartice.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici te ugotovitve pa je bilo v pritožbi obdolžene V.V. in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Kljub temu, da obdolženka s pritožbo ni uspela, pa je sklenilo sodišče na podlagi 1. odst. 98. čl. v zv. s 4. odst. 95. čl. ZKP plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da gre za obdolženko, ki je brez poklica, brez premoženja in tudi brez dohodkov, tako, da bi utegnilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka, biti ogroženo obdolženkino vzdrževanje.

 


Zveza:

ZKP člen 12, 371, 371/2, 12, 371, 371/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTUxMA==