VSK vmesna sodba in sklep I Cp 1073/2004

Jedro

Za odškodninsko odgovornost lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti, veljajo splošna pravila odškodninske odgovornosti (4. odstavek 71. člena ZVGLD).

 

Izrek

1. Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, zavrne in se v tem obsegu z vmesno sodbo p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožbenega zahtevka ter v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 284.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.2.2000 do dneva plačila in pravdne stroške v znesku 254.564,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje te sodbe do dneva plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožena stranka ne odgovarja za škodo, ki jo divjad povzroči izven lovišča. Poudarja, da javne ceste niso del lovišča, kar izhaja iz 21. člena Zakona o varstvu, lovu in gojitvi divjadi ter uporabljanju lovišč (ZVGLD). Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ni presodilo ugovora prekluzije, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Tedaj je izrecno opozorila, da tožeča stranka ni izvedla takoimenovanega predhodnega postopka za ugotavljanje škode, ki je urejen v 2. odstavku 72. člena ZVGLD. Tožeča stranka ni izkazala, da je v roku šestih mesecev od nastanka škode, prijavila škodo za lovstvo pristojnemu občinskemu upravnemu organu. V skladu s 4. odstavkom 75. člena ZVGLD bi moralo sodišče prve stopnje v tem primeru tožbo zavreči. Ker sodišče ni uporabilo teh zakonskih določb, je napačno uporabilo materialno pravo, ker pa se sodišče ni opredelilo o navedenem ugovoru tožene stranke, je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka na podlagi 4. odstavka 71. člena ZVGLD. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da naj bi tožena stranka ravnala protipravno, ker je dve leti pred letom 1997 zgolj 75 % dosegala plan odstrela divjega prašiča. Sodišče je zaključilo, da se je zaradi tega stalež divjega prašiča močno povečal, kar je pripomoglo k nastanku škode. Za tak zaključek pa sodišče prve stopnje ni imelo opore v izvedenem dokaznem postopku. Gre tudi za laičen sklep, da naj bi zaradi manjšega odstrela nekaj let pred škodnim dogodkom, prišlo do povečanja staleža divjega prašiča, saj sodišče za takšno ugotovitev nima strokovnega znanja in takega zaključka ne bi smelo napraviti. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil odstrel divjega prašiča v drugih letih vedno nad planiranim in da je tožena stranka tudi v času pred nesrečo, to je v letih 1999 in 2000, presegla plan odstrela divjih prašičev. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščine, da k zmanjšanju populacije pripomorejo tudi prometne nezgode v katerih poginejo živali. Ti pogini niso predvideni v planu odstrela, pa prav tako zmanjšujejo stalež divjadi. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožnice spregledalo ugotovitve tožene stranke v lovsko-gospodarskem načrtu za obdobje 1997 do 2002, da porast divjadi pripisuje zaraščanju travnikov in zapuščenih njiv, kar ustvarja ugodne pogoje za hranjenje živali. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje tudi nepravilno presodilo dokaze glede obstoja varovalnih stebričkov pred nastalim škodnim dogodkom. Za dokazovanje tega dejstva je tožena stranka predlagala zaslišanje B.M. in A.M., slednjega pa sodišče ni nikoli zaslišalo. Sodišče bi moralo, v kolikor je dvomilo v obstoj varovalnih stebričkov, odrediti zaslišanje še druge predlagane priče. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje tudi napačno presodilo odgovornost za škodo. V 4. odstavku 71. člena ZVGLD je določeno, da se pri ugotavljanju odgovornosti za škodo, uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da lovska družina odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad pri naletu na vozilo na javni cesti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Krivdna odgovornost pa je podana, kadar je škoda povzročena namenoma ali iz malomarnosti. Pritožnica ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje navedb, ki bi se nanašale na namerno povzročitev škode. Malomarnost tožene stranke bi bila podana, v kolikor bi svojo dejavnost malomarno opravljala in ne bi izpolnjevala obveznosti zagotavljanja pogojev varovanja in gojenja divjadi ter pospeševanja lovstva. Tožena stranka je obveščala in pošiljala dopise Cestnemu podjetju K. in Ministrstvu za promet, kjer si je prizadevala zavarovati del cestišča, saj so živali že večkrat prečkale ta predel ceste. Pritožnica opozarja, da lovska družina nima pristojnosti za ureditev cestišča z ustreznimi znaki in signalizacijo, saj so javne ceste v lasti Republike Slovenije. Svojo obveznost varovanja divjadi je lovska družina izpolnila že s samim obveščanjem pristojne službe in ni odgovorna za pasivnost pristojne službe. Povsem nepomembno je, kdaj in koliko pisem je lovska družina poslala upravitelju cest, pristojna služba je bila obveščena že pred nastalo nesrečo, zato bi morala poskrbeti za varnost voznikov. Zato je napačno stališče sodišča, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker v obdobju od 1978 do 2000 ni pošiljala zahtev za postavitev prometnega znaka pristojnim organom. Slednji so bili o stanju na odseku ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka, obveščeni in bi morali oni poskrbeti za postavitev ustreznega znaka. Tožena stranka je izpolnila svoje dolžnostno ravnanje s tem, ko je pristojnemu organu predlagala postavitev znaka. Dolžnost tožene stranke ni bila stalno ali v določenem intervalu obveščati pristojne o prehodih divjadi in predlagati postavitev znakov. Po oceni pritožnice je tožena stranka storila vse potrebno in še več, da bi preprečila nastanek škode: redno je skrbela za odstrel živali, obvestila je pristojni organ oziroma upravitelja ceste o prehodih divjadi in predlagala postavitev prometnih znakov in celo postavila količke z odvračalnimi vonjavami. Sodišče s svojo odločitvijo dejansko vzpostavlja objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo povzroči divjad z naleti na cesto. Po oceni pritožnice je oškodovancu nastala škoda zgolj po naključju. Glede višine škode pritožnica poudarja, da je ta močno pretirana in ne ustreza domnevno nastali škodi. Vrednost v računu A., številka 5/2000 je previsok, prav tako so v računu zapisane postavke v obsegu, ki dejansko niso bile opravljene. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da so bili poškodovani deli zamenjani z novimi, tako da popravilo nikakor ni bilo potrebno. Sodišče višino prisojene odškodnine v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni omenilo niti z besedo, čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala zahtevku tudi po višini. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zaradi tega tožena stranka tudi ne more izjasniti o višini dosojene odškodnine.

Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, ni utemeljena. Pritožba je utemeljena glede višine zahtevka.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kolikor se ti nanašajo na podlago (temelj) odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi tudi pravilno odločilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke podana. Pritožnica s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke v 71. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS 25/76 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZVGLD). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, za odškodninsko odgovornost lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti, veljajo splošna pravila odškodninske odgovornosti (4. odstavek 71. člena ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi (divjega prašiča), je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ) in je dolžna lovska organizacija, ki upravlja lovišče, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Glede na navedeno je sklicevanje pritožnice na 21. člen ZVLGD pravno nerelevantno in sama pritožnica v nadaljevanju svoje pritožbe izpodbija podlago odškodninske odgovornosti, kot ta izhaja iz 71. člena ZVGLD, ko trdi, da je uspela dokazati, da škoda ni nastala po njeni krivdi. Tega pa, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni uspela dokazati, do nastanka škode je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo ravno zaradi njenega premalo skrbnega ravnanja. Pritožnica sicer ponavlja, da je redno skrbela za odstrel živali, da je obvestila pristojni organ oziroma upravitelja ceste o prehodih divjadi, predlagala postavitev prometnih znakov in postavila količke z odvračalnimi vonjavami, vendar argumentacija, ki jo v zvezi s prej navedenim izpostavlja (in ponavlja) v pritožbi, ni uspela omajati dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da pobuda tožene stranke za postavitev prometnega znaka, stara več kot 20 let, ne more biti pravno upoštevna za njeno izključitev odgovornosti, saj je, kar pritožnica niti ne izpodbija, do njene ponovne aktivnosti v tej smeri prišlo šele po nastanku obravnavane prometne nezgode. Ravno tako tožena stranka trditve o postavitvi odvračalnih stebričkov že v času pred obravnavano nezgodo, ni uspela dokazati. Pritožnica v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo priče, ki jo je predlagala, to je A.M., vendar je pritožnica spregledala, da je ta dokaz ponudila šele v pripravljalni vlogi z dne 28.1.2004, kar je prepozno, saj se je prvi narok za glavno obravnavo zaključil že 19.1.2004, pritožnica pa ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga ni upoštevalo (286. člen ZPP). Tudi razlogom v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugotovitev sodišča prve stopnje glede prevelikega staleža divjega prašiča pri toženi stranki, ni mogoče odreči razumne utemeljenosti, niti ne gre za laičen sklep, kot to trdi pritožnica, ko navaja, da za tako ugotovitev sodišče nima strokovnega znanja. Za ugotovitev, kot jo je v zvezi s tem sprejelo sodišče prve stopnje, ne gre za primer, ko je potrebno strokovno znanje, tega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, ko ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, temveč je sodišču ponudila le plan odstrela divjega prašiča. Ni jasno, zakaj bi bilo potrebno posebno strokovno znanje, da bi se ugotovilo ali je tožena stranka skrbno izvajala plan odstrela pred letom 1997 in kakšne posledice lahko nastanejo pri opustitvi izvajanja plana, saj za tako oceno povsem zadostujejo življenjske izkušnje in logično razmišljanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se sam po sebi ponuja zaključek, da se je zaradi dveletne opustitve pri odstrelu divjega prašiča pred letom 1997 stalež te divjadi očitno toliko povečal, da bi bil v letu 1999/2000 potreben večji odstrel, kot ga je planirala in izvršila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in logično pojasnilo, da se nenazadnje tak zaključek kaže v številu v preteklem letu odstreljenih divjih prašičev pri toženi stranki (100), ki je trikrat večje, kot je bilo planirano v letu 1999/2000 (33). Tega pritožnica ne izpodbija. Tudi po oceni pritožbenega sodišča torej tožena stranka ni storila vse, da ne bi prihajalo do prekomernega števila teh živali in ni storila dovolj, da bi take prehode divjadi preprečila, še toliko bolj zato, ker je vedela, da udeleženci v cestnem prometu niso s prometnim znakom "divjad na cesti" opozorjeni na dejstvo, da na tem delu ceste divjad pogosto prečka cesto. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo in razumno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni dokazala, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo brez njene krivde, so zaključki sodišča prve stopnje, kolikor se ti nanašajo na podlago odškodninske odgovornosti, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu pravilni. Res se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do ugovora prekluzije, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo, vendar s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot trdi pritožnica. Odgovor sodišča prve stopnje o tem ugovoru je vsebovan že v ugotovitvi, da ima odškodninska odgovornosti tožene stranke podlago v 4. odstavku 71. člena ZVGLD. Pritožnica je namreč v tej zvezi opozarjala, in to ponavlja v pritožbi, na 2. odstavek 72. člena ZVGLD, vendar v obravnavani zadevi ne gre za škodo iz 1. in 2. odstavka 71. člena ZVLGD, za ugotavljanje katere je res predpisan in urejen predhodni postopek, temveč za škodo, ki ima podlago v 4. odstavku 71. člena ZVGLD.

O temelju tožbenega zahtevka je tako pravilno odločeno, zato je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 315. členom ZPP), saj uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka. Prav ima pritožnica, ko navaja, da je že v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini in je konkretizirano izpodbijala račun A., številka 5/2000 ter je v tej zvezi tudi predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca avtomobilske stroke, s čimer je tožeča stranka soglašala, kot izhaja iz točke 7 njene pripravljalne vloge z dne 3.5.2000 (list. št. 10-12). Pritožnica sicer nima prav, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe o višini škode ni omenjeno ničesar in da sodišče prve stopnje višine prisojene odškodnine ni presodilo, saj nasprotno izhaja iz same obrazložitve na 3. strani izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo ugotovitev, da je v obravnavani prometni nezgodi tožniku nastala škoda v višini 284.280,00 SIT, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom v račun A., št. 5 z dne 20.2.2000, ki se nanaša na stroške popravila tožnikovega vozila. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je tožnik poravnal prej navedeni račun, kar je potrdil tudi sam zaslišan kot stranka, zato o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne more biti govora. Pritožnica pa ima prav, da je taka dokazana ocena preuranjena, saj je tožena stranka substancirano ugovarjala višini tožbenega zahtevka in je ponudila dokaz, ki bi lahko izpodbil višino zatrjevane škode, kot ta izhaja iz zgoraj navedenega računa. Gre torej za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovno odloči o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti tudi dokaz, ki ga je v odgovoru na tožbo ponudila tožena stranka, ko je oporekala višini škode, kot jo je zatrjevala tožeča stranka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. in 3. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 66/97
• Sklep II Ips 273/95