VSK sodba Kp 572/2005

Jedro

Po pritožnikovem naziranju naj bi bila zatrjevana kršitev v tem, da je iz krivdoreka videti, da je obtoženec svojo mater M. P. hudo telesno poškodoval tako, da je le-ta utrpela zlome teles 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca ter premik med 4. in 5. ledvenim vretencem ter okvaro ligamentarnega aparata, zaradi česar je njeno zdravje za vselej v manjši meri okvarjeno, medtem ko v razlogih grajane sodbe sodišče ugotavlja tudi, da je oškodovanka utrpela številne udarnine obraza in čela, zlom nosnega pretina s premikom v desno stran, udarnine v predelu korena nosu, udarnine desnega kolena, udarnine desne goleni, odrgnine leve goleni, kar vse ni pod obtožbo oz. njen predmet. To, kar ugotavlja pritožnik, je sicer res, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP oz. prekoračitve obtožbe. Krivdorek je namreč povsem identičen na glavni obravnavi modificirani obtožbi, tako, da je identiteta med sodbo in obtožbo podana, sodna praksa pa je že razčistila s tem, da samo z dodatnim naštevanjem posameznih okoliščin v ilustracijo odločilnih dejstev, prekoračitve obtožbe ni mogoče storiti.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega M. P. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. ZKP je dolžan obtoženi M. P. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 80.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obt. M. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ in mu na podlagi iste določbe določilo kazen enega leta zapora. Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v P. opr. št. K 87/2004 z dne 20.9.2004, ki je postala pravnomočna dne 7.10.2004 in v kateri je bila obtožencu določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 47. čl. v zvezi s 3. odst. 52. čl. KZ je nato sodišče obtožencu upoštevaje obe kazni, izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora in mu v tako določeno kazen na podlagi 1. odst. 49. čl. KZ vštelo čas pridržanja in pripora od 11.5.2005 od 9.00 ure dalje. Sodišče je obtožencu na podlagi 66. čl. KZ izreklo tudi varstveni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v zavodu za prestajanje kazni ali v zdravstvenem zavodu in sme trajati najdlje od izteka s to sodbo izrečene zaporne kazni. Po 1. odst. 95. čl. ZKP je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP v višini 280.163,00 SIT in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Stroške postopka je obtoženec dolžan plačati v 12-ih obrokih po 29.180,00 SIT, po 1. odst. 97. čl. ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zagovornika obt. M. P. ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Po pritožnikovem naziranju naj bi bila zatrjevana kršitev v tem, da je iz krivdoreka videti, da je obtoženec svojo mater M. P. hudo telesno poškodoval tako, da je le-ta utrpela zlome teles 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca ter premik med 4. in 5. ledvenim vretencem ter okvaro ligamentarnega aparata, zaradi česar je njeno zdravje za vselej v manjši meri okvarjeno, medtem ko v razlogih grajane sodbe sodišče ugotavlja tudi, da je oškodovanka utrpela številne udarnine obraza in čela, zlom nosnega pretina s premikom v desno stran, udarnine v predelu korena nosu, udarnine desnega kolena, udarnine desne goleni, odrgnine leve goleni, kar vse ni pod obtožbo oz. njen predmet. To, kar ugotavlja pritožnik, je sicer res, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP oz. prekoračitve obtožbe. Krivdorek je namreč povsem identičen na glavni obravnavi modificirani obtožbi, tako, da je identiteta med sodbo in obtožbo podana, sodna praksa pa je že razčistila s tem, da samo z dodatnim naštevanjem posameznih okoliščin v ilustracijo odločilnih dejstev, prekoračitve obtožbe ni mogoče storiti.

Kolikor pa obtoženčev zagovornik graja dejstvene sklepe prvostopenjskega sodišča, pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče navedlo tudi prepričljive razloge. Ne bo držala pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne razpolaga z nobenim dokazom, da je bil prav obtoženec tisti, ki je svojo mater pretepel. To, da je bilo temu resnično tako, je sodišče z gotovostjo ugotovilo, na podlagi tega, kar je povedala kot priča, zaslišana zdravnica V. Š., ki gotovo nima prav nikakršnega razloga, da bi izpovedovala drugače, kakor dejansko tudi je. Da je sodišče ravnalo prav, ko je izpovedbi navedene priče verjelo, pa je moč ugotoviti tudi na podlagi tega, kar sta povedali priči H. D. in M. V.. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno ugotavlja, da na obtoženca, kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja, kaže tudi vrsta povsem objektivnih okoliščin, kakor so odločbe Sodnika za prekrške P., ki jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi navede, pa nenazadnje tudi pogojna obsodba, ki jo je sodišče preklicalo. V vseh navedenih postopkih nastopa kot oškodovanka prav obtoženčeva mati, torej M. P., oškodovanka tudi v sedaj obravnavanem kazenskem postopku. Sklepno velja tedaj ponoviti, da obstoji dovolj dokazov in indicev, ki kažejo na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, v posledici česar se izkaže pritožba obtoženčevega zagovornika v nasprotni smeri kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 386. čl. ZKP izpodbijano sodno odločbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem ugotavlja, da je določena kazen enega leta zapora, ki jo je sodišče obtožencu odmerilo za obravnavano kaznivo dejanje, primerna kazenska sankcija teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako pa je na mestu tudi preklic pogojne obsodbe, izrečene obtožencu s sodbo Okrajnega sodišča v P. opr. št. K 87/2004 z dne 20.9.2004 in ki je postala pravnomočna dne 7.10.2004. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo namreč storjeno v preizkusni in je sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je pogojno obsodbo tudi preklicalo, pač upoštevaje dejstvo, da gre za isto oškodovanko, pri čemer se tudi enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora, kakor tudi izrečeni varstveni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov izkažeta kot primerna, saj ni nikakršnega dvoma o tem, da je obtoženec nagnjen k uživanju alkohola, dokazni postopek pa je pokazal, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno prav v stanju alkoholiziranosti.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 80.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obt. M. P..

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 265/05
• VSC sodba in sklep Kp 370/2002
• VSL sklep Kp 1552/93