VSK sodba Kp 507/2005

Jedro

Pritožnik namreč povsem zgrešeno interpretira določbo 159.čl. ZKP kot ukrep tožilstva, nad katerim bi morala obstajati sodna kontrola z ustreznimi sankcijami. Te določbe torej ni moč povezovati v smislu ukrepov iz 149.a čl. do 156.čl. ZKP, ki posegajo v ustavno varovane pravice posameznika in glede katerih je izrecno predpisana kontrolna funkcija sodišča (2.odst. 153.čl. ZKP), temveč z institutom odvzema prostosti s strani policije po 157.čl. ZKP, ko smejo policisti osebi, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja in je podan kateri od pripornih razlogov, odvzeti prostost.

 

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih D.V. in P.L.N. se kot neutemeljeni zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine, vsak na znesek 70.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obt. D.V. in P.L.N. spoznalo za kriva, da sta D.V. z dejanji pod točko I storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1.odst. 196.čl. KZ, z dejanjima pod točko II pa nadaljevano kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 1.odst. 197.čl. KZ. Obt. P.L.N. pa je spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko III storil pomoč h kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1.odst. 196.čl. v zvezi s členom 27 KZ. Obt. D.V. je za kaznivo dejanje pod točko I, po 1.odst. 196.čl. KZ določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II, pa po 1.odst. 197.čl. KZ, kazen šest mesecev zapora, nakar mu je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obtožencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v N. z dne 20.03.2000 opr.št. K 39/97 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 16.10.2002 opr.št. Kp 367/2000 in v kateri mu je bila za kaznivo dejanje ropa po 1.odst. 213.čl. KZ določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Sklicujoč se na 3.odst. 52.čl. KZ je nato obt. D.V. upoštevaje kazen enega leta in šestih mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe ter kazni dveh let in šestih mesecev in šest mesecev zapora po izpodbijani sodbi, na podlagi 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je po 1.odst. 49.čl. KZ vštelo odvzem prostosti s priporom od 04.01.2005 od 16.45 ure do 10.05.2005 do 10.00 ure. Obt. P.L.N. pa je po 50. in 51.čl. KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1.odst. 197.čl. KZ določilo kazen eno leto zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na 4.odst. 196.čl. KZ je odvzelo zasežene prepovedane droge. Po 2.odst. 96.čl. KZ je dalje obt. D.V. naložilo v plačilo 17.000,00 SIT in 3.570 EUR oziroma tolarske protivrednosti zneskov 20 EUR na dan 13.05.2004, 50 EUR na dan 12.10.2004, 800 EUR na dan 09.11.2004, 2.300 EUR na dan 17.12.2004 in 400 EUR na dan 29.10.2004. Na podlagi 1.odst. 95.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je nato obema obtožencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, dolžna pa sta plačati še vsak na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obeh obtožencev. Zagovornik obt. D.V. sodbo izpodbija zaradi kršitve Ustave, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in preklicu pogojne obsodbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritoži ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zoper obtoženca zavrne obtožbo. Zagovornica obt. P.L.N. uveljavlja vse pritožbene razloge po 370.čl. ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji pritožbenega senata predlagala, da sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Na pisni predlog višje državne tožilke sta odgovorila zagovornika obeh obtožencev in vztrajala pri vloženih pritožbah. Pritožbi nista utemeljeni. Uvodoma je potrebno pojasniti, da sodišče druge stopnje sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo s tem, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca (1. in 2.tč. 1.odst. 383.čl. ZKP). Čeprav zagovornik obt. D.V. uvodoma navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pa je v nadaljevanju razbrati, da uveljavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter pri preklicu pogojne obsodbe kršitev kazenskega zakona, ne pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede temu obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Zato se je sodišče druge stopnje v obrazložitvi osredotočilo zgolj na očitke o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, ki jih je navkljub obširnih pritožbenih navedbah moč povzeti v sledečem. Po mnenju pritožnika je Okrožno državno tožilstvo v N. v predkazenskem postopku zoper obt. D.V. izdalo pet dovoljenj za začasen odlog odvzema prostosti po 159.čl. ZKP, čeprav za izdajo niso bili izpolnjeni pogoji iz navedenega člena in so zato odlogi odvzema prostosti bili ne le zakoniti, temveč je zaradi njih tudi izvirala nadaljnja kriminalna dejavnost obtoženca. Iz podrobne analize v pritožbi tako izhaja, da so policisti ob izvajanju ukrepa tajnega opazovanja skozi celotno obdobje ugotovili, da v stanovanje obtoženca vstopa večje število oseb, znanih kot narkomanov, kar kaže, da ob izdaji dovoljenja za odlog odvzema prostosti ni bil izpolnjen pogoj, da zaradi dejavnosti obtoženca ni bila podana nevarnost za življenje tretjih oseb, kot se to v 159.čl. ZKP izrecno zahteva. Število vseh opazovanih oseb, ki so vstopile v stanovanje obtoženca (skupaj 63) pa ob dejstvu, da je šlo za narkomane in da je heroin lahko tudi smrtno nevarno mamilo, kar tožilci radi poudarjajo v svojih vlogah, torej govori proti stališču tožilstva, da življenje oziroma zdravje tretjih oseb ob izdaji dovoljenj ni bilo v nevarnosti in bi zato morali policisti že v prvem primeru prodaje mamil A.T., obtožencu odvzeti prostost. S tem bi namreč odpadla tudi ostala kriminalna dejavnost obtoženca in se tudi ostali policijski ukrepi ne bi izvajali. Nenazadnje pa je državna tožilka ob izdaji dovoljenj napovedovala, da bo moč na podlagi začasnega odloga odvzema prostosti ugotoviti dobavitelje mamil obtožencu, njegove preprodajalce in kupce, skratka osebe v celotni kriminalni združbi, vendar pa se nič od tega v devetih mesecih izvajanja ukrepov ni odkrilo, kljub temu, da je bila vseskozi podana nevarnost za življenje tretjih oseb. Navedene pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Pritožnik namreč povsem zgrešeno interpretira določbo 159.čl. ZKP kot ukrep tožilstva, nad katerim bi morala obstajati sodna kontrola z ustreznimi sankcijami (opomba št. 4 v pritožbi). Pa temu ni tako. Iz dikcije navedene določbe izhaja, da se zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov iz ZKP, vendar le, če oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb, pri čemer dovoljenje za odložitev teh ukrepov da na obrazložen predlog policije pristojni državni tožilec. Te določbe torej ni moč povezovati v smislu ukrepov iz 149.a čl. do 156.čl. ZKP, ki posegajo v ustavno varovane pravice posameznika in glede katerih je izrecno predpisana kontrolna funkcija sodišča (2.odst. 153.čl. ZKP), temveč z institutom odvzema prostosti s strani policije po 157.čl. ZKP, ko smejo policisti osebi, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja in je podan kateri od pripornih razlogov, odvzeti prostost. Določba 159.čl. ZKP pa daje tožilcu pooblastilo, da začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe in drugih ukrepov, kadar je to smotrno zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti in ob pogoju, da ni, oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Ocena, ali sta navedena pogoja izpolnjena, pa je v izključni pristojnosti policije in pristojnega tožilca, glede katere zakon pri izdaji dovoljenja tudi ne predpisuje nobene obličnosti. Obrazložen predlog se zahteva le od policije, ne pa tudi od tožilca, zaradi česar ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala državna tožilka ob izdaji vsakega dovoljenja obrazložiti, da še ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Sicer pa je iz vsakega konkretnega dovoljenja za začasni odlog odvzema prostosti obtožencu (listovne št. 103, 105, 107, 114 in 247 spisa) razvidno, da je državna tožilka ocenila, da so izpolnjeni pogoji iz 159.čl. ZKP torej, da je bila opravljena tudi ocena glede nevarnosti za življenje in zdravje tretjih oseb. Ker se utemeljenost izdaje dovoljenja za začasni odlog odvzema prostosti presoja v času izdaje dovoljenja, pa tudi ne morejo biti upoštevne nadaljnje pritožbene navedbe češ, da se v nadaljevanju izvajanja ukrepov niso ugotovili dobavitelji mamil in ostali člani kriminalne združbe, kar naj bi bil namen izdaje dovoljenj. Predmet pritožbene obravnave pa tudi ne morejo biti navedbe, čemu policija ni odvzela prostosti obtoženčevi ženi V.V., za katero naj bi prav tako bil podan sum storitve kaznivega dejanja. Iz povedanega zato sledi, da očitek o nezakonitosti izdaje dovoljenj za začasen odlog odvzema prostosti v smislu 159.čl. ZKP, ni utemeljen. Glede na do sedaj obrazloženo pa je tudi jasno, da pritožbena razlaga češ, da je izdaja prvega dovoljenja za odlog odvzema prostosti obtožencu po prvi prodaji mamila A.T., privedla do nadaljnje kriminalne dejavnosti obtoženca, ni na mestu. Pritožnik namreč s poenostavljeno razlago češ, če bi bila obtožencu ob prodaji mamila T. odvzeta prostost, potem tudi ne bi bilo nadaljnjega kriminala in izvajanja posebnih ukrepov, povsem zanemari pravila postopka in vzročnosti. Dejstvo namreč je, da odvzem prostosti četudi bi do tega prišlo že po prvi prodaji mamila in državna tožilka ne bi bila izdala spornega dovoljenja za začasni odlog odvzema prostosti, še ne predstavlja takšnega ukrepa, da bi obtožencu preprečil nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja. Odvzem prostosti še ni pripor, pa četudi bi obtoženec bil z ovadbo priveden k preiskovalnemu sodniku in bi državni tožilec podal predlog za odreditev pripora. Pripor odredi sodišče, če so za to izpolnjeni pogoji in povsem možno je, da v danem primeru ob prvi prodaji mamila (0,2 g heroina) pripor zoper obtoženca sploh ne bi bil odrejen. Zato že iz tega razloga ne more biti vzročna zveza med izdajo obravnavanega soglasja in obtoženčevo nadaljnjo kriminalno dejavnostjo. Ker začasni odlog odvzema prostosti po 159.čl. ZKP po svoji naravi tudi ne posega v osebnostne pravice osumljenca (ta za odlog odvzema prostosti namreč sploh ne ve), tudi kriminalna dejavnost po definiciji iz 3.odst. 155.čl. ZKP, ni mogla biti izzvana. Trditev v uvodu pritožbe, da je policija z izvajanjem ukrepov tajnega delovanja in navideznega odkupa pri obdolžencu izzvala kriminalno dejavnost, to je prodaje heroina tajnemu delavcu v primerih pod točko I/1c,č,d,f in g ter pod točko I/2-a in b pa tudi ni konkretizirana v smislu 3.odst. 155.čl. ZKP. Glede na vsebino nadaljnjih pritožbenih navedb pa je očitno, da je imel pritožnik pri očitku izzvanosti kriminalne dejavnosti, v mislih domnevno nezakonito izdajo dovoljenj po 159.čl. ZKP. Obtoženčev zagovornik navaja tudi, da je uporaba posebnih metod in sredstev trajala kar devet mesecev in s tem presegla z zakonom dovoljene okvire. Čeprav tudi tega očitka podrobneje ni obrazložil, pa sodišče druge stopnje v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, ni zasledilo kršitve. Potrebno je namreč upoštevati, da se je ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev proti obtožencu pričel izvajati 05.04.2004 po tedaj veljavnem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP-E) s tem, da je med izvajanjem ukrepa 23.05.2004 stopil v veljavo novi zakon (ZKP-F, Ur.l. RS, št. 43/2004 z dne 26.04.2004), ki je predpisal posebno postopanje sodišča v primeru, ko se ukrep zoper isto osebo izvaja več kot šest mesecev. Tako je v 12.odst. 149.a čl. ZKP določeno, da če se ukrep zoper isto osebo izvaja več kot šest mesecev, zakonitost in utemeljenost izvajanja ukrepa ob prvem podaljšanju nad šest mesecev in nato vsakih nadaljnjih šest mesecev, preveri senat iz 6.odst. 25.čl. ZKP. Če oceni, da ni razlogov za izvajanje ukrepa ali da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji, izda sklep, s katerim odredi prenehanje uporabe ukrepa. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je senat prvostopenjskega sodišča o tem tudi odločal in s sklepom z dne 18.11.2004 opr.št. Ks 371/2004 ugotovil, da je izvajanje ukrepa tajnega opazovanja po poteku šestih mesecev, torej v obdobju od 17.11.2004 do 15.01.2005 zakonito in utemeljeno. Spričo tega se izkaže, da nasprotna zgolj posplošena pritožbena izvajanja niso utemeljena. S pritožnikom se tudi ne gre strinjati, ko zatrjuje, da je preklic pogojne obsodbe po sodbi Okrožnega sodišča v N. z dne 20.03.2000 opr.št. K 39/97 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. z dne 16.10.2002 opr.št. Kp 367/2000, nezakonit, ker je sodba postala pravnomočna že 08.07.2000, obravnavano kaznivo dejanje pa je bilo storjeno po poteku preizkusne dobe. Čeprav tudi iz potrdila kazenskega oddelka prvostopenjskega sodišča z dne 13.12.2005, katerega je zagovornik predložil na seji pritožbenega senata izhaja, da je navedena sodba zoper obt. D.V. postala pravnomočna 08.07.2000, pa pritožbene navedbe vseeno niso utemeljene. Kot namreč izhaja iz priloženega spisa K 39/97, je bil obt. D. V. s sodbo z dne 20.03.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 1.odst. 213.čl. KZ, medtem ko so bili ostali obtoženci oproščeni obtožbe. Zoper sodbo se je v oprostilnem delu, torej ne zoper D.V., pritožila državna tožilka, pri čemer je sodišče druge stopnje njeno pritožbo s sodbo z dne 16.10.2002 opr.št. Kp 367/2000 zavrnilo kot neutemeljeno in v oprostilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kljub temu, da glede D.V. pritožba ni bila vložena, pa je prvostopenjska sodba tudi glede tega obtoženca postala pravnomočna šele z odločitvijo sodišča druge stopnje z dne 16.10.2002 in ne že dne 08.07.2000. Po stališču sodne prakse, ki jo povzema tudi Komentar Zakona o kazenskem postopku k členom 129 in 383 ZKP, je namreč sodba zoper D.V. postala le delno pravnomočna, ne pa tudi v celoti, saj je moralo sodišče druge stopnje, ko je obravnavalo pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del sodbe, po uradni dolžnosti sodbo preizkusiti tudi v delu, ki se nanaša na D.V. in bi torej, hipotetično vzeto, v primeru kršitev zakona moralo poseči tudi v sodbo kolikor se je nanašala na obt. D.V. Zato je sodba tudi glede navedenega obtoženca postala pravnomočna šele z odločitvijo drugostopenjskega sodišča z dnem 16.10.2002, in rok za preklic pogojne obsodbe, ki je bil glede na višino sedaj določene kazni, obligatoren, še ni potekel. Zato sodišče ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona. Spričo povedanega se tako izkaže, da uveljavljeni pritožbeni razlogi zagovornika obt. D.V. niso utemeljeni. Glede na vsebino pritožbe pa je moralo sodišče druge stopnje na podlagi 386.čl. ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusiti glede obtožencu izrečene kazenske sankcije in odvzema premoženjske koristi. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije ter obtožencu tako pri določitvi posamičnih kot enotne kazni, izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo. Kriminalna količina kaznivega dejanja in način storitve ter dejstvo, da je dejanje storil v preizkusni dobi, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščajo izrek milejše kazni. Zato v izpodbijano sodbo v tem delu ni poseglo. Prav tako ni zasledilo nobenih kršitev zakona pri odvzemu premoženjske koristi temu obtožencu. Zagovornica obt. P.L.N. izpostavlja, da v ravnanju obtoženca ni zaslediti zakonskih znakov pomoči h kaznivemu dejanju v smislu 2.odst. 27.čl. KZ, saj je bil njegov prispevek tako minimalen, da v ničemer ni pripomogel k storitvi kaznivega dejanja soobtoženega D.V. Od njega je namreč le prevzel paket z mamilom in ga izročil tajnemu delavcu, od katerega je nato dobil denar, ga preštel in izročil V. Vsi trije so se tedaj zbrali na istem mestu in bili prisotni ob primopredaji mamila in denarja, kar pomeni, da bi obt. D.V. mamilo lahko sam izročil tajnemu delavcu neposredno in od njega tudi prevzel denar. Zato je prispevek obt. N. pravzaprav minimalen, dejanje pa je storil le zato, ker mu je soobtoženec obljubil 1 g heroina. Navedena dejstva po oceni pritožbenega sodišča sicer držijo, vendar pa obtoženca storitve kaznivega dejanja ne morejo razbremeniti, kot je to sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo obrazložilo na 23.strani sodbe. Določba 2.odst. 27.čl. KZ namreč le primeroma našteva možne oblike pomoči, vendar ne drži, kot zmotno meni pritožnica, da mora biti dejanje pomoči bistvenega prispevka k storitvi kaznivega dejanja drugega. Dejanje pomoči, kot najmilejša oblika udeležbe namreč pomeni le dejanje določene podpore storilcu kaznivega dejanja, ki temu objektivno olajša storitev kaznivega dejanja. Brez dvoma je res, da bi tudi obt. V. lahko sam izročil mamilo tajnemu delavcu policije in od njega prejel denar, saj je bil od njega oddaljen le slabe pol metra, kot pritožba opozarja, vendar pa se udeležba obt. N. kaže v tem, da je dal obt. V. psihično podporo, saj se je ta bal sam iti na sestanek s kupcem mamila (tajnim policijskim delavcem), kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Da slednja okoliščina drži, po ugotovitvi pritožbenega sodišča kaže tudi predhodno ravnanje obt. V. pri dejanju pod točko I/2-a z dne 21.10.2004, ko je bil do domnevnega kupca - tajnega delavca nezaupljiv in ga je celo pretipal po oblačilih, misleč da je ozvočen. Obt. D.V. je torej nedvomno bil v začetku poslovanja s tajnim policijskim delavcem zelo nezaupljiv in previden in prav s tem namenom, da bi se počutil bolj varnega ali pa, da bi se skušal razbremeniti odgovornosti ob morebitni aretaciji, je s seboj na sestanek vzel obt. P.L.N., da je ta opravil neposredno fizično primopredajo mamila in denarja. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je obt. N. zavedal dejanja pomoči in tudi hotel soobtožencu pomagati v zameno za obljubljeni gram heroina. Kolikor zagovornica v zvezi s tem navaja, da obt. N. preden je z V. odšel na sestanek s tajnim policijskim delavcem ni vedel, kaj bo moral storiti, je potrebno pojasniti, da ta okoliščina niti ni toliko bistvena, saj ni potrebno, da bi moral obtoženec že vnaprej poznati vse podrobnosti svojega dejanja. Sicer pa ne gre prezreti, da je v zagovoru sam povedal, da ga je V. povabil na sestanek z nekim človekom proti obljubi enega grama heroina, pri čemer je v nadaljnjem zagovoru tudi potrdil, da je vedel, da bo kupcu izročil mamilo. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je torej tudi o navedenem subjektivnem znaku kaznivega dejanja povsem zanesljiva in jo pritožbena izvajanja niso mogla ovreči. Zato ne more biti nobenega dvoma, da je v opisanem ravnanju obt. N. zazreti vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Pritožnica izpodbija tudi stroškovni del sodbe češ, da je sama predlagala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka za obtoženca, vendar pa sodišče prve stopnje temu ni ugodilo niti ni obrazložilo svoje odločitve oziroma, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale oprostitev plačila stroškov. Ta očitek je sicer točen, kakor tudi trditev, da je obtoženec po lastnih navedbah brez zaposlitve in rednih sredstev za preživljanje. Vendar pa je potrebno upoštevati, da predstavlja oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka po 4.odst. 95.čl. ZKP izjemo od pravila po 1.odst. istega člena, da je obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Obtoženec pa je na drugi strani pridobitno sposoben, saj se je izučil za poklic krojača, očitno pa tudi je, da ima zadostna sredstva za preživljanje, saj kot izhaja iz predmetnega postopka, je od soobtoženca kupoval mamilo, kar pomeni, da je imel tudi denarna sredstva. Sicer pa je potrebno še poudariti, da obtoženec glede na skop zagovor, ki ga je podal v postopku in dejstvo, da se je odločil, da ne bo odgovarjal na vprašanja, tako tudi sam ni ponudil nasprotnih trditev torej, da je tako slabega premoženjskega stanja, da stroškov postopka ne bi zmogel plačati. Spričo tega se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in minimalno odmerjeno povprečnino, povsem pravilna. Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti preizkusilo kazensko sankcijo, ki je bila izrečena obt. P.L.N. in tudi pri temu obtožencu ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmere kazenske sankcije. Glede na to, da se obtožencu očita le kaznivo dejanje pomoči in da je storitev slednjega priznal, se tako izkaže, da je izrek sankcije opominjevalne narave z določeno zaporno kaznijo in dolžino preizkusne dobe povsem na mestu. Dejstvo, da je obtoženec že bil kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja pa po oceni pritožbenega sodišča ne dopušča izreka blažje sankcije. Ker glede na vse povedano pritožbi zagovornikov obt. D.V. in P.L.N. nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi 391.čl. ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu 1.odst. 383.čl. ZKP, dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker obtoženca s pritožbama nista uspela, sta na podlagi 1.odst. 95.čl. v zvezi s 1.odst. 98.čl. ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine, vsak na znesek 70.000,00 SIT. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi kriterijev 3.odst. 92.čl. ZKP, upoštevajoč pri tem premoženjske razmere obeh obtožencev ter zamotanost zadeve.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Kp 99/94
• VSL sodba I Kp 75/2005
• VSL sodba I Kp 319/2000