VSK sodba Kp 529/2005

Jedro

Ne more biti objekt kazenskopravnega varstva vsak zaprt prostor, temveč le tisti, ki pripada stanovanju ali je povezan z domovanjem npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, torej zaprt prostor, ko upravičena oseba, ki te prostore uporablja, upravičeno pričakuje, da bo sama.

 

Izrek

Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se obdolženega G.K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je dne 11.8.2004 neupravičeno stopil v tuj zaprt prostor tako, da je na vratih poslovnega prostora - skladišča, ki se nahaja v pritličju stavbe V., P., ki ga je izključno uporabljal za potrebe gostinskega lokala V., R. I., odmahnil zapah na teh vratih, nato vstopil v ta prostor brez dovoljenja in vednosti R.I. in iz njega začel odnašati stvari, last R.I., s tem pa je prenehal šele, ko je R.I. poklical policijo in nato pobegnil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. člena KZ.

Oškodovanec kot tožilec R.I. je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom ter na 70.000,00 SIT določeno povprečnino.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obdolženega G.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. člena KZ in mu po 38. členu istega zakona izreklo denarno kazen v znesku 150.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku meseca dni od pravnomočnosti sodbe in ki se bo v primeru neuspešne prisilne izterjave izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT, določil en dan zapora. Obdolžencu je dalje sklicujoč se na 1. odst. 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, dolžan pa je plačati tudi 70.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zagovornica obdolženca in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, ali pa, da jo razveljavi in vrne v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je pritožničina navedba, da je objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju, ustavnopravno zagotovljena pravica posameznika do nedotakljivosti stanovanja in je zato tuj zaprt prostor predmet tega kaznivega dejanja le tedaj, kadar pripada stanovanju oz. je kakorkoli povezan z domovanjem. O navedeni problematiki je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče in ga v sodbi pod opr. št. I Ips 312/2003 z dne 19.2.2004 obširno in podrobno obrazložilo. Iz razlogov navedene sodbe med drugim izhaja, da je kazensko pravni pojem stanovanja širši od pojma stanovanja, ki ga določa stanovanjska zakonodaja, saj zajema tudi prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, hotelske sobe, podstanovalske sodbe, itd.. Pojem stanovanja se tako giblje v smeri kazenskopravne zaščite domovanja, to je stanovanja ali drugih prostorov, v katerih oseba stalno ali začasno prebiva, domuje in v katerih upravičeno pričakuje zasebnost. V skladu z navedenim namenom in obsegom kazenskopravne zaščite je dalje po stališču Vrhovnega sodišča potrebno iskati razlago tudi za zaprte prostore, kot jih ima v mislih določba 1. odst. 152. člena KZ. Zato ne more biti objekt kazenskopravnega varstva vsak zaprt prostor temveč le tisti, ki kot rečeno, pripada stanovanju, ali je povezan z domovanjem npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, torej zaprt prostor, ko upravičena oseba, ki te prostore uporablja, upravičeno pričakuje, da bo sama.

Izhajajoč iz stališča navedene sodbe Vrhovnega sodišča, na katero se zagovornica obdolženca sklicuje in jo v pretežnem delu povzema v pritožbi, je moč ugotoviti, da v danem primeru obravnavani zakonski znak ni podan. Obdolžencu se namreč očita, da je neupravičeno vstopil v poslovni prostor - skladišče, katerega je oškodovani R.I. izključno uporabljal za potrebe gostinskega lokala, kar pomeni, da je že v izreku izpodbijane sodbe izrecno navedeno, da ne gre za tak prostor, ki bi ga bilo moč enačiti s pojmom stanovanja in ki bi glede na zgoraj obrazloženo, užival kazenskopravno zaščito po 1. odst. 152. člena KZ. Zato dejanje, kot se obdolžencu očita ni kaznivo in ker je z izpodbijano sodbo podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 352. člena ZKP, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženega G.K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe. Spričo takšne odločitve pa se tudi ni bilo potrebno spuščati v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb.

Glede na to, da oškodovani R.I. v svojstvu oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku ni uspel, je na podlagi 3. odst. 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter stroške obdolženca in stroške ter nagrado njegovega zagovornika, kar vse bo odmerjeno v s posebnim sklepom. Dolžan pa je plačati tudi povprečnino, katero je sodišče druge stopnje izhajajoč iz 3. odst. 92. člena ZKP, odmerilo na znesek 70.000,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 273/93
• VSL sodba I Cp 1181/93
• VSK sodba I Cp 778/2003