VSK sodba Kp 76/2005

Jedro

Splošnih meril za to, kdaj so podane tiste posebne olajševalne okoliščine, ki opravičujejo pravno označbo po 3. odst. 127. člena KZ, seveda ni mogoče oblikovati in jih je potrebno presojati od primera do primera posebej, tako v luči trajanja in intenzitete nasilja oškodovanca nad obtoženko kakor tudi upoštevanje osebne lastnosti obeh.

 

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtoženo J.P. spoznalo za krivo, da je storila poskus kaznivega dejanja umora po 3. v zvezi s 1. odst. 127. člena v zvezi s 1. odst. 22. člena KZ. Na podlagi določbe 50. člena KZ je sodišče obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa je na podlagi 3. odst. 127. člena v zvezi s 1. odst. 22. člena KZ določilo kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let. Po 1. odst. 95. člena ZKP je sklenilo, da je obtoženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški v celoti znani, plačila povprečnine pa je sodišče obtoženko oprostilo.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 1. odst. 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP pritožuje okrožni državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obtoženkin zagovornik v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca meni, da so navedbe pritožnika neargumentirane, posplošene in v nasprotju z izvedenimi dokazi in obrazložitvijo sodbe. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega prišlo do pravilnega zaključka, te zaključke pa v obrazložitvi sodbe argumentiralo in v zadostni meri tudi obrazložilo.

Pritožba okrožnega državnega tožilca ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko v svoji pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ost tožilčeve pritožbe je usmerjena predvsem na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obtožena J.P. očitano ji kaznivo dejanje storila v okoliščinah, ki opravičujejo kvalifikacijo njenega početja po 3. in ne po 1. odst. 127. člena KZ, kakor je utoževano. V določbi 3. odst. 127. člena KZ je predvidena previligirana oblika kaznivega dejanja umora, ki pa mora biti storjena v posebno olajševalnih okoliščinah. Katere te posebne olajševalne okoliščine so, zakonodajalec podrobneje ne opredeli, zato jih je potrebno ugotavljati in ocenjevati od primera do primera posebej. Celovita ocena razmer in okoliščin, v katerih je obtoženka poskušala vzeti življenje svojemu zunajzakonskemu partnerju S.B. pokaže, da je pravna označba obtoženki očitanega kaznivega dejanja na mestu. Sodišče prve stopnje v sodbenem izreku ugotavlja, da je nasilje oškodovanca nad obtoženko trajalo dlje časa, pri čemer pritožnik v svoji pritožbi samega nasilja ne zanika, meni pa, da je le-to trajalo prekratek čas, da bi opravičevalo kvalifikacijo, uporabljeno s strani prvostopenjskega sodišča. Pritožnik sam izpostavlja, da je bil oškodovanec dvakrat prijavljen zaradi storitve prekrškov na škodo obtoženke, šlo pa je za dogodka, ki naj bi se primerila v dneh 7.3. in 16.3.2004, torej le kratek čas, preden je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje. Pri prvem dogodku naj bi se obtoženec znesel nad svojo zunajzakonsko partnerico v prisotnosti svojega sina M., ki je zaradi tega tudi odšel iz stanovanja, pri drugem dogodku pa je iz stanovanja pobegnila obtoženka, ki jo je oškodovanec s pestjo udaril v obraz. Ob tem velja posebej izpostaviti, da je bil oškodovanec v kritičnem času brez dohodkov in kakršnih koli sredstev in prav to je bil razlog prepirov in nesoglasij med partnerjema, kar v svoji izpovedbi dovolj nazorno opiše njuna hči D., ki pove, da se je zaradi nasilja očeta nad materjo celo odselila od doma k svojemu fantu, saj so razmere postajale nevzdržne. Take razmere pa so očitno dosegle svoj vrhunec kritičnega dne, to je 5.5.2004, ko je oškodovanec obtoženko spet pretepel, posledice tega pa so razvidne iz obvestila o telesni poškodbi, ki se v spisu nahaja na list. št. 28 spisa, od koder je videti, da je obtoženka kritičnega dne utrpela udarnine glave in prsnega koša. Kolikor pa okrožni državni tožilec v svoji pritožbi izpostavlja, da naj bi nasilje oškodovanca nad obtoženko trajalo prekratek čas, da bi utemeljevalo uporabo milejše kvalifikacije, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da časovna komponenta ni edini faktur, na podlagi katerega je mogoče presojati obstoj posebnih olajševalnih okoliščin v luči določbe 3. odst. 127. člena KZ, temveč je pri tem potrebno presojati tudi intenziteto nasilja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na tisti del izpovedbe D.B., ko je priča povedala, da je oče mamo hudo maltretiral, da je člane svoje družine zmerjal na žaljiv in grozljiv način, da je svoje družinske člane napadal tako, da je morala pogosto jokati, da jo je občasno odrinil in ji grozil, kar vse je kulminiralo v tem, da se je od doma odselila in v zadnjem letu živela praktično pri svojem fantu. Zelo nazorna je tudi njena izjava, da ko sta z mamo slišale, da se je oče prebudil in začel kašljati, ker je kadil, sta bile že v strahu, češ kako se bo zbudil in kakšna bo njegova reakcija. Priča M.B. je prav tako dejal, da je oče mamo praktično vsak dan maltretiral in od nje zahteval denar. Posebej je priča izpostavila, da je bilo takšno izživljanje oškodovanca nad obtoženko v zadnjem času praktično vsakodneven pojav, med tem, ko se je leta nazaj to dogajalo približno enkrat do dvakrat na mesec. Na podlagi izpovedb teh dveh prič je tedaj moč zaključiti, da se je nasilje oškodovanca nad obtoženko, tako v psihični, kakor tudi v fizični obliki stopnjevalo. Kolikor pa pritožnik v pritožbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo glavno napako pri ocenjevanju posebno olajševalnih okoliščin v zvezi s psihološkim statusom obtoženke, pri tem misleč na navedbe v psihološkem poročilu, da večina njenih težav izvira iz globokega, kroničnega občutka sovražnosti do članov družine, pa je potrebno povedati, da je ta pritožbena navedba iztrgana iz konteksta psihološkega poročila. Pojavlja se namreč le v zvezi z eno preizkušnjo, medtem, ko izvedenka prof. dr. M.K. česa takega v svojem psihiatričnem mnenju ne omenja, o tem, da bi tako sovraštvo bilo resnično prisotno pa ne pove nobena od zaslišanih prič, kar velja tudi za oškodovanca, ki je o obtoženki dejal, da je bila zelo pridna, dobra mati in gospodinja ter da je bil z njo zadovoljen, zaradi česar se je oškodovanec na glavni obravnavi obtoženki in otrokoma tudi opravičil.

Glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj podlage za sprejem grajane kvalifikacije. Splošnih meril za to, kdaj so podane tiste posebne olajševalne okoliščine, ki opravičujejo pravno označbo po 3. odst. 127. člena KZ seveda ni mogoče oblikovati in jih je potrebno presojati od primera do primera posebej, tako v luči trajanja in intenzitete nasilja oškodovanca nad obtoženko kakor tudi upoštevanje osebne lastnosti obeh. Prav taka presoja pa pokaže na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ko je ocenilo, da so take okoliščine podane, v posledici česar se izkaže pritožba okrožnega državnega tožilca kot neutemeljena.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici te ugotovitve pa je bilo na podlagi 391. člena ZKP pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Okrožni državni tožilec s svojo pritožbo ni uspel, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 738/99
• VSK sodba Kp 153/99
• VSK sodba Kp 122/2005