VSK sodba Kp 78/2005

Jedro

Čeprav gre načeloma pri kaznivem dejanju izsiljevanja za tako imenovano osebno kaznivo dejanje, kjer je sila ali grožnja uperjena zoper osebno integriteto določene osebe, ni izključena možnost izvršitvene oblike, uperjene hkrati zoper več oseb, pri kateri pa ne gre za toliko kaznivih dejanj kolikor je teh oseb, temveč gre le za eno samo kaznivo dejanje. Prepletenost medsebojno izkazanih ravnanj obeh obtoženih in njuno hkratno, istočasno delovanje zato povsem opravičuje pravno opredelitev njunega ravnanja kot enega samega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odst. 218. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Ravnanje obeh obtožencev namreč ne kaže takšnih značilnosti, ki bi omogočale njegovo opredelitev kot posebej surovo in poniževalno. Ni videti v čem bi to ravnanje odstopalo od siceršnje sile in resne grožnje, ki se zahteva za obstoj tega kaznivega dejanja po 1. odst. 218. člena KZ. Praviloma bo že vsaka sila in grožnja v smislu zakonskega znaka po 1. odst. 218. člena KZ, vsebovala določeno mero surovosti in celo poniževalnosti, vendar pa se za opredelitev v smislu 3. odst. 218. člena KZ zahteva določeno višjo stopnjo in intenziteto, ki bi se lahko izkazovala npr. v daljšem časovnem trajanju takšnega ravnanja, v posebnih oblikah nasilnega izživljanja, izrabljanju določenih osebnih razmerij med oškodovanci, zoper katere se izvaja nasilje oz. grožnja (npr. starši - otrok, varuh - varovanec). Prav zaradi že zgoraj opredeljenega ravnanja obeh obtoženih kot skladnega, skupnega in v tem okviru istočasnega ter z zahtevami po izročitvi denarja, uperjenega zoper obe oškodovanki, je bilo dejanje dokončano takoj, ko je katera od njiju izpolnila, četudi le delno, izraženo zahtevo obtožencev.

 

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, pritožbama zagovornikov obeh obtoženih pa se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti s p r e m e n i , tako da se:

- iz dejstvenega opisa v izreku obtožencema očitanega ravnanja izpusti besedilo "na posebno poniževalen in surov način",

- obema obtožencema izrečeni kazni z v i š a t a in sicer vsakemu na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

- odločba o odvzemu premoženjske koristi pravilno glasi: "Po 1. odst. 95. člena KZ in 2. odst. 96. člena KZ se obtožencema naloži v nerazdelno plačilo znesek 150 EUR oz. ustrezno tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila";

v ostalem pa se pritožbi zagovornikov obtoženih zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenih, a izpodbijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da sta obtoženi C.K. in obtoženi D.U. kriva storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zv. s 1. odst. 218. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obema obtožencema sta bili na podlagi 3. odst. 218. člena KZ izrečeni kazni, vsakemu eno leto zapora. Na podlagi 1. odst. 49. člena KZ je bilo odločeno, da se obtoženemu D.U. v izrečeno kazen zapora všteje čas pribit v priporu od 17.4.2002 do 15.5.2002, obtoženemu C.K. pa čas od 17.4.2002 do 23.7.2002 ter od 29.12.2003 do 29.3.2004.

Na podlagi 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je bilo odločeno, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, stroške zagovornikov po uradni dolžnosti ter povprečnino in sicer obtoženi U.D. v višini 100.000,00 SIT, obtoženi C.K. pa v višini 90.000,00 SIT. Na podlagi 95. člena KZ je bilo odločeno, da sta obtoženca dolžna vrniti protipravno premoženjsko korist v višini 150 EUR.

Zoper prvostopenjsko sodbo je vložil pritožbo okrožni državni tožilec in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji po 1. odst . 374. člena v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP in je predlagal, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolžencema izreče kazni zapora v trajanju kot je državni tožilec predlagal že na glavni obravnavi.

Pritožbo sta vložila tudi zagovornika obeh obtoženih in sicer zagovornik obtoženega C.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oz. sodbo spremeni. Zagovornik obtoženega D.U. je uveljavljal kot pritožbene razloge bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakonika iz 372. člena ZKP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja in 373. člena ZKP. Predlagal je, da se napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje ali pa ravna po 1. odst. 394. člena ZKP.

V pritožbenem postopku je podal pisni predlog tudi višji državni tožilec in sicer, da se ob reševanju pritožb okrožnega državnega tožilca in pritožb zagovornikov obeh obtoženih, sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena; pritožbi zagovornikov obtoženih pa sta deloma utemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Pritožbenim navedbam obeh zagovornikov, da je dejansko stanje glede ugotovljenega ravnanja obeh obtožencev, predvsem pa v zvezi z vlogo, ki naj bi jo pri tem imel obtoženi K., zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, ni mogoče pritrditi. V zvezi s samim obravnavanim dogajanjem je treba najprej ugotoviti, da je potekalo le med obema obtožencema in obema oškodovankama in dejstev v tem pogledu ni mogoče raziskati drugače kot le z zaslišanjem teh neposredno vpletenih oseb in z oceno verodostojnosti njihovih izpovedb. Glede na navedeno niso utemeljene tiste pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za zaslišanje še drugih prič, saj o teh bistvenih okoliščinah dogajanja ne bi mogle izpovedati nič kar bi izviralo iz njihovega neposrednega zaznavanja. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo, ko je dokazne predloge v tej smeri zavrnilo kot neutemeljene. Sicer pa so se izpovedbe obeh oškodovank izkazale kot povsem sprejemljive in tudi verodostojne, ne le zaradi njunih medsebojno skladnih navedb temveč tudi ob upoštevanju izpovedbe kot priče zaslišanega M.Ž. (kot je pojasnjeno že v prvostopenjski sodbi). K slednjemu je namreč neposredno po obravnavanem dogajanju prišla oškodovana T.J. in mu povedala kaj se dogaja ter je zato odšel v sobo oškodovank in tam naletel na oba obtoženca. Izpoved slednjega je torej v povsem zadostni meri razjasnila to kar je v tem okviru zaznal in temu ne bi moglo v ničemer pripomoči še zaslišanje natakarja M.Ž., ki ga je pri tem le spremljal.

Enak zaključek velja tudi glede navajanih prič I.U. in I.S., ki naj bi potrdile dolžniško-upniško razmerje med U. in J., saj so zaključki tudi v zvezi s tem vprašanjem v celoti pojasnjeni v prvostopenjski sodbi, opirajoč se pri tem na nedvoumno izpoved oškodovanke J.. Ta je, razen v delu zadevajočim 150 EUR izročenih obtoženemu U. v tu obravnavanem primeru, celo skladna z zatrjevanjem slednjega o tem predhodno nastalem dolgu 1000 DEM. Tako se izkaže nadaljnje razjasnjevanje omenjenega dolžniško-upniškega razmerja kot povsem nepotrebno, saj nima neposredne zveze s konkretno obravnavanim dejanjem obtožencev in je očitno uporabljeno le z namenom obrambnega opravičevanja ravnanj obtožencev. Zaključki prvostopenjskega sodišča o protipravni premoženjski koristi, ki sta jo hotela in sta si jo s pridobljenim zneskom 150 EUR obtoženca tudi delno pridobila, so zato v celoti sprejemljivi in jih pritožbena ponavljanja o upravičenosti terjatev zoper oškodovanki, ne morejo v ničemer omajati.

V kolikor pa si ista pritožnika prizadevata prikazati zaključke prvostopenjskega sodišča o skupnem delovanju obeh obtoženih kot napačne, saj naj ne bi imel obtoženi K. nič pri vsej zadevi in bi le spremljal obtoženega U., se pritožbeno sodišče s takšnimi stališči ne strinja in v celoti sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča. V nasprotju s takšnimi pritožbenimi zatrjevanji (zlasti zagovornika obtoženega K.), je namreč iz izpovedb obeh oškodovank jasno razvidno, da sta oba obtoženca usklajeno in istočasno nastopila z obravnavanim izsiljevanjem zoper obe oškodovanki. S. je tako povedala, da sta oba obtoženca na silo vstopila v njuno sobo, obtoženi K. jo je udaril po licu, oba sta ji grozila, oba sta zahteval denar in to tako od nje kot tudi od T.J.. Obtoženi U. jo je v nadaljevanju porinil na posteljo, J. pa se je ob tem prestrašila, rekla, naj S. ne tepeta in obtoženemu U. izročila 150 EUR. Obtoženi K. je S. še porival oz. pehal po obrazu in ji grozil, da jo bo "pokopal" ter iz notranjega žepa telovnika hotel potegniti pištolo, ki pa je ni izvlekel v celoti. Še podrobneje je način vstopa obeh obtoženih v sobo opisala oškodovanka J. rekoč, da jo je obtoženi U., ki je prvi vstopil, porinil nazaj; za njim pa je vstopil še obtoženi K., ji dejal naj se vrne v sobo in za sabo zaprl vrata sobe. Za tem je obtoženi K. dvakrat z roko udaril S., U. pa je ob tem dejal, da jo morajo malo prestrašiti, ker zahtevanega denarja noče plačati ter zatem vprašal J., če ima 150 EUR, kar je ta potrdila, v strahu šla do postelje in od tam iz neke škatlice vzela 150 EUR ter mu jih izročila. Nasilno ravnanje zoper S. pa se je s strani obeh obtožencev še nadaljevalo, saj ji je obtoženi K. grozil, da "jo bo pokopal", obtoženi U. pa jo je z dlanjo večkrat udaril v obraz in jo s koleni porival nazaj proti postelji, jo še nekajkrat udaril po obrazu in glavi, jo ob tem spraševal po zahtevanem denarju v višini 500 DEM. Hkrati pa ji je obtoženi K. očital delo v tem lokalu namesto, da bi delala za njega in obtoženega U. v Ljubljani.

Vse navedeno povsem nazorno kaže, da sta obtoženca nastopala skupno, očitno kot nekakšna "poslovna partnerja" v odnosu do oškodovank, od koder sta pričakovala podreditev njunim zahtevam po plačevanju določenih denarnih zneskov v zvezi z dejavnostjo, ki sta jo opravljali v lokalu A. v K. obe oškodovanki. Zato ni mogoče prepoznati manjše ali večje, vodilne ali spremljajoče vloge posameznega od obtožencev pri izvršitvi dejanja in tudi ni mogoče ločiti posameznega ravnanja obtožencev v odnosu na eno samo oškodovanko. Čeprav gre načeloma pri kaznivemu dejanju izsiljevanja za tako imenovano osebno kaznivo dejanje, kjer je sila ali grožnja uperjena zoper osebno integriteto določene osebe, ni izključena možnost izvršitvene oblike uperjene hkrati zoper več oseb, pri kateri pa ne gre za toliko kaznivih dejanj kolikor je teh oseb, temveč gre le za eno samo kaznivo dejanje. Iz izvršitvenega delovanja obtožencev v zadevnem primeru je tudi razvidno, da njuni denarni zahtevki niso bili sporočeni posamezni oškodovanki posebej, v okoliščinah neodvisnih od druge oškodovanke, pač pa je šlo za skupno izražene terjatve, ki bi jih povsem očitno lahko posamezna oškodovanka poravnala tudi za drugo oškodovanko in to ne glede na to kateremu od obtoženih bi bil konkretno ta denar izročen. Prepletenost medsebojno izkazanih ravnanj obeh obtoženih in njuno hkratno, istočasno delovanje zato povsem opravičuje pravno opredelitev njunega ravnanja kot enega samega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odst. 218. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Pritrditi pa je treba obema pritožbama v kolikor ocenjujeta, da ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo obtožencema očitane izvršitvene oblike "na posebej surov in poniževalen način". Ravnanje obeh obtožencev namreč ne kaže takšnih značilnosti, ki bi omogočale njegovo opredelitev kot posebej surovo in poniževalno. Ni videti v čem bi to ravnanje odstopalo od siceršnje sile in resne grožnje, ki se zahteva za obstoj tega kaznivega dejanja po 1. odst. 218. člena KZ. Praviloma bo že vsaka sila in grožnja v smislu zakonskega znaka po 1. odst. 218. člena KZ, vsebovala določeno mero surovosti in celo poniževalnosti, vendar pa se za opredelitev v smislu 3. odst. 218. člena KZ zahteva določeno višjo stopnjo in intenziteto, ki bi se lahko izkazovala npr. v daljšem časovnem trajanju takšnega ravnanja, v posebnih oblikah nasilnega izživljanja, izrabljanju določenih osebnih razmerij med oškodovanci zoper katere se izvaja nasilje oz. grožnja (npr. starši - otrok, varuh - varovanec). Takšna izvršitvena oblika torej v ravnanjih obtoženih ni bila ugotovljena, niti ne izhaja iz same konkretizacije dejstvenega stanja v izreku prvostopenjske sodbe ter je bilo zato iz izreka izpuščeno besedilo "na posebno poniževalen in surov način". Ne glede na navedeno pa opis dejanja še vedno izpolnjuje zakonske znake hujše izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja po 3. odst., saj sta dejanji storili dve osebi (kar je razvidno že iz zgoraj navedenih kot tudi iz prvostopenjske sodbe izhajajočih zaključkov), torej oba obtoženca kot sostorilca v smislu 25. člena KZ.

Glede na nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika obtoženega U., da je prvostopenjsko sodišče prebralo izpovedbe navedenih dveh oškodovank v nasprotju z 340. členom ZKP, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo povsem pravilno in je za takšno ravnanje v izpodbijani sodbi navedlo konkretne utemeljitve. Zgrešeno pa je tudi mnenje pritožnika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaradi ponovnega začetka glavne obravnave znova vabiti tudi navedeni dve oškodovanki kot priči. Spisovni podatki jasno kažejo, da njun naslov na katerega bi ju bilo mogoče vabiti ni bil znan in tudi v pritožbi ponovljena trditev o znanem naslovu T.J. na R., je bila že na glavni obravnavi preverjena in ugotovljena kot netočna (list. št. 434). Že zgoraj je bilo navedeno zakaj tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dvomov v verodostojnost izpovedb obeh oškodovank; poleg tega pa ni videti niti v čem naj bi zaslišanje oškodovank v prisotnosti policista vplivalo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz pritožbe zagovornika obtoženega K.. Iz zapisnika o zaslišanju priče I.S. pa je razvidno, da je prisotnost kriminalista na zaslišanju odredil preiskovalni sodnik in sicer iz varnostnih razlogov. Sicer pa pritožnik tudi ne navede v čem oz. kako naj bi takšna prisotnost policista vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe.

Ni se mogoče strinjati niti s pritožbenimi stališči zagovornikov obeh obtoženih, da obtoženi K. ni imel orožja, da ni ugotovljena uporaba orožja ter da izjava oškodovane S. ni bila v postopku potrjena z drugimi dokazi in da v tem primeru sploh ni šlo za uporabo orožja v kazenskopravnem smislu. V zvezi s to okoliščino je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri pojasnilo zakaj verjame oškodovani S.. Šlo je le za logično nadaljevanje groženj zoper oškodovanki s smrtjo in je bilo na ta način oškodovanki sporočeno, da je pri roki sredstvo s katerim se izrečene grožnje lahko tudi uresničijo. V tem pogledu pa se takšno ravnanje obtoženega K. logično vklaplja v ugotovljeno dogajanje ter ni videti nobenih razlogov zakaj bi si oškodovanka prav to obtoženčevo ravnanje izmislila. Zato ni nobenih dvomov v verodostojnost navedb oškodovane S. niti v tem delu, hkrati pa glede na navedeno celotno dogajanje ni potrebno, da bi bilo to obtoženčevo ravnanje bolj določno uperjeno zoper oškodovanko.

Prav tako nimata prav pritožnika, ko menita, da je ravnanje obeh obtoženih lahko opredeliti le kot poskus, saj naj ne bi bilo dokončano. Dejstvo, da je oškodovana J. izročila obtoženemu U. 150 EUR in to prav zaradi izrečenih groženj in nasilnih ravnanj obeh obtoženih, govori namreč drugače, torej, da je bilo kaznivo dejanje s tem dokončano. Prav zaradi že zgoraj opredeljenega ravnanja obeh obtoženih kot skladnega, skupnega in v tem okviru istočasnega ter z zahtevami po izročitvi denarja uperjenega zoper obe oškodovanki, je bilo dejanje dokončano takoj, ko je katera od njiju izpolnila, četudi le delno, izraženo zahtevo obtožencev. S tem je bil delno že izpolnjen cilj njunega ravnanja - pridobiti si protipravno premoženjsko korist, v tem primeru torej na škodo premoženja ene od oškodovank.

Res je, da prvostopenjska sodba konkretno ne navaja s katero obliko krivde, naklepa sta obtoženca storila obravnavano kaznivo dejanje, vendar pa ne držijo pritožbene navedbe, da subjektivni elementi kaznivega dejanja, oz. naklep obtoženih sploh ni opredeljen. Ni namreč potrebno, da bi sodišče pri tem uporabilo izrecno tiste izraze s katerimi se v določbah KZ opredeljuje določena stopnja krivde, če je to isto mogoče prepoznati iz opisnega in opisanega subjektivnega odnosa obtoženih do njunih ravnanj. V tem smislu pa je prvostopenjska sodba dovolj določna, saj govori o njunem namenu prestrašiti oškodovanki in ju prisiliti v to, da bi jima mesečno plačevali zahtevane zneske. To pa jasno kaže na ravnanje s krivdno obliko direktnega naklepa, pri čemer na njuno zavedanje svojih ravnanj in izraženo voljo priti do denarja oškodovank, kaže tudi siceršnje, v izpodbijani sodbi ugotovljeno in konkretno opisano, ravnanje obeh obtoženih.

V zvezi s pritožbama obeh zagovornikov in skladno s 386. členom ZKP je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preverilo tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi ter ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer izhajalo iz pravilne pravne podlage - 95. člena KZ, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, vendar pa odločbe v tem delu ni pravilno oblikovalo. Obtoženca namreč ni mogoče obvezati k vrnitvi protipravne premoženjske koristi temveč se mu ta odvzame oz., če to ni mogoče, se mu (po 2. odst. 96. člena KZ) naloži v plačilo denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Zaradi navedenih razlogov in ko obtožencema tudi v tem obravnavanem primeru pridobljenega zneska 150 EUR ni mogoče odvzeti, je bilo odločeno, da se izrek v tem delu spremeni tako, da se obema obtožencema po 1. odst. 95. člena KZ in 2. odst. 96. člena KZ naloži v nerazdelno plačilo znesek 150 EUR oz. ustrezno tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Pri tem je bilo upoštevano, da sta obtoženca delovala skupaj, torej kot sostorilca in zato ni bistveno kateremu od njiju je bil znesek 150 EUR konkretno izročen.

Pritrditi pa je bilo treba pritožbi okrožnega državnega tožilca, ki se je zavzemal za izrek višjih kazni zapora obema obtožencema. Čeprav obtoženca doslej še nista bila obsojena (razvidno iz izpiskov iz kazenske evidence) in četudi se je iz opisa dejanja izpustil zakonski znak storitve na posebej surov in poniževalen način, je vendar v izrečenih kaznih prišla premalo do izraza trdovratnost in vztrajnost obeh obtoženih, ko sta povsem samovoljno in torej nezakonito vstopila v stanovanjsko sobo obeh oškodovank, izkoristila pri tem njuno nezavarovanost in prepuščenost jima na milost in nemilost ter se družno znašala nad njima na način opisan v izreku prvostopenjske sodbe. Pri tem sta eno od oškodovank I.S. celo telesno poškodovala (razvidno iz obvestila o telesnih poškodbah - list. št. 28) in oškodovankama celo izreka najhujše grožnje, to je s smrtjo. Končno pa je v tem pogledu upoštevati tudi višino in bodočo trajno zahtevano obveznost oškodovank izročanja denarnih zneskov, ki sta jih od njiju zahtevala. Očitno je tako, da so obtoževalne okoliščine na strani obeh obtoženih takšne, da terjajo izrek strožjih kazni in je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca ter obema obtožencema izrečeni kazni vsakemu po eno leto zapora v prvostopenjski sodbi zvišalo na vsakemu po eno leto in šest mesecev zapora. Glede na navedeno je jasno, da niso mogle biti upoštevane tiste pritožbene navedbe zagovornikov obeh obtoženih na podlagi katerih sta se zavzemala za izrek blažjih kazenskih sankcij. Dosedanjo nekaznovanost obeh obtoženih je sicer upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, vendar ta olajševalna okoliščina kot tudi zatrjevana skrb za družini pri obeh obtoženih in nadalje zatrjevana okoliščina pri obtoženemu K., da je srčni bolnik in ima urejeno življenje ter službo in tri otroke, po oceni pritožbenega sodišča niso takšne intenzitete in narave, da bi terjale izrek blažje kazni kot jo je odmerilo pritožbeno sodišče.

Zaradi vseh navedenih razlogov, je bilo torej pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodeno (odmerjeni strožji kazni zapora), pritožbama zagovornikov obtoženih pa deloma (izpuščena navedba zakonskega znaka, da je bilo dejanje storjeno na posebno surov in poniževalen način), sodba sodišča prve stopnje pa je bila spremenjena tudi po uradni dolžnosti (odločba o odvzemu premoženjske koristi); v ostalem pa sta bili pritožbi zagovornikov obeh obtoženih zavrnjeni ter v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Glede na to, da sta obtoženca s pritožbama podanima preko njunih zagovornikov delno uspela, skladno z 2. odst. 98. člena ZKP povprečnina v zvezi s pritožbenim postopkom ni bila določena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 712/98
• VSL sodba Kp 1093/93
• VSC sodba Kp 139/2000