VSK sodba Kp 65/2005

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da vloga za preložitev glavne obravnave, ki jo je obdolženčev zagovornik poslal le malo pred pričetkom le-te, ne more predstavljati opravičljivega razloga, zakaj zagovornik na glavno obravnavo ni pristopil. Kot razlog za preložitev glavne obravnave in za svoj nepristop nanjo zagovornik v tej vlogi navaja, da je mnenja, da ni pogojev za opravo glavne obravnave. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je ocena pogojev za to, ali je glavno obravnavo moč opraviti ali ne, v pristojnosti sodišča, ne pa morebiti strank, ki pa so se po drugi strani vabilu sodišča dolžne odzvati, kakor hitro so pravilno vabljene, ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na glavno obravnavo pač prinaša.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega V.K. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obdolženi V.K. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino odmerjeno na 100.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V. K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ. Na podlagi določbe 51. člena KZ je sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 1. odst. 325. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 1. odst. 95. člena ZKP je sodišče sklenilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo samo spremeni in njegovega varovanca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvenstveno obdolženčev zagovornik meni, da procesnih predpostavk za opravo glavne obravnave dne 12.11.2004 ni bilo, saj po njegovem zatrjevanju obdolženec na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen. Tako naziranje obdolženčevega zagovornika pa je pravno pomotno. Iz spisovnih podatkov je videti, da je bil obdolženec na glavno obravnavo dne 12.11.2004 dejansko prisilno priveden, to pa je storil zaradi tega , ker je bil na poprejšnjo glavno obravnavo za dan 8.10.2004 pravilno vabljen, vendar pa je dan pred njo sodišču poslal faksirano sporočilo, da se obravnave ne bo udeležil, ker je zbolel, temu faksiranemu sporočilu pa ni predložil nikakršnih dokazil, ki bi potrjevala resničnost njegove vsebine. Prvostopenjsko sodišče je zato imelo podlago za odreditev prisilne privedbe na glavno obravnavo v določi 1. odst. 194. člena ZKP, ki določa, da privedbo obdolženca lahko odredi sodišče, če je izdan sklep o priporu ali če v redu povabljeni obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne upraviči ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, pa iz okoliščin očitno, da se mu obdolženec izmika. Z zagovornikom se gre strinjati v toliko, da je dejansko v odredbi za privedbo, ki se v spisu nahaja na list. št. 100 spisa razvidno, da so policisti po obdolženca prišli zaradi tega, ker naj bi nastopil kot priča v kazenski zadevi zoper M.E., zaradi kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odst. 217. člena KZ, pri čemer je prišlo očitno do strojepisne napake, vendarle pa je potrebno povedati, da iz obvestila Policijski postaji v Kopru, ki je bilo izdano istega dne to je 13.10.2004 razvidno, da je odredba V.K. odrejena v kazenskem postopku zaradi njega zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ. Povsem jasno je tedaj, da so policisti po V. K. prišli in ga tudi privedli na glavno obravnavo v svojstvu obdolženca, ne pa morebiti priče, tako, kakor to v svoji pritožbi zatrjuje pritožnik. Glede na to, da je tedaj obdolženec vedel, v kakšnem svojstvu bo na glavno obravnavo priveden, ni mogoče govoriti o nikakršni kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe, tako, kakor to v svoji pritožbi zatrjuje obdolženčev zagovornik. Kolikor pa obdolženčev zagovornik v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, da bi sodišče njegovemu varovancu moralo omogočiti, da pridobi pravico do postavitve zagovornika in da je takoj začelo z glavno obravnavo in obdolžencu onemogočilo, da bi si zagovornika vzel, so take pritožbene navedbe protispisne. Iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni dne 12.11.2004 je razvidno, da je sodišče zagovorniku izostanek z glavne obravnave štelo za neopravičljiv, glavne obravnave pa ni takoj pričelo, tako, kakor to navaja pritožnik, temveč je obdolžencu dalo na razpolago petnajst minut časa, da si vzame drugega zagovornika in ga pri tem tudi opozorilo na posledice, če tega ne bo storil. Določba 2. odst. 242. člena ZKP določa, da če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ki je bila v redu povabljen in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž, ko za to zve ali če brez dovoljenja zapusti obravnavo, ali če mu sodnik odreče nadaljnjo obrambo zaradi motenja reda, obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj drugega zagovornika, opravi v njegovi nenavzočnosti. S tem, ko se je sodišče odločilo, da bo opravilo obravnavo v nenavzočnosti zagovornika, po tem, ko si obdolženec po petnajst minutnem odlogu glavne obravnave drugega zagovornika ni vzel, nikakršne določbe kazenskega postopkovnika ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s tem, da vloga za preložitev glavne obravnave, ki jo je obdolženčev zagovornik poslal le malo pred pričetkom le-te ne more predstavljati opravičljivega razloga, zakaj zagovornik na glavno obravnavo ni pristopil. Kot razlog za preložitev glavne obravnave in za svoj nepristop nanjo zagovornik v tej vlogi navaja, da je mnenja, da ni pogojev za opravo glavne obravnave. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je ocena pogojev za to, ali je glavno obravnavo moč opraviti ali ne v pristojnosti sodišča, ne pa morebiti strank, ki pa so se po drugi strani vabilu sodišča dolžne odzvati, kakor hitro so pravilno vabljene, ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na glavno obravnavo pač prinaša.

Kolikor pa obdolženčev zagovornik v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve zmotno in nepopolno ugotovilo, pa mu tudi ne gre pritrditi. Vsa odločilna dejstva so namreč pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo tudi prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo oprlo na mnenje sodnega izvedenca dr. M.B. in na dopolnitev tega mnenja, ker je izvedenec tudi odgovoril na pripombe obdolženčevega zagovornika v zvezi s prvotnim mnenjem. Tako je izvedenec zanesljivo ugotovil, da je do nezgode prišlo zaradi prekoračitve kritične hitrosti osebnega avtomobila v levem ovinku kakšnih 100 m pred mestom nezgode, ko je voznik izgubil oblast nad vozilom, čemur je sledilo zanašanje. Prav tako je izvedenec prepričljivo ugotovil hitrost obdolženca neposredno pred nezgodo, in tudi zapisal v zaključkih svojega mnenja, da zanašanje osebnega vozila ni botrovala počena pnevmatika na obdolženčevem vozilu, saj bi v tem primeru vozilo zaneslo v levo, dejansko pa je prišlo do zanašanja avtomobila v desno. Tudi upoštevaje navedbe, razvidne iz dopolnitve izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec natančno in strokovno odgovoril na vse pomisleke in vprašanja obrambe, to pa podkrepil tudi z računalniško simulacijo, sledi edini možni zaključek, da je do obravnavane prometne nezgode oz. predhodnega zanašanja obdolženčevega avtomobila prišlo izključno zaradi obdolženčeve prehitre vožnje glede na ovinkasto cestišče, ko obdolženec avtomobila zaradi zanašanja ni mogel več obvladati. Strinjati se je z zagovornikom, da so vozniške sposobnosti voznikov in reakcije v istih pogojih vožnje in v identičnih kritičnih situacijah lahko različne, vendarle pa je ob tem potrebno povedati, da mora vsak voznik med vožnjo le to prilagoditi tudi svojim sposobnostim, ne pa le objektivnim danostim in razmeram na cesti.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, tako, kakor mu to nalaga določba 386. člena ZKP. Ob tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal je bilo tako pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti.

Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obdolženec dolžan na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obdolženega V. K..

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 308/2003
• VSL sklep II Cp 865/99
• VDS sklep Pdp 1104/2001