VSK sodba Kp 588/2004

Jedro

Vsaka kršitev cestno-prometnih predpisov, vsebovana v izreku obsodilne sodbe, mora biti namreč dokazana z gotovostjo in ocena verjetnosti pri tem ne zadošča.

 

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obt. S.V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1.odst. 325.čl. KZ. Na podlagi določb 50. in 51.čl. KZ je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi 2.odst. 325.čl. KZ določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Po 39.čl. KZ je sodišče obtožencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev in ga na podlagi 4.odst. 95.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP.

Zoper to sodbo se zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 1.odst. 373.čl. v zvezi s 3.tč. 370.čl. ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2.odst. 371.čl. v zvezi s 1.tč. 370.čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve nepopolno ugotovilo, pri čemer je vsebinsko tudi videti, da pritožnica meri tudi na zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem graja odločitev prvostopenjskega sodišča v tem, da je iz krivdoreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek, da naj bi obt. S.V. vozil tudi pod vplivom alkohola in s tem poleg kršitev iz 1.odst. 27.čl. in 2.odst. 44.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) prekršil tudi določbo 116.čl. v zvezi z 2.odst. 117.čl. istega zakona. V nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnica, prizivno sodišče ugotavlja, da je po skrbno in popolno izvedenem dokaznem postopku prvostopenjsko sodišče prišlo do pravilnih zaključkov. Kakorkoli že si pritožnica prizadeva prikazati drugače, pa ni moč mimo dejstva, da je lahko izvedenec dr. T.Z. o obtoženčevi alkoholiziranosti v času prometne nesreče podal le dve variantni oceni. Točen izračun obtoženčeve alkoholiziranosti namreč, po izvedenčevnih besedah, ni bil mogoč, temu pa je bilo tako zaradi tega, ker iz spisovnih podatkov izvedenec ni mogel ugotoviti, kdaj natančno je bila obtožencu kri, namenjena preiskavi, odvzeta. Prvo oceno obtoženčeve alkoholiziranosti v času prometne nezgode je izvedenec opravil pod predpostavko, da je bila obtožencu kriv odvzeta ob 20.00 uri, in po tej oceni bi imel obtoženec v času nesreče v krvi koncentracijo alkohola v intervalu med 0,49 g/kg in 0,69 g/kg, po drugi oceni pa, ko naj bi bila obtožencu kriv odvzeta ob 21.00 uri, pa naj bi ta alkoholiziranost znašala v intervalu med 0,59 g/kg in 0,89 g/kg. Glede na takšno stanje stvari, ko o obtoženčevi alkoholiziranosti v času nastanka prometne nezgode obstajata dve variantni oceni, vsaka od njiju pa je enako mogoča, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je očitek obtožencu, da je vozil pod vplivom alkohola, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo. Vsaka kršitev cestno-prometnih predpisov, vsebovana v izreku obsodilne sodbe mora biti namreč dokazana z gotovostjo in ocena verjetnosti pri tem ne zadošča. Glede na to, da je izvedenec ugotovil, da je bila pod predpostavko, da je bila obtožencu kri za preiskavo odvzeta ob 20.00 uri, obtoženčeva alkoholiziranost v intervalu med 0,49 g/kg in 0,69 g/kg, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v dvomu upoštevalo za obtoženca najugodnejši podatek, to je tisti, da je bila njegova alkoholiziranost še v z zakonom dovoljenih mejah 0,50 g/kg alkohola v krvi in da tedaj o kršitvi cestno-prometnih predpisov iz 1.odst. 116.čl. v zvezi z 2.odst. 117.čl. ZVCP ni mogoče govoriti. V kolikor pa pritožnica v svoji pritožbi navaja, da je iz zapisnika o ogledu dežurnega preiskovalnega sodnika razvidno, da okoli 20.00 ure kri obtožencu še ni bila odvzeta, je potrebno povedati, da je to sicer res, vendar pa prav tako drži, da navedba "okoli 20.00 ure" lahko pomeni tako čas pred 20.00 uro, kakor tudi čas po njej. Glede na to, da je iz zapisnika dežurnega preiskovalnega prav tako razvidno, da je okoli 20.00 ure takoj telefonično interveniral v zdravstveni dom in zahteval takojšen odvzem krvi in da je bil ogled zaključen ob 20.30 uri, je tudi zategadelj moč trditi, da je verjetnejša predpostavka, da je bila kri obtožencu odvzeta bližje 20.00 uri, kakor pa 21.00 uri, te ugotovitve pa niti nasprotja v obtoženčevih zagovorih glede popite pijače in zaužite hrane, kar tudi v svoji pritožbi omenja pritožnica, ne morejo omajati.

V neposredni povezavi z zgoraj obravnavanimi pritožbenimi navedbami pa je tudi očitek pritožnice prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2.odst. 371.čl. ZKP v zvezi s 7.odst. 333.čl. in 2.odst. 340.čl. Kazenskega postopkovnika. Pritožbeno sodišče teh kršitev ni zasledilo. Po določbi 7.odst. 333.čl. ZKP lahko sodišče, če je opravil izvedensko delo strokovni zavod oziroma državni organ, odloči, da ne bo vabilo strokovnjakov, katerim je zavod oziroma organ zaupal izvedensko delo, če glede na naravo opravljenega izvedenskega dela ni pričakovati popolnejšega pojasnila pisnega izvida in mnenja. V takem primeru sme senat na glavni obravnavi odločiti, da bosta izvid in mnenje strokovnega zavoda oziroma državnega organa samo prebrana. V obravnavani kazenski zadevi je bilo izvedensko delo, povezano s stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti zaupano Inštitutu za sodno medicino, pri čemer je bilo izvedensko delo zaupano izvedencu, dr. T.Z.. Očitno je sodišče ocenilo, da bi izvedenec, glede na vse zapisano v izvedenskem mnenju, stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti v času prometne nezgode ne mogel drugače in natančneje oceniti, zaradi česar je tudi zavrnilo dokazni predlog za izvedenčevo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi. V kolikor pa pritožnica v svoji pritožbi omenja tudi kršitev 2.odst. 340.čl. ZKP, pa v svoji pritožbi sploh ne pove, v čem naj bi ta kršitev bila, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo mnenje izvedenca na glavni obravnavi prebrano s soglasjem strank, tako, kakor je to videti iz razpravnega zapisnika.

Preizkus, opravljen v mejah iz 383.čl. ZKP nepravilnosti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zaznalo. Glede na navedeno je bilo tako na podlagi 391.čl. ZKP pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev prizivnega sodišča je v korist obt. S.V., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2.odst. 98.čl. ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1020/2004
• VSL sklep II Cp 1647/98
• VDS Sklep Psp 208/98