VSK sklep Kp 264/95

Jedro

Utemeljeno se je bati, da bi obtoženka, tuja državljanka, zoper katero so v njeni državi bile razpisane tiralice in je v Republiki Sloveniji neprijavljeno bivala več kot tri leta ter pri tem menjavala kraje svojega bivališča pobegnila in se na ta način izognila nadaljevanju kazenskega postopka.

 

Izrek

Pritožbam obtožene D.S. in zagovornikov obeh obtožencev se ugodi in izpodbijana sodba v obsodilnem delu v celoti r a z v e l j a v i ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pripor, odrejen zoper D.S. se iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP, podaljša.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je obtožena D.S. in D.S. spoznalo za kriva, prvo pod točko A/I/1 in 2 nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pod točko A/II/1-17 pa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, drugega pa pod točko A/III kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Obtoženi D.S. je za kaznivo dejanje pod točko A/I po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/II pa po 2. odstavku 217. člena istega zakona tri leta zapora, nato pa ji je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Obtoženemu D.S. pa je na podlagi 50.člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen sedmih mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo dveh let. Obtoženi D.S. je sklicujoč se na 1. odstavek 49. člena KZ v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v priporu od 14.11.1994 dalje, obtoženemu D.S. pa v določeno zaporno kazen pripor od 14.11.1994 do 5.6.1995. Obema obtožencema je po 1. odstavku 40. člena KZ izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države, obtoženi D.S. za dobo desetih let, obtoženemu D.S. pa za tri leta. Po 1. odstavku 95. člena KZ je obtoženi D.S.naložilo v plačilo znesek 60.000,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Odločilo je še, da je obtožena D.S. dolžna oškodovancem plačati, M.N. znesek 349.500,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 dalje do dneva plačila in 178.350,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.8.1993 do dneva plačila, A.M. 260.000,00 SIT, I.N. 105.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 dalje do dneva plačila, F.G. 30.600,00 SIT, K.C. 24.000,00 SIT, J.P. 6.000,00 SIT, A.K. 120.000,00 SIT, Z.Z. 76.527,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 dalje do dneva plačila, A. V. 200.000,00 SIT, V.V. 147.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1994 dalje do plačila, S.K. 25.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1994 dalje do plačila, V.L. 90.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 dalje do dneva plačila, D.K.

100.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1994 dalje do dneva plačila in J.M. 239.850,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1992 dalje do dneva plačila. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovance J.V., A.M., B.N., M.M., M.Z.B., N.L., J. P., Z.Z., V.V., E.L., A.D. in J.M. z njihovimi celotnimi ali deli premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtožena D.S. dolžna plačati stroške kazenskega postopka v znesku 33.497,00 SIT in povprečnino odmerjeno na 120.000,00 SIT, obtoženi D.S. pa znesek 336.102,00 SIT in povprečnino v znesku 50.000,00 SIT. Pod točko B pa je obtoženega D.S. po 3. točki 358. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. V skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe in kolikor se jih da izločiti, proračun.

Oškodovanko Jadranko Vesel pa je po 3. odstavku 105. člena ZKP v tem delu s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obeh obtožencev in obtožena D.S.

Zagovornica obtožene D.S. sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na njeno varovanko razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremeni tako, da obtoženo D.S. oprosti obtožbe. Skrajno podrejeno se zavzema, da bi pritožbeno sodišče obtoženki izreklo milejšo kazen.

Zagovornik obtoženega D.S. uvodoma navaja, da sodbo pod točko A/3 pobija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremeni tako, da obtoženca obtožbe oprosti.

Obtožena D.S. pritožbenih razlogov ne navaja, se pa da razumeti, da sodbo izpodbija v nanjo nanašajočem se delu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazni in stroških kazenskega postopka. Dasi v predlogu navaja, da se nadeja oprostitve povrnitve stroškov kazenskega postopka, pa je očitno, da ima v mislih tudi razveljavitev napadene sodbe pod točko A/I in II ter vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje.

Pritožba zagovornika obtoženega D.S. je utemeljena, pritožbi obtožene D.S. in njene zagovornice pa le toliko, kolikor je razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

Obtožena D.S. in njena zagovornica nimata prav, ko zatrjujeta, da obtoženki subjektivna plat očitanih ji kaznivih dejanj ni dokazana.

Sodišče prve stopnje je obtoženkin zagovor, ko si je prizadevala prikazati, da je v vseh obravnavanih primerih šlo zgolj za civilnopravna razmerja, zanesljivo ovrglo. Obtoženka je z uglajenim in samozavestnim nastopom, brezhibno opravo, pri čemer ni moč obiti njenih izjemnih verbalnih sposobnosti, oškodovance prepričala, ko se je predstavljala za uspešno poslovno žensko, ki se ukvarja predvsem z izdelavo, uvozom in prodajo usnjenih izdelkov. Zaupanje pri oškodovancih je načrtno utrjevala z nakupom manjših predmetov pri njih ali njihovih znancih, oškodovancem pa izročala tudi manjša poslovna darila.

Tvezila jim je tudi o tem, da je bila dolga leta zaposlena v inozemstvu na predstavništvu JAT-a, mož pa da je bil diplomat. S takim premišljenim nastopom je od oškodovancev izmamila denar, čeke in vrednejše predmete, vedoč, da jim dolgovanega ne bo mogla povrniti, ter jim na ta način povzročila škodo, sama pa pridobila protipravno premoženjsko korist. Kož ali usnjenih izdelkov v večjih količinah obtoženka v tujini ni kupovala, saj jih kot tuja državljanka tudi ne bi mogla uvoziti v našo državo. Obtoženkine navedbe, da mora plačati uvoženo blago in carinske dajatve zanj, so se izkazale kot popolna izmišljotina. Dejstvo je tudi, da obtoženka nobenega podjetja ali podružnice ne pri nas ne v tujini ni imela in tudi ne nobenega obrata, kjer bi tako usnje predelovala. Premoženja ali zanesljivega vira dohodkov, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno sklepala, da bo lahko vrnila tako visoke dolgove tudi ni imela, pri čemer pa je sredstva, do katerih se je na nedovoljen način dokopala, praktično že porabila.

Pomotne so tudi tiste navedbe obtoženkine zagovornice, ko pravi, da je moč na podlagi obtoženkinega priznanja dolgovanih zneskov, četudi oškodovanci v veliko primerih sploh niso imeli pisnih dokazov o tem, da so ji denar izročili, sklepati, da goljufiv namen ni podan.

Razloge za tak obtoženkin zagovor je najti drugje. Obtoženka, ki ji pronicljivosti ne kaže odrekati je namreč očitno spoznala, da bi bilo ob takem številu oškodovancev, ki jih je spravila v zmoto s sila podobnimi pretvezami, ta dejanja zgrešeno prerekati, saj bi bilo to glede na trdnost dokazov, ki so govorili proti njej, že v kali obsojeno na neuspeh. Seveda je res, da je obtožena D.S. oškodovancem povedala, da je v začasnih finančnih težavah, ki pa bodo zlahka premagljive, saj naj bi ji bili številni poslovni partnerji dolžni večje vsote denarja. Pri nobenem od oškodovancev pa na ta način ni ustvarila vtisa, da so njene premoženjske razmere slabe oziroma da dolgovanega ne bo mogla vrniti, pač pa da bo to storila praviloma z zelo kratkim časovnim zamikom. Zato ne drži, kar pravi obtoženkina zagovornica, da so oškodovanci vedeli za obtoženkino razmeroma slabo gmotno stanje. K temu pa so vsi oškodovanci, ki so obtoženki izročili denar, čeke ali stvari to storili v pričakovanju, da jim bo obtoženka, ki je to tudi obljubljala, vrnila. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo in pri posameznih dejanjih to natančno analiziralo, da je obtoženka pri posameznih oškodovancih oz. njihovih znancih kupovala manjše stvari in jih plačevala ter na ta način pridobivala njihovo zaupanje oz. jim izročala manjša poslovna darila.

Seveda je nekaterim oškodovancem del dolgovanih zneskov tudi povrnila, kar pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. V kolikor bi šlo le za primer ali dva bi se seveda utegnil poroditi dvom, ali je obtoženka ravnala z goljufivim namenom. Glede na število dejanj, ki jih je zagrešila, način njih storitve in protipravno premoženjsko korist, ki jo je na ta način pridobila in istočasno povzročila oškodovancem škodo, pri tem pa v času prijetja ni imela nobenih upoštevanja vrednih sredstev, so zaključki, ki jih je storilo sodišče prve stopnje povsem na mestu. Nekaterim oškodovancem je resda ponujala delno povrnitev dolga, tako jim je nakazovala možnost, nekaterim pa tudi ponujala čeke tretjih oseb. Vendar pa so ti čeki dospevali v plačilo šele čez več mesecev in vedela je, da tak način izpolnitve oškodovanci sprejeli ne bodo. Obtoženka je z oškodovanci praviloma tudi potem, ko je od njih izmamila denar oziroma dobila predmete, vzdrževala stike, pri tem pa izjemno dobro obvladovala položaj. Vseskozi je pri oškodovancih utrjevala prepričanje, da ni razloga za skrb in da bodo njihove terjatve nemudoma poplačane.

Obtoženkina zagovornica navaja, da je njena klientka oškodovancu A.M.

ponudila v plačilo 300 DEM. Vendar pa je oškodovanec pojasnil, da niso resnične navedbe v obtoženkinem zagovoru, češ da mu je ta denar pokazala, pač pa je to omenila le bolj mimogrede, očitno pa se je zavedala tudi tega, da oškodovanec, ki je terjal vračilo celotnega dolga na tako minimalno izpolnitev ne bo pristal. Tudi ko ista pritožnica izpostavlja, da je med obtoženko in oškodovancem I.N. šlo za čist kompenzacijski posel, so njene trditve neutemeljene. Seveda bi temu bilo tako, če zagovornica ne bi prezrla, da pri obrtniku v Pulju ni bilo nobenega kačjega usnja, iz katerega naj bi ta za obtoženko izdeloval dragocene denarnice. Za obtoženko je namreč značilno, da so njene zgodbe zvenele življenjsko in bile še bolj prepričljive zaradi njenega nastopa. Namreč, ko je to položaj zahteval, je obtoženka znala nenadoma planiti v nezadržen jok in hliniti brezizhodnost položaja v katerega je zabredla ter nekaterim oškodovancem zadevo predstaviti tako, da lahko samo z njihovo pomočjo premaga te težave.Upoštevaje povedano in seveda podrobne razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, se izkaže, da dognanja, da je obtoženka ravnala z goljufivim namenom, pritožnicama ni uspelo izpodbiti.

Sodišče prve stopnje ni izhajalo iz tega, da si je obtoženka prigoljufala premoženjsko korist v taki višini, kolikor je bilo denarja, čekov oz. stvari, ki so jih ji oškodovanci izročili, pač pa je odštevalo tiste zneske in vrednosti predmetov, ki jim jih je obtoženka že vrnila. V primeru oškodovane J.V. in A.V. pa je bilo že v obtožbi zatrjevano in nato to povzeto tudi v sodbo, da obtoženka že od vsega začetka tema dvema oškodovankama ni nameravala vrniti vsega denarja, iz česar izhaja, da naj bi jima že v času prejemanja denarja, nekaj nameravala vrniti. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje tak metodološki pristop upoštevalo pri vseh obtoženki očitanih goljufijah, saj je v tistih primerih, ko je ugotovilo, da je obtoženka oškodovancem kaj vrnila, ta znesek odštelo od skupnega dolga. Pri nekaterih oškodovancih, kar bo pojasnjeno v nadaljnji obrazložitvi, pa nekaterih dokazov ni ovrednotilo in je zato tudi dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tako je pri oškodovanki J.M. (dejanje pod točko A/I-2 sodbe) upoštevalo, da ji je obtoženka vrnila približno 1.700 DEM, ne pa tudi, da ji je izročila bundo iz nerca.

Glede slednjega sta si enotni tako obtoženka kot oškodovanka, le da se razhajata v navedbah, koliko je ta bunda vredna. Tako je J.M. zatrjevala, da to oblačilo ni vredno niti 1.000 DEM, na drugi strani pa je obtoženka zatrjevala, da je njegova vrednost 5.000 DEM. Zato bi bilo potrebno s pomočjo cenilca ugotoviti, kolikšna je vrednost te bunde in to ustrezno pri tem kaznivem dejanju upoštevati. Nadalje je ugotoviti glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženka storila na škodo J.V. (dejanje pod točko A/II-3 sodbe), da je sodišče dognalo, da je obtoženka oškodovanki do 18.2.1994 vrnila le 1.800 DEM. Na glavni obravnavi pa je na pripombo obtoženke oškodovanka J.V dopustila možnost, da ji je obtoženka vrnila 3.650 DEM in ne toliko, kot je sama navajala. Zato bi bilo potrebno zaradi pravilne razsvetlitve dejanskega stanja raziskati, ali se znesek 3.650 DEM nanaša na plačilo dolga 5.000 DEM, kolikor jih je oškodovanka obtoženki izročila meseca avgusta 1993 ali morebiti tudi na tisti dolg 800.000,00 SIT, kolikor naj bi oškodovanka obtožencema izročila v mesecu marcu in aprilu 1994. Glede oškodovane N.L. in kaznivega dejanja pod točko A/II/9 sodbe je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Obtoženka je namreč povedala, L. pa tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi potrdila, da ji je obtoženka v mesecu oktobru 1994 vrnila 65.000,00 SIT. Tega pa sodišče niti z besedico v obrazložitvi ni omenilo. K temu je ugotoviti, da seštevek zneskov po specifikaciji, ki jo je napravila oškodovanka (list. št. 105) nikakor ne dosega 700.000,00 SIT, pri čemer je potrebno razjasniti, ali je dne 30.9.1994 oškodovanka obtoženki izročila dvakrat po 1.000 DEM ali zgolj enkrat. Na glavni obravnavi je sicer oškodovanka pojasnila, da je to doma še enkrat preverjala in ugotovila, da je tisti znesek 1.000 DEM obtoženki izročila v avgustu mesecu 1994. Iz specifikacije pa ni razvidno, da bi bil v tem mesecu obtoženki tak znesek dan. Zato bo potrebno na podlagi predložene specifikacije natančno ugotoviti, koliko denarja je oškodovana N.L. obtoženki izročila in ali ji je ta vrnila 65.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ima pomisleke tudi glede pravilnosti dejanskega stanja ugotovljenega glede kaznivega dejanja pod točko A/II/13, ki se nanaša na oškodovano A.V. Ta oškodovanka je namreč na glavni obravnavi povedala, da ji je dne 5.10.1994 obtoženka dolgovala 261.500,00 SIT, da pa od tega ni odštet znesek za blago, ki ji ga je izročila pozneje v novembru mesecu v znesku 72.250,00 SIT.

Priča je pojasnila še, da je obtoženki izročila še 200.000 ITL, ki v teh zneskih niso upoštevane in ji jih obtoženka prav tako ni vrnila.

Zato je neprepričljiv sklep sodišča prve stopnje, da si je obtoženka na račun A.V. prigoljufala 260.000,00 SIT, s tem pa je napačna tudi odločitev o odvzemu premoženjske koristi v znesku 60.000,00 SIT. V tem delu je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je bilo zato sodbo, glede na to, da gre tako pod točko A/I kot točko A/II za nadaljevani kaznivi dejanji sodbo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nima pa sodišče druge stopnje nobenih pomislekov glede pravilnosti dejanskih ugotovitev, kolikor se nanašajo na ostala obtoženki očitana izvršitvena dejanja. Sodišče prve stopnje je glede teh dejansko stanje zanesljivo in celovito ugotovilo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Oškodovana A.M.D. je prepričljivo pojasnila, koliko denarja je oškodovanki izročila in pod kakšnimi okoliščinami ter to podprla tudi z ustreznimi potrdili.

Razen 1.000 ATS, kar pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo, ji obtoženka ni vrnila ničesar. Oškodovanka je razodela, da v teh zneskih niso upoštevane nobene obresti, pa tudi to, da je 20.000,00 SIT dne 16.9.1992 toženki posodila in ne morebiti izročila kot kupnino za dva plašča. Povsem nepomembno je, ako je obtoženka 4.000 DEM izročila D.D., ki naj bi jo, torej obtoženko, oškodovala, saj to v ničemer ne spremeni ugotovitve, da je obtoženka do oškodovane A.M.D. ravnala z goljufivim namenom. Obtoženkina goljufiva nakana je bila podana od samega začetka, tako da je za obstoj kaznivega dejanja popolnoma brez pomena, kaj sta obtoženka in njen mož, ko sta naskrivaj zapuščala stanovanje te oškodovanke, tam pustila.

Tudi glede oškodovanca M.N. pod točko A/II/1 je sodišče natančno pojasnilo s kakšno pretvezo je obtoženka od le-tega izmamila 5.000 DEM in nato še 1.500 USA dolarjev, ki mu jih pozneje ni vrnila.

Pravilno je dognalo tudi, da takega namena sploh ni imela, tako da nasprotna zatrjevanja obeh pritožnic v luči razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje izzvenijo kot neutemeljene.

Enako je ugotoviti glede oškodovanca A.M. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sledilo oškodovancu, ki je natančno povedal, pod kakšnimi okoliščinami si je obtoženka od njega denar izposodila ter tudi v kolikšni meri mu je dolg povrnila. Navedbe obtoženke, češ da je A.M.

vrnila 115.000,00 SIT, nato pa 10.000,00 SIT ob nakupu mobitela, obtoženkin mož pa še 1.000 DEM, niso z ničemer podkrepljene, razen glede zneska 110.000,00 SIT, ki ga je obtoženka po navedbah A. M.

temu izročila na račun vračila dolga.

Kar zadeva oškodovanega I.N. je bilo že pojasnjeno, da v tem primeru ne gre za noben kompenzacijski posel, saj pri obrtniku v Puli obtoženka ni imela nobenega kačjega usnja, iz katerega naj bi ta izdelal denarnice in tudi ni imela nobenega namena, da bi take denarnice oškodovanemu I.N. izročila. Razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje ni kaj dodati.

Tudi kar zadeva oškodovance F.G., K.C., M.M., J.P., A.K., V. V., S.K.

in D.K. pod točko A/II/5, 6, 7, 10, 11, 14, 15 in 17 sodbe razlogom sodišča prve stopnje ni kaj dodati. Dejanskih sklepov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo po skrbni presoji na ta dejanja nanašajočih se dokazov, obtožena D.S. in njena zagovornica s posplošenimi prerekanji ovreči ne moreta. Enako neprepričljivi sta pritožnici, ko izpodbijata dejanske sklepe nanašajoče se na izvršitveno dejanje, storjeno na škodo M.Z.B. Na podlagi oškodovankine izpovedbe, upoštevaje zapiske, ki jih je imela o obtoženki izročeni zlatnini ter obtoženkine zabeležke o tem je sodišče količino prstanov, zapestnic, verižic, brošk in uhanov, ki jih je obtoženka oškodovanki izmamila, ne pa tudi plačala, pravilno dognalo.

Povedati je še, da se je rok za plačilo puloverjev, ki jih je obtoženka prevzela od Z.Z. resda iztekel 14.11.1994, vendar pa ostaja dejstvo, da obtoženka na ta dan, ko je bila aretirana, pri sebi ni imela nobenega denarja. Zgolj obljuba Z., da ji bo plačala, pa seveda ne zadošča. Tudi sicer ni nobenih okoliščin, ki bi porajale dvome v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede tega kaznivega dejanja.

Prešibke so tudi tiste navedbe obeh pritožnic, ko izpodbijata pravilnost dognanj glede oškodovanke E.L. Obtoženka namreč zatrjuje, da je tej celotni dolg povrnila, vendar pa je sodišče ravnalo prav, ko je sledilo E.L., ki si je skrbno zapisovala, kaj ji je obtoženka vrnila ter ji ostala dolžna še najmanj 60.000,00 SIT. Da pa je obtoženka dolžna oškodovanki V.L. 1.200 DEM tudi sama ne prereka. Kar pa zadeva navedbe obtoženkine zagovornice, češ da glede slednje ni podana goljufija, saj naj bi V.L. za posojilo obtoženki zaprosila hčerka E.L. pa je povedati, da so zgrešene. Oškodovana V.L. je namreč obakrat denar izročila, ko ji je hčerka prenesla, zakaj ga obtoženka potrebuje. Oškodovana E.L. je obtoženki popolnoma zaupala in nasedla njeni pretvezi in v bistvu nehote ravnala le kot nekakšno orodje obtoženke. V kolikor bi obtoženka imela poštene namene, bi seveda lahko preprečila, da bi ji V.L. izročila denar, pa tega ni storila, s tem pa jasno izpričala, da je hotela ogoljufati tudi njo.

Razen izvršitvenih dejanj pod točko A/I/2 in A/II/3, 9 in 13 sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov. Kot že povedano pa je bilo potrebno glede na to, da je sodišče obtoženkino ravnanje opredelilo kot dve nadaljevani kaznivi dejanji goljufije pod točko A/I in II v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi boljše razumljivosti opisa posameznih izvršitvenih dejanj, bi bilo ob vsakem znesku glasečem se na tujo valuto potrebno navesti kolikšna je njegova tolarska protivrednost. Sodišče prve stopnje je sicer te vrednosti zapisalo v razlogih sodbe, vendar pa bi jih moral vsebovati tudi njen izrek.

V zmoti je obtoženkina zagovornica, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP na škodo obtožene D.S., ki je bila obtožena enega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, pravno opredelilo kot nadaljevani kaznivi dejanji po 1. odstavku 217. člena KZ in po 2. odstavku iste zakonske določbe. Po 2. odstavku 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, pač pa je odločilen dejanski opis. Glede na danost stalnih in spremenljivih elementov, pomembnih za uporabo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja, je zatorej sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtoženkino ravnanje opredelio tako kot je razvidno iz sodbe, s tem pa tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Tudi ne drži, da bi bila podana kršitev po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kot trdi zagovornica obtožene D.S., ker naj bi F.G., K.C., J.P. in S.K. ne podali predloga za pregon. Pri F.G. to sploh ne pride v poštev, saj je prigoljufani znesek višji od standarda navedenega v 1. točki 13. odstavka 126. člena KZ, torej presega eno polovico uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja (ta je za obdobje julij - september 1994 znašala 58.171,00 SIT). Ostali oškodovanci pa so zoper obtoženko vložili kazenske ovadbe, K.C. na list. št. 19, P.J. na list. št. 154 in S.K. - list. št. 271. V 2. odstavku 53. člena ZKP pa je določeno, da se v tistih primerih, ko je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo šteje, da je podal tudi predlog za pregon.

Od tod je tudi v tem delu pritožba obtoženkine zagovornice neutemeljena.

Pritrditi je treba zagovorniku obtoženega D.S., ko izpostavlja, da so v dejanskem stanju pomembnem pri presoji kaznivega dejanja pod točko A/3 takšne vrzeli, ki kažejo, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje preuranjena. Že sam dejanski opis kaznivega dejanja je sila nespreten, saj je navedeno, da obtoženec B.N. v mesecu novembru 1991 izposojenih 5.000 DEM sploh ni imel namena vrniti, nato pa v isti sapi, da mu je spomladi do meseca maja 1992 preko svoje žene D.S. vrnil le 1.756 DEM. Na glavni obravnavi zaslišani oškodovanec B.N., je povedal, da sta mu obtoženčeva žena, nekaj pa tudi obtoženec sam, vrnila skupno 2.800 DEM. Res je, kot pravi pritožnik, da oškodovanec tekom postopka ni podal celovit kronološki potek dogajanja, tako da bi bilo moč ugotoviti, kaj se je po tistem, ko je obtožencu izročil 5.000 DEM, sploh dogajalo. Iz navedb obeh jasno izhaja, da sta se tudi po tistem družila, hodila na neke poslovne večerje in nenazadnje tudi to, da je 14.4.1992 oškodovani B.N., ki je pojasnil, da je obtoženca še vedno imel za prijatelja, le-temu izročil 4.000 ATS, da bi se ta znebil izterjevalcev. Strinjati se je treba s pritožnikom, da ni ravno vsakdanje, da bi nekdo, ki je celo z izterjevalci iskal dolžnika po ljubljanskih lokalih, le-temu znova posodil denar, četudi mu dolga še ni povrnil. Sodišče prve stopnje tudi ni razjasnilo, kolikšen del dolga sta obtoženi D.S. in njegova žena oškodovancu vrnila in ali sta to storila še preden je D.C. najel izterjevalce, ali pa po tem.

Razjasnitev dejanskega stanja v nakazani smeri je pomembna tudi zaradi presoje, ali je obtožencu dokazana tudi subjektivna plat očitanega mu kaznivega dejanja. Seveda je res, da se je med postopkom izkazalo, da je obtoženi D.S. večkrat govoril neresnico in po svoje z lažnimi navedbami o prejšnjih službah in pomembnih ljudeh, ki naj bi jih poznal, pri nekaterih oškodovancih, ki jih je ogoljufala njegova žena, utrjeval prepričanje, za kako zaupanja vredna človeka gre. Ne glede na take značajske obtoženčeve poteze, pa mu je potrebno dokazati, da je od B.N. z goljufivo nakano izmamil denar. Zato bo sodišče prve stopnje moralo dejansko stanje raziskati tudi v nakazani smeri, kajti šele takrat se bo lahko dokopalo do zanesljivega sklepa, ali je obtožencu kaznivo dejanje goljufije dokazano ali ne.

Glede očitkov zagovornika obtoženega D.S., ko med vrsticami navaja, da je bil njegov varovanec neutemeljeno odstranjen z glavne obravnave, pa mu je povedati, da so ti očitki neutemeljeni. Obtoženec je brez dovoljenja predsednika senata vstajal in se sprehajal po dvorani ter mrmral nekaj vase v angleškem jeziku in kljub opozorilu s tem ni prenehal. Zato je senat na podlagi 2. odstavka 302. člena ZKP povsem utemeljeno sklenil, da se obtoženca med zaslišanjem priče B.N. odstrani s sodne dvorane. Obtoženec je bil nato seznanjen z vsebino pričevanja B.N., omogočeno mu je bilo tudi, da v oškodovančevi prisotnosti lahko poda svoje pripombe in postavi vprašanja. Očitno je torej, da sodišče prve stopnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s tem da je obtoženca na glavni obravnavi med zaslišanjem priče B.N. odstranilo iz sodne dvorane, ni kršilo določb kazenskega postopka.

Upoštevaje navedene razloge se je izkazalo, da je potrebno pritožbam obeh zagovornikov in obtožene D.S. ugoditi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljaviti v celoti ter zadevo vrniti v novo sojenje (1. odstavek 392. člena ZKP).

Glede na to, da se obtožena D.S. nahaja v priporu je sodišče druge stopnje v skladu s 6. odstavkom 392. člena ZKP preizkusilo, ali so še dani razlogi za pripor. Pri tem je prišlo do spoznanja, da je pri obtoženki še vedno podan priporni razlog po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP Obtožena D.S. je državljanka Republike Hrvaške, kjer ima stalno bivališče, v Republiki Sloveniji je neprijavljeno bivala več kot tri leta, in pri tem menjavala kraje svojega bivališča. Glede na težo očitanih ji kaznivih dejanj se je zatorej utemeljeno bati, da bi obtoženka v primeru izpustitve na prostost pobegnila in se na ta način skušala izogniti zaključku kazenskega postopka. O obtoženkini begosumnosti zgovorno priča tudi dejstvo, da je tudi s hrvaškega pobegnila, ker so tam zoper njo razpisane tri tiralice zaradi kaznivih dejanj goljufije. Pobeg pa ji je tedaj moč preprečiti le s podaljšanjem pripora.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 20927/2018
• VSC Sklep I Kp 22351/2021
• VSK Sklep I Kp 25533/2019