VSK sodba Kp 98/93

Jedro

Le domača denarna valuta se imenuje tolar, zgolj bankovci in kovanci, ki se glasijo na to denarno enoto oziroma stotine, so denar in kot tak edino plačilno sredstvo v državi. Banka Slovenije je tista, ki bankovce izdaja in jih daje v obtok, jim določa apoene in glavna znamenja. Vrednostne bone je izdala država, jim določila apoene in njih izgled, vendar pa so ti boni opravljali funkcijo domačega denarja in jih je ravno ta okoliščina v kazenskopravnem smislu izenačevala z domačim denarjem. Šlo je torej za papirnat denar kot ga ima v mislih 8. točka 113. člena KZJ.

 

Izrek

1. Pritožbi zagovornice obtožene ... se deloma ugodi, pritožbi javnega tožilca pa ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se: a) v dejanskem opisu kaznivega dejanja izpusti besedilo: - pod točko 1 v četrti in peti vrsti "s številkami AC 91622241-91622244", - pod točko 2 v drugi in tretji vrsti "številka AC 91622240", - pod točko 3 v četrti, peti, šesti, sedmi in osmi vrsti "izmed ponarejenih tolarskih bankovcev s številkami AC 91622233, AC 91622185, AC 91622184, AC 91622181, AC 91622177, AC 91622179, AC 91622238, AC 91622183, AC 91622186, AC 91622178, AC 91622180", - pod točko 4 v tretji in četrti vrsti "s številkami AC 91601023-AC 91601033 in AC 91600829", - pod točko 5 v peti, šesti in sedmi vrsti "s številkami AC 91622217, AC 91622227, AC 91601100, AC 91601104, AC 91600756, AC 91600833, AC 91600848, AC 91040229".

- v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov po 69. členu KZ SFRJ "z zgoraj navedenimi številkami", b) obtoženemu ... se po 1. odstavku 168. člena KZJ brez uporabe omilitvenih določb po 2. točki 42. člena in 3. točki 1. odstavka 43. člena KZJ, kazen zviša na 1 (eno) leto zapora.

c) obtoženi ... se po 1. odstavku 168. člena KZJ izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

2. V ostalem se pritožba zagovornice obtožene ... zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP sta obtoženca dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožena ... in ... spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 168. člena KZJ. Prvemu obtožencu je na podlagi 1. odstavka 168. člena KZJ v zvezi z 2. točko 42. člena in 3. točko 1. odstavka 43. člena KZJ izreklo kazen šestih mesecev zapora, vanjo pa po 1. odstavku 50. člena KZJ vštelo tudi čas, ki ga je obtoženi ... prebil v priporu od 23.9.1992 od 11,30 ure dalje. Drugi obtoženki pa je po 52. členu KZJ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 168. člena KZJ z uporabo 2. točke 42. člena in 3. točke 1. odstavka 43. člena KZJ določilo kazen osmih mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo petih let. Na podlagi 2. odstavka 108. člena ZKP je odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati oškodovancem premoženjskopravne zahtevke, eno od oškodovank pa je z ostankom premoženjskopravnega zahtevka v znesku 30,00 SIT napotilo na pravdo.

Po 69. členu KZJ je obtoženi ... odvzelo 47 ponarejenih tolarskih bankovcev. Sklicujoč se na 4. odstavek 98. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Zoper sodbo se pritožujeta zagovornica obtožene ... in javni tožilec.

Obtoženkina zagovornica sodbo graja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženo ... oprosti obtožbe ali pa napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Javni tožilec negoduje zaradi kazenskih sankcij izrečenih obema obtožencema in tedaj uveljavlja pritožbeni razlog po 4. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 367. člena ZKP. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženi ... izreče zaporno kazen, obtoženemu ... pa zaporno kazen primerno zviša.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, pritožba zagovornice obtožene ... pa je le deloma utemeljena.

Pritožničino naziranje, da Temeljno sodišče v ... ni bilo krajevno pristojno za obravnavo zadeve, je pravno pomotno. Po 3. odstavku 26. člena ZKP je v tistih primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno na območjih raznih sodišč, pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek. Obtoženca pa sta kaznivo dejanje deloma storila v krajih ... na področju, za katerega je pristojno to temeljno sodišče. Omenjeno je potrebno navesti pritožnici le v pojasnilo, saj se po 3. odstavku 36. člena ZKP po pravnomočnosti obtožnice sodišče ne more več izreči za krajevno nepristojno in tudi stranke ne morejo več uveljavljati ugovora krajevne nepristojnosti. Kar pa zadeva predlog za prenos krajevne pristojnosti je pristaviti še to, da obtoženec in njegov zagovornik na podlagi sedanje zakonske ureditve po 3. odstavku 35. člena ZKP za kaj takega nista procesno legitimirana.

Res je, da je predsednik obravnavajočega senata dne 5.1.1993 razpisal glavno obravnavo, pri tem pa prezrl, da obtožnica zoper obtoženo ...

v luči 278. člena ZKP ni postala pravnomočna. Vendar pa je zunajobravnavni senat po ugovoru obtoženkine zagovornice odločil dne 13.1.1993, tak sklep pa je bil obtoženi ... in njeni zagovornici, kot je razvidno iz priloženih povratnic, vročen dne 18. januarja 1993. Od tod se izkaže, da je bil obtoženki zagotovljen 8 dnevni rok iz 281. člena ZKP. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo razpisalo še preden je postala obtožnica pravnomočna, ob upoštevanju povedanega, pokaže, da med pripravami glavne obravnave prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo takih kršitev določb kazenskega postopka, ki so ali bi utegnile vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem pa seveda kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP ni podana.

Pritrditi je treba pritožnici, da je sodišče prekoračilo obtožbo, ko je v izrek obtožencu očitanega kaznivega dejanja zapisalo tudi številke ponarejenih bankovcev, česar pa obtožni akt ni vseboval.

Vnos navedenih dejstev v opis kaznivega dejanja je namreč take narave, da med dejanjem, opisanim v obtožbi in tistim, ki ga je sodišče sprejelo v sodbo ni objektivne identitete. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP ni absolutne narave in jo lahko prizivno sodišče v skladu s 1. odstavkom 387. člena ZKP glede na stanje stvari, s spremembo sodbe odpravi.

Zato je pritožbeno sodišče iz izreka izločilo tisti del dejstvenega opisa, ki zadeva natančno številčno opredelitev ponarejenih tolarskih bankovcev. Na ta način pa je praktično odpravljeno tudi neskladje, na katerega pritožnica utemeljeno opozarja pod točko 1 sodbe, kjer sodišče navaja, da sta obtoženca uporabila tri ponarejene tisočtolarske bankovce, v njih številčni opredelitvi pa navaja štiri.

Ker pa je sodišče druge stopnje številke ponarejenih bankovcev, ki jih obtožnica ni vsebovala, iz opisa izločilo, to nasprotje ni več podano. Nima pa prav pritožnica, ko si prizadeva prikazati, da je tudi s tem, da je natančneje časovno opredelilo, kdaj je do dogovora o spravljanju v obtok ponarejenega denarja med obtoženci prišlo, prekoračilo obtožbo. V zvezi s tem očitkom je povedati le, da gre le za natančnejšo opredelitev obravnavanega življenjskega primera v okviru očitka, vsebovanega v obtožbi, tako da objektivna identiteta obtožbe in sodbe ni prekoračena.

Zagovornica obtožene ... uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa je natančneje ne opredeli. Iz razlogov pritožbe je moč dognati, da ima v mislih kršitev po 1. točki 365. člena ZKP. Vendar pa so tudi v tem pogledu njena naziranja pravno zgrešena. Drži, da se po določbah 4. alinee 5. člena, 69. in 70. člena Zakona o banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-2), 1. člena in 1. odstavka 2. člena Zakona o denarni enoti in 3. člena Zakona o uporabi denarne enote RS (objavljena v Uradnem listu RS št. 17/91-2) le domača denarna valuta imenuje tolar in le bankovci in kovanci, ki se glasijo na to denarno enoto oziroma stotine so denar in kot tak edino zakonito plačilno sredstvo v državi. Res je, da je Banka Slovenije tista, ki izdaja bankovce in jih daje v obtok, jim določa apoene in glavna znamenja. Vrednostne bone pa je izdala država, ki je tudi določila apoene in njih izgled. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da so boni začasno opravljali funkcijo domačega denarja in jih je ravno ta okoliščina v kazensko pravnem smislu izenačevala z domačim denarjem. Šlo je torej za papirnat denar, kot ga ima v mislih 8. točka 113. člena KZJ in je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko jih pojmovno opredeljuje kot bankovce. Zategadelj je bilo pritožničine pomisleke, kolikor nasprotujejo taki razlagi, kot neutemeljene zavrniti.

Zagovornica obtožene ... ne more doseči nadejanega se uspeha niti ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa je navedlo prepričljive razloge. Zgolj obtoženkina zatrjevanja, da ni vedela, da gre za ponarejen denar in da ga obtoženemu ... ni izročila, pravilnosti dejstvenih dognanj, kolikor zadevajo obtoženo ..., omajati ne morejo.

Obtoženi ... je namreč povedal, da mu je tisočtolarske bankovce, s katerimi je kupoval ozimnico izročila obtožena ... in mu pri tem dala tudi natančna navodila, naj tudi pri plačilu nižjih zneskov uporablja bankovce za tisoč tolarjev. Ni naključje, da so si obtoženci za spravljanje ponarejenih bankovcev v obtok izbrali odročne kraje, očitno pričakujoč, da tamkajšnji prebivalci, posebno tisti na kmetijah, ki z denarjem nimajo veliko opraviti, ne bodo opazili, da gre za ponarejen denar. O tem, da je obtožena ... vedela, kaj je na stvari zgovorno priča tudi dejstvo, da jo je potem, ko je ena od oškodovank ugotovila, da ji obtoženi ... plačuje s ponarejenimi tolarskimi bankovci, s kraja jadrno ubrala. K temu ne kaže prezreti, da sta priči ... in ... povedali, da jima je denar izročila ženska, za katero se je izkazalo, da je obtožena ... Upoštevaje navedene razloge in seveda tudi tiste, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, se zatorej zanesljivo izkaže, da je obtožena ... vedela, da je denar, s katerim so nakupovali ozimnico, in ga s tem spravljali v obtok, ponarejen. Kot na dlani je, da pritožničini očitki, tudi kolikor izpodbijajo dejansko stanje, v vsebini izvedenih dokazov nimajo prav nobene opore.

Zagovornica obtožene ... sicer izraža bojazen, da bi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je kazenski postopek zoper tretjeobtoženega izločilo, slednjemu utegnila škodovati, saj naj bi bila odločitev tudi glede njega že prejudicirana. Tako stališče je zgolj navidezno pravilno, kajti ne gre prezreti, da je potrebno za vsakega storilca kaznivega dejanja posebej ugotoviti, ali je njegova kazenska odgovornost podana in če je, kolikšna je njena stopnja.

Najmanj kar bo pri temu obtožencu potrebno raziskati je subjektivna plat očitanega mu kaznivega dejanja. Seveda pa je pritožnici potrebno pojasniti tudi to, da tretjeobtoženega ne zagovarja in so zatorej napori, kolikor zadevajo tega obtoženca, povsem odveč. Ni pa potrebno razveljavljati sodbe zaradi zasliševanja tretjeobtoženega, ki je nedosegljiv, saj je v zagovoru obtoženega ..., izpovedi prič, dejstvu, da so bili ponarejeni tolarski bankovci zaseženi, dovolj opore za dejstvene sklepe, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče.

Prav pa ima javni tožilec, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obtoženima ... in ... za storjeno kaznivo dejanje izreklo premili kazenski sankciji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pri enem ne pri drugem obtožencu pri izreku kazni ne pride v poštev uporaba omilitvenih določil. Obtoženi ..., čigar vloga je resda drugotne narave, je bil doslej že večkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, pa očitno to pri njem ni zaleglo, da bi s tovrstnim početjem prenehal. Obtožena ... resda mora skrbeti za tri otroke, vendar pa zgolj ta okoliščina ne zadošča za uporabo omilitvenih določil. Tudi zatrjevanje prvostopenjskega sodišča, češ da je ta obtoženka nekaznovana, ob dejstvu, da je bila že obsojena zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 165. člena KZS, ni na mestu. K temu pa je bila vloga obtožene ... pri storitvi kaznivega dejanja pomembnejša, s tem pa je večja tudi njena kazenska odgovornost. K temu tudi sklep prvostopenjskega sodišča, da ravnanje obeh obtožencev ni imelo hujših posledic ni prepričljiv. Že gotovost v pristnost denarja, ki ga dobijo v roke, je bila po izkušnjah z obtožencema pri oškodovancih zanesljivo omajana, kar je negativna posledica, ki je ni moč obiti. K temu pa je pri presoji teže ravnanja obeh obtožencev nujno upoštevati, da sta kaznivo dejanje zagrešila v času, ko je naša država vlagala velike napore, da bi zagotovila stabilnost domačega denarja. V luči teh dognanj, upoštevaje seveda tudi razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pa se izkaže, da pri izreku kazni obema obtožencema, ni mesta uporabi omilitvenih določil. V skladu s takim naziranjem je vsakemu od obtožencev izreklo kazen enega leta zapora, potem ko je presodilo, da bo s takima kaznima pri njiju moč doseči specialni namen kaznovanja, zadoščeno pa bo tudi zahtevam generalne prevencije.

Zagovornica obtožene ... posplošeno izpodbija tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, vendar pa je preizkus, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje pokazal, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu povsem na mestu. S tem pa izzveni pritožničino negodovanje tudi v tem obsegu kot neutemeljeno.

Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno na podlagi 1. odstavka 387. člena ZKP pritožbi zagovornice obtožene ... deloma ugoditi, pritožbi javnega tožilca pa ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo obtoženkine zagovornice po 384. členu ZKP kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrditi napadeno sodbo. Javni tožilec je s pritožbo uspel, zato sta obtoženca po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena v zvezi tudi s 101. členom ZKP, dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene vsakemu od njiju v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Premoženjske razmere obeh obtožencev resda niso na zavidljivi ravni, vendar pa se obtoženi ...

preživlja z občasnimi zaslužki, obtožena ... pa z bivšim možem odpira gostinski lokal. Zato zanju plačilo pavšalnega zneska, ki ni visok, ne bo pomenilo takega stroška, ki bi utegnil ogroziti njuno preživljanje oziroma vzdrževanje obtoženkinih otrok. Je pa seveda na mestu, da obtoženca, ki sta nastanek teh stroškov povzročila, glede na to, da njune možnosti to dopuščata, te stroške plačata.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 421/98
• VSL sodba I Cpg 856/2001
• VSL sklep Cpg 1587/94