VSK sodba Kp 112/93

Jedro

Če je bil obdolženec že večkrat kaznovan, med drugim tudi za istovrstna kazniva dejanja, zanj ni podana pozitivna prognoza v smislu določila člena 51 KZJ, če tudi v devetih mesecih po storitvi kaznivega dejanja ne pokaže dejanske pripravljenosti, da bi oškodovancu povrnil s kaznivim dejanjem povzročeno škodo.

 

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, to je plačila povprečnine.

 

Obrazložitev

Temeljno sodišče v ..., enota v ... je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 170. člena KZS; po istem zakonskem določilu je obdolžencu izreklo kazen tri mesece zapora, po členu 98/IV ZKP pa odločilo, da se obdolženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena citiranega zakona.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil obdolženec in to zaradi odločbe o kazni. V pritožbi navaja, da navedba v izpodbijani sodbi, češ da je brez zaposlitve, ni povsem točna, saj je dejansko v postopku za pridobitev osebne obrti. To bo opravljal skupaj s svojo punco, s katero se namerava maja meseca letos tudi poročiti. Spričo povedanega si obdolženec resnično ne želi, da bi zaradi storjenega dejanja, ki ga nadvse obžaluje, vse propadlo. Zato prosi sodišče, naj vse navedeno upošteva in mu zaporno kazen spremeni v pogojno, pri čemer še zagotavlja, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in da je tudi oškodovancu pripravljen poravnati vse nastale stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Razumljivo je sicer, da se obdolženec zavzema za izrek milejše kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe, še posebej, če ima resne načrte z omenjeno obrtjo in z dekletom, s katerim hodi. Vendar spričo njegove večkratne predkaznovanosti za enaka in tudi druga kazniva dejanja kakšna milejša kazenska sankcija za obdolženca dejansko ne more priti v poštev. Iz prejšnjih primerov se namreč vidi, da je obdolženec v približno enakih časovnih presledkih ponavljal kazniva dejanja (leta 1989, 1990 in 1991), kar pomeni, da prej izrečene kazenske sankcije, med njimi tudi pogojna obsodba, na obdolženca niso imele pričakovanega učinka, saj je leta 1992 ponovno storil istovrstno kaznivo dejanje, za katero je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo. To pa obenem pomeni, da obdolženčeva zagotovila v pritožbi, češ da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, nimajo prave teže in se nanje - glede na prejšnje obdolženčevo življenje - nikakor ni moč zanesti. Enako velja oceniti tudi obdolženčevo pripravljenost, izraženo v pritožbi, glede povrnitve povzročene škode oškodovancu; od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je namreč preteklo že več kot devet mesecev, obdolženec pa do danes ni storil nič takega, kar bi kazalo na njegovo dejansko pripravljenost za povrnitev omenjene škode.

Glede na povedano, torej ker za obdolženca ni podana pozitivna prognoza v smislu določila člena 51 KZJ, obdolžencu izrečena zaporna kazen pa tudi po višini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in vsem ugotovljenim okoliščinam primera, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da pri sojenju na prvi stopnji ni prišlo do nobene take kršitve zakona, ki bi jo moralo upoštevati po uradni dolžnosti (člen 384 ZKP).

Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz istih razlogov, zaradi katerih ga je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke člena 95/II ZKP.

Sklicevanje na predpise SFRJ (ZKP in KZJ) oziroma uporaba teh predpisov je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 828/99
• VSL sodba Kp 1264/93
• VSL sodba Kp 1183/93