VSK sklep Cpg 98/93

Jedro

Tudi če gre za spor o regresnem zahtevku iz naslova povračila škode zoper regresnega dolžnika po 2. odstavku 53. člena ZUKZ, je mednarodna pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji podana le, če gre za spor iz nepogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi, če gre za spor za povračilo škode zaradi kršitve pogodbe.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zoper prvo toženo stranko zaradi plačila 41.358,60 USD zavrglo.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zamešalo mednarodno in krajevno pristojnost. Pri tem pa napačno odločilo, da ni pristojno, saj njegova pristojnost temelji prav na določbi 2. odstavka 53. člena ZUKZ, po katerem je v sporih o regresnih zahtevkih za povrnitev škode zoper regresne dolžnike pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, če je škoda nastala na območju Republike Slovenije. Prav za tak primer pa v konkretni zadevi gre, saj je bila škoda odkrita in ugotovljena v ... in je torej treba ... šteti kot kraj nastanka škode. Sicer pa bi sodišče prve stopnje, če je že menilo, da na podlagi 15. člena ZPP ni pristojno za odločitev v zadevi, moralo ne le zavreči tožbo, ampak se izreči za nepristojno in razveljaviti med postopkom opravljena dejanja. Tak izrek izpodbijanega sklepa je zato nerazumljiv in je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določili 15. in 16. člena ZPP, pri tem pa tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Res je, da bi moralo sodišče prve stopnje po 3. odstavku 16. člena ZPP v izrek povzeti tudi odločitev o tem, da ni pristojno ter razveljaviti med postopkom opravljena dejanja in ne le zavreči tožbo, vendar pa gre pri tem samo za kršitev, ki očitno ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa. To še toliko bolj, ker nobenih opravljenih pravdnih dejanj ni bilo potrebno razveljaviti, saj od vložitve tožbe do izdaje izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje nobenih pravdnih dejanj ni opravilo.

Pravilna pa je sicer odločitev sodišča prve stopnje o tem, da nobeno sodišče na območju Republike Slovenije za predmetni spor ni pristojno. Ni točna trditev tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zamešalo pojme mednarodne in krajevne pristojnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zato, ker ni podana mednarodna pristojnost sodišč v Republiki Sloveniji, kar je dovolj jasno povedano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Pri tem pa je potrebno opozoriti na določilo 27. člena ZPP, po katerem je sodišče v Republiki Sloveniji pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrečno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo, če pa v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrečne določbe o pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji za določeno vrsto sporov, pa je sodišče v Republiki Sloveniji pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona o krajevni pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno analizira vse okoliščine, na katerih bi lahko temeljila pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji glede na navedbe tožeče stranke v tožbi in glede na dejstva, ki so sodišču znana. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določilo 2. odstavka 53. člena ZUKZ, ki naj bi utemeljeval pristojnost sodišča prve stopnje za predmetni spor. Po tem določilu se namreč določbe 1. odstavka 53. člena ZUKZ uporabljajo tudi v sporih zoper skupnost premoženjskega in osebnega zavarovanja zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti te skupnosti ter sporih o regresnih zahtevkih iz naslova povračila škode zoper regresne dolžnike. Vendar pa se, kot rečeno, 2. odstavek 53. člena sklicuje na 1. odstavek istega člena, ki pa govori le o sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke v tožbi ni zahtevek zaradi povračila nepogodbene škode, ampak zahtevek za povračilo škode zaradi kršitve pogodbe. Pristojnost bi lahko tožeča stranka utemeljevala kvečjemu na določilu 492. člena ZPP, vendar pa se v tožbi na okoliščine, ki bi utemeljevale pristojnost sodišča prve stopnje na tem določilu tožeča stranka sama ne sklicuje. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 117/2005
• VSK sklep I Cp 534/2002
• VSK sodba I Cp 1169/2006