VSK sodba Cp 273/93

Jedro

Imetnik pravice uporabe ima na nepremičnini analogno varstvo kot lastnik po členih 3 in 37 ZTLR.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se zaradi tega 2. odstavek 2. točke izreka delno s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna odstraniti ograjo in betonsko stezo ter da se ji prepoveduje bodoče posege na parcelnih št. 3033/4 in 3061/2 k.o...., vse v 15. dneh.

Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v pobijanih a nespremenjenih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 5.550,00 SIT v 15. dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da mora izročiti tožniku v posest parcelni št. 3033/4 in 3061/2 v skupni izmeri 98 kvadratnih metrov v k.o... v 15. dneh, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek (glede odstranitve ograje, betonske steze in dela rastlinjaka ter prepovedi bodočih posegov) in zahtevek, da naj se ugotovi, da toženec nedopustno posega v tožnikovo pravico uporabe na omenjenih nepremičninah. Med postopkom je ugotovilo, da je tožnik imetnik pravice uporabe na obravnavani nepremičnini, da je doslej še ni imel v posesti, da pa je... izdala deposidacijsko odločbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da naj se sodba v zanju neugodnih delih spremeni ali razveljavi.

Tožnik navaja v pritožbi, da je že njegova pravna prednica prejela obe parceli v posest po toženčevi deposidaciji, pri čemer je res toženec ves čas posegal v to posest. Upravno odločbo o odvzemu posesti bi zato moralo sodišče upoštevati kot vzpostavitev posesti tožeče stranke, sicer se postavlja vprašanje smisla take odločbe.

Materialno pravo pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo tudi v odločbi o podrejenem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na odstranitev objektov. Izročitev stvari že po logiki primera terja, da se ta izroči brez svojih predmetov, čeprav to v zakonu ni direktno rečeno.

Toženec pa meni v pritožbi, da tožbeni zahtevek in sodbin izrek nista izvršljiva ter je zato zahtevek nesklepčen. Sodišče pa tudi ni rešilo toženčevega ugovora, da je pogodba tožnikove prednice glede ene polovice pravice uporabe nična. Po podatkih zemljiške knjige je navedena prejela v uporabo eno polovico parcel, drugo polovico pa prejela brez pravnega naslova, ker ji je nekdo kar tako zapisal celotno uporabo. Prav zaradi takega vpisa teče upravni spor. Sodišče prve stopnje bi zato moralo postopek prekiniti.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena le delno, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki terja od toženca, da mora izročiti tožniku v posest parc. št. 3033/4 in 3061/2 k.o..., je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. To kaže - pri tem je pomembno predvsem zemljiškoknjižno stanje - da je tožnik imetnik pravice uporabe na parcelnih številkah 3033/4 in 3061/2 k.o... , v skupni površini 98 kvadratnih metrov; da je Občina .. 23.9.1979 izdala deposidacijsko odločbo in vzela to nepremičnino iz posesti toženca; da je toženec že po izdaji navedene odločbe postavil na sporni nepremičnini ograjo in tudi betonsko pot; in končno, da tožnik v neposredno posest navedenih nepremičnin vse doslej ni prišel, ker je toženec izvrševal posest še po izdaji deposidacijske odločbe. Na podlagi takih ugotovitev ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za zaključek, da je toženec dolžan izročiti tožniku v posest obe navedeni parceli. Tak tožnikov zahtevek ima pravno podlago v določbi 37. člena ZTLR, ker ima tožnik kot imetnik pravice uporabe analogne pravice do varstva take svoje pravice kot lastnik zemljišča. Toženčeva drugačna - dejanska in pravna izvajanja - nimajo dokazne opore in zato pritožbeno sodišče ocenjuje toženčevo pritožbo za neutemeljeno. Pri tem zlasti opozarja pritožnika na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na pridobitev pravice uporabe na strani prednice tožnika, na zemljiškoknjižno stanje in na pogodbe z dne 14.2.1983 in aneksa z dne 1.2.1985. Tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile v tem primeru izkazane predpostavke za prekinitev postopka po 212. ali 213. členu ZPP, kar je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo in zato tudi v tej smeri pritožba toženca ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato toženčevo pritožbo v celoti zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke: Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je v bistvenem povzeto že spredaj, v ostalem pa ocenjuje pritožbeno sodišče, da je bilo na prvi stopnji v celoti pravilno ugotovljeno, zaključuje, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zahtevek za odstranitev ograje in betonske steze ter prepoved bodočih posegov na nepremičnini. Glede na ugotovitev, da je toženec navedena objekta postavil na sporni nepremičnini že potem, ko mu je bila posest na parcelah odvzeta s pravnomočno odločbo Občine ..., je posegel v pravice tožnika kot nosilca pravice uporabe. Toženec je s takim posegom kršil tožnikovo navedeno pravico in zato gre temu pravno varstvo s katerim lahko zahteva, da toženec nedovoljeno postavljene objekte odstrani. Analogno 3. členu ZTLR ima tožnik kot imetnik pravice uporabe pravico svojo stvar imeti v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon, da lahko od tretjega terja, da ta odstrani objekte, ki jih je nedovoljeno postavil na lastnikovi - uporabnikovi nepremičnini. Taka tožnikova pravica pa utemeljuje tudi zahtevek, da se tožencu prepove, da v bodoče nedovoljeno posega v tožnikovo sporno nepremičnino. Zaradi takega pravnega naziranja je pritožbeno sodišče v skladu z 4. tč.

373. člena ZPP tožnikovi pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del pobijane sodbe delno spremenilo tako, da je ugodilo tudi tistemu delu tožnikovega zahtevka, s katerim terja odstranitev ograje in betonske steze ter prepoved bodočih posegov na obeh parcelah. Ta del zahtevka je povsem določljiv, saj meje parcel niso sporne in zato zahtevek ni nesklepčen kot neutemeljeno izvaja toženec v svoji pritožbi.

V preostalem delu pa tožnikova pritožba po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Kar zadeva primarni zavrnjeni tožbeni zahtevek meni pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno sprejemljivo pojasnilo razloge za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, pri čemer je pomembno predvsem to, da tožnik v dejansko posest sporne nepremičnine ni prišel, čeprav je bila ustrezna odločba ... izdana.

Zahtevek za odstranitev rastlinjaka pa ni utemeljen, ker je ta stal na sporni nepremičnini že pred deposidacijo. Tako stanje toženca kvečjemu upravičuje, da sam odstrani s spornih parcel zadevni del rastlinjaka, vendar pa tožniku določbe ZTLR ali pa kakšen drug predpis ne daje pravice, da bi od toženca terjal, da ta del rastlinjaka sam odstrani. Namreč rastlinjak je bil tam že preje, je montanžnega načina izgradnje ter po tožniku postavljeni tožbeni zahtevek v tem delu pravno lahko pomeni zgolj to, da tožnik priznava tožencu pravico, da obravnavani del rastlinjaka odstrani, ne more pa tega iztoževati.

Pritožbeno sodišče je glede na spredaj obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožnika in naložilo tožencu, da mora odstraniti ograjo in betonsko pot iz spornega dela nepremičnine ter mu hkrati prepovedalo, da v bodoče posega v parcelni št. 3033/4 in 3061/2, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v pobijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1181/93
• VDS sodba Pdp 437/2004
• VSK sodba Kp 529/2005