VSK sodba in sklep Cp 270/93

Jedro

Renta gre oškodovancu tudi, kadar zaradi posledic telesne poškodbe potrebuje le občasno pomoč pri določenih opravilih.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku, v katerem niso priznani tožeči stranki stroški postopka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke pa se kot neutemeljena zavrne in v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko ugodeno, izpodbijana sodba potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 45.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 12.000,00 SIT od 1.1.1990 dalje do plačila, od zneska 15.000,00 SIT od 1.1.1991 dalje do plačila in od zneska 18.000,00 SIT od 1.1.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, poleg tega pa je dolžna tožena stranka plačevati tožeči stranki od 1.1.1992 dalje rento v višini 2.000,00 SIT mesečno in sicer že zapadle obroke do pravnomočnosti sodbe v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 10. v mesecu pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, pri čemer je v obrazložitvi še navedlo, da tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka, ker le ta v dodatnem roku 3 dni ni vložila stroškovnika.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da že iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca dr. ...

izrečno izhaja, da je tožnici občasna pomoč postrežbe kot amputiranki dobrodošla, ne potrebuje pa pomoči drugega za stalno nego, ker je dovolj samostojna in mobilna za vsakodnevne aktivnosti, potrebne za življenje. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo tožnici prisoditi mesečne odškodninske rente za pokrivanje stroškov za tujo pomoč.

Tožeča stranka pa se po svojem pooblaščencu pritožuje le zoper tisti del sodbe, v katerem niso priznani tožeči stranki stroški postopka ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izreku o stroških spremeni in tožeči stranki te stroške prizna. Že z vlogo z dne 15.6.1992 je namreč zahtevala pravdne stroške z zakonitimi obrestmi od sodbe do izplačila in bi moralo sodišče priznati te stroške po odvetniški in taksni tarifi. Zahtevane stroške tudi specificira.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Res je, da iz mnenja izvedenca dr. ... izhaja, da tožnica ne potrebuje stalne pomoči in je dovolj samostojno mobilna, da opravlja vse dnevne aktivnosti, potrebne za življenje. Vendar pa je tudi iz njegovega mnenja razvidno, da je tožnici lahko potrebna občasna pomoč postrežbe glede na to, da mora ob občasnih bolečinah v amputacijskem krnu počivati oziroma sedeti ali pa ležati brez proteze. Gre torej le za občasno pomoč pri posameznih težjih opravilih, ki jih tožnica v času, ko se proteze ne more posluževati, ne more sama opravljati. Da gre pri prisoji rente očitno le za rento zaradi občasne pomoči, je razvidno že iz višine te rente, saj bi bila renta v znesku 4.000,00 SIT mesečno za trajno pomoč povsem nesprejemljiva. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, ko tožeči stranki ni priznalo potrebnih stroškov postopka. Res je, da tožeča stranka ni pravočasno predložila posebnega stroškovnika, vendar pa je tožeča stranka že v tožbi, pa tudi v svoji vlogi z dne 15.6.1992 povrnitev stroškov zahtevala, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje priznati vse stroške tožeče stranke, ki izhajajo iz podatkov v spisu. Ker pa se sodišče prve stopnje v tej smeri v izpodbijani sodbi sploh ni izjasnilo, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo v delu, v katerem ti stroški tožeči stranki niso priznani, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških naj sodišče prve stopnje tožeči stranki prizna tiste pravdne stroške, ki so razvidni iz podatkov v spisu, ne pa tudi vseh tistih, ki iz spisa niso razvidni, pa jih je tožeča stranka v svoji pritožbi sedaj specificirala.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep in sodba I Cp 2588/05
• VSC sodba Cp 512/2014
• VSC Sodba Cp 236/2022