VSK sodba Cp 287/93

Jedro

Če je bila kupoprodajna pogodba v pretežnem delu s strani obeh pogodbenih strank izpolnjena, prodajalec zgolj zaradi zamude kupca z delnim plačilom kupnine, ne more pogodbe razdreti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencem, da so dolžni izseliti se in izprazniti vse nepremičnine in sicer stanovanjsko hišo v..., ki stoji na parceli štev. 231 v izmeri 145 m2, vložek štev. 98 k.o. ....in parcelo štev. 2390 v izmeri 1601 m2, parcelo štev. 2399 v izmeri 1892 m2, obe vpisani v vložku štev. 98 k.o....in parcelo štev. 4665/1 v izmeri 284 m2 in 4665/2 v izmeri 1895 m2, obe vložek štev. 297 k.o..... ter te nepremičnine izročiti tožniku v neposredno posest v roku 15 dni. Ugodilo pa je tudi zahtevku iz nasprotne tožbe in zato tožniku naložilo, da je dolžan povrniti tožencem znesek 420.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 150.000,00 SIT od 26.9.1990 dalje in od zneska 270.000,00 SIT od 1.9.1990 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo,da trpi vsaka stranka svoje.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik ..... V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 ZPP. Predvsem napada odločitev sodišča prve stopnje, da skrbstveni organ ni postavil skrbnika tretjemu mladoletnemu tožencu, saj trdi, da je v dokazne namene bila predložena odločba Centra za socialno delo.... z dne 24.8.1990. Sicer pa v nadaljevanju pritožbe napada zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi priča ....zavedel prvo toženko glede plačila davka. Tudi iz 11. člena kupoprodajne pogodbe, kjer je res zapisano, da gre za plačilo morebitnega davka, ni mogoče potegniti takšnega zaključka, kot ga je sprejelo prvostopno sodišče. Ta dogovor je bil zapisan le zato, ker je obstajala možnost, da zaradi investiranja tožene stranke ne bodo plačale davka. Tožene stranke pa so imele več kot dovolj možnosti,da bi natančno prebrale vsebino pogodbe in preverile davčne obveznosti pri davčni upravi. Pogodbene stranke so torej bile seznanjene z vsemi elementi pomembnimi za presojo in so se očitno prostovoljno odločile. Ključno vprašanje glede zneska 420.000,00 SIT je, ali predstavlja ta znesek aro. Tudi dejstvo,da se tožnik zadnjega naroka ni udeležil ne more biti merilo za odločitev sodišča prve stopnje. Ni res, da bi bila krivda za razdrtje pogodbe na strani tožnika, ampak je to krivdo iskati na strani toženke.

Tožnik zato vztraja, da je glede na določbo 1. odst. 80. člena ZOR upravičen do are. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je moralo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, saj je ugotovilo,da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku iz tožbe in zahtevku iz nasprotne tožbe pravilno odločilo, čeprav vsi razlogi sodbe res niso pravilni, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Tako je sodišče prve stopnje zmotno v razlogih sodbe navedlo,da je kupoprodajna pogodba glede tretjega mladoletnega toženca nična, ker temu pogodbeniku, ki še ni bil v času sklepanja pogodbe star 15 let, ni bil postavljen skrbnik za poseben primer. Ne drži sicer pritožbena trditev, da je Center za socialno delo...

postavil temu pogodbeniku skrbnika, saj je iz odločbe, na katero se pritožba sklicuje, razvidno,da mu je skrbnik za poseben primer bil postavljen v zvezi s kupoprodajno pogodbo za druge nepremičnine. Pri nakupu spornih nepremičnin pa sploh ni šlo za primer iz 213. člena ZZZDR, saj kakšnega navzkrižja med interesi matere in sina, ki sta oba nastopala kot kupca spornih nepremičnin, ni bilo. Zato je mati kot zakonita zastopnica mladoletnega toženca lahko veljavno zastopala tudi njegove interese.

Pritožba utemeljeno napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bila pri sklepanju sporne kupoprodajne pogodbe zavedena glede višine prometnega davka. V pogodbi je bilo zapisano, da je plačnik prometnega davka kupec in kot pravilno opozarja pritožba gre nepoznavanje predpisov glede plačila davka, oziroma davčnih olajšal zato lahko le v breme tožene stranke. Za zaključek,da bi jo tožeča stranka oziroma sestavljalec pogodbe pri prevzemu te obveznosti zavedel, pa v dokaznem gradivu sodišče prve stopnje imelo podlage.

Kljub tem nepravilnim zaključkom pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno po 132.členu ZOR naložilo obema pravdnima strankama vrnitev tega, kar sta s pogodbo, ki je bila kasneje razdrta, že dali. Namreč stališče tožnika, da njemu zneska 420.000,00 SIT, kolikor mu je tožena stranka že plačala kupnine, ni treba vrniti, ker da predstavlja ta znesek aro, je zmotno.Iz dejstev, da sta stranki po sklenitvi pogodbe to pogodbo v pretežnem delu izpolnili, saj je tožena stranka prevzela v posest nepremičnine, tožeči stranki pa je tudi bil plačan že pretežni del kupnine (od 520.000,000 SIT je bilo plačano že 420.000,00 SIT), bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da tožnikov odstop od pogodbe zgolj zaradi zamude s plačilom manjšega dela kupnine ni bil dopusten. Zato bi glede na kronološki potek dogodkov moralo zaključiti, da je pogodba bila med strankama dejansko sporazumno razdrta, saj se tožena stranka zahtevku tožnika na vračilo nepremičnine ni upirala, zahtevala je nazaj zgolj to, kar je ona že dala. Če pa stranki sporazumno razdreta pogodbe, se pravila o ari ne uporabljajo. Iz teh razlogov je zato pritožbeno sodišče moralo neutemeljeno pritožbo tožnika zoper izpodbijani del sodbe zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 386/2004
• VSL sodba I Cp 1137/98
• VSL sodba II Cp 875/99