VSK sodba Cp 247/93

Jedro

Ker po ustavi RS družbena lastnina kot posebna oblika lastnine ne obstaja več,določba o razlikovanju pridobitve pravic na stavbnem zemljišču, ki je v lasti in tistim, ki je v družbeni lastnini, nasprotuje pravnemu redu RS in zato od 25.6.1991 dalje različno tretiranje pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ne prihaja več v poštev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan odstraniti stanovanjski objekt v tlorisni izmeri 9 x 8 m, ki stoji na parceli št. 1402, vl.št. 2924 k.o.... na kateri ima tožeča stranka pravico uporabe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 18.716,00 SIT v petnajstih dneh. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker namembnost spornega zemljišča ni bila spremenjena, sporno zemljišče je zato še vedno kmetijsko zemljišče. Dalje pa zahtevek ni utemeljen tudi iz razloga, ker je toženec na podlagi gradnje na tujem zemljišču postavil na sporni parceli hišo v vrednosti 40.000 DEM in zato tudi ne bi bilo družbeno opravičljivo tožencu naložiti odstranitev, oziroma rušenje te hiše.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi zatrjuje, da je predvsem zmotno stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana.

Dokler bo tožeča stranka vpisana v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe sporne parcele, bo tudi aktivno legitimirana za takšno tožbo. Lastništvo oziroma imetništvo pravice uporabe se namreč izkazuje zgolj z vpisom v zemljiško knjigo. Šele če bi bilo z ustrezno odločbo ugotovljeno, da tožeča stranka nima več pravice uporabe, bi sodišče lahko zaključilo, da ni aktivno legitimirana.

Zato pritožnica meni, da je za takšno pravdo aktivno legitimirana ne glede na to ali gre za kmetijsko, ali za stavbno zemljišče. Dalje meni, da sodišče prve stopnje odločitve tudi ne bi smelo opreti na določbo 25.čl. ZTLR, saj pride ta določba v poštev le kadar gre za gradnjo na tujem lastniškem svetu, nikakor pa ne na za gradnjo na družbeni lastnini. Nesporno je, da je toženec gradil na zemljišču, ki je v uporabi tožeče stranke, brez gradbenega dovoljenja. Zato do lastništva nikakor ni mogel priti. Ker gre torej za črno gradnjo in za gradnjo na družbenem svetu, mora toženec nositi tudi posledice.

Dejstvo je, da toženec ni bil dovolj skrben. Tožeča stranka zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker je sporna parcela še vedno kmetijsko zemljišče, saj njena namembnost ni bila po podatkih Geodetske uprave spremenjena, je sicer zmotno. Za presojo ali je sporna parcela kmetijsko ali stavbno zemljišče so namreč pomembne določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih, oziroma Zakona o stavbnih zemljiščih, po katerih je odločilno, kako je zemljišče opredeljeno v srednjeročnem družbenem planu občine. Ker je sporna parcela po družbenem planu občine Piran v ureditvenem območju T 2/2, je torej v območju stavbnih zemljišč in ne v območju kmetijskih površin. Glede nezazidanih stavbnih parcel pa je bilo z Zakonom o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l.SRS št.27/72) določeno, da se z dnem uveljavitve tega zakona (to je bilo 7.7.l972) prenese pravica uporabe na občino, če ima pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču organizacija združenega dela, ki takega zemljišča ne uporablja za izvrševanje svoje dejavnosti in če ni izvršila gradbenega dela na tem zemljišču do tretje gradbene faze v treh letih, od vročitve odločbe, s katero je bilo zemljišče dano v uporabo, oziroma od dneva ustrezne sklenitve pogodbe. Ker je tožeča stranka sporno parcelo pridobila na podlagi odločbe z dne 23.2.1963 za gradnjo doma mladih delavcev, na tej parceli pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgradil hišo toženec, je torej že iz teh okoliščin očitno, da tožeča stranka od vročitve odločbe, s katero ji je bilo zemljišče dodeljeno v uporabo, gradbenih del, kot je predpisoval ta zakon, ni izvršila, zato iz teh razlogov njena aktivna legitimacija ne glede na zemljiškoknjižne podatke tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

Sicer pa je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke na odstranitev objekta, ki ga je na sporni parceli postavil toženec, utemeljeno zavrnilo tudi iz drugega razloga. Ugotovilo je namreč, da ne bi bilo opravičljivo rušiti objekta v veliki vrednosti tudi glede na določbo 25.čl. ZTLR. Neutemeljena so namreč pritožbena izvajanja, da ta določba ne pride v poštev, ker je zemljišče v družbeni lastnini. Po prejšnjih predpisih je resda bilo določeno, da na zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti nobenih pravic na podlagi predpisov o graditvi na tujem svetu, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča glede na to, da po Ustavi Republike Slovenije družbena lastnina kot posebna oblika lastnine ne obstaja več, določba o razlikovanju pridobitve pravic na stavbnem zemljišču, ki je v lasti in tistim, ki je bil v družbeni lastnini, nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in zato od 25.6.1991 dalje različno tretiranje pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ne prihaja več v poštev. Ker so za civilnopravni spor kot je konkreten v celoti irelevantna še izvajanja pritožbe o črni gradnji toženca na sporni parceli, saj upravna dovoljenja na civilnopravne pravice ne morejo vplivati, je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo kakšne druge bistvene kršitve postopka iz 2.odst. 354.čl.ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 996/99
• VSK sodba I Cp 558/2004
• VSL sodba I Cpg 640/2002