VSK Sodba II Kp 43751/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prenizko zaporno kazen. Zaporno kazen je sicer upravičeno omililo, omilitev je predlagala tudi državna tožilka, vendar je omiljena kazen 10 mesecev zapora, glede na okoliščine obravnavanega primera, prenizka in ima pritožnica prav, da se skoraj ne razlikuje od kazni, ki so se storilcem teh kaznivih dejanj izrekala pred uveljavitvijo KZ-1G. Kot pravilno opozarja pritožnica, je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu (tudi z neidentificiranimi sostorilci), po predhodnem dogovoru z njimi in delitvijo vlog, kar predstavlja obteževalno okoliščino, ki jo sodišče pri kriminalni količini očitanega kaznivega dejanja ni upoštevalo. Po oceni pritožbenega sodišča bo namen kaznovanja (45.a člen KZ-1), upoštevajoč okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odmeri zaporne kazni dosegla kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora, zato je pritožbeno sodišče izrečeno zaporno kazen zvišalo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Državna tožilka je predlagala zvišanje zaporne kazni na dve leti in tri mesece zapora, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni predlog, ki se nanaša na tako predlagano višino zaporne kazni ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se izrečena zaporna kazen zviša na eno leto in šest mesecev,

- v odločbi o stroških postopka (o sodni taksi za izrek zaporne kazni) tako, da se sodna taksa za izrek zaporne kazni odmeri na podlagi tar. št. 7113 odmeri na 210,00 EUR.

II. V nespremenjenem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega HM spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1, 47. člena KZ-1 in drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen 10 mesecev zapora in denarno kazen 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo prestan pripor od 25.8.2020 od 3.25 ure do izpustitve dne 20.11.2020. Glede plačila denarne kazni je odločilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države z ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer je sodno takso za izrek zaporne kazni na podlagi tarifne št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) odmerilo na 140,00 EUR ter za izrek stranske denarne kazni in kazni izgona tujca iz države, na podlagi tarifne št. 7119 ZST na 35,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo deloma spremeni tako, da obtožencu izreče kazen dveh let in treh mesecev zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obtoženec še ni bil obsojen za kazniva dejanja, da je krivdo priznal, nižjo kriminalno količino in obžalovanje dejanja. Ocenilo je, da izrečena kazen ustreza vsem okoliščinam, hkrati pa zadostuje za to, da obtoženec dejanj več ne bo ponavljal. Ocenilo je tudi, da okoliščina, da je obtoženec za neznano višino plačila sprejel štiri tujce, družino iz Irana, kaže na nižjo kriminalno količino. Ravno tako pri tujcih ne gre za osebe, pri katerih bi bile razvidne okoliščine, da predstavljajo kakšno posebno grožnjo. Nadalje je sodišče prve stopnje glede osebnih okoliščin pri obtožencu ugotovilo, da je do prijetja imel najet lokal s prehrano v Italiji ter da je tam tudi delal, da živi z ženo ter pričakuje otroka, da dejanje obžaluje ter da iz izpiska iz kazenskega evidence za Slovenijo in Italijo izhaja, da še ni bil obsojen. Obtoženec je krivdo priznal.

5. Pritožnica se pritožuje zoper izrečeno zaporno kazen in meni, da sodišče te kazni ni pravilno odmerilo. Navaja, da je bilo s spremembo KZ-1E določeno, da je kaznivo že, kadar storilec proti plačilu spravi čez mejo države zgolj eno osebo, KZ-1G pa je za obravnavano kaznivo dejanje predpisal kazen od treh do desetih let zapora. Pritožnica navaja, da je obtoženec v sostorilstvu z neznanimi sostorilci čez mejo spravil štiri tujce - ilegalne prebežnike in tudi, če bi čez mejo spravil samo enega, bi bili podani zakonski pogoji za izrek triletne zaporne kazni. Pri štirih tujcih (več jih niti ne bi mogel vzeti v avtomobil), to velja toliko bolj. Sodišče mu je upoštevalo omilitvena določila iz drugega odstavka 52. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora, vendar pritožnica meni, da je navedena kazen, upoštevajoč kazen, ki jo je zakonodajalec predpisal za to kaznivo dejanje, prenizka in se skoraj ne razlikuje od kazni, ki so se storilcev teh kaznivih dejanj izrekala pred uveljavitvijo KZ-1G. Pritožnica ocenjuje, da je sodišče olajševalnim okoliščinam, to je priznanju krivde in obžalovanju na predobravnavnem naroku, dalo preveliko težo in je kazen prenizko odmerilo, zlasti ob dejstvu, da glede na zbrane dokaze, priznanje ni kaj dosti pripomoglo k razjasnitvi stvari in tudi ni bistveno skrajšalo postopka, saj je bil obtoženec prijet in flagranti.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prenizko zaporno kazen. Zaporno kazen je sicer upravičeno omililo, omilitev je predlagala tudi državna tožilka, vendar je omiljena kazen 10 mesecev zapora, glede na okoliščine obravnavanega primera, prenizka in ima pritožnica prav, da se skoraj ne razlikuje od kazni, ki so se storilcem teh kaznivih dejanj izrekala pred uveljavitvijo KZ-1G. Kot pravilno opozarja pritožnica, je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu (tudi z neidentificiranimi sostorilci), po predhodnem dogovoru z njimi in delitvijo vlog, kar predstavlja obteževalno okoliščino, ki jo sodišče pri kriminalni količini očitanega kaznivega dejanja ni upoštevalo. Po oceni pritožbenega sodišča bo namen kaznovanja (45.a člen KZ-1), upoštevajoč okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odmeri zaporne kazni dosegla kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora, zato je pritožbeno sodišče izrečeno zaporno kazen zvišalo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Državna tožilka je predlagala zvišanje zaporne kazni na dve leti in tri mesece zapora, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni predlog, ki se nanaša na tako predlagano višino zaporne kazni ni utemeljen.

7. Sodišče je poseglo tudi v odločbo o stroških postopka in sicer v delu, ki se nanaša na sodno takso za izrek zaporne kazni. Zaradi zvišanja izrečene zaporne kazni, je potrebno sodno takso odmeriti po tarifni št. 7113, ki se nanaša na izrek kazni zapora do dveh let, medtem ko je sodišče prve stopnje, glede na to, da je obtožencu izreklo zaporno kazen desetih mesecev, upoštevalo sodno takso po tarifni št. 7112 (izrek kazni zapora do enega leta). Taksa po tarifni št. 7113 znaša od 210,00 do 510,00 EUR. Ker je že sodišče prve stopnje izhajalo iz najnižje predpisane sodne takse, je enako ravnalo tudi pritožbeno sodišče in obtožencu za izrečeno kazen zapora enega leta in šest mesecev odmerilo takso v višini 210,00 EUR.

8. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa je v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 36681/2020
• VSK Sodba III Kp 40144/2020
• VSM Sodba III Kp 33945/2022