VSK Sodba II Kp 51745/2019

Jedro

Neutemeljeno pritožnica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je bila obdolženki izrečena strožja kazen kot v kaznovalnem nalogu, zgolj iz razloga, ker je zoper kaznovalni nalog vložila ugovor. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog ni vezano na predlog državnega tožilca iz kaznovalnega naloga (445.d člen ZKP).

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene S. G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo S. G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta in šest mesecev zapora in poseben pogoj, da v roku dveh mesecev oškodovani družbi K. d.d. nerazdelno skupaj z obsojeno D. H. plačata 344,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 96,00 EUR.

2. Zoper sodbo je obdolženkina zagovornica vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti, podrejeno pa, da spremeni izrečeno ji kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in grajanjem odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga sodne prepoznave, zagovornica obdolžene ne more uspeti. Pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje.

5. Pritožnica meni, da na podlagi posnetkov nadzornih kamer v trgovini, kjer naj bi bila izvršena tatvina, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je dejanje storila prav obdolženka, upoštevaje da posnetki storilki prikazujejo v pretežni meri od zgoraj. Poudarja tudi, da se je sodišče prve stopnje ob zaslišanju priče D. H. lahko prepričalo, da ne gre za osebo na posnetku, kljub dejstvu, da je bila za obravnavano kaznivo dejanje že pravnomočno obsojena na podlagi kaznovalnega naloga. Pritožbene navedbe nimajo podlage v spisu. Da je bila obtožena G. res storilka očitane ji tatvine, je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v 5.-11. točki obrazložitve sodbe, navedenim razlogom pa pritožbeno sodišče nima kaj dodati. V točki 5. je opisano, kako se iz posnetkov nadzornih kamer natančno vidi ravnanje obeh storilk ves čas njunega obiska v trgovini, pri čemer je temnolasa storilka, ki je bila prepoznana kot obdolženka S. G., skupaj v torbo spravila dva parfumska testerja ter tri pakete cigaret, svetlolasa storilka, prepoznana kot D. H., pa šest paketov cigaret. Iz posnetkov je dobro razvidno, da ničesar od naštetega nista plačali. Zaključek, da je ena od storilk na posnetkih prav obdolžena, je sodišče prepričljivo oprlo na izpovedbo priče J. O., ki je povedala, da so tatvino zaznali na posnetkih nadzornih kamer, obdolženka pa se je po približno tednu ali dveh ponovno pojavila v trgovini in takrat jo je priča z gotovostjo prepoznala, saj je v obeh primerih imela temne spete lase, bila je podobno oblečena in imela obute iste čevlje. Policisti so storilko takrat identificirali, kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka z dne 13. 6. 2017 in kar je potrdil tudi zaslišan policist K. N.. Poleg tega je priča J. O. obdolženko prepoznala tudi na posnetkih, predvajanih na glavni obravnavi, kot osebo, ki je po izvršeni tatvini ponovno obiskala trgovino. Ob tem je povedala, da je ob drugem obisku obdolženka nosila torbo, ki jo je ob prvem obisku imela pri sebi sostorilka. V točki 9. obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja v razpravni dvorani ob navzočnosti obdolžene prepričalo, da je storilka s spetimi temnimi lasmi ravno obdolženka, tako po postavi, kakor tudi po fizionomiji obraza. Sodišče zato obdolženki ni kršilo pravic do učinkovite obrambe in dokazovanja, ko ni opravilo prepoznave po določbah ZKP. Svojo odločitev v zvezi z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga je ustrezno obrazložilo v 3. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že v vpogledom v posnetke nadzorne kamere ter pričanjem J. O. in K. N.. Pravi pomen je dalo predvsem dejstvu, da je priča J. O. osem dni po obravnavanem dogodku med drugimi strankami v trgovini z gotovostjo prepoznala obdolženo S. G. kot eno od sostorilk.

6. Glede na vse navedeno se pritožbene navedbe, da iz posnetkov ni razvidno, kdo sta storilki tatvine, pokažejo za neutemeljene. Iz zapisnika o zaslišanju sostorilke D. H. kot priče na glavni obravnavi dne 2. 9. 2020 izhaja, da je slednja zanikala, da bi bila na posnetku kot svetlolasa storilka tatvine, je pa na drugi strani okrožna državna tožilka menila, da gre pri osebi na posnetku prav za navedeno pričo. Iz zapisnikov o glavni obravnavi pa ni razvidna kakršnakoli ugotovitev oziroma pripomba glede zatrjevane očitne pomote v zvezi s tem, kdo sta storilki na posnetkih. S pritožbenimi navedbami pritožnica podaja zgolj lastno oceno dokazov, ki podrobne in pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne ovrže.

7. Neutemeljeno pritožnica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je bila obdolženki izrečena strožja kazen kot v kaznovalnem nalogu, zgolj iz razloga, ker je zoper kaznovalni nalog vložila ugovor. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog ni vezano na predlog državnega tožilca iz kaznovalnega naloga (445.d člen ZKP). V nasprotju z zatrjevanim s strani pritožnice, je sodišče prve stopnje kazen ustrezno odmerilo na podlagi kriterijev iz 49. člena KZ-1 in ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju nepredkaznovanosti obdolženke odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe, se ustrezno odražata teža kaznivega dejanja in skrb za mladoletnega otroka kot olajševalna okoliščina, preizkusna doba pa bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj dolga, da bo obdolženko odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko je kot posebni pogoj določilo, da morata obdolžena in obsojena D. H., oškodovani družbi nerazdelno plačati 344,00 EUR.

8. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker obdolženka s pritožbo svoje zagovornice ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 144,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 116/2007
• VSC sklep Kp 80/2007
• VSL sklep II Kp 810/2009