VSK Sodba II Kp 45827/2020

Jedro

Obtoženec in njegova zagovornica premoženjskopravnemu (odškodninskemu) zahtevku nista oporekala, njegova zagovornica je v končni besedi navedla le, da kazenski postopek za vse obtožence še ni končan, ker je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, zato je predlagala, da se oškodovanca napoti na pravdo. Na to je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Oškodovanec je navajal dejstva in predlagal dokaze, na katere je opiral svoj zahtevek, medtem ko obtoženec in njegova zagovornica nista navajala nobenega dejstva in tudi nista predlagala dokazov, s katerim bi izpodbijala navedbe in dokaze oškodovanca. Kot je bilo že zgoraj navedeno, gre v primeru odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v okviru kazenskega postopka za tako imenovani pridruženi pravdni postopek, zato je logično, da stranki tega postopka v kazenskem postopku ne moreta biti v slabšem ali boljšem položaju kot bi to veljalo v pravdi, zato je pritožnica z navedbami v pritožbi, ki se nanašajo na obstoj in višino škode, prepozna. Gre za pritožbeno novoto, saj navaja dejstva (in dokaze), ki jih prvič uveljavlja šele v pritožbi, pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati oziroma predložiti do konca predobravnavnega naroka oziroma naroka za izrek kazenske sankcije (smiselno po prvem odstavku 337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožnica izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tega sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, vendar ni prekludirana, ker gre za uporabo materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo so utemeljeni, čeprav ne iz razlogov kot jih navaja pritožnica. Denarna odškodninska terjatev za premoženjsko škodo nastane z oškodovančevo zahtevo za plačilo škode, ta pa ni odvisna od tega, ali je prejšnje stanje dejansko vzpostavljeno oz. ali je plačan račun za popravilo. V civilni sodni praksi je sprejeto stališče, da zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo ne gredo od zapadlosti zahtevka (ta je v obravnavani zadevi zapadel od nastanka škode - 165. Člen OZ), marveč od nastanka zamude in je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (točka VI izreka) spremeni tako, da se glasi:

"Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan oškodovancu M. T. iz K. povrniti s kaznivim dejanjem nastalo škodo v višini 1.733,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2020 dalje do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanca napoti na pravdo.",

sicer pa se pritožba obtoženčeve zagovornice v preostalem delu zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca, ki je priznal krivdo na predobravnavnem naroku, spoznalo za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 54. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K 62805/2019 z dne 10.6.2020, ki je postala pravnomočna istega dne, s katero je bila obtožencu določena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, ni preklicalo. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obtožencu ob upoštevanju kazni zapora iz pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je ni preklicalo in devet mesecev zapora, določene po izpodbijani sodbi, določilo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi treh let in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prve odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodi odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso 168,00 EUR (po tarifni številki 71113 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1, v zvezi s tarifno številko 7113 ZST-1). Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi in sicer stroške prisilne privedbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan oškodovancu T. M. iz K. povrniti s kaznivim dejanjem nastalo škodo v višini 1.733,70 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.618,23 EUR od 17.5.2018 dalje do plačila in od zneska 115,47 EUR od 30.6.2018 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in o plačilu stroškov kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP spremeni tako, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoti na pravdo, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Oškodovanec M. T. je 3.2.2020 vložil premoženjskopravnim zahtevek, s katerim je zahteval povračilo škode na motornem kolesu, katerega mu je obtoženec vzel in si ga protipravno prilastil 16.5.2018 s storitvijo kaznivega dejanja velike tatvine kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Motorno kolo je bilo oškodovancu vrnjeno že istega dne, vendar je bilo poškodovano, zato je oškodovanec zahteval plačilo denarne odškodnine (za stroške, ki so bili potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja). Gre torej za denarno odškodninsko terjatev za premoženjsko škodo. Oškodovanec je svoj premoženjskopravni zahtevek podkrepil z dejstvi in dokazi kot je razvidno iz premoženjskopravnega zahtevka. Ti dokazi so bili izvedeni in nanje ni bilo pripomb, premoženjskopravni zahtevek ni bil prerekan.

5. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je urejeno v 100. do 111. členu ZKP, pri čemer sodišče o sporih iz premoženjskopravnih razmerjih sicer odloča v pravdnem postopku, zaradi načela ekonomičnosti pa se lahko odloči tudi v okviru kazenskega postopka, ko se izvede tako imenovani pridruženi (adhezijski) pravdni postopek (tako med drugim Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 18797/2016 z dne 18.12.2020 – 11. točka). V obravnavani zadevi gre za enostavno civilnopravno zadevo, za odločanje o zahtevku za povrnitev škode v posledici storitve kaznivega dejanja. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaze, da je škoda nastala brez njegove krivde (dokazno breme o tem je torej na strani tistega, ki je povzročil škodo). Glede povrnitve škode velja načelo, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva (164. člen OZ). V tej zadevi je oškodovanec to storil s premoženjskopravnim zahtevkom. Pri krivdni odgovornosti za nastalo škodo je v 135. členu OZ navedeno, da je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (v obravnavani zadevi je obtoženec v razmerju s poškodbami na ukradenem motornem vozilu najmanj v krivdni obliki malomarnosti). Kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je potrebno upoštevati tudi 186. člen OZ, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Četrti odstavek 186. člena OZ določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je obtoženec odškodninsko odgovoren: s kaznivim dejanjem, torej protipravnim dejanjem, je bila povzročena škoda, škoda je v vzročni zvezi z ravnanjem obtoženca, ki je glede samega kaznivega dejanja ravnal naklepno, glede poškodba na motornem vozilu pa najmanj malomarno; višino škode je oškodovanec izkazal v premoženjskopravnem zahtevku. Obtoženec in njegova zagovornica premoženjskopravnemu (odškodninskemu) zahtevku nista oporekala, njegova zagovornica je v končni besedi navedla le, da kazenski postopek za vse obtožence še ni končan, ker je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, zato je predlagala, da se oškodovanca napoti na pravdo. Na to je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Oškodovanec je navajal dejstva in predlagal dokaze, na katere je opiral svoj zahtevek, medtem ko obtoženec in njegova zagovornica nista navajala nobenega dejstva in tudi nista predlagala dokazov, s katerim bi izpodbijala navedbe in dokaze oškodovanca. Kot je bilo že zgoraj navedeno, gre v primeru odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v okviru kazenskega postopka za tako imenovani pridruženi pravdni postopek, zato je logično, da stranki tega postopka v kazenskem postopku ne moreta biti v slabšem ali boljšem položaju kot bi to veljalo v pravdi, zato je pritožnica z navedbami v pritožbi, ki se nanašajo na obstoj in višino škode, prepozna. Gre za pritožbeno novoto, saj navaja dejstva (in dokaze), ki jih prvič uveljavlja šele v pritožbi, pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati oziroma predložiti do konca predobravnavnega naroka oziroma naroka za izrek kazenske sankcije (smiselno po prvem odstavku 337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tega sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, vendar ni prekludirana, ker gre za uporabo materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo so utemeljeni, čeprav ne iz razlogov kot jih navaja pritožnica. Denarna odškodninska terjatev za premoženjsko škodo nastane z oškodovančevo zahtevo za plačilo škode, ta pa ni odvisna od tega, ali je prejšnje stanje dejansko vzpostavljeno oz. ali je plačan račun za popravilo. V civilni sodni praksi je sprejeto stališče, da zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo ne gredo od zapadlosti zahtevka (ta je v obravnavani zadevi zapadel od nastanka škode - 165. Člen OZ), marveč od nastanka zamude in je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti. To stališče temelji na razlagi 378. člena OZ, po kateri zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi in 299. člen OZ, po kateri pride dolžnik v zamude z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosega izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti. Takšno stališče sledi ustaljeni sodni praksi in logiki načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča št. 1/02 z dne 26.6.2002 o odškodninskem pravu (tako sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 50/2016 z dne 24.10.2017). Obtoženec je v obravnavani zadevi bil v zamudi s plačilom odškodninske terjatve od postavitve premoženjskopravnega zahtevka 3.2.2020 in od tedaj dalje tečejo zakonske zamudne obresti Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, glede presežka zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

7. Pritožnica izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Obtoženec je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, če je spoznan za krivega (prvi odstavek 95. člena ZKP) in med stroške kazenskega postopka spadajo med drugim tudi potrebni izdatki oškodovanca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca. Ti bodo odmerjeni s posebnim sklepom, kot je navedlo sodišče prve stopnje v 5. točki izreka izpodbijane sodbe.

8. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, ko je izpodbijano sodbo delno spremenila v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, v preostalem delu pa je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Odločitev pritožbenega sodišča je deloma v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep in sodba II Kp 57528/2012
• VSM Sodba IV Kp 54781/2021
• VSL sodba I Kp 846/2006