VSK Sodba IV Kp 53301/2011

Jedro

1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je v nasprotju z 11. členom Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Odkup spolne storitve ni pomenil zakonit pravni promet, ampak je šlo za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delovanja na način, da je tajni delavec od žrtev odkupil spolno storitev, nedopustno poseženo v pravice oseb, ki niso bile osumljenci (osmi odstavek 155.a člena ZKP).

2. Glede prikritega delovanja tajnih delavcev in vpisovanja izjav osumljenca v poročilo o tajnem delovanju ne gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ampak za vprašanje, ali je šlo s strani tajnega delavca za tako delovanje oz. delovanje take intenzitete, da je vplivalo na svobodno voljo osumljenca pri dajanju izjav. Gre torej za pravico do poštenega postopka in ta (kot tudi privilegij zoper samoobtožbo), ni kršena, če npr. ni bilo pritiska na osumljenca, naj poda posamezne izjave oz. če so bile izjave podane kot v običajnem pogovoru med udeleženci kaznivega dejanja. Pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov seveda gre za poseg v človekove oz. ustavne pravice osumljenca, vendar so ti posegi dopustni pod predpisanimi pogoji. Med drugim, pogojem, da tajni delavec pri tem ne izziva kriminalne dejavnosti. Na tako izzivanje je mogoče sklepati tudi iz medsebojnih pogovorov, zato je še kako smiselno, da je vsebina teh navedena v poročilu o tajnem delovanju. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot jo uveljavlja pritožnik (zaradi kršitve obtoženčeve pravice iz 29. člena Ustave), ni podana.

Izrek

I. Pritožbam se deloma ugodi ter se izpodbijana sodba v obsodilnem delu (točka I. izreka) spremeni:

- v opisu kaznivega dejanja tako, da se: za besedami "pričakovala premoženjsko korist", izpusti besede "ter jo tudi prejemala"; za besedilom "da njihova obljubljena plača ni zagotovljena, temveč je vezana na njihovo delo, ki je povezano", se besedi "z prosjačenjem" nadomesti z besedama "s spodbujanjem"; za besedilom "z načinom njihovega dodatnega možnega zaslužka, ki je odstotek od realizacije, ko oškodovanka", besedo "prosjači" nadomesti z besedo "spodbuja"; za besedilom "domnevno dekle s pravim imenom MPF iz R", izpusti besedilo "in dekle z vzdevkom G"; besedilo "zaslužili v okviru družbe" nadomesti z besedama "pridobila družbi";

- v pravni opredelitvi kaznivega dejanja tako, da se dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1;

- delno v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se obtožencema, na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče vsakemu pogojna obsodba, v kateri se: - obtoženemu FV, na podlagi drugega odstavka 175. člena KZ-1, določi kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženemu NM, na podlagi drugega odstavka 175. člena KZ-1, določi kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem se pritožbe kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka izpodbijane sodbe obtoženega FV in obtoženega NM spoznalo za kriva, da sta storila v sostorilstvu kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 in jima je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v kateri je: obtoženemu FV, na podlagi prvega odstavka 175. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavku 45. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov (dnevni znesek v višini 60,00 EUR), kar znaša 6.000,00 EUR. Denarno kazen je obtoženec, v skladu z določilom 47. in 87. člena KZ-1, dolžan plačati v roku dveh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 120,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtoženemu NM je na podlagi prvega odstavka 175. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavku 45. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini 90 dnevnih zneskov (dnevni znesek v višini 30,00 EUR), kar znaša 2.700,00 EUR, pri čemer je denarno kazen dolžan plačati v roku dveh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 60,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obtoženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. čl. ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe je obtoženega FPV in obtoženo SV, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun (stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki zagovornika).

2. Zoper sodbo so vložili pritožbe okrožni državni tožilec, zagovornik obtoženega FV in zagovornica obtoženega NM.

3. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca sta podala odgovor zagovornica obtoženega NM in zagovornik obtožene SV. Predlagala sta zavrnitev pritožbe.

4. Okrožni državni tožilec navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP ter odločbe o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 374. člena ZKP. S pritožbo izpodbija tudi sklep Okrožnega sodišča z dne 18.12.2019, s katerim je sodišče prve stopnje izločilo dele vsebine poročil o tajnem delovanju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 18.12.2019 spremeni tako, da predlog obrambe obtoženega FV zavrne kot neutemeljen oz. sklep sodišča razveljavi; sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da vse obtožence spozna za krive, da so storili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 kot je opisano v obtožbi SDT RS z dne 19.3.2018 ter jim izreče kazni zapora in stransko denarno kazen ter odvzame najmanjšo premoženjsko korist, ki so jo pridobili s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ki je navedena v obtožbi. Podrejeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje, ki naj glavno obravnavo opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

5. Zagovornik obtoženega FV navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve načela enakosti, enakega varstva pravic, pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, torej iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, 14., 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Zagovornica obtoženega NM, ki je pritožbo dopolnila, navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve pravice do obrambe in do poštenega sojenja ter kršitve določb kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

7. Pritožbe so deloma utemeljene.

Splošna ocena pritožbenih navedb

8. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožnikov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z osemnajstim in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna. Na tej podlagi je, ob sicer deloma zmotnih zaključkih in nepravilni uporabi kazenskega zakona, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obtoženega FV in obtoženega NM, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Ravno tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je iz opisa kaznivega dejanja, kot izhaja iz obsodilnega dela sobe, izpustilo očitke, ki jih je vsebovala obtožnica in je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ti niso dokazani z dokaznim standardom prepričanja (drugi odstavek 3. člena ZKP). Enako pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo, ko je obtoženega FPV in obtoženo SV oprostilo obtožbe, kot izhaja iz točke II izreka sodbe. Pravilno in prepričljivo je zaključilo, da državni tožilec ni zadostil dokaznemu bremenu, ko mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 53384/2014 z dne 11.10.2018 podrobno utemeljilo pomen domneve nedolžnosti in dokaznega standarda, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pojasnilo je, da mora biti obdolženec oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Opozorilo je nadalje na pravilo, ki izhaja iz domneve nedolžnosti, po katerem ne samo, da morajo biti dejstva v škodo obdolženca dokazana zunaj razumnega dvoma, torej z gotovostjo, temveč še več, da glede dejstev, ki gredo v prid obdolžencu velja, da so resnična že tedaj, če obstoji samo verjetnost, ne glede na to, če za dejstva, ki gredo v njegovo škodo, obstoji celo večja verjetnost. Ovrže jih lahko le gotovost nekega drugega (pomembnejšega) dokaza. Načelo in dubio pro reo še toliko bolj velja za indice, kadar sodišče na podlagi indica sklepa o obstoju odločilnega dejstva. V obravnavani zadevi, v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na oprostilni del in v obsodilnem delu, kjer je sodišče prve stopnje izpustilo določene očitke (glede hudodelske združbe in druge), obtožence ni bremenil zaključen krog indicev, še manj pa trdnih indicev. Pritožnik v pritožbi dejansko izpostavlja take (slabe) indice oz. skupek nezanesljivih indicev, ki ne morejo pripeljati do izreka obsodilne sodbe. Glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, o katerem je bil že tekom preiskave ustavljen kazenski postopek, pritožnik ponavlja navedbe, ki jih je že uveljavljal v postopku preiskave in so temeljile na nezanesljivih indicih, ki niso bili dovolj niti za nadaljevanje preiskave in vložitev obtožnice, kaj šele za izrek obsodilne sodbe. V pritožbi pritožnik te navedbe ponavlja in izpostavlja dejstva, okoliščine in "dokaze", ki krivde obtoženega FPV in SV ne dokazuje onkraj razumnega dvoma, enako velja za obtožbene očitke, ki so bili izpuščeni v obsodilnem delu sodbe glede obtoženega FV in obtoženega NM.

O pritožbi okrožnega državnega tožilca (razen glede premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem)

9. Čeprav pritožnik v uvodu pritožbe ne navaja pritožbenega razloga zaradi kršitve kazenskega zakona, v obrazložitvi pritožbe uveljavlja tudi tega, saj trdi in utemeljuje, da ima dejanje, kot je opisano v obtožbi in obsodilnem delu sodbe, zakonske znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 oz. najmanj znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1.

10. Zaradi jasnosti zadeve (tudi zato, ker pritožnik v pritožbi večkrat omenja "zanimiv" potek tega dela postopka) je potrebno izpostaviti sledeče odločitve sodišča prve stopnje, ki so bile sprejete pred glavno obravnavo in na glavni obravnavi:

- preiskovalna sodnica sodišča prve stopnje je s sklepom X Kpr A/A z dne 6.11.2012 zoper FV, FV, SV in NM ter pravno osebo LI d.o.o., I, uvedla preiskavo zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1. Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi je obsegalo 24 oškodovank, med drugim tudi tiste navedene v obtožnici in obsodilnem delu izpodbijane sodbe;

- zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je s sklepom X Ks A/A z dne 18.6.2014, med drugim, v isti stvari ustavil kazenski postopek, ki je bil na podlagi sklepa preiskovalne sodnice sodišča prve stopnje X Kpr A/A z dne 6.11.2012 uveden zoper FV, FPV, SV in NM, ker naj bi z dejanjem, opisanim v točki I sklepa storili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prem odstavku 113. člena KZ-1, pravno osebo LI d.o.o., I, ker naj bi bila odgovorna za v točki I izreka navedenega sklepa opisanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1, v zvezi s 1. in 3. točko 4. člena in 1. in 5. točko 25. člena Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Preiskava se je nadaljevala glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1;

- poleg zgoraj navedenih odločitev je sodišče prve stopnje (zunajobravnavni senat) v sklepu z dne 19.6.2013 in 18.6.2014 delno zavrnilo zahtevo za preiskavo glede obeh očitanih kaznivih dejanj (trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije) kolikor se je nanašala na oškodovanke, ki jih preiskovalna sodnica ni zaobsegla v sklepu o uvedbi preiskave oz. je, med drugim, zavrnilo zahtevo za razširitev preiskave glede obeh kaznivih dejanj kolikor se je nanašalo na tri oškodovanke v letu 2007, 26 oškodovank v letu 2008, 42 oškodovank v letu 2009, 27 oškodovank v letu 2010, 33 oškodovank v letu 2011 in 2 oškodovanki v letu 2012 (glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi) in 98 oškodovank, ki se je nanašalo na kaznivo dejanje zlorabe prostitucije in sega tudi v obdobje veljavnosti KZ-1B. Med drugim gre za domnevne oškodovanke oz. skupino domnevnih oškodovank iz F: 6 oškodovank za leto 2009 in 18 oškodovank za leto 2010. Senat sodišča prve stopnje je v zgoraj navedenih pravnomočnih sklepih ugotovil, da ni podan utemeljen sum, da so obdolženci (in obdolžena pravna oseba) storili kaznivo dejanje trgovino z ljudmi in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije v delu, v katerem je bila zahteva za preiskavo oz. zahteva za dopolnitev preiskave zavrnjena;

- kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje (zunajobravnavni senat) pod točko C izreka sklepa z dne 18.6.2014 v isti stvari ustavil kazenski postopek, ki je bil zoper obdolžence uveden s sklepom preiskovalne sodnice z dne 6.11.2012 glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1. Ugotovljeno je bilo, da ni dokazov, da bi obdolženci storili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi (4. točka prvega odstavka 181. člena ZKP);

- po končani preiskavi glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je državni tožilec 27.7.2015 vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja, ki ga je pravno opredelil kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter je v obtožnici navedel 46 oškodovank tega kaznivega dejanja, tako tiste, ki so bile zaobsežene v sklepu o uvedbi preiskave, kot tudi tiste, ki so bile poimensko navedene v obeh sklepih s katerima sta bila del zahteve za uvedbo preiskave in razširitev zahteve zavrnjena;

- zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico s sklepom z dne 4.5.2016 zavrgel obtožnico v delu, ki se je nanašala na oškodovanke, ki so bile poimensko navedene v obeh sklepih, s katerima sta bila del zahteve in razširitev zahteve za preiskavo zavrnjena. Pojasnilo je, da je bila zahteva za preiskavo zavrnjena s pravnomočnim sklepom, ker ni bil podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje na škodo vseh oškodovank, državni tožilec pa je vložil obtožnico na podlagi istega dokaznega gradiva in ne novih dokazov, ko bi imeli podlago za ponovno uvedbo postopka na podlagi 409. člena ZKP;

- v nadaljevanju (19.3.2018) je državni tožilec spremenil obtožnico tako, da je iz tenorja izpustil oškodovanke, glede katerih je bila zahteva za preiskavo oz. zahteva za razširitev preiskave že pravnomočno zavrnjena;

- v obtožnici, o kateri je z izpodbijano sodbo odločilo sodišče prve stopnje, je ostalo 13 oškodovank, sodišče prve stopnje pa je v obsodilnem delu, po tem, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da je bilo dejanje storjeno v okviru hudodelske združbe in nekatere druge očitke ter izpustilo štiri oškodovanke, glede katerih je ugotovilo, da se s prostitucijo niso ukvarjale (IY, US, YU in LK);

- sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 9.9.2019, na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZKP, ustavilo kazenski postopek, ki je tekel zoper obtoženo pravno osebo LI d.o.o., I. Postopek je ustavilo, ker je obtožena pravna oseba prenehala obstajati zaradi zaključenega stečajnega postopka in je bila posledično izbrisana iz sodnega registra (izločen kazenski postopek zoper prej navedeno pravno osebo, ki se vodi pod opr. št. X K A/B).

11. Na podlagi zgoraj navedenega izhaja, da je bil kazenski postopek zoper obtožence, zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 18.6.2014, zato je sklicevanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožence spoznati za krive kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1, neutemeljeno ter v nasprotju z 31. členom Ustave RS in 10. členom ZKP (načelo prepoved ponovnega sojenja). Glede na navedeno je pritožnik ravnal pravilno, ko je obtožnico vložil za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1. Nima pa prav, ko v pritožbi obširno zatrjuje in pojasnjuje, da je treba dejanje, kot je opisano v obtožnici in obsodilnem delu izpodbijane sodbe, pravno kvalificirati kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1. Res je, da sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek 354. člena ZKP), vendar sta tako tožilec kot sodišče vezana na načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ta se nanaša tudi na sklep o ustavitvi kazenskega postopka), kršitev tega načela pa pomeni kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

12. Poleg tega se pritožnik, ko izpostavlja zakonske znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, sklicuje na pravno opredelitev tega kaznivega dejanja po Zakonu o spremembah in dopolnitev kazenskega zakonika – KZ-1B (Uradni list RS št. 91/2011), ki v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja (8.11.2011) še ni veljal, saj je stopil v veljavo 15.5.2012. To je potrebno poudariti zato, ker pritožnik posebej in obširno izpostavlja (utemeljuje) znake tega kaznivega dejanja, ki so bili v besedilo zakona vneseni šele z uveljavitvijo KZ-1B. Gre za besedilo "ali tako osebo novači, menjava ali prenaša nadzor nad njo" in besedilo "ne glede na morebitno privolitev te osebe", kot je bil dopolnjen prvi odstavek 113. člena KZ-1.

13. Glede na zgoraj navedeno ni utemeljeno pričakovanje pritožnika, ki ga večkrat izrazi v pritožbi, da pritožbeno sodišče "glede na določilo 383. člena ZKP ugotovi kateri so zakonski znaki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ter jih nato preizkusi glede na vsebino obtožbe in izpodbijane sodbe".

O sklepu Okrožnega sodišča z dne 18.12.2019, ki ga pritožnik izpodbija na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP

14. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 18.12.2019 izločilo dele poročil o tajnem delovanju v zvezi z odredbami sodišča in državnega tožilstva po 155.a členu ZKP, v katerih je tajni delavec opisal njegov odkup spolne storitve od žrtev v fazi predkazenskega postopka, zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 in zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. V izpodbijani sodbi je ta sklep obrazložen v 114. do 123. točki in v prvem stavku 124. točke. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so tajni delavci izvajali tudi dejanski odkup spolne storitve, kar je po oceni sodišča prve stopnje nedopustno, saj naj bi šlo za žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Izpostavilo je, da so v odredbi za tajno delovanje žrtve prikazane kot osebe, ki so izkoriščane in katerim je poteptano osnovno dostojanstvo osebe, saj so v prostitucijo zaradi ekonomskih razlogov in preživetja prisiljene. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zaslišani tajni delavci povedali, da so opravili odkup spolne storitve po navodilih koordinatorja akcije. Ni šlo za navidezni odkup spolne storitve, ampak za spolna dejanja, ki so bila tudi opravljena in plačana. Tudi zaslišani koordinator je izpovedal, da so v začetni fazi tajni delavci navezovali stike z dekleti, kasneje pa, ko so ugotovili, da se prostitucija izvaja, je bilo tajnim delavcem dano navodilo, da odkupijo spolno storitev. Po oceni zaslišanega koordinatorja ni bilo potrebno imeti dovoljenja oz. odredbe državnega tožilca. Sodišče prve stopnje je v 122. točki odgovorilo na navedbo državnega tožilca, ki jo ponavlja v pritožbi, da je bila prostitucija dekriminalizirana že od leta 2003, zato tajni delavec ni potreboval dovoljenja oz. odredbe tožilca za opravo odkupa. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, da tajni ukrepi niso bili izdani zaradi pregona prostitucije kot samostojne poslovne dejavnosti, ampak zaradi kataloških kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije v kriminalni združbi ter je imel tajni delavec dovoljenje s strani državnega tožilca in preiskovalne sodnice za tajno delovanje po 155.a členu ZKP, ne pa za navidezen odkup storitve po 155. členu ZKP, ki je s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije in trgovine z ljudmi povezano, še manj pa za dejanski odkup od v odredbah za tajno delovanje poimenovanih žrtvah kaznivega dejanja. V 123. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zloraba prostitucije kriminalizirana in spada med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kar pomeni, da je namen zakonodajalca zaščita oseb, to je prostitutk ali prostitutov pred izkoriščenjem s strani tretje osebe. Enako velja za trgovino z belim blagom, kar pomeni trgovino z osebami, ki se s prostitucijo bavijo in katere so proti svoji volji predmet nakupa in prodaje. V obravnavanem primeru so bili tajni delavci angažirani, da zbirajo podatke in dokaze v zvezi z dvema kataloškima kaznivima dejanjema, pri katerih je prostitucija nujni produkt zlorabe in kot taka tudi kriminalizirana. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu obrambe za izločitev navedenih delov poročil tajnih delavcev, ker je bilo dokazano, da so tajni delavci opravili dejanski odkup spolne storitve po odredbi policije in ne sodišča ali državnega tožilstva, kar se ne sme dopuščati, saj gre po mnenju sodišča prve stopnje za nezakonito delovanje policije.

15. Pritožnik trdi, da so tajni delavci, ko so izvajalki prostitucije plačali spolna dejanja, pridobivali zaupanje članov kriminalne združbe in s svojim ravnanjem niso storili nič navideznega ter nič nezakonitega, saj tajno delovanje dopušča udeležbo v zakonitem pravnem prometu. Zakonitost tovrstnega pravnega prometa utemeljuje z dejstvi, da je od leta 2003 dalje prostitucija za izvajalce prostitucije dekriminalizirana, da je od 15.5.2012 dalje kazensko odgovoren uporabnik, ki posega po prostituciji mladoletne osebe (175. člen KZ-1B) in da je od 21.10.2015 dalje kazensko odgovorna oseba, ki uporablja storitve žrtve trgovine z ljudmi (113. člen KZ-1C). Pritožnik trdi, da tajni delavci s svojim ravnanjem, ko so izvajalki prostitucije, in ne storilcem kaznivega dejanja, plačali spolna dejanja, niso izvajali navideznega odkupa žrtve belega blaga, ne z namenom osvoboditve, ne z namenom nadaljnjega izkoriščanja in ne z namenom preprodaje. V nadaljevanju pritožnik prikaže spremembe v zakonodaji, ki se nanašajo na kaznivo dejanje trgovine z ljudmi (stran 16 do 20 pritožbe).

16. Pritožnik ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje že zato, ker ne obrazloži, kako so tako izločeni dokazi vplivali na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje brez izločenih delov poročil. Na 19. strani pritožbe pod točko 3 trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar ne utemelji pogoja, kako je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz sledečih razlogov. Četrti odstavek 154. člena ZKP med drugim določa, da če je bil ukrep iz 155.a člena izvršen v nasprotju z odredbo državnega tožilca (sodišča), sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila. Osmi odstavek 155.a člena ZKP določa, da se ukrep iz tega člena (tajno delovanje) mora izvrševati na način, na katerega se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci. V obravnavani zadevi so v času izdaje in izvrševanja odredbe o tajnem delovanju obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obdolženci izvršujejo kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v 114. točki izpodbijane sodbe, je državni tožilec, ko je predlagal oz. dovolil ukrep tajnega delovanja, tega utemeljil z navedbami, da so bile tujke, ki so delale v LI žrtve in prepeljane v Republiko Slovenijo kot delovno sredstvo zaradi izkoriščanja prostitucije ter povezane v verigo novačenja in trgovanja z ljudmi. Oškodovanke naj bi bile žrtve trgovine z ljudmi, pri kateri so kratene temeljne človekove pravice in dostojanstvo, ki izvira iz zlorabe posameznikove ranljivosti; da so žrtve, ki naj bi se ukvarjale s prostitucijo ogrožane, ekonomsko odvisne ter izkoriščene od osumljencev. V odredi je državni tožilec izrecno opozoril tudi na prepoved iz osmega odstavka 155. a člena ZKP. Glede na navedeno utemeljitev odredbe za tajno delovanje se izkaže za sprevrženo pritožbeno utemeljevanje, da je bilo tajno delovanje na način, da je tajni delavec od žrtve odkupil spolne storitve (spolna dejanja) oz. da so tajni delavci izvajalki prostitucije (žrtvi trgovine z ljudmi) plačali spolna dejanja, zakonito, ker naj bi šlo za zakonit pravni promet. Sodišče prve stopnje je v 117. točki izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je v odredbi za tajno delovanje žrtev prikazana kot oseba, ki je izkoriščena in kateri je poteptano osnovno dostojanstvo osebe, saj so v prostitucijo prisiljene zaradi ekonomskih razlogov in preživetja. Pritožnik zakonitost pravnega prometa utemeljuje, med drugim, tudi z dejstvom, da je (šele) od 21.10.2015 dalje kazensko odgovorna oseba, ki uporablja storitve žrtve trgovine z ljudmi (četrti odstavek sedaj veljavnega 113. člena KZ-1), zaobide pa, da je ta sprememba posledica določbe četrtega odstavka 18. člena Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki je veljala za R Slovenijo že v času odrejenega ukrepa tajnega delovanja. Četrti odstavek 18. člena prej navedene Direktive določa, da države članice preučijo možnost sprejetja ukrepov, da se kot kaznivo dejanje obravnava uporaba storitev, ki so predmet izkoriščanja iz 2. člena Direktive, če je znano, da je oseba žrtev kaznivega dejanja iz 2. člena, vse zato, da bi z odvračanjem od povpraševanja postalo preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej učinkovitejša. Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je nadalje v popolnem nasprotju z 11. členom prej navedene Direktive, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Med tovrstne ukrepe pomoči gotovo ne sodi "ukrep" odkupa spolne storitve. Ne drži niti trditev pritožnika, da tajni delavci niso ničesar plačali "storilcem kaznivega dejanja", saj je bilo potrebno predhodno plačati 50 EUR "v ceni šampanjca". Ni torej šlo za zakonit pravni promet, ampak za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delovanja na način, da je tajni delavec od žrtev odkupil spolno storitev, nedopustno poseženo v pravice oseb, ki niso bile osumljenci, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da sodbe ne sme opreti na del poročil tajnih delavcev, ki se nanaša na opis dejanskega nakupa spolne storitve od zatrjevanih žrtev. Kot že zgoraj navedeno, državni tožilec niti ne zatrjuje, da je očitana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zato sklepa o izločitvi, ki ga izpodbija s pritožbo zoper sodbo sodišče prve stopnje, ne more omajati.

Glede oprostilnega dela sodbe ter izpuščenih očitkov v obsodilnem delu sodbe:

17. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je preučilo vse pritožbene navede, ocenilo pa je, da te ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo ob tehtanju izvedenih dokazov, tako samih zase, kot tudi v medsebojni povezavi ter v povezavi z zagovori obtožencev.

18. Sodišče prve stopnje je razloge za oprostitev obtoženega FPV in obtoženo SV ter razloge za izpustitev določenih očitkov, ki so se nanašali na obtoženega FV in NM, obrazložilo v 1. do 45. točki izpodbijane sodbe. Analiziralo je izvedene dokaze tako same zase, kot tudi v medsebojni povezavi in v povezavi z zagovori obtožencev ter zaključilo, da ti v celoti zavračajo, predvsem pa z gotovostjo ne potrjujejo obtožbenih navedb, da sta obtožena FPVi in obtožena SV storila očitano kaznivo dejanje. Glede obtoženega FV in NM je zaradi nedoseganja dokaznega standarda gotovosti izpustilo obtožbene očitke, ki se nanašajo na hudodelsko združbo in izdelavo hudodelskega načrta; novačenje oškodovank; da sta večini tem uredila financiranje in pridobila potrebno dokumentacijo za zaposlitev in bivanje v Republiki Sloveniji, kjer sta lažno prikazovala, da se bodo kot delojemalke – tujke ukvarjale s plesom in animacijo, ki pa zagotovo ne bo prostitucija; da sta jim organizirala in v določenih primerih tudi financirala prihod v Republiko Slovenijo; da sta izkoristila svoj nadrejen položaj; da sta jim predočila, da njihova obljubljena plača ni zagotovljena, temveč je vezana na njihovo delo, ki je povezano s prostitucijo in aktivnostmi v tej zvezi ter prosjačenje strank, da jim plačajo pijačo ter nato z njimi opravijo tudi spolni odnos za plačilo; ugotovilo je drugačen odstotek zaslužka oškodovank od prostitucije (namesto 50 %, najmanj 50 %); da sta jim (vedno) organizirala stranke; da sta zlorabila položaj in jih postavila pred dejstvo, da se ukvarjajo s prostitucijo, po njunih navodilih in vodstvom; da so morale biti oškodovanke zaradi prostitucije vedno na razpolago. Ravno tako je izpustilo iz izreka obsodilnega dela sodbe očitek, da so se s prostitucijo ukvarjale IY, US, YU ter LK, vse iz U. Pritožbeno sodišče dejanskim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje, razen v delu, kjer gre deloma za zmotne zaključke in je pritožbeno sodišče poseglo v obsodilni del sodbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Ko pritožnik izpodbija sprejete zaključke sodišča prve stopnje, izhaja prvenstveno iz lastnega prepričanja, da so se vse plesalke, ki so bile zaposlene pri družbi LI d.o.o., ukvarjale s prostitucijo: tako tiste, ki so bile zaobsežene v obtožbi, kot tudi tiste, glede katerih je bilo že pred uvedbo preiskave in pred vložitvijo obtožnice ugotovljeno, da pritožnik ni predložil dokazov, ki bi utemeljevali njegovo prepričanje. Pri tem, med drugim, apelira na pritožbeno sodišče, da mu verjame "kot moškemu in tožilcu, ki se že 15 let ukvarja z izkoriščanjem prostitucije, da moški te nočne lokale obiskujejo zaradi žensk in zadovoljevanja svojega spolnega nagona". Večkrat se tudi sklicuje na "splošno znano dejstvo, ki je bilo zapisano v 48. točki sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 79651/2010 z dne 21.10.2011, da so plesalke, ki so zaposlene izven kulturnih ustanov, ukvarjajo predvsem s prostitucijo in je ravno to namen njihove zaposlitve". Že tekom preiskave je zatrjeval, da je "splošno znano dejstvo, da moški, ki obiskujejo tak tip lokala, to storijo zaradi zadovoljevanja spolne sle", vendar mu je že sodišče prve stopnje v sklepu X Ks A/A z dne 18.6.2014 pravilno odgovorilo, da tak zaključek ne temelji na splošno znanem dejstvu in da gostje v tovrstne lokale odhajajo tudi le zato, da si pogledajo striptiz in so v družbi deklet, saj ni šlo za nekakšen "klub zaprtega tipa". Podatek, da je bilo določeno dekle zaposleno v družbi LI kot plesalka ali striptizeta, ne more biti že dokaz, da je bila tudi prostitutka. Pri tem je sodišče prve stopnje že v zgoraj navedenem sklepu, kot tudi v izpodbijani sodbi, pravilno izpostavilo pogovor obtoženega NM z dne 14.9.2011 (poročilo o tajnem delovanju z dne 14.9.2011), ko je med drugim rekel: "Če dela v lokalu dobra ženska, potem moškemu ni težko prevoziti tudi 100 km, samo da jo vidi", s čimer se je strinjal tudi obtoženi FV. Nenazadnje so znani nočni lokali (tako v Sloveniji kot tudi v tujini) v katere gostje zahajajo zgolj zato, da si ogledajo striptiz in ni mogoče kar zaključiti, da gost, ki v tak lokal pride, pride le zaradi spolnih storitev. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo zaključilo (tak zaključek je bil sprejet tudi v postopku preiskave, zaradi česar je bila delno zavrnjena zahteva za uvedbo preiskave in zavrnjena zahteva za dopolnitev preiskave, novih dokazov pa na glavni obravnavi ni bilo), da so nekatera dekleta služila zgolj s plesom striptiza in tako imenovano "konzumacijo", zato pritožnik nima prav, ko ponavlja in utemeljuje svoje prepričanje, temelječe na svojih izkušnjah, s podatki o zaposlitvi – navedbo, da bo dekle delalo kot "plesalka" in podatki o "zneskih denarja", ki so jih dekleta pošiljale domačim, kar (ponovno) podrobno specificira v pritožbi. Pritožnik je že tekom preiskave in v obtožnici, za vse ženske, ki so kadarkoli v očitanem obdobju, pred tem in po tem bile zaposlene v družbi LI, zatrjeval, da so se prostituirale (in bile žrtve trgovine z ljudmi), vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta trditev nima podlage v izvedenih dokazih, ki nasprotno potrjujejo, da se niso vsa dekleta, ki so sklenila pogodbo o zaposlitvi kot plesalke, ukvarjala s prostitucijo. To izhaja že iz poročil o tajnem delovanju (npr. z dne 24.4.2011, 13.5.2011, 24.6.2011) in drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo analiziralo in na podlagi njih sprejelo pravilne zaključke. Pritožnik v pritožbi (ponovno) analizira prejete plače in razpolago z denarjem ter razliko v letih 2007 do 2011 za 71 žensk, ki so bile zaposlene v LI d.o.o. (stran 21 do 27 pritožbe) ter podatke o izkazanih poslovnih in finančnih prihodkov od opravljenih storitev v nočnih lokalih za leto 2009, 2010, 2011. Pri tem ocenjuje, da je v pritožbi opisana poslovna, pravna, kriminalna dejanska logika le v zlorabi prostitucije ter da je iz podatkov FURS-a razvidno prirejanje prikazovanja zaslužka v družbi LI. Glede na navedeno zatrjuje, da je odločba o odvzemu premoženjske koristi zmotna in nepopolna ter sodišče ni ravnalo v skladu z določili KZ-1 in ZKP, ki določajo ravnanje sodišča v postopku ugotavljanja in odvzema premoženjske koristi in premoženja. Nadalje pritožnik drugače ocenjuje zagovor obtoženega FPV in obtožene SV, pri čemer izpostavlja, da je obtožena SV hči soobtoženega FV, da je bila v družbi LI d.o.o. zaposlena, da je obtoženi FPV sin obtoženega FV, obtožena SV pa njegova sestra, izpostavlja njihovo "kriminalno znanje na področju prostitucije" in druženje z osebo FD, ki ima prav tako znanje o prostituciji. Po oceni pritožnika je tudi relevanten dokaz pogovor (F-1, št. 4032) kjer se obtoženi FPV odkrito pogovarja s sogovornikom o prostituciji ter reklamni listek za lokala TP in DV, iz katerega je razvidno, da na mizi leži razgaljeno dekle v položaju predaje. Za pritožnika tudi ni logično, da delodajalec (LI) odloča o tem, kaj bo delavec delal v okviru delovnega procesa, da delavcu še pred sklenitvijo delovnega razmerja prepove prostitucijo in pitje ne le na delovnem mestu, temveč tudi v prostem času ter da zagrozi, da to pomeni prenehanje delovnega razmerja ter mu da v podpis bianco odpoved delovnega razmerja, nato pa mora ta isti delavec po navodilih delodajalca piti.

19. Vse zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje analiziralo in v izpodbijani sodbi že podalo prepričljive odgovore. Pritožnik trdi, da ta dokazna ocena ne temelji na logičnosti in dejstvih oz. da temelji na zapisovanju tistega, kar opravičuje ravnanje, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo in ocenilo vse relevantne dokaze, izpovedbe zaslišanih prič, ki jim pritožnik daje drugačen pomen od sodišča prve stopnje, vsebino relevantnih izsledkov, ki jih pritožnik v pritožbi pretežno le našteva, tiste pa, ki jih povzema, pa jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in obtožena SV in FPV ne obremenjujejo, nasprotno, ju razbremenjujejo. Posebej je analiziralo izpoved tajnih delavcev in njihova poročila. Te izpostavlja tudi pritožnik, vendar jim daje drugačen (napačen) pomen. V pritožbi povzema ugotovitve v času izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov za obdobje od 18.4.2011 do 8.11.2011, vendar mu pritožbeno sodišče ne pritrjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nerazumljiva, nejasna, v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter zmotna in nepopolna. Že sam pritožnik izpostavlja izsledke, ki oba obtoženca razbremenjujejo (kot tudi glede posameznih očitkov, ki jih je sodišče prve stopnje izpustilo iz obsodilnega dela sodbe in razbremenjujejo obtoženega FV in NM). Glede deklet iz F, ki niso navedene kot oškodovanke v obtožnici, analizira, kot sam pravi, dve skupini oškodovank glede na leto kriminalne dejavnosti (2009 in 2010) ter v tej zvezi drugače ocenjuje izpovedbo prič DK in MP. Izpostavlja posamične točke izpodbijane sodbe in ponuja svoja dejstva in zaključke. Glede večine zaključkov sodišča prve stopnje trdi, da so nerazumljivi in protislovni, vendar mu pritožbeno sodišče ne more slediti in ne more biti uspešen s tem, ko vsako točko izpodbijane sodbe analizira oz. izpodbija samo zase, ne upošteva pa obrazložitve kot celote. Trdi, da je v pritožbi opravil primerjavo oz. tehtanje dokazov in prilog in tehtanje dokazov in prilog ter dejstev, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje. Po njegovi oceni je s tem konkretizirano omogočil preizkušanje sodbe in pritožbe ter "utemeljeno pričakuje tehtanje pritožbenih navedb ter odgovorov sodišča druge stopnje na vse pritožbene navedbe". Pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožnik v precejšnjem delu pritožbe izpostavlja in tehta zgolj indice, ki sami zase in v njihovi medsebojni povezavi ne dosegajo moči dokaza, medtem ko je sodišče prve stopnje tehtalo tudi razbremenilne dokaze in indice (te izpostavlja celo pritožnik v pritožbi), ki so utemeljeno ustvarili podlago za sklepanje sodišča prve stopnje, da ne morejo biti podlaga za izrek obsodilne sodbe obtožencema SV in FPV, kot tudi za oceno, ki se nanaša na očitke obtoženemu FV in NM, ki jih je sodišče prve stopnje izpustilo iz obsodilnega dela sodbe. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje v dokazni oceni:

- zagovorov obtoženega FPV in obtožene SV, ker je pravilno ugotovilo, da je njun zagovor potrjen z izvedenimi dokazi, ki so v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženi;

- pravilno je zavrnilo obtožbeni očitek o hudodelski združbi in hudodelskem načrtu, ki je med drugim temeljil tudi na očitanem kriminalnem znanju na področju prostitucije, poznanstev z osebami, ki delujejo na področju organiziranega kriminala in nekdanjimi žrtvami;

- stališče sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izbrisane sodbe je po oceni pritožbenega sodišča pravilno, stališče pritožnika ni. Prvi odstavek 82. člena KZ-1 določa, da se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Izbris obsodbe ima torej učinek, da ne more nikjer pri odločanju o obsojenčevih pravicah nastopati kot dejanska ali pravna podlaga za odločanje pristojnih organov (tako Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 554). Pritožnik trdi, da ima izbris obsodbe pomen le pri izreku kazenske sankcije, vendar pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje, saj je to stališče v nasprotju s prvim odstavkom 82. člena KZ-1, ki določa, da z izbrisom obsodbe obsojenec velja za neobsojenega. To pomeni, da obsodba ne more biti več podlaga za kakršnokoli drugačno obravnavanje pred zakonom, kakor pritiče neobsojenim osebam. Tudi sicer kriminalno znanje na področju prostitucije ter poznanstvo z osebami, ki delujejo na področju organiziranega kriminala, še ne dokazuje, da so obtoženci delovali v okviru hudodelske združbe;

- sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni, ki se nanaša na delovanje družbe LI d.o.o. pravilno izpostavilo, da je v družbi poleg nočnih lokalov F v S, TP v P, DV v I ter N v L, delovala še restavracija P v I, lokal v P ter S, kjer so gostom stregli hrano in pijačo ter da je družba poleg natakarjev, kuharjev in ostalega osebja, zaposlovala tudi plesalke animatorke, ki so bile v nočnih lokalih zaposlene in so v večini prihajale iz drugih držav EU;

- pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo očitkov, da so obtoženci sodelovali v okviru kriminalne združbe pri prostituciji večjega števila oškodovank, katera naj bi bila novačena z obljubo o dobrem plačanem delu, ki je povezano s plesom in animacijo, z vsebino njihovega hudodelskega načrta – izkoriščanja prostitucije pa naj bi oškodovanke seznanjali postopoma. To je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo tudi po tem, ko je analiziralo izpovedbe zaslišanih prič;

- pravilno je zaključilo, da ni dokazan očitek, da so obtoženci imeli do oškodovank nadrejeni položaj zaradi dolga iz naslova prihoda v Slovenijo, kar bi jih dodatno postavilo v podrejeni in brezizhodni položaj do delodajalca. Večina od njih so si namreč denar izposodile od prijateljev ali sorodnikov ali pa so si potovanje plačale same;

- pritrjuje sodišču prve stopnje, da trditev v obtožnem aktu niso potrdili niti zaslišani tajni delavci, ki so usklajeno povedali, da so bila pomanjkljivo oblečena dekleta v lokalu nadležna in vsiljiva v zvezi s ponujanem družbe v zameno za popito pijačo, niso pa potrdili, da bi vsa ali pa večina zaposlenih deklet ponujala spolne storitve. Vsa dekleta v lokalih se niso prostituirala, temveč so nekatera le plesala in pila z gosti ter izvajala plačane programe kot so "streaptease ali table dance";

- pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da obtoženemu FPV ni bilo dokazano, da je imel kriminalne izkušnje v zvezi z delovanjem prostitucije in njene zlorabe, da izvedeni dokazi niso potrdili, da bi nadziral in vodil poslovanje hudodelskega načrta, da ni dokazano njegovo sodelovanje pri prostituciji, še manj pa nadziranje prostitucije (to je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v več točkah izpodbijane sodbe, predvsem v točkah 26 do 29, točki 37, 40 in 44);

- prepričljivi so tudi razlogi za oprostitev obtožene SV, ki so navedeni v delu, kjer je sodišče prve stopnje ocenjevalo njen zagovor ter v 29. točki in 30. do 38. točke izpodbijane sodbe;

- sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na trditve pritožnika glede visokih dobičkov lokalov (točka 41 izpodbijane sodbe), pravilno je ocenilo zasežene račune in drugo listinsko dokumentacijo;

- razloge za oprostitev obtožene SV in FPV je prepričljivo obrazložilo tudi v 44. točki. Pritožnik opozarja na posamične pomanjkljivosti, nelogičnosti in po njegovi oceni nerazumljivost razlogov v vsaki posamični točki izpodbijane sodbe in sam podaja dokazno oceno, da so bili obtožbeni očitki zoper obtoženega FPV in obtoženo SV utemeljeni, vendar pritožbeno sodišče navedbam pritožnika ne more slediti, ker, kot že rečeno, izpostavlja pretežno indice, sodišče pa je opravilo dokazno oceno tako na podlagi indicev kot tudi dokazov, ki oba obtoženca razbremenjujejo, kar nenazadnje potrjujejo izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov. Te izpostavlja tudi pritožnik, vendar pritožbeno sodišče v njih ne vidi nič obremenilnega.

20. Kot že zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe izpustilo določene obtožbene očitke, za katere je ocenilo, da niso dokazani. O tem je podalo prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je obtoženega FPV in obtoženo SV v celoti oprostilo obtožbenih očitkov in s tem tudi ugotovilo, da nista bila člana združbe in nista imela očitanega hudodelskega načrta. Ker je hudodelska združba združba najmanj treh oseb, je že zaradi tega sodišče prve stopnje pravilno iz izreka obsodilnega dela sodbe izpustilo navedbe, ki se nanašajo na hudodelsko združbo in hudodelski načrt. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da niso podani niti ostali elementi, ki tvorijo hudodelsko združbo. Pritožnik glede navedenega podaja drugačno oceno izvedenih dokazov in drugačne zaključke, vendar ti niso prepričljivi. Prepričljivejši so razlogi sodišča prve stopnje, ki temeljijo na celoviti dokazni oceni in zaključku, da ni podan zahtevani dokazni standard, ki je potreben za obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno iz izreka obsodilne sodbe izpustilo očitek o novačenju ranljivih deklet; da so bile te postavljene pred dejstvo, da se ukvarjajo s prostitucijo v okviru LI; da so morale biti zaradi prostitucije dejansko vedno na razpolago ter da so se ukvarjale s prostitucijo po navodilih in pod vodstvom obtožencev. Iz izreka obsodilnega dela sodbe je pravilno izpustilo štiri oškodovanke, za katere je ugotovilo, da se s prostitucijo v okviru družbe niso ukvarjale. Pritožnik v točki VIII izpostavlja opis kaznivega dejanja, ki ga je (v primerjavi z obtoženimi očitki), sprejelo sodišče prve stopnje v obsodilni del sodbe, pri tem pa zmotno navaja tekst, ki ga sodišče prve stopnje ni sprejelo v sodbeni izrek, to je, da sta obtoženca po prihodu v Slovenijo, kjer je bivanje oškodovank vezano na delovno dovoljenje, izkoristila svoj nadrejen položaj. Sodišče prve stopnje je očitek, da sta obtoženca izkoristila svoj nadrejen položaj, izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

21. Pritožnik še posebej glede obtožene SV večkrat navaja, da brez njenih ravnanj, oškodovanke navedene v obtožnici in ostala dekleta za katera trdi, da so se v okviru družbe prostituirala, "nikoli ne bi prispela v Slovenijo, bile tu nastanjena ter kasneje izročena koristnikom prostitucije", vendar s tem ne dokazuje, da je obtoženka zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji deklet navedenih v obtožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženka urejala dokumentacijo v zvezi z zaposlitvijo delavcev in pridobivanju delovnih dovoljenj, kar so potrdili tudi prestreženi pogovori, kjer je navedena komunikacija s sogovorniki v zvezi z legalnim zaposlovanjem plesalk. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je bila obtoženka, kot zaposlena v družbi, zadolžena za vso potrebno "papirologijo" v zvezi s pridobitvijo delovnih dovoljenj za tujke, da je z obtoženim NM kontaktirala izključno zaradi urejanja dokumentacije ali pa za zaposlovanje novih delavcev, organizacijo odprtja novega lokala in podobno. Pravilno je zaključilo, da to ne dokazuje njene vpletenosti v kriminalno združbo in očitano kaznivo dejanje, saj vsi dokazi dokazujejo le, da je delala na področju zaposlovanja. Dokazi potrjujejo komunikacijo z uslužbenko upravne enote v zvezi z dovoljenjem za prebivanje ter njeno poročanje FV o njeni aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem in ne dokazujejo izkoriščanja prostitucije. Enako velja za komunikacijo v zvezi z zaposlitvijo, ki jo izpostavlja pritožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v 30. točki izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je obtoženka v zvezi z urejanjem dokumentacije komunicirala tudi z LK, katera je potrdila, da je vodila poslovno dokumentacijo za LI, torej je enako kot obtoženka vodila dokumentacijo za družbo, v kateri se je izvajala prostitucija. Tudi po oceni pritožbenega sodišča vloga obtoženke, ki jo je imela v družbi, kjer je bila zaposlena, ne potrjuje z gotovostjo, da je vedela, da se v lokalu zlorablja prostitucija in da je delovala z namenom svojega lastnega okoriščanja ali okoriščanja družbe, kjer je bila zaposlena. V tej zvezi je obtoženko izrecno razbremenila zaslišana priča CCN, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 29. in 39. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni sprejelo zgoraj navedenih zaključkov zgolj na podlagi dejstva, ki ga izpostavlja pritožnik v pritožbi, da obtoženka ni vedno zahajala v nočne lokale. Pritožnik na 114 strani pritožbe trdi, da bi že odgovori na sledeča vprašanja popolnoma spremenili sklepe sodišča prve stopnje: zakaj je bilo sploh toliko govora o prostituciji, če je šlo za plesalke; zakaj je N del CCN pričakovala, da bo služila s prostitucijo; zakaj izjave o prepovedi prostitucije, pitja in spolnega življenja; ali se je v lokalih LI in v povezavi s plesalkami dogajala prostitucija; ali se je v lokalih LI in v povezavi s plesalkami dogajalo izkoriščanje prostitucije ali njena zloraba; ali bi se prostitucija konkretnih plesalk lahko dogajala, če jih ne bi bilo v Sloveniji. Dejstvo je, da se je v okviru družbe LI "dogajala prostitucija" ter se prostitucija oškodovank navedenih v obsodilnem delu sodbe ne bi dogajala, če jih ne bi bilo v Sloveniji. Ravno tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obtoženca FV in NM zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji deklet navedenih v izreku obsodilnega dela sodbe (razen glede dekleta z vzdevkom G, kar je bilo potrebno izpustiti iz opisa kaznivega dejanja), vendar to ne pomeni, da je tudi obtoženka (in soobtoženi FPV) sodelovala pri prostituciji zaradi izkoriščanja teh deklet. Ni dvoma nadalje, da je N del CCN pričakovala, da bo služila s prostitucijo, kot je izpovedala, vendar je tudi pojasnila kaj ji je v tej zvezi povedala obtoženka in zakaj je kmalu odšla v Španijo. Tudi zaradi tovrstnega pričakovanja prej navedene (in ni bila edina, ki je imela taka pričakovanja) je bilo toliko govora o prostituciji, ter izjave o prepovedi prostitucije in podobno. Odgovori na v pritožbi zastavljena vprašanja nikakor niso enoznačni. Lahko kažejo na indice, da sta bila tudi oproščena obtoženca na nek način vpletena v očitano kaznivo dejanje, vendar ni mogoče govoriti o dokazih, ki bi onkraj razumnega dvoma potrjevali obtožbene očitke.

22. Pritožnik pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno pravno kvalificiralo kaznivo dejanje opisano v obsodilnem delu izpodbijane sodbe, v točki I izreka. Opisano ravnanje je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, kar pa ni pravilno, saj je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da sta obtoženca sodelovala pri prostituciji več oseb oz. je bilo dejanje storjeno proti več osebam (devetim oškodovankam). Glede na navedeno gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 175. člena KZ-1, zato je pritožbeno sodišče kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP odpravilo tako, da je dejanje opisano v točki I izreka pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1.

23. Pritožnik ima nadalje prav, da sodišče prve stopnje ni podalo nobenih razlogov, ki se nanašajo na oškodovanko navedeno v 9. točki obsodilnega dela sodbe, to je "dekle z vzdevkom G", vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je sodišče prve stopnje v 9. točko obsodilnega dela sodbe vneslo oškodovanko "dekle z vzdevkom G", je dejansko prekoračilo obtožbo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj ta oškodovanka ni bila zaobsežena v obtožnici. Prekoračitev obtožbe v tem delu je pritožbeno sodišče odpravilo in poseglo v opis kaznivega dejanja tako, da je iz 9. točke izreka obsodilnega dela sodbe izpustilo besedilo "in dekle z vzdevkom G".

O pritožbi zagovornika obtoženega FV

24. Pritožnik izpodbija razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na zavrnitev njegovega predloga za izločitev dokazov pridobljenih na podlagi pisne odredbe preiskovalnega sodnika, izdane na podlagi določila 149.b člena ZKP, od mobilnih operaterjev Mobitel d.d., T-2 d.o.o., Tušmobil d.o.o. in Simobil d.d., pridobljene podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju za telefonske številke, ki so jih uporabljali obtoženec in soobtoženci. Navaja, da so bili na podlagi teh podatkov v nadaljevanju predkazenskega postopka odrejeni še drugi prikriti preiskovalni ukrepi, na vse zbrane dokaze pa je državno tožilstvo oprlo obtožnico. Izpostavlja, da sta nosilni razlog predlagane izločitve odločbi sodišča Evropske unije C-293/12 in C-594/12 in odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-65/2013 z dne 3.7.2014. Prva je ab initio razveljavila Direktivo o hrambi podatkov, druga pa XIII. poglavje Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), kar pomeni, da sta obe izpostavljeni določbi neveljavni že od samega začetka. Ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za situacijo, ko so bili dokazi v predkazenskem postopku sicer pridobljeni v skladu s takrat veljavno zakonodajo, vendar je Ustavno sodišče v času do začetka glavne obravnave z odločbo razveljavilo ravno tiste določbe, ki so predstavljale podlago za pridobitev dokazov. V kolikor bi se predkazenski postopek v celoti odvijal v času po izdani odločbi Ustavnega sodišča, ki je razveljavila sporne določbe – ZEKom-1, sodišče operaterjem ne bi moglo izdati odredbe za pridobitev prometnih podatkov, saj ne bi obstajala pravna podlaga. Po trditvah pritožnika so dokazi pridobljeni na tej podlagi nezakoniti oz. neustavni in jih je potrebno na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP izločiti iz sodnega spisa. V nadaljevanju se pritožnik ne strinja z obrazložitvijo, ki jo je sodišče v tej zvezi podalo v 124. do 127. točki izpodbijane sodbe. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo bistvo odločbe Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 163. člen ZEKom-1. Po navedeni odločbi so morali operaterji naslednji dan po njeni objavi uničiti vse podatke, ki so jih do tedaj hranili na podlagi določbe 163. člena ZEKom-1. Ocenjuje, da ni mogoče razlikovati med podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so jih do izdaje odločbe Ustavnega sodišča hranili ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih sredstev ali javnih komunikacijskih omrežij in podatki, ki so jih do 18.7.2014 pridobili in hranili organi kazenskega postopka. Dejstvo, da so se ti podatki kasneje znašli v rokah organov kazenskega postopka, jih v ničemer ne razlikuje od na enak način zbranih podatkov, ki se niso znašli v njihovih rokah. Izpostavlja "vzporednico" s primerom, ko je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost 63. in 64. člena zdaj že razveljavljenega Zakona o policiji. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 9675/2009 in I Ips 5367/2010, kjer je bilo odločeno, da je sodišče s tem, ko je kot dokaz uporabilo neustavno hranjen dokaz, svojo odločbo oprlo na nedovoljen dokaz. Odločilno je namreč bilo, da policija podatka o DNK ne bi smela več hraniti in je bilo mogoče sled DNK na kraju dejanja povezati z obsojenim prav zaradi primerjave z neustavno hranjenim profilom DNK v evidencah policije. Navaja, da sodišče prve stopnje poudarja, kar je tudi njemu znano, da je v določenih primerih (npr. neplačilo obveznosti s strani uporabnika) operaterjem še vedno dovoljena hramba in da v takem primeru sodišče lahko pridobi prometne podatke, vendar ocenjuje, da bi v tem primeru moralo sodišče prve stopnje za nazaj ugotavljati ali je operater imel podlago za hranjenje prometnih podatkov ali ne (npr. zaradi neplačanega računa). Ker sodišče take presoje ni opravilo, so po njegovih trditvah izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršena določba 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Ocenjuje, da zaradi opisanih kršitev kazenski postopek ni bil pošten in je podana tudi kršitev 6. člena EKČP.

25. Gornje navedbe niso utemeljene in očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev predloga za izločitev obrazložilo v 124. do 127. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje, ker temeljijo na sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, v katerih se je sodišče že opredelilo do enakega vprašanja ter presodilo, da hramba in obdelava podatkov v prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili pridobljeni na podlagi 149.b člena ZKP pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, ne pomenita vnaprejšnje nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1. Gre med drugim za odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7.2.2018, I Ips 35112/2015 z dne 31.1.2019 in I Ips 22540/2014 z dne 5.11.2020. Sodišče prve stopnje je v razlogih sledilo sodni praksi kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS, ugotovilo je tudi, da pridobitev prometnih podatkov v obravnavani zadevi ni pomenil nesorazmernega posega v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS. Odredba preiskovalne sodnice, ki jo izpodbija pritožnik, je bila izdana za točno določeno komunikacijsko sredstvo v uporabi obtožencev, ukrep je bil osredotočen, časovno omejen na obdobje, za katerega so obstajali razlogi za sum, da so obtoženci izvrševali očitano kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ukrep zasledoval ustavno dopusten cilj, to je pregon, odkrivanje in dokazovanje hudega kaznivega dejanja in sodi med tako imenovana kataloška kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo tudi bolj invazivni prekriti preiskovalni ukrepi. Glede 63. in 64. člen Zakona o policiji, za katera je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za primerljivo zadevo, saj je Ustavno sodišče v odločbi U-I-312/11-21 z dne 13.2.2014 obravnavalo profile odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene ter je hrambo evidence DNK preiskav vodila in vzdrževala policija kot organ pregona. Vzorec, odvzet za pridobitev podatkov DNK namreč vsebuje več intimnih, osebnih in družinskih podatkov o osebi, na katero se nanaša, vključuje pomembno količino osebnih podatkov, vključno z družinskimi razmerji in etičnim izvorom osebe ter tak profil lahko razkriva celo več kot golo identiteto posameznika. Gre torej za bistveno bolj občutljive podatke, ki jih je lahko hranila in obdelovala policija, torej podatke o profilu DNK oseb, ki so bile osumljene kaznivega dejanja, pa zanj niso bile obsojene.

26. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ko je zavrnilo njegov predlog za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili nad obtožencem odrejeni istočasno. Ukrep po 150. členu ZKP je bil odrejen 8.4.2011, nato še 22.4.2011 in 29.4.2011, ukrep po 149.b členu ZKP je bil odrejen 13.4.2011, ukrep po 149.a členu ZKP pa 15.4.2011. Navaja, da gre za sklop treh različnih prikritih ukrepov, ki so bili odrejeni v roku petih dni. Zoper obtoženca so bili odrejeni tudi ukrepi po 149.a členu ZKP, 155. členu ZKP in 155.a členu ZKP, pri čemer so bili vsi odrejeni 17.8.2011. V relativno kratkem času (pet dni) je bil odrejen tudi sklop ukrepov po 150., 149.b in 149.a členu ZKP. Gre torej za dva sklopa ukrepov, ki so bili odrejeni istočasno. Navedene odredbe je izpodbijal, ker v obrazložitvi ni bilo razlogov, ki bi izkazovali zadoščenost po zahtevi subsidiarnosti in sorazmernosti. Vztraja, da je podana argumentacija v odredbah, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ostala na pavšalni, abstraktni ravni, ker iz nje ne izhajajo konkretni razlogi, ki bi organom pregona preprečevali uspešno delo pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivega dejanja. Niti sklicevanje na domnevno dobro organizirano kriminalno združbo ter delovanje in organizacijo dela v lokalih ne predstavlja konkretnih razlogov. Ni jasno, v čem naj bi bilo delovanje združbe dobro in kakšna naj bi bila organizacija in delovanje dela v lokalih. Iz razlogov izpodbijanih odredb niti ne izhaja zakaj je potrebno sočasno odrediti takšno število invazivnih ukrepov in zakaj ne bi zadostoval posamezen ukrep. Do tega se s konkretnimi razlogi ni opredelilo niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Obrazložitev preiskovalne sodnice kot jo je povzelo sodišče prve stopnje v točki 75, po njegovi oceni ne ponudi dovolj konkretnih razlogov, ki bi utemeljevali sorazmernost ukrepa. Zaključki preiskovalne sodnice so bili, da izvajanje kaznivih dejanj v najrazličnejših okoliščinah pomeni težko zagotavljanje tiste stopnje dokazovanja teh postopkov, hkrati pa naj bi bili ti povezani s preprekami, kar naj bi vodilo k uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov. Ti zaključki ne vsebujejo konkretnih razlogov, še posebej ni jasno katere so te najrazličnejše okoliščine in katere prepreke so povezane z njihovim odkrivanjem. V nobenem primeru ni dovolj obrazložitev v smislu, da je uporaba ukrepa edina možnost za zagotovitev dokazov. Nadalje se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je preiskovalna sodnica preizkusila izpolnjevanje razlogov preden je izdala odredbo, saj je obrazložitev bolj kot ne prepisan predlog obrazložitve državnega tožilca in ne vsebuje individualne presoje preiskovalne sodnice. Zgolj navedba preiskovalnega sodnika, da se strinja z oceno državnega tožilca, ne more nadomestiti zahtevane obrazložitve. Ponovno izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča Up-1006/13, ki zavezuje preiskovalnega sodnika, da sam presodi obstoj pogojev in nato svojo odločitev obrazloži. Trdi, da odredbe preiskovalne sodnice, katerih izločitev je predlagal, ne vsebujejo njene lastne presoje glede utemeljenosti, sorazmernosti in nujnosti. Iz obrazložitev odredb izhaja le, da je predlog državnega tožilca tehten, da mu je potrebno pritrditi in da je utemeljen. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da dopolnitve odredbe ni potrebno obrazložiti v skladu z zakonskimi zahtevami, saj ZKP nikjer ne določa, da veljajo za dopolnitev odredbe glede njene obrazložitve izjeme v smislu, da jih ni potrebno obrazložiti tako podrobno kot odredbe seme. Zaradi poteka določenega časa med izdajo odredbe in njeno dopolnitvijo, je dolžnost preiskovalne sodnice, ki nastopa v garantni funkciji obdolženca, da preveri, ali so še podani pogoji in ali se niso v ničemer spremenili. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da odločba Ustavnega sodišča Up-1006/2013 ni primerljiva z obravnavano zadevo. Ugotavlja, da se sodišče prve stopnje s konkretnimi razlogi sploh ni opredelilo do njegovega predloga za izločitev dokazov z dne 18.6.2018. V njem je v točki A in podtočkah a), b), c) in d) navajal konkretne razloge glede posamezne odredbe preiskovalne sodnice in pomanjkljivosti v njej, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Le na pavšalni ravni je zavzelo stališče, da so njegove navedbe neutemeljene, čeprav iz razlogov izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da se je z vsebino predloga seznanilo. V izpodbijani sodbi ne najde razlogov, da se je sodišče seznanilo z njegovim predlogom z dne 18.6.2018, prav tako so izostali razlogi zakaj je posamezna odredba preiskovalne sodnice obrazložena v skladu z zakonskimi zahtevami. V nadaljevanju navaja, da enaka zahteva glede obrazložitve nujnosti in sorazmernosti kot za preiskovalno sodnico velja tudi za državnega tožilca, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. 326/2014. Trdi, da je sodišče prve stopnje v 79. točki izpodbijane sodbe navedlo le, da iz odredb izhaja obrazložitev utemeljenih razlogov za sum, sorazmernost glede na očitek kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi subsidiarnost ukrepov, ki so se že izvajali od 15.4.2011. S tako obrazložitvijo sodišče prve stopnje ni povzelo nobenih konkretnih razlogov, kako je bila v državnotožilskih odredbah utemeljena sorazmernost, pa tudi subsidiarnost ukrepov. Ravno tako je po njegovi oceni zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni primerljivo sklicevanje na primer Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Dragojević proti Hrvaški. Vztraja na stališču, da so odredbe, kot jih je navedel v predlogu za izločitev, pomanjkljivo obrazložene, prav tako pa sta preiskovalna sodnica in tožilstvo zgolj prepisala določbe ZKP, da se preiskave ne da izvesti z milejšimi ukrepi, preiskovalna sodnica pa je prepisala v obrazložitev sodne odredbe še vsebino predloga okrožnega državnega tožilca.

27. Po oceni pritožbenega sodišča gornje pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi v posameznih delih niso konkretizirane tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga za izločitev dokazov obrazložilo v točkah od 72 do 84 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje. Ne drži, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo s predlogom za izločitev dokazov, saj je v zgoraj navedenih točkah odgovorilo na navedbe pritožnika in ocenilo, da te niso utemeljene, ker izpodbijane odredbe, s katerimi so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, vsebujejo obrazložitev subsidiarnosti in sorazmernosti odrejenih ukrepov. Okoliščina, da so bili ukrepi odrejeni sočasno, ne pomeni, da prej navedenemu pogoju ni bilo zadoščeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile vse odredbe podrobno obrazložene, najprej s prikazovanjem dejstev in okoliščin iz katerih so izhajali utemeljeni razlogi za sum, da so obtoženci izvrševali očitano kaznivo dejanje (trgovina z ljudmi in zloraba prostitucije), obrazloženo je bilo, da naj bi šlo za dobro organizirano kriminalno združbo, predstavljene so bile okoliščine delovanje in organizacije dela v lokalih in na podlagi vsega navedenega je sledil zaključek, ki ga povzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da z uporabo klasičnih policijskih ukrepov in ostalih milejših ukrepov ne bo mogoče pridobiti potrebnih dokazov. Poseg v obtoženčevo zasebnost je bil sorazmeren, saj so bili ukrepi usmerjeni v odkrivanje hudega kaznivega dejanja zoper človečnost (trgovina z ljudmi) in kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost (zloraba prostitucije). Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno zaključilo, da so bile odredbe preiskovalne sodnice, za katere je pritožnik trdil, da niso obrazložene in da ni obrazložena nujnost istočasne uporabe več ukrepov, zadostno obrazložene. Pritožnik trdi, da bi morale odredbe vsebovati "lastno presojo preiskovalne sodnice glede utemeljenosti, sorazmernosti in nujnosti", vendar tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevene pomanjkljivosti. Predlagatelj odredbe, državni tožilec, je v predlogu obrazložil vse pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Njegov predlog je preiskovalna sodnica v celoti predstavila v svoji odločbi. Ker je ocenila, da je že predlagatelj pravilno in utemeljeno obrazložil vse pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo odredbe in jih je v celoti sprejela, ji ni bilo potrebno dodati nič novega ali drugačnega. Če so razlogi predlagatelja popolni in jim ni kaj dodati, je nesmiselna zahteva, da bi morala preiskovalna sodnica utemeljiti (še) druge lastne razloge, drugačne od predlagateljevih. V vseh vrstah postopka velja, da stranke v vlogah naslovljenih sodišču (odločevalcu) utemeljujejo dejanska in pravna stališča ter zaključke s ciljem, da jih sodišče (odločevalec) kot utemeljene sprejme. Če jih sodišče sprejme, jih predstavi v obrazložitvi odločbe. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno pa ni odločilno. Taka odločitev ni "prazna". Tako je tudi v obravnavani zadevi, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za primerljivo zadevo s tisto, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da veljajo pri podaljšanju že izdanih odredb nižji standardi obrazložitve. Res je, kar navaja pritožnik, da je v primeru spremenjenih okoliščin potrebno dopolnitev odredbe dodatno obrazložiti, vendar če se pogoji za izdajo odredbe ne spremenijo, ni potrebno in smiselno ponavljati razlogov iz "začetne" odredbe. Enako stališče je v sodni praksi sprejeto glede preizkusa pripornih razlogov po drugem odstavku 207. člena ZKP. Pritožnik ima prav, da velja enaka zahteva glede obrazložitve nujnosti in sorazmernosti tudi za državnega tožilca, kar izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-326/2014, vendar nima prav, da je sodišče prve stopnje na predlog za izločitev dokazov, ki se je nanašal na odredbe državnega tožilca, odgovorilo le v 79. točki izpodbijane sodbe, saj se je do tega opredelilo tudi v sledečih točkah, predvsem v 81. točki. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pregledalo vse izdane odredbe, ki jih je izdal državni tožilec. Ugotovilo je, da vsebujejo povzetke do takratnih ugotovitev o odkrivanju kaznivega dejanja za katerega je bil podan utemeljen razlog za sum, da ga je obtoženec izvrševal. Iz povzetih ugotovitev o odkrivanju kaznivih dejanj, za katere so bile odredbe izdane, torej iz povzetkov do takratnih ugotovitev o odkrivanju le-teh, je državni tožilec na podlagi analize takratnih izsledkov organov odkrivanja utemeljeno sklepal o nujnosti izdaje navedenih odredb. Na nadaljnje pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje s konkretnimi razlogi sploh ni opredelilo do njegovega predloga za izločitev dokazov z dne 18.6.2018, ni mogoče odgovoriti, saj v pritožbi ne navaja na katere konkretne razloge bi moralo sodišče prve stopnje (še) odgovoriti, pa ni. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo le pavšalne razloge oz. stališče, saj je iz izpodbijane sodbe, kot že zgoraj navedeno, razvidno, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsemi odredbami (tako državnega tožilca kot tudi preiskovalne sodnice), ki so bile izpodbijane, da se je z vsebino predloga za izločitev v celoti seznanilo in podalo ustrezne odgovore. Očitane kršitve niso podane.

28. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izločitev delov poročil, ki se nanašajo na izjave, ki so jih osumljenci dali tajnemu delavcu. Navaja, da mu je jasno, da bi se v primeru, ko bi bil v razgovoru tajnega delavca in osumljene osebe navzoč zagovornik, izvotlil namen prikritega preiskovalnega ukrepa. Trdi, da je predlagal "le", da se iz poročila o tajnem delovanju izločijo tisti deli, ki vsebujejo vsebino, kaj je osumljena oseba povedala tajnemu delavcu. Ocenjuje, da za obravnavani primer nista relevantni odločbi Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje (I Ips 88/2006 in I Ips 500/2008). Meni, da pravna teorija in sodna praksa ne poznata stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da ima država v skladu z določbo 155. in 155.a člena ZKP dovoljenje za zvijačno zbiranje podatkov in obvestil od osebe, zoper katero še ni uveden kazenski postopek. Po njegovem pomeni vsakršna oblika prevare, preslepitve, zvijače, prisilno delovanje tajnega delavca, ki vpliva na to, da mu osumljena oseba zaupa izjavo ne vedoč, da je takšno izjavo zaupal policistu. Sklicuje se na pravno teorijo, ki jo, kot trdi, zagovarja aktualna ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs. Trdi, da je zvijača sprejemljiva samo v primeru, da osumljenec ve za svoj položaj in ve katerega dejanja je osumljen. V nadaljevanju navaja, da se tajni delavci pretvarjajo, da gre za povsem "običajnega človeka, navadno osebo", ki si mora najprej pridobiti zaupanje osumljenca. Ker osumljenci ne podvomijo, da je njihov sogovornik policist oz. oseba, ki deluje po navodilu policije, gre za prevaro, katere cilj je dobiti čim več informacij oz. izjav osumljene osebe. Teh izjav pa osumljena oseba zagotovo ne bi posredovala, če bi vedela, da gre za krinko, pod katero se skriva policist. Na ta način pridobljene izjave so le na videz svobodne in prostovoljne. Poda primerjavo komunikacije osumljenca s policistom, preden mu je bil podan pouk iz 148. člena ZKP, ko je potrebno take izjave izločiti iz spisa. Ker je sodišče prve stopnje označilo stališče pritožnika za neživljenjsko in netočno, se sprašuje, ali so tudi zaključki senata Vrhovnega sodišča R Hrvaške neživljenjski in netočni in kako bi na tako stališče našega sodišča odreagirala njihova pravosodna oblast. Ponavlja, da v poročilih o tajnem delovanju opisani pogovori med tajnim delavcem in osumljeno osebo ni nič drugega, kot zbiranje informacij od osebe, za katero obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Ponuja dve rešitvi. Prvo, da tajni delavec z osumljenimi osebami ne vzpostavlja kontakta in s tem v bistvu ne zbira obvestila po četrtem odstavku 148. člena ZKP (te rešitve pritožnik ne sprejema) in drugo, da tajni delavec vzpostavlja kontakt in zbira obvestila od osumljene osebe, vendar se obvestila (izjave) ne vpišejo v poročila o tajnem delovanju. Po oceni pritožnika bo moral o slednjem predlogu odločiti zakonodajalec oz. Ustavno sodišče, do takrat pa je zaradi zaobidenega načela o Mirandi, nezakonito pridobljene izjave, ki so sestavni del poročil o tajnem delovanju, potrebno sankcionirati na način, da se iz spisa izločijo.

29. Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožnika in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje kot jih je navedlo v točkah od 85. do 94 izpodbijane sodbe. Dodaja, da je razkritje vsebine pogovorov med osumljencem in tajnim delavcem potrebno in pravilno tudi z vidika ugotavljanja in presoje, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana (kar v obravnavani zadevi nenazadnje tudi uveljavlja pritožnik, kot je obrazloženo v 30. in 31. točki te sodbe). V kolikor bi obveljalo stališče pritožnika, bi bil onemogočen oz. otežen preizkus na kakšen način je bil ukrep tajnega delovanja izvrševan (preizkus po tretjem odstavku 155. člena ZKP in devetem odstavku 155. a člena ZKP). Glede prikritega delovanja tajnih delavcev ne gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ampak za vprašanje, ali je šlo s strani tajnega delavca za tako delovanje oz. delovanje take intenzitete, da je vplivalo na svobodno voljo osumljenca pri dajanju izjav. Gre torej za pravico do poštenega postopka in ta (kot tudi privilegij zoper samoobtožbo), ni kršena, če npr. ni bilo pritiska na osumljenca, naj poda posamezne izjave oz. če so bile izjave podane kot v običajnem pogovoru med udeleženci kaznivega dejanja. Pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov seveda gre za poseg v človekove oz. ustavne pravice osumljenca, vendar so ti posegi dopustni pod predpisanimi pogoji. Med drugim, pogojem, da tajni delavec pri tem ne izziva kriminalne dejavnosti. Na tako izzivanje je mogoče sklepati tudi iz medsebojnih pogovorov, zato je še kako smiselno, da je vsebina teh navedena v poročilu o tajnem delovanju. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot jo uveljavlja pritožnik (zaradi kršitve obtoženčeve pravice iz 29. člena Ustave), ni podana.

30. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero ni izločilo posameznih poročil o tajnem delovanju, glede katerih je bilo zatrjevano, da je tajni delavec izzival kriminalno dejavnost v odnosu do obtoženca in soobtoženega NM. Gre za poročila z dne 25.6.2011, 30.6.2011 in 4.7.2011, ki jih pritožnik povzema v pritožbi. Navaja, da je sodišče obrazložilo, da ni šlo za prekomerno izzivanje kriminalne dejavnosti, vendar ocenjuje, da iz takšne argumentacije izhaja, da je tudi sodišče prve stopnje prepoznalo v ravnanju tajnih delavcev znake izzivanja kriminalne dejavnosti in s tem dejansko pritrdilo njegovim zaključkom. Po njegovi oceni ZKP ne pozna pojma "prekomerno" izzivanje kriminalne dejavnosti, ampak vsakršno izzivanje kriminalne dejavnosti izrecno prepoveduje. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tajni ukrep ni pomenil aktivne spodbude k izvršitvi kaznivega dejanja. Trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo številne aktivnosti tajnega delavca, ki niso bile zgolj pasivno pridobivanje informacij (zgolj poslušanje in beleženje informacij, ki bi mu jih osumljenec plasiral). Tajni delavec je bil tisti, ki je obtoženca nagovarjal, da bi potreboval dekleta za celonočno nudenje spolnih uslug, da se je zanimal za najem D ter da so se srečanja med tajnim delavcem in obtožencem opravila na pobudo tajnega delavca. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, nepravilno uporabilo določbo devetega odstavka 155.a člena ZKP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 155. členom ZKP, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so deli poročil o tajnem delovanju, kjer je šlo za izzivanje tajne dejavnosti, nezakonit dokaz in bi moral biti iz spisa izločen. Očita tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

31. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev. Svojo odločitev je obrazložilo v 100. do 109. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje. V skladu z devetim odstavkom 155.a člena ZKP tajni delavec oz. policija pri izvrševanju ukrepa tajnega delovanja, ne sme izzivati kriminalne dejavnosti, to je namreč okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje storjeno v zvezi s takšnim ukrepom (četrti odstavek 155. člena ZKP). Pri presoji ali gre v konkretnem primeru za izzivanje tajnih policijskih delavcev h kriminalni dejavnosti, je potrebno ugotoviti predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP), zato se mora tajni policijski delavec pri izvrševanju ukrepa omejiti na preiskovanje kriminalne dejavnosti osumljenca na način, ki je v bistvenem pasiven (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 20845/2010 z dne 8.9.2016). Pritožnik trdi, da mu je sodišče prve stopnje dejansko pritrdilo, da je bila kriminalna dejavnost izzvana zato, ker je uporabilo besedo "prekomerno", vendar nima prav. Navedeno besedo je namreč potrebno razumeti v kontekstu tajnega delovanja kot celote in v okviru presoje, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. V primeru, da bi izvrševanje ukrepa tajnega delovanja napeljalo k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki kaznivega dejanja ne bi bila pripravljena storiti, bi šlo za "prekomerno" izzivanje kriminalne dejavnosti. Le v tem kontekstu je sodišče prve stopnje uporabilo prej navedeno besedo in ni utemeljen zaključek pritožnika, da je s tem dejansko sprejelo njegove navedbe. Iz obrazložitve, kot izhaja iz zgoraj navedenih točk izpodbijane sodbe, je razvidno, da je sodišče prve stopnje ocenilo izpostavljena poročila o tajnem delovanju z dne 25.6.2011, 30.6.2011 in 4.7.2011. Razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi, kot tudi zaključek, da ni bilo dokazano, da bi tajni delavec obtoženca spodbujal k storitvi kaznivega dejanja. Pravilno je ugotovilo, da je bil obtoženec, takrat še osumljenec, pobudnik in tisti, ki je določil temo pogovora, ravno tako iz samega srečanja, obsega in poteka komunikacije med njima ni bilo zaznati ničesar, kar bi kazalo na posebno zavzetost tajnega delavca (glede poročila z dne 25.6.2011). Enako je zaključilo glede poročila z dne 30.6.2011, ki se nanaša na soobtoženega NM, ko je slednji pristopil do tajnega delavca in se ponudil, da mu bo razkazal prostore lokala in ceno za prodajo lokala. Tudi iz poročila z dne 4.7.2011 izhaja, da je pogovor glede prodaje ali najema lokala F v S pričel tedaj osumljeni FV, kateri je bil zainteresiran za prodajo lokala, pri tem pa je tajnemu delavcu pojasnjeval modalitete prodaje ali oddaje lokala in povedal, da si mora tajni delavec dekleta za delo sam poiskati preko najema registrirane agencije. Iz poročil tajnih delavcev je razvidno, da naj bi osumljenec (sedaj obtoženec) v celoti nadzoroval delovanje lokalov povezanih z domnevno prostitucijo delavk že preden je tajni delavec stopil z njim v kontakt oz. je osumljenec stopil v kontakt s tajnim delavcem z jasno izraženim interesom, da enega od lokalov proda ali odda z namenom, da bi tajni delavec z njim nadaljeval že začeto dejavnost, prav tako je bil osumljenec tisti, ki je tajnemu delavcu pojasnil način delovanja in zaposlovanja oz. zakupa deklet. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da nič ne kaže, da so bili razgovori rezultat predhodne spodbude katerega od tajnih delavcev.

32. Pritožnik trdi, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ko se v obrazložitvi (točka 12) navaja, da izpovedba zaslišanih oškodovank ne potrjuje očitka, da bi morale prosjačiti stranke za pijačo ter da naj z njimi proti plačilu opravijo še spolni odnos. Tudi v nadaljevanju obrazložitve (točka 13) je navedeno, da ni dokazano, da bi obtoženci izkoristili svoj nadrejeni položaj in oškodovanke seznanili z dejstvom, da se bodo prostituirale in delile svoj zaslužek v zvezi s prostitucijo na način, da bo zaposleni oškodovanki ostalo 50 % od prostitucije. Povzema, da je dokazni postopek po mnenju sodišča prve stopnje potrdil le, da so se določene oškodovanke odločile za intimno druženje s strankami v posebnih prostorih, za kar naj bi bil predpogoj plačilo šampanjca 50,00 EUR pri natakarju, stranka pa je posamezni oškodovanki plačala spolno storitev osebno, kar je v celoti ostalo oškodovanki kot njen zaslužek. Izpostavlja tudi izpovedbo zaslišanih tajnih delavcev, iz katerih izhaja, da sta jima oškodovanki O in S v lokalu TP povedali, da njunega šefa ne zanima, koliko zaslužita od prostitucije, ceno za spolne storitve so si oškodovanke same določile, prejeti denar v celoti obdržale in ga niso z nikomer delile. Po njegovi oceni je dokazni postopek pokazal, da oškodovanke, v kolikor so se odločile za prostitucijo, zaslužka od nudenja spolnih storitev niso delile v 50 % deležu s soobtoženci, kot se navaja v izreku izpodbijane sodbe. Izpostavlja tudi zaključek sodišča prve stopnje v 42. točki izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da ravnanje oškodovank, ko so prisedle k gostu in mu ponujale druženje ob pitju drage pijače, ne pomeni prosjačenja.

33. Pritožnik ima prav, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da oškodovanke niso prosjačile za pijačo, ampak je šlo le za spodbujanje k plačilu pijače, saj so za to imele plačano tako imenovano "konzumacijo" v višini 10 do 20 % od cene popite pijače. To je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, predvsem v točki 42. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v opis očitanega kaznivega dejanja tako, da je besedo "prosjačenje" nadomestilo z besedo "spodbujanje", tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Kot pritožnik pravilno izpostavlja, tako spodbujanje samo zase ni šteti kot kriminalno dejavnost, vendar to ne pomeni, da je bilo potrebno navedeno izpustiti iz opisa kaznivega dejanja, saj je s tem celovito pojasnjeno, s čim so bile oškodovanke seznanjene po prihodu v Slovenijo, kjer je bilo bivanje oškodovank vezano na delovno dovoljenje. Pritožnik trdi, da je bil enak očitek naslovljen tudi na soobtoženega FPV in ga je sodišče prve stopnje oprostilo obtožbe. To je res, vendar je obtožnica obtoženemu FPV očitala veliko več kot samo to in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu nobeden od očitkov, ki so imeli znake očitanega kaznivega dejanja, niso bili dokazani in ga je zato oprostilo obtožbe. Ne gre za kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na pritožnikovo trditev, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo v točki 12 in 36, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje ravno zaradi razlogov, ki jih je navedlo v navedenih točkah, v sodbenem izreku (točka I) izpustilo besedilo, ki je bilo v tenorju obtožnice, da sta obtoženca "izkoristila svoj nadrejen položaj", v zvezi z njihovo obljubljeno plačo je izpustilo navedbo, da je ta vezana na njihovo delo, "ki je povezano s prostitucijo in aktivnostmi v povezavi s prostitucijo" ter besedilo "nato z njimi opravijo tudi spolni odnos za plačilo", tako da je v obsodilni sodbi ostala pod to alinejo le navedba, da "njihova obljubljena plača ni zagotovljena, temveč je vezana na njihovo delo, ki je povezano s prosjačenjem strank, da jim plačajo pijačo". Pritožnik zato nima prav, ko ocenjuje, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Pritožbeno sodišče pa je, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, na utemeljeno pritožbeno navedbo pritožnika iz te iste alineje izpustilo besedo "prosjačenjem" in jo nadomestilo z besedo "spodbujanjem". Enako je ravnalo glede očitka, ki se nanaša na procent zaslužka od oškodovanki kupljene pijače (besedo "prosjači" je nadomestilo z besedo "spodbudi"). Glede procenta zaslužka od prostitucije, kar tudi pritožnik izpostavlja v pritožbi, je iz obsodilnega dela sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo obtožbenemu očitku, ki se je glasil "z načinom njihovega zaslužka, ki je odstotek od realizacije, ko oškodovanka prosjači za pijačo v razmerju 10 do 20 % od njej kupljene pijače, 50 % procentov od erotičnega plesa in 50 % od prostitucije". Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ugotovljenega dejanskega stanja je ta očitek spremenilo tako, da se v obsodilnem delu sodbe glasi "z načinom njihovega dodatnega možnega zaslužka, ki je odstotek od realizacije, ko oškodovanka prosjači za pijačo v razmerju 10 do 20 % od njej kupljene pijače, 50 % od erotičnega plesa in v kolikor oškodovanka prostovoljno pristane na to, pa najmanj 50 % od prostitucije". Razlika je očitna in ni v nasprotju z nadaljnjimi navedbami v izreku izpodbijane sodbe in njene obrazložitve, da je morala stranka, koristnik prostitucije, najprej plačati, s strani storilca postavljeni osebi – npr. natakarju, znesek 50,00 EUR, v ceni šampanjca, da je konkretna oškodovanka za ceno 100,00 EUR v separejih in prostorih lokalov sploh lahko izvajala prostitucijo, kar je bil njen lastni zaslužek. Skupna cena, ki jo je koristnik prostitucije moral plačati je bila 150,00 EUR, v katero je bila všteta tudi cena šampanjca, ki je bila pogoj za izvedbo prostitucije, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, med drugim v 47. točki izpodbijane sodbe.

34. Pritožnik izpostavlja del obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, kjer se obtožencu očita, da je skupaj s soobtožencem potem, ko so bile oškodovanke v Sloveniji nastanjene "pojasnil delovanje prostitucije, jim omogočil prostore, kjer so nekatere od njih lahko izvajale prostitucijo, jim v določenih primerih organiziral stranke in na ta način izkoriščal njihovo prostitucijo". Pritožnik meni, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom in izjavami Olge in Svetlane tajnima delavcema. Glede organiziranja strank oškodovankam za nudenje spolnih storitev je po njegovih trditvah v izpodbijani sodbi nastalo nasprotje, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da dokazni postopek ni pokazal, da so obtoženci oškodovankam organizirali stranke in da niso v skladu s hudodelskim načrtom izkoriščali njihove prostitucije. Navaja, da je sodišče prve stopnje celo zaključilo, da so si oškodovanke v lokalu same iskale stranke in jim proti plačilu ponujale spolne storitve. Trdi, da je dejstvo, da so se oškodovanke za prostitucijo odločile samovoljno in prostovoljno, same so si izbirale stranke, za spolne storitve, ki so jih nudile, so dobile plačilo, ki so ga same določile. Oškodovanke so se prostituirale v svojem imenu in za svoj račun. Dejstvo, da je morala stranka pred koriščenjem spolne storitve plačati 50,00 EUR strežnemu osebju ne pomeni izkoriščanja prostitucije, saj prostitutka zaradi tega plačila ni bila v ničemer oškodovana. Tega zneska ni plačala ona sama, temveč stranka. Zaključuje, da dejanje, ki se očita obtožencu ni kaznivo dejanje, ker manjka bistveni element očitanega kaznivega dejanja, to je izkoriščanje. Dokazni postopek je pokazal, da je obtoženec kvečjemu nudil okolje, v katerem so se oškodovanke prostovoljno prostituirale, pri čemer so si stranke same izbirale, ceno same določale, imele so možnost zavrniti spolno dejanje. Dejstvo, da so koristniki spolnih storitev plačali 50,00 EUR preden so odšli v intimen prostor, ne pomeni izkoriščanja, ampak kvečjemu strošek naročene pijače in druženja strank z dekletom na samem. Oškodovanke so spolno dejanje s stranko lahko zavrnile, če pa so ga opravile, so same določile ceno, saj "šefa ni zanimalo, kolikšen je njihov zaslužek". Glede cene spolne storitve trdi, da je v razlogih izpodbijane sodbe najprej navedeno, da si je prostitutka sama zaračunala svojo ceno za spolne storitve, v nadaljevanju pa je navedeno, da naj bi dokazni postopek pokazal, da je bilo izpostavljeno pravilo, da je za spolno storitev potrebno prostitutki plačati 100,00 EUR. Pritožnik zatrjuje, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

35. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitane kršitve niso podane. Da je šlo v obravnavani zadevi za sodelovanje pri izkoriščanju prostitucije kot izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 46. do 56. točki izpodbijane sodbe. Ravno na podlagi tega kar sta oškodovanki O in S povedali tajnima delavcema, je sodišče prve stopnje, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ugotovilo, da je bil pogoj za koriščenje prostitucije vnaprejšnje plačilo 50,00 EUR, oškodovanke pa so za spolni odnos običajno zaračunale 100,00 EUR. Lahko je bil prej navedeni znesek tudi višji ali nižji, vendar to za izpolnitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno. Res je, kar trdi pritožnik, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da so se oškodovanke za prostitucijo odločile prostovoljno, vendar ne samovoljno kot trdi pritožnik. Oškodovanka se je za prostitucijo lahko odločila le pod pogojem, da je stranka predhodno plačala 50,00 EUR v ceni šampanjca, s tem pa sta obtoženca dejansko vodila in nadzirala izvrševanje prostitucije, saj je bilo plačilo tega zneska pogoj, da je lahko oškodovanka odšla v poseben prostor, kjer je izvedla plačano spolno storitev, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 46. točki izpodbijane sodbe.

36. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da sta obtoženca na ta način dejansko nadzirala oškodovanke, jim (posredno) organizirala stranke ter jim omogočila prostore, kjer so lahko izvajale prostitucijo. Okoliščina, da so si oškodovanke v lokalu "same iskale stranke", ne izključuje prej navedenih zaključkov, saj so stranke prihajale v lokala, ki sta bila vodena in nadzirana s strani obtoženega FV oz. obtoženega NM. To pomeni, da so bile oškodovanke omejene pri izbiri strank. Dejstvo, da je stranka morala pred koriščenjem spolne storitve plačati 50,00 EUR strežnemu osebju tudi ne izključuje izkoriščanje prostitucije, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je bilo podano izkoriščanje prostitucije oškodovank (med drugim) tudi zato, ker sta obtoženca vedela, da so oškodovanke prišle v Slovenijo iz socialno in ekonomsko revnih držav, kar je navedeno tudi v opisu očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta oba obtoženca sodelovala pri prostituiranju več deklet na način, da sta na njihov račun ustvarjala zaslužek in je pri tem šlo za kontinuirano dejavnost v okviru nočnih lokalov. V 47. točki izpodbijane sodbe je nadalje prepričljivo obrazložilo, da so se oškodovanke za naveden način dodatnega dela odločile zaradi želje po povečanem zaslužku, pa so bile kljub prostovoljnosti odločitve o takem početju prisiljene to početi v ambientu kjer so delale (v najetih prostorih, kjer so prebivale tega niso smele početi) in kjer je bila prostitucija dovoljena in tudi zaželjena ob pogoju, da gost za izvedbo prostitucije v separeju predhodno plača 50,00 EUR. Tudi v 50. točki izpodbijane sodbe so navedeni razlogi za zaključek, da je bil pogoj za izvedbo prostitucije plačilo 50,00 EUR, 100,00 EUR pa je prejela neposredno oškodovanka. Pritožnik nima prav, da navedeni način in višina plačila ni bil vnaprej določen. V 54. točki izpodbijane sodbe je nadalje prepričljivo obrazloženo, da sta obtoženca oškodovankam, ki so prihajale iz revnejših dežel, ustvarila pogoje, da so se odločile za dodaten zaslužek povezan s prodajo spolnih storitev. Pravilna je ocena, da se finančno izkoriščanje, ki ni bilo edino merilo za zaključek, da sta obtoženca sodelovala pri izkoriščanju prostitucije, kaže v tem, da je morala stranka za izvedeno spolno storitev dejansko plačati 150,00 EUR ter je bilo predhodno plačilo 50,00 EUR le pretveza za plačilo drage pijače. Pritožnik zato nima prav, da manjka in ni dokazan element kaznivega dejanja, to je izkoriščanje. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je ustaljeno stališče, da za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven (le) zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno. Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finančne stiske, so bile omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 58554/2012 z dne 18.12.2020 je poleg prej navedenega tudi razvidno, da je sodna praksa glede tega enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Obravnavana zadeva je v bistvenem primerljiva z zgoraj izpostavljenimi stališči, čeprav je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da obtoženca nista storila kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe in hudodelskega načrta, sta pa sodelovala pri izkoriščanju prostitucije v okviru pravne osebe družbe LI d.o.o. na način kot je opisano v obsodilnem delu izreka izpodbijane sodbe. Ta kaže, da je šlo za kontinuirano dejavnost v okviru nočnih lokalov oz. v okviru prej navedene družbe. Tudi v obravnavani zadevi so oškodovanke prihajale iz revnih držav in to sta obtoženca vedela, zato sta to okoliščino izkoristila na način kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe in obrazložen v njenih razlogih. Oškodovanke so bile omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe, saj je bilo tudi v obravnavanem primeru prepovedano prostituiranje zunaj gospodarske družbe, v okviru gospodarske družbe pa so oškodovanke lahko izvajale prostitucijo le pod pogojem, da je stranka najprej plačala 50,00 EUR, s čimer sta obtoženca oškodovanke nadzirala in izkoristila njihovo prostitucijo.

37. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, pritožnik nima prav, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi oškodovanke od prostitucije dobile 50 %, saj sodišče prve stopnje ni sledilo takemu obtožbenemu očitku, ampak je v izrek izpodbijane sodbe sprejelo ugotovitev, da je šlo najmanj za 50 %, ker pomeni, da nadaljnja navedba, da je morala stranka strežnemu osebju najprej plačati 50,00 EUR, oškodovanki neposredno pa 100,00 EUR, ne predstavlja nasprotja, kot ga zatrjuje pritožnik.

38. Tudi ni nasprotja med razlogi navedenimi na 38. strani izpodbijane sodbe (da si je oškodovanka sama zaračunala svojo ceno za spolne storitve) ter v nadaljevanju na 40. strani izpodbijane sodbe, da je dokazni postopek pokazal, da je bilo vzpostavljeno pravilo, da je za spolno storitev potrebno oškodovanki plačati 100,00 EUR. Pritožbeno sodišče bistvenega nasprotja ne vidi, saj vzpostavljeno pravilo, ko je bilo za spolno storitev potrebno oškodovanki plačati 100,00 EUR, ne izključuje, da je oškodovanka sama zaračunala svojo ceno, ki je bila od te lahko različna (manjša ali večja).

39. Pritožnik vidi nasprotje tudi v tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženec izkoristil tudi prostitucijo MLL, z vzdevkom S, ker naj bi tajnima delavcema oddal apartma, v katerem so bile štiri oškodovanke iz DR. V tem primeru naj bi se prostitucija izvajala v najetih apartmajih in ne v separejih lokalov. Izpostavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja zgolj očitek, da je obtoženec izkoriščal prostitucijo oškodovank, ki se je izvajala v separejih in prostorih lokalov, ne pa tudi na drugih lokacijah, kot je npr. apartma s štirimi državljankami DR. ki naj bi ga obtoženec oddal tajnima delavcema. Pritožbeno sodišče očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni zasledilo, saj iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da sta obtoženca sodelovala pri izkoriščanju prostitucije v okviru družbe LI d.o.o. ter so oškodovanke pristale, da se v lokalih družbe LI in na drugih njima poznanih lokacijah ukvarjajo s prostitucijo. To pomeni, da izvajanje prostitucije v apartmaju ne pomeni zatrjevanega bistvenega nasprotja. Tudi način plačila, ki ga zatrjuje pritožnik, ni tako nasprotje, da šteje za bistveno v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

40. Pritožnik pa ima prav, da je dokazni postopek pokazal, da so stranke, ki so se odločile, da bodo koristile spolne storitve, pri strežnem osebju plačale šampanjec v višini 50,00 EUR, za kar so prejele račun družbe LI d.o.o., kar pomeni, da je korist od prostitucije prejela ta družba. Pritožnik trdi, da je sodišče nasprotno z ugotovljenim dejanskim stanjem zaključilo, da sta obtoženca na ta način ustvarila zaslužek v okviru nočnih lokalov, da sta od prostitucije plesalk imela korist, saj je gost moral plačati 50,00 EUR, da je oškodovanka v prostorih lokala izvedla spolno storitev ter da sta znesek po 50,00 EUR prejemala oba obtoženca. Pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 49 navedlo nasprotne razloge, da je bil znesek 50,00 EUR, ki ga je plačala stranka pri natakarju, dohodek lokala, torej družbe LI d.o.o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zatrjevana nasprotja navidezna. Dejstvo je, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je plačan znesek 50,00 EUR prejela družba LI d.o.o. Seveda to pomeni posredno korist tudi za oba obtoženca, obtoženega FV kot zakonitega zastopnika družbe, obtoženega NM pa kot zaposlenega v družbi, ki je nadziral in vodil poslovanje lokala Faraon, zato ni dvoma, da sta tudi oba od tega pričakovala premoženjsko korist, kot je navedeno v opisu očitanega kaznivega dejanja. Ker pa plačila zneskov nista prejela oba obtoženca, ampak družba, je pritožbeno sodišče v tem delu delno sledilo pritožniku in iz opisa očitanega kaznivega dejanja izpustilo očitek, da sta premoženjsko korist "tudi prejemala" ter poseglo v besedilo, da sta "s tem izkoriščanjem zaslužila v okviru družbe LI najmanj 400,00 EUR", tako, da sta obtoženca "s tem izkoriščanjem pridobila družbi LI d.o.o. najmanj 400,00 EUR". Ostaja pa dejstvo, da sta obtoženca z v izreku izpodbijane sodbe opisanim sodelovanjem pri prostituciji delovala v okviru družbe LI d.o.o., prvi (obtoženi FV) kot zakoniti zastopnik družbe, ki je finančno nadziral in vodil poslovanje družbe ter aktivno deloval v lokalu TP v P ter drugi (obtoženi NM), ki je bil zaposlen v družbi ter je nadziral in vodil poslovanje lokala F ter aktivno deloval v tem lokalu v S, oba pa sta pričakovala, da bosta v končni fazi s tem tudi sama zaslužila. Koliko sta (če sta) od tega dobila ni bilo ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zanesljivo ugotovilo, da sta družbi pridobila najmanj 400,00 EUR (in ne 77.590,00 EUR kot je bilo zatrjevano v obtožnici).

O pritožbi (in dopolnitvi pritožbe) zagovornice obtoženega NM

41. S to sodbo je bilo v obsodilni del izpodbijane sodbe poseženo tudi v korist obtoženega NM, zato pritožbeno sodišče pritožnico napotuje tudi na gornjo obrazložitev, kjer se, med drugim, nahajajo odgovori na nekatere enake pritožbene navedbe.

42. Pritožnica trdi, da ni nobenih konkretnih dokazov, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, toliko bolj, ker je sodišče v isti sodbi oprostilo soobtoženo SV in soobtoženega FPV. Zatrjuje, da bi moralo enako storiti tudi glede obtoženega NM. Izpostavlja zagovor obtožene SV in zaključuje, da je neutemeljen in nelogičen krivdorek zoper obtoženega NM. Nadalje izpostavlja dele izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje iz opisa izpustilo očitke, ki jih je vsebovala obtožnica in se nanašajo na hudodelsko združbo ter novačenje deklet, preslepljenje z obljubo o dobro plačanem zaslužku ter izpovedbe zaslišanih prič, ki po njeni oceni niso potrdile, da bi obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

43. Pritožnica s takimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje soobtoženo SV in FPV oprostilo obtožbe, ne pomeni, da bi moralo enako ravnati glede obtoženega NM. V kolikor določeni očitki iz obtožnice niso bili dokazani in jih je sodišče prve stopnje izpustilo iz izreka obsodilnega dela sodbe, tudi ne pomeni, da obtožencu niso dokazani preostali očitki, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe in je o njih sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, ki ne temeljijo le na izpovedbah izpostavljenih oškodovank. Razloge za udeležbo obtoženega NM pri očitanem kaznivem dejanju je sodišče prve stopnje, med drugim, obrazložilo v 49., 52. in 55. točki izpodbijane sodbe. Na podlagi navedenega in preostalih razlogih izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na obsodilni del, je sodišče prve stopnje razumno zaključilo, da je tudi obtoženemu NM kaznivo dejanje dokazano s stopnjo gotovosti (prepričanja o njegovi krivdi).

44. Pritožnica je očitke, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve dodatno obrazložila v dopolnitvi pritožbe. Ponavlja, da je sodišče prve stopnje argumentirano zaključilo, da ni šlo za novačenje deklet za prostitucijo, da se niso vse prostituirale in da so se tiste, ki so to delale, delale na lastno željo, ne po dogovoru. Ni ji jasno kako je nato prišlo do zaključka, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. V nadaljevanju navaja, da tudi, če bi bilo res kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so dekleta prostovoljno postavljala ceno za spolne storitve in da je Svetlana tajnemu delavcu rekla, da je bilo potrebno najprej plačati 50,00 EUR v obliki šampanjca, to ne predstavlja dela plačila od nudenja spolnih storitev, ampak zgolj plačilo šampanjca. Tudi ni kaznivo, če je bilo potrebno za to, da dekle ni delalo in je imelo prosto, ta izpad plačati tako, da so dekleta popila čim več pijače, da je imela družba prihodek. Trdi, da obtoženec ni mogel vplivati na to, kaj je dekle delalo v svojem prostem času, prav tako so oškodovanke podpisale izjavo, da se ne bodo prostituirale. Nihče jih ni silil v prostitucijo. Ni res, da je obtoženec dekletom omogočil prostor, kjer so se lahko prostituirale, saj prostor ni bil njegov, niti ni vplival na samo delovanje družbe, ker je bil tam le zaposlen.

45. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, so iztrgane iz konteksta izpodbijane sodbe ter temeljijo na napačnem in nepopolnem interpretiranju dejstev, okoliščin in zaključkov kot jih je ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje. Že zgoraj je bilo na očitke zagovornika obtoženega FV odgovorjeno, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obtoženca sodelovala pri izkoriščanje prostitucije ter da je ta zakonski znak kaznivega dejanja v dejansko ugotovljenih dejstvih in okoliščinah podan. Okoliščina, da oškodovanke ni nihče silil v prostitucijo, zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj isto ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Res je bil obtoženi NM zaposlen v družbi, vendar je tudi nadziral in vodil poslovanje lokala F ter aktivno deloval v tem lokalu v S, zato je kot tak imel vpliv na delovanje družbe in tudi delovanje lokala, ki ga je nadziral in vodil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je, da vodenje in nadziranje poslovanja lokala samo zase še ne pomeni izvajanje kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bilo delovanje tega obtoženca usmerjeno (tudi) v vodenje in kontrolo poslovanja, ki se je nanašalo na prostitucijo oškodovank. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje soobtoženega FPV oprostilo obtožbe, ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnati enako tudi glede obtoženega NM, saj razlogi za oprostitev soobtoženega FPV niso bili le v okoliščinah, ki jih izpostavlja pritožnica. Ravno tako okoliščina, da oškodovanka CN ni obremenila obtoženca, ne terja zaključka, da obtožencu obravnavano kaznivo dejanje ni dokazano. Enako velja za pogovor obtoženega NM s soobtoženo SV v točki 51 izpodbijane sodbe. Kakšno povezavo naj bi imela ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da bi se dekleta iz F, ki naj bi jih pomagal pripeljati MP, ukvarjala s prostitucijo, z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje, pritožnica ne pojasni. Nima prav, da izpodbijana sodba ni obrazložila zakonskega znaka izkoriščanja ter da v obravnavani zadevi ni šlo za izkoriščanje oškodovank. Že zgoraj, na navedbe zagovornika obtoženega FV, je bilo odgovorjeno, da je v obravnavani zadevi šlo za sodelovanje pri izkoriščanju prostitucije, o tem ima izpodbijana sodba prepričljive in razumne razloge. Pritožnica trdi, da obtoženec ni imel nobene koristi od izvajanja prostitucije, te ni imela niti družba LI d.o.o, ker je dejansko gost dobil šampanjec in ga je družba morala nabaviti. Glede tega je pritožbeno sodišče že odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika soobtoženega FV, ko je pritrdilo, da je korist prejela družba LI d.o.o., vendar sta obtoženca pričakovala, da bosta od tega tudi imela korist, saj je plača za zaposlitev in vodenje lokala gotovo odvisna tudi od uspešnosti poslovanja lokala in družbe kot celote. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, tudi glede obtoženega NM, poseglo v opis obravnavanega kaznivega dejanja kot je bilo že zgoraj obrazloženo. Okoliščina, da je družba morala nabaviti šampanjec ne pomeni, da od prodaje te pijače ni imela nobene koristi, saj je jasno, da se pijače nabavljajo po nižji ceni kot se prodajajo, saj bi bila sicer prodaja pijače v lokalih nesmiselna. Ni relevantno, da obtoženec sam ni prejel nobenega denarja od popitega šampanjca, kot zatrjuje pritožnica. Iz zaključka sodišča prve stopnje, da zaslišane oškodovanke niso potrdile, da bi prosjačile za pijačo (kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje tudi v korist obtoženega NM v tem delu poseglo v opis obravnavanega kaznivega dejanja) in niso potrdile, da so morale opraviti še spolni odnos za plačilo ter da niso bile v podrejenem položaju, kar je sodišče prve stopnje izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, pritožnica zmotno sklepa, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez dokazov zaključilo, da je obtoženec uresničil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Pritožnica trdi, da "sodba pove, da je prostitucijo vodil natakar v primeru obtoženega PV" in zaključuje, da obtoženi NM ni bil tisti, ki bi lahko vodil in nadziral prostitucijo. S tem ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, kot tudi ne z nepojasnjeno trditvijo, da občasno nudenje spolnega odnosa ne pomeni prostitucije. Pritožnica nima prav, da izpodbijana sodba ne pojasni vloge obtoženega NM, saj je bilo že zgoraj navedeno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo in obrazložilo vlogo obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju. Ravno tako ponovno izpostavljene izpovedbe zaslišanih prič ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, ki ne temeljijo na pomanjkanju dokazov kot trdi pritožnica, ampak na dokazih, na katerih sloni prepričanje o obtoženčevi krivdi.

46. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaze, ki bi morali biti izločeni. Vztraja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izločitev dokazov, ki se nanašajo na hišno preiskavo lokala F v S. Po njenih trditvah bi morali biti izločeni vsi dokazi iz zapisnika o preiskavi stanovanja z dne 8.11.2011 in potrdila o zasegu predmetov z dne 8.11.2011, ki so bili najdeni v objektu z identifikacijsko oznako 2046, k.o. S, ki ni na naslovu MP 5/a ali P 13, kot tudi uradni zaznamek o ugotovljenih okoliščinah, ki se nanašajo na navedeni objekt, dele fotografskega albuma s hišne preiskave nočnega kluba F na naslovu MP 5/a, S, z dne 8.11.2011, ki se ne nanaša na naslova o hišni preiskavi. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo ogled na kraju samem, saj ni omogočilo obrambi, da bi se preverilo in izpodbilo obremenilni dokaz, kar pomeni kršitev ustavnih pravic obtoženca in onemogočenje obrambe. V nadaljevanju navaja, da je bila odredba o hišni preiskavi z dne 4.11.2011 opr. št. Kpd X/11 odrejena za preiskavo nočnega kluba F na naslovu S, MP 5/a in P 13 in bi zgolj na navedenih naslovih lahko kriminalisti izvedli hišno preiskavo. Iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 8.11.2011 izhaja, da je bil pregledan nočni klub F na naslovu S, MP 5/a. Iz odredbe z dne 4.11.2011 ne izhaja, da bi sodišče odredilo pregled spornega objekta, na katerem so bile zasežene stvari in izvedene fotografije, na čemer tudi temelji izpodbijana sodba. Trdi, da pomeni izvedba hišne preiskave na objektu, ki ni naveden v odredbi, nezakonit poseg in kršitev določb ZKP. Da je šlo povsem za drug objekt izhaja iz pregleda stanja o stavbah in naslovih z dne 26.5.2017, skupaj s prilogami, sestavljenega s strani geometra. Iz tega dokaza jasno izhaja, da je stavba s številko do 2 na parceli št. 3, k.o. S - 4 brez naslova, prav tako stavba s št. 4 do 5, na parcelni št. 6, k.o. S – 4. Gre za povsem ločene parcelne številke, ki z naslovi oz. objekti na naslovih, za katere je bila dovoljena hišna preiskava, nima ničesar, zato je bila preiskava navedenih objektov izvedena nezakonito. Odredba za hišno preiskavo tudi ni bila ustrezno obrazložena. Pojasnjuje, da je bila dovoljena preiskava nočnega kluba F na obeh že navedenih naslovih, da pa iz priloženih podatkov javnih evidenc pridobljenih iz e-prostora izhaja, da ima stavba na naslovu MP 57a, S, številko stavbe 7 in stoji na parceli št.8, k.o. S, medtem ko ima stavba na naslovu P 13, S, številko stavbe 9, številka parcele pa je 6, k.o. S. Dejstvo je, da je bila hišna preiskava opravljena tudi v sobah, ki so se nahajale na parceli št. 3, k.o. S, stavba pa nosi identifikacijsko oznako 2, gre za svetlo-rjavo stavbo, ki se nahaja poleg modre stavbe na sliki in za navedeni objekt ni bila izdana hišna odredba. Ker izpodbijana sodba opira svoje zaključke ravno na navedene dokaze, je sodba v tem delu nezakonita. Vsi dokazi pridobljeni in zaseženi v objektu z identifikacijsko oznako 2 so po trditvah pritožnice nedovoljeni dokazi, na katere se sodba ne bi smela opreti. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca geodeta ter ogled na kraju samem. Trdi, da sklenjena najemna pogodba med Fv in LI d.o.o., kot tudi, da je bil oddan lokal v podnajem, ne pomeni, da gre za objekt, kjer so bile sobe in se na slednjega hišna odredba ni nanašala. Hišno odredbo je potrebno tolmačiti restriktivno.

47. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je zavrnitev navedenega predloga za izločitev (o katerem je sodišče prve stopnje odločilo tudi na predobravnavnem naroku in je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice zavrnilo) obrazložilo v 70., 71., 128. in 129. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za prepričljivo in razumno obrazložitev ter ni kaj dodati. Pritožbene navedbe teh razlogov ne morejo izpodbiti. Tudi zato ne, ker pritožnica ne konkretizira dejstev, ki naj bi jih sodišče prve stopnje ugotovilo ter ne konkretizira zatrjevanih nezakonitih dokazov, ki naj bi bili podlaga za ugotavljanje pravno odločilnih (konkretiziranih) dejstev in naj bi izhajali iz odredbe za hišno preiskavo, ki je po oceni pritožnice nezakonita. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazna predloga s postavitvijo izvedenca geodeta in ogled na kraju samem, saj je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že z izvedbo drugih dokazov.

48. Pritožnica nadalje trdi, da dokazi, pridobljeni na podlagi hišnih preiskav, niso dovoljeni zato, ker odredbe niso bile ustrezno obrazložene. Izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 ter iz nje povzema dele iz obrazložitve. Zaključuje, da izdane odredbe ne izpolnjujejo kriterijev ustrezne obrazloženosti. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-2094/06 z dne 20.3.2008, ki se nanaša na odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ter sodbo v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15.1.2015 ter povzema dele obrazložitve prej navedenih odločb. Zatrjuje, da je bila v obravnavani zadevi odredba o hišni preiskavi neobrazložena.

49. Na gornje pritožbene navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ko je odgovarjalo na enake pritožbene navedbe zagovornika obtoženega FV (točka 27 te sodbe). Pritožnica tudi sicer ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ker le povzema izpostavljene odločbe, medtem ko njene navedbe, ki se nanašajo na obravnavane odredbe, niso konkretizirane.

O premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem, preizkusu odločbe o kazenskih sankcijah, preizkusu po uradni dolžnosti, odločitvi pritožbenega sodišča in stroških pritožbenega postopka

50. Okrožni državni tožilec v pritožbi trdi, da izpodbija tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi. To obrazloži v XI. točki pritožbe. Navaja, da je tekom postopka "analiziral vsako žrtev, poslovanje družbe ter napravil zaključek, ki je preverljiv". V pritožbi ponovno analizira prejete plače in razpolago z denarjem ter razliko. Po njegovi oceni je zaslužek žrtve najbolj izrazit odgovor "na vprašanje prostitucije, njenem izkoriščanju, kriminalni taktiki in protipravni premoženjski koristi". Izpostavlja izkazane poslovne in finančne prihodke od opravljenih storitev v nočnih lokalih, brez DDV, v letu 2009 do 2011. Analizira presežek denarja glede na izpovedbe oškodovank, da presežek zaslužka pridobijo kot 10 % od popite pijače. Zaključuje, da je znesek 249.919,05 EUR znesek, ki po njegovem prepričanju predstavlja najmanjšo premoženjsko korist, ki so si jo s kaznivim dejanjem pridobili storilci in obdolžena pravna oseba. Poudarja, da je iz podatkov FURS-a razvidno prirejanje prikazovanja zaslužka v družbi LI. Glede na navedeno zatrjuje, da je odločba o odvzemu premoženjske koristi zmotna in nepopolna. Predlaga, da pritožbeno sodišče obtožencem solidarno odvzame najmanjšo premoženjsko korist, ki so jo pridobili s kaznivim dejanjem in zaradi njega ter je navedena v obtožbi (77.590,00 EUR).

51. Gornje navedbe niso utemeljene. Kot je bilo že zgoraj navedeno (v 40. točki te sodbe) je sodišče prve stopnje v 132. točki izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je z zlorabo prostitucije in s tem izkoriščenjem nastala premoženjska korist najmanj v višini 400,00 EUR. Pravilno je ugotovilo dejstvo, da je ta znesek bil nakazan družbi LI d.o.o, zato je napačen očitek, da sta ga prejela obtožena FV in NM Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da sklepanje pritožnika o zaslužku glede na prodano pijačo in prijavljene prihodke, ne more biti merilo za zaključek o protipravni premoženjski koristi, še posebej, ker ta zaslužek utemeljuje na podlagi napačnega sklepanja, da so bile vse ženske, ki so bile zaposlene v LI d.o.o. žrtve in da so obtoženci pri vseh sodelovali pri njihovi prostituciji zaradi izkoriščanja. Že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pred vložitvijo obtožnice, je bilo ugotovljeno, da ni podan niti utemeljen sum, da so se vse ženske, za katere je državni tožilec tako zatrjeval, prostituirale. Glede tega dokazni postopek na glavni obravnavi ni prispeval nič novega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se prostituirale le oškodovanke, ki jih je vneslo v izrek obsodilnega dela sodbe (z izjemo dekleta "z vzdevkom G", kar obtožnica ni vsebovala). Glede na navedeno je pravilno ocenilo premoženjsko korist, najmanj 400,00 EUR. Ker je bil znesek 50,00 EUR, ki je bil pogoj, da je posamezna oškodovanka za ceno 100,00 EUR v separejih in prostorih v lokalu sploh lahko izvajala prostitucijo, plačan na račun družbe LI d.o.o. in je bil stranki izdan račun, kar izhaja tudi iz poročila tajnih delavcev, je bila prejemnica protipravne premoženjske koristi LI, d.o.o.. Na glavni obravnavi 9.9.2019 je sodišče prve stopnje postopek zoper to družbo ustavilo in ga izločilo tako, da se je dokončal posebej z opravilno št. X K A/B. Ta spis je pritožbeno sodišče pridobilo zaradi ugotovitve ali je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen. To je predstavilo strankam, ki so se udeležile pritožbene seje. Iz obravnavanega in izločenega postopka izhaja, da je bila pravna oseba na podlagi zaključenega stečajnega postopka iz sodnega registra izbrisana, da je sodišče prve stopnje 9.9.2019 izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka, ki je postal pravnomočen 1.10.2019. Glede na navedeno pogojev za odvzem premoženjske koristi prej navedeni družbi ni, niti ni pogojev za odvzem premoženjske koristi obtožencema, ki sta bila spoznana za kriva obravnavanega kaznivega dejanja, saj ni bilo mogoče ugotoviti če sta in koliko sta od navedenega zneska (posredno) prejela.

52. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo okrožnemu državnemu tožilcu, ki je uveljavljal kršitev kazenskega zakona zaradi napačne pravne opredelitve kaznivega dejanja opisanega v obsodilnem delu sodbe (obrazloženo v 22. točki te sodbe) in je dejanje, ki je bilo storjeno proti več osebam pravno opredelilo po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, to vpliva na odločbo o kazenski sankciji, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi na podlagi 386. člena ZKP ter jo v odločbi o pogojnih obsodbah in določenih kazni zapora spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je kljub spremenjeni strožji pravni opredelitvi, ko je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 175. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do desetih let zapora, še vedno utemeljen izrek sankcije opominjevalne narave-pogojne obsodbe. Za to govorijo okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje obrazložilo v 134. in 135. točki izpodbijane sodbe. Glede na ugotovljene okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in večjo težo dejanja (kaznivo dejanje je bilo storjeno proti 9 oškodovankam), je pritožbeno sodišče obtoženemu FV v okviru pogojne obsodbe določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, z enako preizkusno dobo treh let, kot jo je določilo sodišče prve stopnje; obtoženemu NM pa je določilo kazen 1 leto in 2 meseca zapora, z enako preizkusno dobo 3 let kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Nadalje je ocenilo, da ni potrebno poseči v izrečeni denarni kazni, saj sta ti glede na ugotovljene okoliščine ustrezni tudi po spremenjeni pravni kvalifikaciji. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji poseglo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

53. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

54. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbam deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V ostalem delu je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

55. Ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obtožencev, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba IV Kp 47610/2015
• VSM Sklep II Kp 35458/2012
• VSM Sodba II Kp 17558/2019