VSK Sodba in sklep III Kp 37723/2020

Jedro

Pritožnik nima prav, ko poudarja, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ki naj bi enako dejanje določala kot prekršek. Obravnavano kaznivo dejanje se od prekrška razlikuje po tem, da poleg zakonskih znakov prekrška vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, kar je razvidno že iz vsebine obeh navedenih določb. Za prekršek se kaznuje posameznik, ki omogoči ali pomaga tujcu (oziroma posameznik, ki drugemu omogoči ali pomaga), da tujec vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju R Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 15. člena tega zakona (prvi in drugi odstavek 146. člena ZTuj-2). Tretji odstavek 308. člena KZ-1 pa inkriminira ukvarjanje storilca s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. V primeru kaznivega dejanja gre torej za več alternativno določenih izvršitvenih ravnanj, in sicer za ukvarjanje z nezakonitim spravljanjem tujcev na ozemlje R Slovenije, prevažanje le-teh, pomoč pri skrivanju ter nezakonito spravljanje čez mejo ali ozemlje države ali omogočanje nezakonitega prebivanja na njem enega ali več tujcev za plačilo, česar vse prekrškovna določba ne vsebuje.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega J. M. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki IV. izreka tudi po uradni dolžnosti tudi za obtoženega D. M. razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožena J. M. in D. M. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter vsakemu od obtožencev izreklo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR oziroma 200 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe dalje in ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, ki pa ne sme biti daljši od šestih mesecev. V izrečeno kazen zapora je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 obtoženima vštelo čas odvzema prostosti od 24. 7. 2020 od 6.20 ure dalje, na podlagi 48.a člena KZ-1 pa jima izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let, pri čemer pa se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja kazni izgona tujca iz države. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtoženima odvzelo zasežena mobilna telefonska aparata s SIM karticami, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa jima naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obtoženega J. M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega M. oprosti obtožbe, podredno pa naj sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in postopek vrne v novo odločanje pred spremenjeni senat.

3. Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče delno razveljavilo tudi po uradni dolžnosti.

4. Pritožnik nima prav, ko poudarja, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ki naj bi enako dejanje določala kot prekršek. Obravnavano kaznivo dejanje se od prekrška razlikuje po tem, da poleg zakonskih znakov prekrška vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, kar je razvidno že iz vsebine obeh navedenih določb. Za prekršek se kaznuje posameznik, ki omogoči ali pomaga tujcu (oziroma posameznik, ki drugemu omogoči ali pomaga), da tujec vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju R Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 15. člena tega zakona (prvi in drugi odstavek 146. člena ZTuj-2). Tretji odstavek 308. člena KZ-1 pa inkriminira ukvarjanje storilca s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. V primeru kaznivega dejanja gre torej za več alternativno določenih izvršitvenih ravnanj, in sicer za ukvarjanje z nezakonitim spravljanjem tujcev na ozemlje R Slovenije, prevažanje le-teh, pomoč pri skrivanju ter nezakonito spravljanje čez mejo ali ozemlje države ali omogočanje nezakonitega prebivanja na njem enega ali več tujcev za plačilo, česar vse prekrškovna določba ne vsebuje. Zagovornik konkretneje ne pojasni, zakaj naj bi šlo za prekrivajoči se določbi, glede na opisano razlikovanje med prekrškom in kaznivim dejanjem pa s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

5. Na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obeh obtožencev ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da sta obtoženca storila obravnavano kaznivo dejanje. Pritožbena izvajanja zoper prepričljivo in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje se pokažejo za neutemeljena, pri čemer pritožnik, razen z navedbami, da so dokazi prešibki, dokazne ocene konkretneje ne izpodbija. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazi v spisu ne puščajo nikakršnega dvoma o storitvi očitanega dejanja, ki je bilo po vnaprejšnjem dogovoru s sostorilci in razdelitvi vlog skrbno načrtovano, storjeno pa izključno zaradi pridobitve premoženjske koristi. Predvsem velja izpostaviti zaustavitev obtožencev s strani policije dne 24. 7. 2020 pri vasi K. ob 6.17 uri, v vozilu, ki ga je vozil M., v katerem so se poleg njiju nahajali še trije državljani T. brez dovoljenja za vstop ali bivanje v Republiki Sloveniji; vsebino izpovedbe priče enega od tujcev, I. C.; vsebino komunikacije med obtožencema, pridobljeno z zavarovanjem podatkov z obtoženčevih mobilnih telefonov; čas, ko je bil obtoženi M. še pred prijetjem legitimiran v P.; prejeto avtomatsko sporočilo na mobilni telefon M., ki dokazuje, da se je že ob 01.25 uri nahajal na mejnem območju med S. in I.; komunikacijo M. z uporabnikoma telefonske številke hrvaškega in srbskega operaterja; komunikacijo M. s telefonsko številko operaterja K., kot tudi pogodbo o najemu vozila, s katerim so bili tujci prevažani.

6. V kolikor pritožnik izpostavlja, da sodišče v sodbi opisuje zgolj obtoženčeve aktivnosti in delovanje, vezano na Republiko Slovenijo, kakor tudi da obtoženi nikoli ni prečkal meje s H., je ugotoviti, da za izpolnitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, ni potrebno, da bi storilec prečkal mejo s sosednjo državo. Bistveno v predmetni zadevi je, da sta obtoženca prevzela tri tuje državljane, brez dovoljenja za vstop ali prebivanje v Republiki Sloveniji, ki so pred tem ilegalno prestopili državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ter zagotovila njihov prevoz po ozemlju Republike Slovenije proti meji z Republiko Italijo. Delovala sta v organizirani skupini kot izvajalca točno določenega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujcev preko državne meje Republike Slovenije. Kot je to poudarjeno v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je obtoženi M. po dogovoru z ostalimi sostorilci najel in vozil osebno vozilo za prevoz tujcev, obtoženi M. pa je na lokacijo prevažanja tujcev prišel že prej, da je usmerjal vodiča in M. ter se skupaj s tujci vkrcal v vozilo, tako pa zagotovil nemoten prevzem in prevoz tujcev čez ozemlje Slovenije. Pritožbene navedbe, da obtoženi M. ni vedel, da tujci nimajo dovoljenja za vstop v R Slovenijo, ker jih je prevzel že na ozemlju R Slovenije, se glede na povedano pokažejo za neutemeljene. Njegova vloga znotraj organiziranega kaznivega dejanja je v celoti dokazana, kar obsega tudi vedenje, da tujci zakonito ne morejo v R Slovenijo.

7. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je potrebno obtoženčevo vlogo ovrednotiti kot pomoč in ne kot sostorilstvo, saj je vloga obtoženca predstavljala nujni del organiziranega nezakonitega prehoda meje in pomenila odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja, za izvršitev katerega se je s sostorilci dogovoril. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje glede na vsebino komunikacije med obtožencema ocenilo, da je bil obtoženi M. v podrejenem odnosu do obtoženega M., slednje na odločilnost vloge M. kot voznika ilegalnih prebežnikov ne more imeti vpliva. Kot je sodišče prve stopnje poudarilo, je M. koordiniral izvedbo kaznivega dejanja na ozemlju R Slovenije, M. pa za ta namen storil, kar je bilo potrebno, in sicer zagotovil vozilo, skupaj z M. pobral prebežnike na dogovorjeni lokaciji in jih peljal po ozemlju R Slovenije, z namenom, da jih odpelje do meje z Italijo. M. torej ni bil zgolj pomočnik M., njegov naklep je obsegal celotno kaznivo dejanje, za katerega je bil dogovorjen, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

8. Tudi iz opisa kaznivega dejanja je jasno razvidna vloga obeh obtožencev, pri čemer ni potrebna natančna opredelitev ravnanja neznanih sostorilcev izven meja Republike Slovenije, kot to poudarja zagovornik. Zakaj bi bil namen obtožencev nezakonito prepeljati tujce do meje z Republiko Italijo v nasprotju z očitkom obtožencema, zagovornik ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa tudi ne najde razloga za takšno stališče. Opis kaznivega dejanja je tako v celoti konkretiziran, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

9. Zatrjevanje pritožnika, da koristoljubnost obtoženca ni izkazana, ker je priča I. C. povedal, da je denar izročil tihotapcu na Hrvaškem, ne pa obtožencema, prepričljivih zaključkov v 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne izpodbije. Prav tako je v 37. točki sodišče prve stopnje ob upoštevanju premoženjskega stanja obtožencev obrazložilo, zakaj zaključuje, da sta obtoženca želela s prevozom ilegalcev zaslužiti oziroma si pridobiti premoženjsko korist. Dejstvo, da jima tujci denarja niso izročili neposredno, v ničemer ne omaje ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovoru za plačilo, ki bi ga tudi dejansko prejela. Priča C. je povedala, da je na Hrvaškem plačal 1.000,00 EUR za pot do Italije, kar jasno obsega tudi del poti čez slovensko ozemlje, zato je gotovo, da bi del vnaprej dogovorjenega plačila prejela tudi obtoženca. Ker iz podrobne dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja tako dogovor za kaznivo dejanje, kot tudi obrazložitev, zakaj je bilo storjeno za plačilo, zatrjevane kršitve določb postopka (1. točka 372. člena ZKP in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) niso podane.

10. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Zagovornik je namreč v pritožbi izpodbijal le tisti del odločbe o kazenski sankciji, ki se nanaša na stransko kazen izgona tujca iz države. Na javni pritožbeni seji je dodal, da sodišča v primerljivih zadevah za istovrstno kaznivo dejanje izrekajo bistveno nižje kazni. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa ne more uspeti, glede na to, da je sodišče obtožencema kazen odmerilo na spodnji meji predpisane kazni. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, obtoženčeve nepredkaznovanosti in ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, odločilo za izrek kazni zapora treh let in stransko denarno kazen, ki je po zakonu obligatorna. Glede na težo kaznivega dejanja je v okviru denarne kazni ustrezno izreklo 200 dnevnih zneskov, upoštevaje prihodke obtoženega M. (1.000,00 EUR) in dolžnost preživljanja mladoletnih otrok pa ustrezno odmerilo višino dnevnega zneska na 5,00 EUR, kar skupaj znese 1.000,00 EUR. V pravilno odločitev o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

11. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi prepričljive razloge za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za obdobje treh let. Pritožbene navedbe, da obtoženi M. ni bil vpet v nobene aktivnosti v zvezi z nezakonitim spravljanjem tujcev čez ozemlje države, so ovržene že z zgoraj navedenimi razlogi o pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje o storjenem kaznivem dejanju s strani obtožencev. Kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi in čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, je obtoženi M. dovoljenje za bivanje v R Sloveniji izkoristil za izvrševanje predmetnega kaznivega dejanja, kljub temu, da je bil v R Sloveniji tudi zaposlen. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi njegovo koristoljubnost in vzpostavljene povezave z osebami, ki se ukvarjajo s spravljanjem tujcev čez mejo, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje obstoj konkretne nevarnosti, da bi dejanja na ozemlju R Slovenije ponavljal, glede na to, da mu bo dovoljenje za prebivanje z obsodbo prenehalo in ne bo imel več nobenih naveznih okoliščin na R Slovenijo. Nobenega dvoma ni, da iz navedenih razlogov obtoženi M. predstavlja nevarnost za javni red in mir ter pravni red Slovenije. Pritožnik ne more uspeti s prikazovanjem storjenega kaznivega dejanja kot zgolj nekajminutne vožnje treh tujcev, ki po njegovo ne predstavlja resne grožnje javnemu redu in varnosti. Zakaj predmetno kaznivo dejanje ogroža življenje in zdravje mnogih ljudi, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 57. točki izpodbijane sodbe, ko je ocenjevalo sorazmernost izrečene kazni prepovedi vstopa tujca v državo glede na težo kaznivega dejanja in navedenemu ni kaj dodati, pritožbene navedbe pa razlogov prvostopenjskega sodišča ne izpodbijejo.

12. Držijo pa pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odvzema zaseženih mobilnih telefonskih aparatov s SIM karticami. Glede na navedeno dejstvo, izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na točko IV. izreka, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ker je ob pritožbi zagovornika obtoženega M. ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je potrebno ta del sodbe razveljaviti, v korist tudi soobtoženemu D. M., je skladno s 378. členom po uradni dolžnosti sodbo v IV. točki izreka razveljavilo tudi za tega obtoženca in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje.

13. V preostalem pa je pritožbeno sodišče, glede na vse zgoraj navedeno, pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih na podlagi 391. člena ZKP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do drugih kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

14. Ker je obtoženi s pritožbo zagovornika deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 56983/2020
• VSM Sodba III Kp 42579/2020
• VSM Sodba III Kp 50293/2020