VSK Sodba III Kp 55179/2020

Jedro

Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.

Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18.

Izrek

I. Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obtoženega VR spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s 50. členom KZ-1 in drugo točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen dve leti in 6 mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 100,00 dnevnih zneskov po 20,00 EUR v skupnem znesku 2.000,00 EUR. Obtoženec je denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti, pa se kazen izvrši tako, da se za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 14.10.2020 od 9.40 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države za dobo dveh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbe obtoženec, njegov zagovornik in okrožna državna tožilka. Obtoženec navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve dejanskega stanja in uporabe prava, kršitve pravice iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve zakona v zvezi z določbami 17. in 20. člena ZSKZDČEV-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter iz sojenja izloči sodnico. Njegov zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga po 4. točki 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu zniža zaporno in denarno kazen ter ga oprosti plačila stroškov postopka. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, podrejeno pa zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen zapora v trajanju treh let in dveh mesecev.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Kršitve, ki jih uveljavlja obtoženec v svoji pritožbi, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Njegova trditev, da je v obravnavanem postopku pooblastil zagovornika odvetnika PK, v spisovnem gradivu nima podlage. O tem je pritožbeno sodišče tudi opravilo poizvedbe pri odvetniku PK iz L. Ta je na poziv sodišča odgovoril, da ni zagovornik obtoženca. Ravno tako ni utemeljena pritožbena navedba, ki se nanaša na prošnjo obtoženca za brezplačno pravno pomoč. Pritožbeno sodišče je pridobilo spis sodišča prve stopnje opravilna št. Bpp A/2020 in ugotovilo, da je bila prošnja obtoženca za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavržena s sklepom z dne 15.2.2021, ker obtoženec kljub pozivu, vloge ni v danem roku dopolnil. Pritožbeno sodišče je o zgoraj navedenih ugotovitvah, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP seznanilo obtoženca ter njegovega zagovornika, ki pa v danem roku treh dni nista podala izjave. Kot izhaja iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 17.12.2020, na katerem je bila tudi tolmačka za italijanski jezik, je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal, po opravljenem predobravnavnem naroku pa se je izvedel narok za izrek kazenske sankcije. Iz zapisnika ne izhaja nobena pripomba obtoženca, ki bi se nanašala na njegovega zagovornika, niti na potek naroka, ki mu je obtoženec sledil s pomočjo tolmačke za italijanski jezik. Zatrjevane kršitve zato niso podane.

5. Obtoženčev zagovornik nima prav, da sta izrečeni zaporna kazen iz denarna kazen previsoki. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri obeh kazni upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja, to je, da je obtoženec prevažal veliko število tujcev (25) v okoliščinah opisanih v izreku sodbe, kot tudi, da je tujce prevažal v nasprotju s pravili varnega prevoza oseb, kot olajševalne okoliščine pa je ugotovilo njegovo priznanje krivde, pa tudi nekaznovanost. Pri določitvi dnevnega zneska denarne kazni je na podlagi tretjega odstavka 47. člena KZ-1 upoštevalo dohodka kot jih je sam obtoženec naznanil sodišču (to je, da s priložnostnimi deli zasluži povprečno 700,00 do 800,00 EUR mesečno, pri čemer je obtoženec samski in nima preživninskih obveznosti).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Pravilno je ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter pri odmeri višine zaporne kazni in denarne kazni ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 100 dnevnih zneskov ter je pri tem upoštevalo splošna pravila o odmeri kazni, višino dnevnega zneska v višini 20,00 EUR pa je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca. Trditve pritožnika, da bi moralo sodišče olajševalnim okoliščinam dati večjo težo, ni utemeljena, ravno tako ne, da je izrečena kazen, glede na okoliščine obravnavanega primera, previsoka. Priznanje krivde je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino in je tej dalo tudi pravo težo. Trditve pritožnika, da je zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje v nasprotju s pravno stroko, na kar sta opozorila priznani kriminolog in sodnik, ni utemeljena.

7. Kot je zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi izrečena denarna kazen pravilno odmerjena ter so bile pri tem pravilno upoštevane premoženjske razmere obtoženca in na tej podlagi pravilno določen dnevni znesek 20,00 EUR. Pritožnik trdi, da so stroški preživljanja v Italiji višji kot pri nas, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi ta okoliščina pri določitvi višine dnevnega zneska pravilno upoštevana, pri tem je sodišče prve stopnje sledilo podatkom, ki jih je posredoval sam obtoženec.

8. Tudi odločba o stroških kazenskega postopka je pravilna. To odločbo je sodišče prve stopnje obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obtoženca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, ker nima stalne zaposlitve ter priložnostnih del v I, ki jih je opravljal, v času trajanja zaporne kazni ne more opravljati. Pritožbeno sodišče navaja, da velja načelo, da je obtoženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča niso take, da bi utemeljevale oprostitev plačila teh stroškov. Iz osebnih podatkov obtoženca namreč izhaja, da je po poklicu geodet ter da se preživlja s priložnostnimi deli, pri čemer zasluži povprečno 700,00 do 800,00 EUR mesečno, da je samski, brez otrok, zato ne mre biti ogroženo njegovo vzdrževanje.

Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1. Vprašanje, ali je okoliščine, ki vplivajo na višino zaporne kazni pravilno uvrstilo med posebno olajševalne, sodi v okvir pritožbenega razloga iz prvega odstavka 374. člena ZKP. Tudi ta ni podan. Pritožnica pritrjuje sodišču prve stopnje, da je priznanje krivde posebna olajševalna okoliščina, trdi pa, da posebna olajševalna okoliščina ni nekaznovanost, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj to, da obtoženec v Republiki Sloveniji še ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje nekaznovanosti ni upoštevalo kot posebne olajševalne okoliščine, ampak kot olajševalno okoliščino, ki se po sodni praksi šteje kot olajševalna. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ni pridobilo podatkov o predkaznovanosti v državi, katere državljan je obtoženec, kar je točno, saj nobena od strank dokaznega predloga v tej smeri ni podala. Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18. Utemeljitev pritožnice, ki se sklicuje na sostorilstvo mednarodnih razsežnostih in premišljen naklep kot obteževalnih okoliščin, ni sprejemljiva, daj obtoženec v celotni kriminalni količini ni imel večje vloge, ampak je imel le vlogo prevoznika. Sostorilstvo je kot obteževalna okoliščina pravilno upoštevana pri oceni očitanega kaznivega dejanja in se pravilno odraža v izrečeni kazni. Pritožnica nima prav, da sodišče ni upoštevalo, da obravnavano kaznivo dejanje ščiti ne zgolj javni red in mir, ampak je varovana dobrina po 308. členu KZ-1 tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, po katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Nikakor ne drži trditev pritožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, ampak je sledilo določbam KZ-1 (tudi novelo KZ-1G), ki ni v ničemer posegel v omilitvene določbe iz 50. in 51. člena KZ-1. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na grožnjo za javni red ali javno varnost, so bile upoštevane pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica nadalje nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevati, da je kaznivo dejanje storil "iz premoženjskih nagibov", saj je koristoljubnost oz. nezakonito spravljanje čez mejo več tujcev za plačilo, znak kaznivega dejanja in tega ni mogoče šteti še kot obteževalno okoliščino.

9. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 46035/2020
• VSK Sodba III Kp 70538/2021
• VSK Sodba III Kp 50773/2021