VSK Sodba III Kp 56983/2020

Jedro

Stvar konkretne ocene je, ali so izpolnjeni pogoji za odvzem mobilnega aparata. Že po logiki stvari je ta namenjen telefoniranju in če je storilec aparat v tem smislu uporabil za izvršitev kaznivega dejanja, je njegov odvzem utemeljen tudi če v sodbi ni podrobneje, ali pa sploh ni obrazložen.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženčeve zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je z izpodbijano sodbo uvodoma navedenega obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena, drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 24.10.2020 od 13.14 ure dalje. Po šestem odstavku 285.č člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 308. KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1, mu je izreklo stransko kazen v znesku 3.000,00 EUR, kar predstavlja 150 dnevnih zneskov, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, kolikor pa se kazni ne bo dalo izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po 48.a členu KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona z ozemlja Republike Slovenije za dobo dveh let, kar se šteje od pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja izgona. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu vzelo zaseženi mobilni telefon s SIM karticama. Po IV. odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP s tem, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožujeta državna tožilka in obtoženčeva zagovornica. Državna tožilka sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Zagovornica obtoženca pa sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi odločbe o kazenski sankcijah. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno in denarno kazen zniža, v celoti pa oprosti plačila stroškov kazenskega postopka oziroma podrejeno, da sobo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po mnenju obeh pritožb je obtožencu izrečena kazenska sankcija neustrezna, in sicer z vidika državne tožilke zato, ker sodišče ni v zadostni meri upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki se odraža glede na višino predpisane zaporne kazni, pa tudi zaradi ugotovljenih oteževalnih okoliščin. Te se namreč kažejo v obtoženčevi vztrajnosti, saj je v našo državo prišel zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja, navkljub številnim zdravstvenim težavam, z dejanjem, ki je bilo storjeno v času epidemioloških razmer v Evropi in Svetu, pa je ogrožal tako varnost državljanov kakor tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Na drugi strani je sodišče olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo, saj obtoženčevo priznanje ni bistveno pripomoglo k razjasnitvi stvari in niti ni bistveno skrajšalo postopka. Kazen, kot jo je sodišče izreklo obtožencu, pa se bistveno tudi ne razlikuje od tistih, ki so se izrekale pred spremembo kazenskega zakonika.

5. Obtoženčeva zagovornica, ki v pritožbi smiselno odgovarja tudi na pritožbo državne tožilke, pa meni nasprotno. Kot navaja, je zakonodajalec prenagljeno in nepremišljeno zvišal kazen za obravnavano kaznivo dejanje in izrekanje visokih kazni za storilce, ki so večinoma tujci, ni smiselno in ne dosega namena kaznovanja. Po oceni zagovornice bi bila primerna kazen do enega leta zapora, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da so se obtoženčeve zdravstvene težave po priprtju bistveno poslabšale tako, da je zaradi njih celo življenjsko ogrožen. V znatni meri bi moralo dalje upoštevati, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal in da je priznanje bistveno skrajšalo kazenski postopek, v prid pa bi mu moralo šteti tudi izredne razmere, ki so nastale zaradi epidemije korona virusa. Obteževalne okoliščine, na katere opozarja državna tožilka v pritožbi, niso podane, pač pa bi moralo sodišče upoštevati tudi obtoženčevo naivnost, saj je z dejanjem želel pomagati pri hčerkinem študiju.

6. Sodišče druge stopnje po presoji izpodbijane sodbe v smeri obeh pritožb ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazenske sankcije, ki pa je tudi povsem primerljiva s tistimi, ki jih sodišča na območju pritožbenega sodišča izrekajo v podobnih zadevah. Res je, da je zakonodajalec s spremembo zakona zelo postrožil višino kazni za obravnavano kaznivo dejanje, ki je strožja kot na primer pri večino kazni za kazniva dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Ker morajo sodišča kazni izrekati v okviru predpisane kazni, ima zvišanje kazni razumljivo za posledico tudi strožjo kaznovalno politiko, res pa je, da je dopustna omilitev kazni do treh mesecev zapora, kadar so podane posebne olajševalne okoliščine ali kadar obtoženec, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, krivdo prizna. Ker je bil ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen, je sodišče prve stopnje obtožencu kazen zapora tudi omililo, pri čemer pa ni bilo vezano na predlog državnega tožilca. Glede na vse okoliščine, ki jih je v sodbi tudi podrobno obrazložilo, je sodišče obtožencu izreklo povsem primerno kazen, ki je v skladu tudi s sodno prakso. Zato ne drži, da se kazen ne razlikuje od kazni, ki so se storilcem izrekale pred spremembo kazenskega zakona, kot to navaja državna tožilka. Za tovrstna kazniva dejanja so se namreč tedaj izrekale kazni v razponu do enega leta zapora, odvisno seveda od vsakega konkretnega primera, tiste okoliščine, ki jih pritožnica šteje kot obteževalne, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to niso, temveč sodijo v okvir teže kaznivega dejanja (stopnja krivde, sostorilstvo, število prepeljanih tujcev, varnost ljudi). Sicer pa čudi, da pritožnica pri dejanju, kot je obravnavano in pri katerem res ni zaslediti obteževalnih okoliščin, vztraja pri podanem predlogu kazni dveh let in sedmih mesecev zapora. Enotno sodno prakso mora namreč upoštevati tudi državno tožilstvo, čeprav kazni ne izreka, temveč le predlaga, kar je treba posebej poudariti prav zaradi druge kazenske zadeve pod opravilno št. I K 3886/2021, katero je sodišče druge stopnje obravnavalo na isti pritožbeni seji. V navedeni zadevi je namreč isto državno tožilstvo s storilcem enakega kaznivega dejanja, kjer je šlo prav tako za ilegalni prevoz štirih tujcev, sklenilo sporazum o priznanju krivde in se dogovorilo za kazen eno leto in pet mesecev zapora, čeprav je bil storilec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obsojen. Med sporazumom o priznanju krivde in priznanju na sodišču, pa glede na omilitvena določila iz drugega ostavka 51. člena KZ-1, ni razlike. Gotovo pa je ta v konkretnem primeru zelo občutna v primerjavi z višino po zgoraj citirani zadevi in predlogom v pritožbi.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice. Kar zadeva obtoženčevo zdravstveno stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni tako slabo, da bi opravičevalo znatnejšo znižanje zaporne kazni. Na naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče zaslišalo zavodsko zdravnico in iz njenega zaslišanja ne izhaja, da bi se obtožencu zdravstveno stanje zaradi bivanja v priporu bistveno poslabšalo. Kot je izpovedala, je obtoženec za vse svoje bolezni tudi deležen primerne zdravstvene oskrbe. Da je slabega zdravstvenega stanja, ni nobenega dvoma, prav pa ima sodišče, ko ugotavlja, da le te obtožencu niso preprečevale storitve kaznivega dejanja, kot je to podrobneje obrazložilo v 10. točki sodbe. Popolnoma logično je, da kolikor bi bil res tako bolan, kot sedaj prikazuje, potem obravnavanega kaznivega dejanja sploh ne bi bil zmožen storiti in bi ostal doma, v Š. Potenciranje zdravstvene problematike je zato razumeti le kot njegovo željo po znižanju zaporne kazni. Tudi ostale okoliščine, kot jih vidi pritožnica, po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Nesprejemljivo je trditi, da je obtoženec dejanje storil v naivnosti in v želji pomagati hčerki, saj je v Š, kljub nezaposlenosti, dobival relativno visoko nadomestilo plače v višini 3.400,00 CHF, to, da je bilo dejanje storjeno v času epidemije, pa mu je šteti prej v škodo kot v korist. Jasno je, da je potovanje v takih razmerah kot so vladale v času storitve kaznivega dejanja in so prisotne še sedaj, še toliko bolj tvegano za osebo s številnimi boleznimi, kar pa kaže prej na obtoženčevo vztrajnost in odločnost, kot pa njegovo naivnost.

8. Stališču obrambe, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo previsoko denarno kazen, ni moč slediti. Kot že rečeno, je pred prijetjem prejemal visoko denarno nadomestilo plače, iz njegovega zagovora pa izhaja, da je hotel opravljati gostinsko dejavnost v Sloveniji, kjer se je pred prijetjem nahajal približno dva meseca. To pomeni, da ima premoženje oziroma prihodke, sicer o nameravanih poslih niti ne bi razmišljal. Spričo tega okoliščina, da se je sedaj znašel v priporu in da ne prejema več denarne pomoči, ni bistvena, kakor tudi ne dejstvo, da ga je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Kot je pojasnilo v sodbi, je to storilo zaradi tega, ker je upoštevalo, da bo moral obtoženec plačati denarno kazen. Spričo tega, tako tudi po oceni sodišča druge stopnje ni nobenega dvoma, da bo obtoženec denarno kazen lahko poravnal, bodisi v enkratnem znesku oziroma v obrokih, kolikor bo podal prošnjo v tej smeri.

9. Obtoženčeva zagovornica sodbo izpodbija tudi v delu, ko je sodišče obtožencu odvzelo mobilni telefon s SIM karticama. Kot navaja, pri tem ni opravilo presoje, ali bi uporabljeni predmet lahko bil ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, pri čemer opozarja tudi na sodno prakso, ko mobilnih aparatov praviloma ne odvzema. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru I Kp 40952/2018.

10. Da je bil odvzeti mobitel uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, glede na podatke spisa ni nobenega dvoma, kar pomeni, da gre za predmet, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. Res je, da sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo nevarnosti, da bi obtoženec mobitel ponovno uporabil, vendar glede na naravo predmeta, to niti ni potrebno, saj je mobilni aparat namenjen prav telefoniranju, kar pa je tudi en od pogojev za uspešno izvedbo ilegalnega sprovajanja tujcev. Zato je tudi ta odločitev povsem na mestu.

11. Ker glede na obrazloženo pritožbi državne tožilke in obtoženčeve zagovornice nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po tem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

12. Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornice ni uspel, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba III Kp 14588/2023-401
• VSK Sodba in sklep III Kp 37723/2020
• VSK Sodba III Kp 17594/2019