VSK Sodba PRp 17/2021

Jedro

Obdolženi je bil zaloten pri hujšem prekršku. Po določbi 23. člena ZPrCP zaseže policist vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je bil izpolnjen eden od naslednjih pogojev, med njimi, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V predmetni zadevi so bili zato pogoji za zaseg vozila izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrajno sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) in mu izreklo globo v znesku 500,00 EUR. Zavrnilo je predlog predlagatelja za odvzem vozila, obdolžencu pa naložilo v plačilo stroške postopka, skupaj s stroški hrambe zaseženega vozila.

2. Zoper sodbo se obdolženi pritožuje. Vztraja, da je razpolagal z veljavnim (nemškim) vozniškim dovoljenjem. Sodišču je predložil dopis nemške agencije za promet, na podlagi katerega je v Sloveniji pridobil vozniško dovoljenje. Prosi za oprostitev kazni, vezane na vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj je tako dovoljenje ves čas imel, in za oprostitev kazni v zvezi z ležarino zaseženega vozila, saj podlage za zaseg ni bilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na vse očitke v pritožbi je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in k razlogom izpodbijane sodbe nima pritožbeno sodišče ničesar dodati. Pritožnik z vztrajanjem pri tem, da naj bi v času storitve prekrška imel veljavno nemško vozniško dovoljenje, ne more uspeti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je vozniško dovoljenje (po odvzemu) tedaj nahajalo pri organu izdaje v Nemčiji. Zaradi neobstoja prebivališča v Nemčiji, ga obdolžencu ni bilo mogoče izdati. Izpis iz registra vozniških dovoljenj, ki ga je obdolžencu 2.6.2020 na njegovo prošnjo izdal Deželni urad Rosenheim, pa ne velja kot vozniško dovoljenje, namenjen je le predložitvi tujemu organu za izdajo vozniškega dovoljenje. To pa pomeni, da obdolženi v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja (niti nemškega niti slovenskega).

5. Obdolženi je bil zaloten pri hujšem prekršku, za katerega mu je bil na kraju izdan plačilni nalog zaradi prekrškov po 46/7-4 Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in 41/5 členu Zakona o motornih vozilih. Po 4. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP se storilcu izrečejo tudi tri kazenske točke, kar po drugem odstavku 23. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pomeni, da gre za hujši prekršek, kar med ostalim pomeni tudi to, da mora obdolženi nositi stroške v zvezi z zasegom.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Ker teh ni našlo je na podlagi zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člen ZP-1).

7. Obdolženi v pritožbenem postopku ni uspel, zato mora plačati sodno takso po tarifni št. 8132 Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 33/2022
• VSC sodba PRp 80/2014
• VSC Sodba PRp 176/2019