VSK Sklep VII Kp 1432/2019

Jedro

Kljub izostanku odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev podatka o IMEI številki odredba preiskovalne sodnice II Kpd 1432/19 z dne 10. 1. 2019, s katero je bilo operaterju odrejeno med drugim tudi, da posreduje podatke za mobilni telefon z zgoraj navedeno IMEI številko, zgolj iz tega razloga ni nezakonita. Z isto odredbo je preiskovalna sodnica odredila tudi pridobitev podatkov za mobilni telefon s telefonsko številko, ki jo je policiji posredoval prav osumljeni. Iz analitičnega poročila o izpisih komunikacijskega prometa z dne 21. 3. 2019 (list.št. 42-47), ki je bilo izdelano po pridobitvi izpisov elektronskega komunikacijskega prometa (list.št. 39 s CD-ji na list.št. 40), izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bila pozivna številka vstavljena le v mobilni telefon IMEI številke. V delu, ki se nanaša na pridobitev podatkov o prometu na mobilnem telefonu, odredba preiskovalne sodnice ni bila nezakonita, tega niti zagovornik ne graja. Slednje pomeni, da je že na podlagi odredbe preiskovalne sodnice z dne 10. 1. 2019 policija ob pregledu podatkov o prometu na navedeni telefonski številki pravzaprav prišla tudi do IMEI številke, v katero je bila telefonska številka s SIM kartico vstavljena. Z drugimi besedami povedano, tudi če odredba preiskovalne sodnice ne bi vsebovala besedila, da operater za IMEI številko posreduje podatke o mobilnih številkah, ki so se uporabljale v mobilnem telefonu s to IMEI številko, torej tega kar je za obrambo sporno v luči varstva pravice do komunikacijske zasebnosti, je preostali del odredbe povsem zakonit, že na tej zakoniti podlagi pa je operater že v povezavi s telefonsko številko predložil podatke o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena SIM kartica. To pa je bila v konkretnem primeru prav IMEI številka, glede katere se zatrjuje, da je policija do nje prišla na nezakonit način.

Ne gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe za hišno preiskavo, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ampak gre za obrazložitev, ko sodišče (okrajna sodnica) v celoti sprejema temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga PP Postojna za izdajo odredbe za hišno preiskavo, v kateri so bili okrajni sodnici podrobno in konkretno predstavljeni in obrazloženi utemeljeni razlogi za sum, da je v odredbi za hišno preiskavo navedena oseba storila prekršek po prvem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ter tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili predmeti, ki so pomembni za prekrškovni postopek. V tej zadevi torej ne gre za enak ali podoben primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zgoraj navedeni odločbi, saj je v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče, šlo za odredbo za hišno preiskavo, v obrazložitvi katere se je preiskovalni sodnik zgolj skliceval na predlog za odreditev hišne preiskave, niso pa bili navedeni razlogi predlagatelja odredbe, ki bi preiskovalnega sodnika prepričali, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev hišne preiskave. V obravnavani zadevi pa so okrajno sodnico prepričali razlogi, ki jih je v obrazložitvi imel predlog za odreditev hišne preiskave, zato pritožbeno sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili ti isti ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi okrajna sodnica navajala druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izločitev vseh dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe preiskovalne sodnice II Kpd 1432/19 z dne 10. 1. 2019 v delu, ki se nanaša na pridobitev zahtevanih podatkov v zvezi z IMEI številko, ter predlog za izločitev vseh dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe okrajne sodnice Okrajnega sodišča v Postojni PRhp 3/2018 z dne 12. 11. 2018 o odreditvi hišne preiskave.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve 15., 22., 36. in 37. člena Ustave RS ter kršitev 6. in 8. člena EKČP, torej iz pritožbenih razlogov po 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve 15., 22., 36. in 37. člena Ustave RS ter kršitev 6. in 8. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči vse nedovoljene dokaze, kot to izhaja iz predloga za izločitev dokazov, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, pravilna in tudi obrazložena s prepričljivimi razlogi, pritožbene navedbe je ne morejo izpodbiti. V obravnavani zadevi je policija od operaterja mobilnih podatkov podatek o IMEI številki pridobila na podlagi pisnega zaprosila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pritrdilo stališču zagovornika, da bi za pridobitev podatka o IMEI številki v obravnavanem primeru policija potrebovala odredbo preiskovalnega sodnika. Povsem pravilno je po oceni sodišča prve stopnje stališče zagovornika, da je ta podatek policija pridobila brez ustrezne podlage, na način, s katerim je bila prekršena pravica 37. člena Ustave RS in 8. člena EKČP. Vendar pa pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenim stališčem pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v nadaljevanju presojalo vprašanje, kako in ali je ta kršitev vplivala na potek predkazenskega postopka in ali je bila s tem kakorkoli prekršena pravica do poštenega sojenja, ki ga varuje 6. člen EKČP. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da kljub izostanku odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev podatka o IMEI številki odredba preiskovalne sodnice II Kpd 1432/19 z dne 10. 1. 2019, s katero je bilo operaterju odrejeno med drugim tudi, da posreduje podatke za mobilni telefon z zgoraj navedeno IMEI številko, zgolj iz tega razloga ni nezakonita. To je sodišče prve stopnje v točki 6 izpodbijanega sklepa tako izčrpno in prepričljivo obrazložilo, da podanim razlogom ni kaj dodati in jih gre zgolj ponoviti. Z isto odredbo je preiskovalna sodnica odredila tudi pridobitev podatkov za mobilni telefon s telefonsko številko, ki jo je policiji posredoval prav osumljeni. Iz analitičnega poročila o izpisih komunikacijskega prometa z dne 21. 3. 2019 (list.št. 42-47), ki je bilo izdelano po pridobitvi izpisov elektronskega komunikacijskega prometa (list.št. 39 s CD-ji na list.št. 40), izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bila pozivna številka vstavljena le v mobilni telefon IMEI številke. V delu, ki se nanaša na pridobitev podatkov o prometu na mobilnem telefonu, odredba preiskovalne sodnice ni bila nezakonita, tega niti zagovornik ne graja. Slednje pomeni, da je že na podlagi odredbe preiskovalne sodnice z dne 10. 1. 2019 policija ob pregledu podatkov o prometu na navedeni telefonski številki pravzaprav prišla tudi do IMEI številke, v katero je bila telefonska številka s SIM kartico vstavljena. Tudi iz nadaljnje vsebine analitičnega poročila izhaja, da je policija podatke o tem, s kom je komunicirala telefonska številka, pogostost teh komunikacij ter prikaz lokacij baznih postaj, kjer je bila ob komunikaciji zaznana gornja telefonska številka, pridobila ter analizo opravila že na podlagi odredbe preiskovalne sodnice, da družba v delu, ki se nanaša na podatke mobilnega telefona za to številko, posreduje podatke o izpisu prometa (prva alineja izreka odredbe z dne 10. 1. 2019), kakor tudi podatke o IMEI številkah vseh mobilnih aparatov, v katere je bila vstavljena SIM kartica z zgoraj navedeno klicno številko (tretja alineja izreka odredbe z dne 10. 1. 2019). Z drugimi besedami povedano, tudi če odredba preiskovalne sodnice ne bi vsebovala besedila, da operater za IMEI številko posreduje podatke o mobilnih številkah, ki so se uporabljale v mobilnem telefonu s to IMEI številko, torej tega kar je za obrambo sporno v luči varstva pravice do komunikacijske zasebnosti, je preostali del odredbe povsem zakonit, že na tej zakoniti podlagi pa je operater že v povezavi s telefonsko številko predložil podatke o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena SIM kartica. To pa je bila v konkretnem primeru prav IMEI številka, glede katere se zatrjuje, da je policija do nje prišla na nezakonit način. Iz navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi policija že na podlagi zakonite(ga dela) odredbe preiskovalne sodnice prišla do istega podatka, vendar v kasnejši fazi. Do te faze pa podatek o IMEI številki, ki ga je policija pridobila brez odredbe in torej nezakonito, v ničemer ni vplival na ostale dokaze, ki so bili do tedaj pridobljeni, prav tako pa se podatek o IMEI številki, do katere je prišla policija v fazi analize podatkov v povezavi s klicno številko, tudi v nadaljevanju ni pokazal kot informacija, na osnovi katere bi bili pridobljeni kakršnikoli podatki, ki bi bili pomembni za dokazni postopek. Sodišče ugotavlja tudi, da okoliščina, da so policija, tožilstvo in nenazadnje preiskovalna sodnica poznali podatek o IMEI številki, še preden je preiskovalna sodnica izdala odredbo, v ničemer ni vplivala na izdajo odredbe v delu, ki se nanaša na zahtevo po pridobitvi prometnih podatkov, ki se nanašajo na mobilno številko, prav tako ni to dejstvo v ničemer vplivalo na spoznavni proces v predmetnem predkazenskem postopku. Sklepno, na podlagi tistega dela odredbe preiskovalne sodnice, ki je obremenjen s kršitvami človekovih pravic, ni bil pridobljen prav noben dokaz. Sodišče je zato predlog za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe preiskovalne sodnice II Kpd 1432/19 z dne 10. 1. 2019 v delu, ki se nanaša na pridobitev zahtevanih podatkov v zvezi z IMEI, po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo. Pritožbene navedbe z zavračanjem podane argumentacije kot nerelevantne in nevzdržne ter s poudarjanjem, da je v domačem pravnem redu dosledno uzakonjeno ekskluzijsko pravilo in da nezakonito pridobljen dokaz v nobenem primeru ne more konvalidirati v zakonitega ter je zato prvostopenjsko stališče v nasprotju z ekskluzijskim pravilom in tako samo po sebi protiustavno in samovoljno, ne morejo biti uspešne.

5. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odredba preiskovalne sodnice z dne 10. 1. 2019 zakonita v tistem delu, ki se nanaša na pridobitev prometnih podatkov v elektronskem omrežju na podlagi telefonske številke, ker naj bi to številko policiji posredoval osumljenec sam. Trdi namreč, da iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 17. 12. 2018 ne izhaja, da bi osumljenec bil pozvan k izročitvi mobilnega telefona znamke S., niti da bi policistom povedal, na kateri telefonski številki je dosegljiv, kot se navaja v pobudi policije za izdajo odredbe za prikriti preiskovalni ukrep po 149.b členu ZKP. Prav tako se v spisu ne nahaja noben drug uradni zaznamek, iz katerega bi izhajalo, da je osumljenec policiji posredoval telefonsko številko, na kateri je dosegljiv. Gre torej za dokaz, ki nima podlage o načinu nastanka, to pa pomeni, da ni izkazana sledljivost dokaza. Predsednica senata bi morala preveriti, ali je policija dejansko prišla do telefonske številke na način, kot se zatrjuje v pobudi za izdajo odredbe, tega pa ni storila. Vendar pa pritožbeno sodišče odgovarja, da tega, da navedene telefonske številke policiji ni posredoval osumljenec sam, zagovornik v ekskluzijskem predlogu ni uveljavljal.

6. Pritožnik tudi nima prav, da odredba za hišno preiskavo Okrajnega sodišča v Postojni PRhp 3/2018 z dne 12. 11. 2018 ni ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da odredba za hišno preiskavo vsebuje obrazložitev, na podlagi česa okrajna sodnica ocenjuje, da so podani utemeljeni razlogi za sum storitve očitanega prekrška, ter tudi, zakaj ocenjuje, da obstaja verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili predmeti, ki so pomembni za prekrškovni postopek. Ne drži stališče pritožnika, da okrajna sodnica razlogov v zvezi s tem, kot jih je vseboval predlog za izdajo odredbe, ni ocenjevala ter da obrazložitev ni skladna z ustavno sodno prakso, konkretno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Ne gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe za hišno preiskavo, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ampak gre za obrazložitev, ko sodišče (okrajna sodnica) v celoti sprejema temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga PP P. za izdajo odredbe za hišno preiskavo, v kateri so bili okrajni sodnici podrobno in konkretno predstavljeni in obrazloženi utemeljeni razlogi za sum, da je v odredbi za hišno preiskavo navedena oseba storila prekršek po prvem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ter tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili predmeti, ki so pomembni za prekrškovni postopek. V tej zadevi torej ne gre za enak ali podoben primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zgoraj navedeni odločbi, saj je v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče, šlo za odredbo za hišno preiskavo, v obrazložitvi katere se je preiskovalni sodnik zgolj skliceval na predlog za odreditev hišne preiskave, niso pa bili navedeni razlogi predlagatelja odredbe, ki bi preiskovalnega sodnika prepričali, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev hišne preiskave. V obravnavani zadevi pa so okrajno sodnico prepričali razlogi, ki jih je v obrazložitvi imel predlog za odreditev hišne preiskave, zato pritožbeno sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili ti isti ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi okrajna sodnica navajala druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga. V tem primeru ni utemeljena trditev, da gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi, ampak gre za vsebinsko obrazložitev, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 8 izpodbijanega sklepa. Pritožnik pravzaprav izhaja iz stališča, da sodišče ne sme sprejeti razlogov, ki jih navajata stranki v prekrškovnem oziroma kazenskem postopku, ter da mora, tudi če so razlogi, ki jih stranki navajata, še tako prepričljivi, v obrazložitvi svoje odločbe vnesti druge razloge, ki se z razlogi strank ne smejo prekrivati. Tako stališče po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, saj si stranke v postopku prizadevajo, da s svojimi razlogi prepričajo sodišče tako, da jih to sprejme in tudi vnese v obrazložitev odločbe.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženega G. M. kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 46839/2015
• VSC Sklep III Kp 37189/2020
• VSL Sklep V Kp 18120/2015