VSK Sodba IV Kp 30423/2015

Jedro

Dejstvo, da je sodna izvedenka pritrdila mnenju strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba in svoje mnenje nato spremenila, ni razlog za oceno nezanesljivosti njenega mnenja. Izvedenka je na zaslišanju podrobno argumentirala spremembo svojega prvotnega stališča, sodišče pa je njeno mnenje ocenjevalo tako z drugimi dokazi kot mnenjem strokovnjaka.

Izrek

I. Pritožba državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem delu pod točko B potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pod točko A iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, da naj bi storila obtoženi R. B. z dejanjem pod točko 1.A kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, obtoženi D. Č. pa z dejanjem pod točko 1.B kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, z dejanjem pod točko 2 pa kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške v tem delu kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obeh obtožencev in potrebne izdatke ter nagrado zagovornikov, naložilo v breme proračuna. Z isto sodbo pa je pod točko B obtoženega R. B. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil poskus kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov, naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sodbo se v oprostilnem delu pod točko B pritožuje višja državna tožilka. Uveljavlja pritožbeni razlog zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja po modificirani obtožbi ter mu izreče kazen deset mesecev zapora ter denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, tj. 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik L. P. in sodišču druge stopnje predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je obtoženega R. B. (v nadaljevanju obtoženec) oprostilo obtožbe. V zadevi je izvedlo zelo obširen dokazni postopek, sprejeto odločitev, da obtožbeni očitki obtožencu niso dokazani, pa je nato zelo podrobno in poglobljeno obrazložilo tako, da obširnim razlogom sodbe glede na vsebino pritožbenih navedb, ni moč kaj bistveno novega dodati. Sodišče druge stopnje namreč dejanskega stanja ne ugotavlja, temveč pravilnost le tega preizkusi v okviru pritožbenih navedb, glede kršitev kazenskega zakona in določb Zakona o kazenskem postopku pa tudi po uradni dolžnosti v okviru 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. To je treba posebej poudariti, ker se je sodišče prve stopnje zelo temeljito in vsestransko opredelilo do obtožbenih očitkov, medtem ko se pritožba ukvarja le z delom obrazložitve sodbe, kolikor se nanaša na izvedensko mnenje dr. D. D.. Ker je sodišče druge stopnje pri preizkusu pravilnosti sodbe vezano le na pritožbene navedbe, ostalih ugotovitev sodbe, katerih pritožba niti ne izpodbija, podrobneje ne bo ponavljalo, temveč bo le glede bistvenih zaključkov povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Glede na zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, se je kot bistveno v zadevi zastavilo vprašanje insolventnosti družbe P. d.d. (v nadaljevanju družba) v času, ko je obtoženec podpisal obe prodajni pogodbi. Očitek insolventnosti je obtožba utemeljevala z obema kriterijema po 14. členu tedaj veljavnega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tj. trajnejše nelikvidnosti družbe in drugič, njene dolgoročne plačilne nesposobnosti. O obeh kriterijih so se v postopku izrekli, izvedenka postavljena s strani sodišča J. A. M. in dr. D. D., obramba pa je angažirala T. H., ki je sicer sodno zapriseženi izvedenec. Ker pa ni bil postavljen s strani sodišča, ga izpodbijana sodba imenuje kot strokovnjaka. Vsi trije so si bili enotni, da kriteriji dolgoročne plačilne nesposobnosti ni bil podan in ta ugotovitev sodišča tudi za pritožbo ni sporna, saj je ne izpodbija. Tako kot sporen ostaja le še kriterij trajnejše nelikvidnosti, katerega pa je potrdil le izvedenec dr. D., vendar le od 6.9.2011 dalje. Njegovo mnenje pa sodišče ni sprejelo kot prepričljivo, med drugim tudi zato, ker je pri tem kriteriju uporabil merilo (sredstva na računih dolžnika ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni in takšno stanje traja en dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka), ki v času storitve kaznivega dejanja še ni veljalo, temveč je bilo sprejeto v noveli ZFPPIPP iz leta 2013. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da očitek insolventnosti družbe v času storitve kaznivega dejanja, ni dokazan, pa tudi če bi se štelo, da je merilo trajnejše nelikvidnosti bilo podano od 6.9.2011, kot trdi izvedenec D., uprava oz. obtoženec tega tudi na podlagi drugih parametrov, izven 14. člena ZFPPIPP ni mogla vedeti ali predvideti. Prav ta del ugotovitve sodišča pa je tudi predmet izpodbijanja državne tožilke.

7. Pritožnica svoje očitke utemeljuje predvsem z mnenjem sodnega izvedenca dr. D., medtem ko mnenji izvedenke J. A. M. in strokovnjaka T. H. preprosto eliminira kot nesprejemljivi. Mnenje izvedenke J. zato, ker je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da njeno mnenje ni prepričljivo, zaradi česar je angažiralo izvedenca D., medtem ko strokovnjak H. ni vpogledal in razpolagal s celotno dokumentacijo, ki je bila podlaga izvedenstvu obeh izvedencev zaradi česar ni mogel podati celovite analize stanja in poslovanja družbe. Poleg tega se je glede insolventnosti skliceval na določbe 14. člena ZFPPIPP, ki v času sklepanja poslov še niso stopile v veljavo, pač pa šele kasneje v letu 2013.

8. Navedeni očitki državne tožilke po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Kar zadeva T. H. pritožnica ne pove, s katero dokumentacijo, ki naj bi bila odločilna za pravilno ugotovitev finančnega stanja družbe, strokovnjak ni razpolagal. Če ima v mislih dokument "presoja nastanka insolventnosti z dne 10.12.2012", ki je bil predmet vprašanj strokovnjaku na zaslišanju na glavni obravnavi, ta dokument ni bistven in se je do njega opredelil tudi obtoženi B. (tretji odstavek na 12. strani sodbe). Nastanek tega dokumenta je pojasnil zaslišani M. Z. in iz njegove izpovedbe izhaja, da je od finančne družbe sam zahteval, da morebitno insolventnost presoja na dan 30.4.2011, dokument, katerega je sestavil G. M., pa ni bil podpisan in je služil zgolj kot pomoč pri ugotavljanju insolventnosti za potrebe izpodbijanja pravnih dejanj po uvedenem stečaju. Ta dokument tudi nima posebne vrednosti in na ugotovitve tako obeh izvedencev kot strokovnjaka ni v ničemer vplival. Dejstvo pa je, da je T. H. na drugi strani razpolagal z dokumentacijo, ki prvotno še ni bila na voljo izvedenki J. A. M. in jo izpodbijana sodba našteva v zadnjem odstavku na 44. strani in prvem odstavku na 45. strani. Protispisna pa je dalje trditev, da je strokovnjak H. glede kriterijev insolventnosti uporabil 14. člen ZFPPIPP, ki je stopil v veljavo kasneje, saj je ta očitek letel na izvedenca D., ker je sodišče prve stopnje v sodbi tudi večkrat izrecno poudarilo.

9. Ni povsem dosledna pritožbena trditev, da je sodišče imenovalo novega izvedenca dr. D. zato, ker je podvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja J. A. M.. Kot je pojasnilo v obrazložitvi sodbe, je šlo za specifično situacijo, ko je s strani sodišča postavljena izvedenka po predočenju nasprotnih argumentov obrambe, spremenila svoje prvotno mnenje in nato v celoti pritrdila mnenju strokovnjaka, da družbo v letu 2011 ni bila insolventna. To pomeni, da je njeno prvotno mnenje bilo ovrženo oz. spremenjeno s strani izvedenke same, ki je po seznanitvi z nasprotnim mnenjem strokovnjaka H. tudi pojasnila, v čem je bil njen pristop pri izdelavi mnenja zgrešen. Sama je namreč napačno štela, da je bila družba že v stečaju, čeprav je bila še delujoča, kar je izvedenko, po ugotovitvi sodišča zavedla tudi nekoliko ponesrečena odredba, s katero jo je preiskovalna sodnica postavila za izvedenko. Ker je izvedenka svoje mnenje nato v celoti spremenila, pa je le to po oceni sodišča bil razlog za postavitev novega izvedenca. Rečeno drugače, nov izvedenec ni bil postavljen zato, ker bi bilo tudi spremenjeno mnenje izvedenke M. neprepričljivo ampak le, ker ga je izvedenka, ki je bila postavljena s strani sodišča, povsem spremenila po tistem, ko je sprejela nasprotno kritiko obrambe.

10. Na podlagi obrazloženega sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni bilo nobenih procesnih ali vsebinskih zadržkov, da sodišče mnenji izvedenke M. in strokovnjaka H. v dokazni oceni ne bi smelo upoštevati, kot je to razumeti pritožbo državne tožilke. S tem, ko je izvedenka M. pritrdila T. H. glede vprašanja insolventnosti družbe, je s tem to stališče postalo njeno mnenje, ki pa je v procesnem smislu imelo povsem enako težo kot izvedensko mnenje dr. D. D.. Dejstvo je, da je izvedenka po konfrontaciji z mnenjem T. H. pojasnila tudi razloge, zaradi katerih je bilo njeno prvo mnenje napačno, kakor tudi razloge, ki potrjujejo pravilnost mnenja T. H., da je družba postala insolventna šele v mesecu aprilu 2012, medtem ko v času obravnavanih dejanj še ni bila. Prepričljivost njenih navedb pa je sodišče prve stopnje ocenjevalo tako same zase kot v zvezi z mnenjem D. D. in na podlagi podrobne dokazne ocene je nato zaključilo, da družba v času storitve kaznivega dejanja ni bila insolventna tako kot sta ta stališče zastopala J. A. M. in T. H., o čemer je v sodbi podalo tudi prepričljive razloge. Tega zaključka pa pritožba, kot rečeno vsebinsko sploh ne izpodbija, ker ocenjuje, da obe mnenji nista verodostojni iz zgoraj navedenih razlogov. Tak pristop državne tožilke, pa je, kot obrazloženo, povsem napačen.

11. Državna tožilka obtožbeni očitek, da je bila družba v času podpisov pogodb insolventna gradi na mnenju dr. D., katerega pretežni del ponavlja, ne pove pa, iz katerih razlogov je bolj prepričljivo njegovo mnenje, da je družba postala insolventna 6.9.2011 kot ocena M. in H., da je do tega prišlo šele v aprilu 2012. Sodišče prve stopnje je v sodbi na več mestih, predvsem pa v zaključkih sodbe na strani 98 in naslednjih, povedalo zakaj ne sprejema mnenje dr. D. D., pritožnica pa ugotovitve sodišča izpodbija le tako, da povzema bistvene ugotovitve izvedenca, tj. tiste, katere je sodišče prve stopnje dokazno že ocenilo. Iz ugotovitev izvedenca namreč izhaja, da je bila družba v obdobju od 2009 do 2011 prezadolžena in kapitalsko neustrezna, vendar pogoji za oceno insolventnosti po 14. členu ZFPPIPP še niso bili podani vse do 6.9.2011, kar je bilo ugotovljeno v tedenskem poročilu o likvidnostnem stanju družbe z dne 26.9.2011. Od 6.9.2011 je namreč prišlo do trajne blokade TRR. Čeprav je to merilo iz drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki ga ugotavlja izvedenec, bilo uzakonjeno šele kasneje tj. leta 2013, pa pritožnica opozarja na tisti del mnenja izvedenca, iz katerega izhaja, da bi morala družba trajnejšo nelikvidnost družbe na dan 6.9.2011 ugotoviti na podlagi drugih kazalnikov, predvsem prejetih pravnomočnih sklepov o izvršbi, ki so tisti dan povzročili blokado TRR in odsotnost sredstev, s katerimi bi bila blokada odstranjena. Kljub temu, da pritožnica dokaj podrobno povzema mnenje izvedenca, zlasti njegovo stališče, da bi morala uprava ugotoviti insolventnost družbe na dan 6.9.2011 na podlagi poročila z dne 26.9.2011, pa pri tem spregleda, da je obtoženec prodajni pogodbi podpisal 9.9. in 20.9.2011, poročilo, iz katerega izhaja, da je bila družba insolventna 6.9.2011, pa je datirano z dne 26.9.2011, tj. po tistem, ko sta bili obe pogodbi že podpisani. To pomeni, da tudi v primeru, da je družba res postala insolventna 6.9.2011, kot pravi izvedenec, obtožencu na podlagi poročila z dne 26.9.2011 ne bi bilo mogoče očitati, da je vedel, da je družba v času podpisa pogodb insolventna. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbi na strani 90 in naslednjih, je pomembno vprašanje, s kakšnimi informacijami glede likvidnosti družbe je obtoženec razpolagal v času sklepanja pogodb. Obtožnica subjektivni znak kaznivega dejanja oz. obtoženčevo vedenje, da je družba insolventna, zatrjuje z navedbo tedenskih poročil o likvidnostnem stanju družbe, ki so se pripravljala na podlagi sklepa št. 34 upravnega odbora z dne 31.3.2011. Ta očitek je torej logično razumeti, da se nanaša na poročila, ki so bila izdana do dneva podpisa obeh spornih pogodb, vendar tega očitka dokazni postopek, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni potrdil. Poročila so se namreč izdelovala s 45 dnevnim zamikom in iz poročil, s katerimi je družba razpolagala do dneva podpisa pogodb, ni izhajalo, da je družba insolventna, kar je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo na več mestih. Iz izpovedbe G. M. izhaja tudi, da na podlagi poročil ni bilo možno podati ugotovitev o morebitni solventnosti ali insolventnosti. To, da so poročila izkazovala insolventnost družbe, državna tožilka tudi v pritožbi ne zatrjuje, pač pa, sklicujoč se na mnenje izvedenca opozarja, da bi morala uprava že na podlagi podatkov o finančnem stanju iz poročil sklepati na obstoj trajnejše nelikvidnosti. Obtoženec bi kot izvršni direktor družbe moral poznati ekonomsko in finančno stanje družbe in po mnenju pritožnice je obtoženec tudi vedel, da je bila družba na dan podpisa pogodb insolventna.

12. Navedeno stališče pravilnosti sodbe ne more omajati, saj bolj kot naklep obtoženca tožilka utemeljuje njegovo malomarnost češ, da bi na podlagi vseh kazalnikov moral vedeti, da je družba postala insolventna. Dvoma ni, da je bilo finančno stanje družbe tedaj slabo in da je tudi izvedenka J. A. M. navedla, da so iz tedenskih poročil o finančnem stanju izhajala opozorila pomožnosti trajnejše kapitalske neustreznosti in prezadolženosti. Vendar osnovno vprašanje je, kot je bilo že večkrat rečeno, ali je bila družba insolventna po obeh merilih, kot jih zatrjuje tudi obtožba, tj. trajnostne nelikvidnosti in dolgoročne plačilne nesposobnosti. Da slednji kriterij ni bil podan, ni dvoma, glede trajnejše nelikvidnosti pa je za obtoženca obremenilno le mnenje dr. D., pa še to le za nekaj dni. Prva pogodba je bila namreč podpisana 9.9.2011, druga pa 20.9.2011, medtem ko naj bi stanje insolventnosti bilo podano 6.9.2011, tj. le nekaj dni poprej, po mnenju izvedenke M. in strokovnjaka H. pa še tedaj ne, temveč v aprilu 2012. Povsem logična in tudi utemeljena je zato pripomba sodišča v drugem odstavku na 98. strani sodbe, "da, če se trije ugledni eksperti niso mogli poenotiti glede vprašanja insolventnosti v letu 2011, se je upravičeno vprašati, kako bi s tem lahko suvereno opravil obtoženec, ko to od njega zahteva tožilstvo". Ob tem pa je nujno upoštevati še, da so navedeni trije strokovnjaki stanje insolventnosti ugotavljali za nazaj in to na podlagi celotne dokumentacije, medtem ko bi moral obtoženec insolventnost prepoznati že na dan podpisa prve pogodbe zgolj na podlagi dotedanjih finančnih poročil, ki pa insolventnosti družbe niso izkazovala. Jasno je torej, da obtožbeni očitek, na podlagi katerega tožilstvo zatrjuje, da je obtoženec vedel za insolventnost družbe, v izvedenem dokaznem postopku nima podlage.

13. Državna tožilka v nadaljevanju pritožbe obtoženčev naklep dokazuje tudi z dejanjem z dne 27.6.2011, ki je bilo predmet kasneje umaknjene obtožbe in se nanaša na prodajo nepremičnine tedanjemu predsedniku upravnega odbora družbe D. Č. in njegovi ženi. Njegovo dejanje po mnenju pritožnice namreč kaže na namen preferiranja določenih upnikov, pri čimer ne gre prezreti, da je direktor družbe G. d.o.o, ki je predmet pritožbenega odločanja, izvenzakonski partner hčerke D. Č.. Opozarja tudi, da drugi upniki niso imeli enake možnosti kompenzacije svojih terjatev z nakupom nepremičnin.

14. Tudi ti očitki niso utemeljeni oz. so pravno nerelevantni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, kot je bilo že večkrat izpostavljeno, da družba v letu 2011 ni bila insolventna in tega bistvenega zaključka državna tožilka v pritožbi ni izpodbijala v celoti temveč le z neuspešnim sklicevanjem na mnenje izvedenca dr. D.. Ker insolventnosti družbe kot objektivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja tudi v pritožbi ni uspela dokazati, so nadaljnje trditve o obtoženčevem motivu storitve kaznivega dejanja povsem brezpredmetne in zato na njih tudi ni treba podrobneje odgovarjati. Enako velja tudi za nadaljnje navedbe glede sklenjenih kompenzacijskih pogodb, ki naj ne bi bile običajne in ki naj bi po mnenju pritožnice še dodatno potrjevale dajanje prednosti določenim upnikom.

15. Ker glede na vse obrazloženo pritožba državne tožilke ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in v izpodbijanem delu pod točko B potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 33579/2018
• VSM Sklep III Cp 689/2023
• VSL sodba Kp 1306/93