VSK Sodba II Kp 51100/2019

Jedro

V obravnavani zadevi je oškodovanec po prejemu sklepa o zavrženju kazenske ovadbe jasno izrazil svojo odločitev, naj se pregon zoper obdolženca začne, pri tem je državno tožilko opozoril na pomoto, katero je državna tožilka tudi pripoznala, zato je nadaljevala s pregonom zoper obdolženca. V sodni praksi je sprejeto stališče (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38395/2016 z dne 30.7.2020), da zavrženje ovadbe načeloma nima učinka res iudicata, saj lahko tožilec, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začne kazenski pregon. Zavrženje ovadbe je le izjemoma, ko zakon tako določa, da je procesna ovira za ponovni pregon. Za takšno izjemo gre, ko državni tožilec zavrže ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum iz sklenjene poravnave (161.a člen ZKP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene očitane kršitve ni zagrešilo.

Bistveno torej je, da opis kaznivega dejanja za razliko od opisa prekrška obsega še druga dejstva, to je opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43745/2012 z dne 1.2.2018).

Pritožnik nima prav, da podplutba ne predstavlja poškodbe, saj drugače izhaja iz mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-10), kjer je podplutba spodnjega uda opredeljena pod T13.02 kot poškodba.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, ki jo je tudi v zakonskem roku dopolnil. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo, podrejeno, da obdolženca oprosti obtožbe, še podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni bila podana obtožba upravičenega tožilca. Navaja, da se obravnavano kaznivo dejanje preganja na predlog oškodovanca, kar je procesna predpostavka, da lahko državni tožilec sploh začne kazenski pregon. Po oceni pritožnika oškodovančeve pisne izjave z dne 9.10.2018 (prijava fizičnega napada) po vsebini ni mogoče šteti kot predlog za pregon. Tudi sicer je v obravnavani zadevi pristojna državna tožilka s sklepom z dne 15.2.2019 zavrgla ovadbo PP P. z dne 10.2.2019, kar pomeni, da je s tem že sprejela odločitev v smislu prvega odstavka 60. člena ZKP, zaradi česar je nastala situacija iz drugega oziroma četrtega odstavka istega zakonskega predpisa, da se je kazenski postopek začel brez prevzema pregona s strani oškodovanca. Pritožnik zaključuje, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za začetek kazenskega pregona.

5. Glede na gornje pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP, od okrožnega državnega tožilstva pridobilo njihov spis v predmetni zadevi. O tem je bil seznanjen obdolženec in njegov zagovornik, obdolženčev zagovornik je po vpogledu v spis predloži izjavo s katero je dodatno utemeljil svoje stališče, da je oškodovanec s tem, ko ni prevzel pregona, od pregona odstopil.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima oškodovančevo pismo "prijava fizičnega napada" z dne 9.10.2018, ki je bilo naslovljeno na Policijsko postajo L., naravo kazenske ovadbe, zato se na podlagi drugega odstavka 53. člena ZKP šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Kot pravilno navaja pritožnik, je okrožno državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo Policijske postaje P. z dne 10.1.2019 zoper osumljenega B.J. iz razloga, da so podane okoliščine, ki izključujejo pregon. Iz obrazložitve sklepa o zavrženju kazenske ovadbe izhaja, da je oškodovanec 25.11.2018 na Policijski postaji P. naznanil obravnavano kaznivo dejanje, zato je državna tožilka, glede na to, da je bilo dejanje izvršeno 16.7.2018, zaključila, da je bil predlog za pregon podan po poteku trimesečnega roka od dneva, ko je oškodovanec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Iz podatkov tožilskega spisa v obravnavani zadevi nadalje izhaja, da je oškodovanec, takoj po prejemu prej navedenega sklepa, predložil Okrožnemu državnemu tožilstvu pismo – "prijava fizičnega napada" z dne 9.10.2018 (ki je bila tudi sicer sestavni del kazenske ovadbe Policijske postaje P. z dne 30.1.2019) ter predlagal popravek sklepa in nadaljevanje postopka glede kaznivega dejanja. Temu je sledila odločitev državne tožilke, da ponovno prevzema pregon, ker je prišlo do očitne napake, saj je bil pregon podan pravočasno. O tem je državna tožilka obvestila tako obdolženca kot tudi oškodovanca in je bil začet postopek poravnavanja, ki pa ni bilo zaključen s poravnavo, zato je višja državna tožilka vložila obtožni predlog z dne 25.9.2019. V obravnavani zadevi je oškodovanec po prejemu sklepa o zavrženju kazenske ovadbe jasno izrazil svojo odločitev, naj se pregon zoper obdolženca začne, pri tem je državno tožilko opozoril na pomoto, katero je državna tožilka tudi pripoznala, zato je nadaljevala s pregonom zoper obdolženca. V sodni praksi je sprejeto stališče (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38395/2016 z dne 30.7.2020), da zavrženje ovadbe načeloma nima učinka res iudicata, saj lahko tožilec, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začne kazenski pregon. Zavrženje ovadbe je le izjemoma, ko zakon tako določa, da je procesna ovira za ponovni pregon. Za takšno izjemo gre, ko državni tožilec zavrže ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum iz sklenjene poravnave (161.a člen ZKP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene očitane kršitve ni zagrešilo.

7. Pritožnik uveljavlja načelo ne bis in idem s trditvijo, da je bil obdolženec že kaznovan za isto kaznivo ravnanje, kot se mu očita v konkretni kazenski zadevi s tem, ko mu je bila s strani PP P. 15.4.2019 izdana odločba o prekršku zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM) z opisom, ki se glasi: "Ker je dne 16.7.2018 okrog 12.00 ure na naslovu L. 1 v P. z roko v predel obraza udaril A.J., nato pa ga še bočno brcnil v desno nogo", za kar mu je izreklo globo. Po oceni pritožnika je bila globa izrečena za protipravno ravnanje v istem časovnem, krajevnem in dejanskem okviru. Pritožnik izpostavlja sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter 31. člen Ustave Republike Slovenije ter ocenjuje, da bi morala sodišča prve stopnje izdati zavrnilno sodbo.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker ni podana objektivna identiteta med prekrškom, opisanim v odločbi o prekršku PP P. z dne 15.4.2019 in kaznivim dejanjem kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in prekrškovni organ in so bila podlaga za njuno odločitev, niso ista ali bistveno enaka. V konkretnem primeru se dispoziciji obravnavanih zakonskih norm, to je drugi odstavek 6. člena ZJRM-1 in prvi odstavek 122. člena KZ-1, ne prekrivata, saj je pri prekršku inkriminiran sam udarec in telesna poškodba ni njen zakonski znak, pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe pa je posledica – lahka telesna poškodba bistveni znak tega kaznivega dejanja, čemur sledi tudi različen konkretni opis obeh dejanj. Iz opisa prekrška, ki ga izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razvidno, da bi oškodovanec pri dejanju utrpel lahko telesno poškodbo. Opis obravnavanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe temelji na očitku povzročitve lahke telesne poškodbe, ki je tudi opisana. Iz opisa poškodbe je razvidna tudi intenziteta udarcev, ki je bila taka, da je povzročila lahko telesno poškodbo, medtem ko opis prekrška nima poškodbenih posledic. Bistveno torej je, da opis kaznivega dejanja za razliko od opisa prekrška obsega še druga dejstva, to je opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43745/2012 z dne 1.2.2018).

9. Pritožnik trdi, da dejanje, ki se očita obdolžencu, po opisu ni kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, saj zatrjevana bolečina desnega stegna in podplutba v velikosti 4 x 8 cm ne zadostita kriterijem poškodbe in ne pomenita konkretizacije zakonskega znaka lahke telesne poškodbe. Bolečina je po trditvah pritožnika le simptom nekega bolezenskega stanja ali poškodbe, ravno tako podplutba ne zadosti konkretizaciji zakonskega znaka, saj gre po splošno sprejetih standardih za klinični in zunanji znak poškodbe in ne poškodbo samo. Po oceni pritožnika tak zaključek pritrjuje tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Trdi, da je konkretizacija očitanega kaznivega dejanja tako pomanjkljiva, da ni sposobna za izrek krivdoreka, saj izrek sodbe zgolj ponavlja zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ne konkretizira pa dejanske poškodbe, zaradi katere naj bi bila podana začasna oslabljenost kot zakonski znak kaznivega dejanja, niti ne konkretizira te zatrjevane začasne oslabljenosti. Po oceni pritožnika tudi ni podana vzročna zveza med podplutbo oziroma zatrjevano bolečino in začasno oslabljenostjo. Trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj niti obrazložitev sodbe ne konkretizira začasne oslabljenosti in prizadetosti zunanjosti v skladu s sodno prakso.

10. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča so v opisanem ravnanju kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, podani vsi zakonski znaki lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Ti so zadostno konkretizirani tako v izreku kot tudi v obrazložitvi. Pritožnik nima prav, da podplutba ne predstavlja poškodbe, saj drugače izhaja iz mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-10), kjer je podplutba spodnjega uda opredeljena pod T13.02 kot poškodba. V obravnavani zadevi gre za podplutbo v velikosti približno 4 x 8 cm, glede katere se v opisu kaznivega dejanja zatrjuje, da je bila zaradi nje začasno oslabljena desna noga oškodovanca, saj ga je desno stegno zaradi utrpele poškodbe bolelo še najmanj štiri dni. Glede na navedeno ni dvoma, da je podana vzročna zveza med poškodbo – podplutbo, zatrjevano bolečino in začasno oslabljenostjo.

11. Pri preizkusu pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Skrbno in natančno je analiziralo zagovor obdolženca kot tudi izpovedbo oškodovanca ter izpovedbe zaslišanih prič ter druge izvedene dokaze, vključno z izvedenskim mnenjem medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP, opravilo je presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je v izpodbijani sodbi tudi utemeljilo z razumnimi in življenjskimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje in jih pritožbena izvajanja ne morajo omajati.

12. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe, so okoliščine primera in izpovedbe prič ter zagovor obdolženca, iz katerih izhajata dva različna poteka dogajanja, zahtevale poglobljeno in natančno dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje tudi do potankosti in zanesljivo opravilo. Ravnalo je pravilno, ko je verjelo priči P.R., to je prepričljivo obrazložilo v 11. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v 12. točki zanesljivo ovrglo obrambne navedbe, ki naj bi vzbujale dvom v izpovedbo priče P.R.. V 13. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo oceno izpovedb oškodovanca in P.R., da je do obravnavanega konflikta prišlo ob njunem prihodu in ne kasneje, kot je to povedal obdolženec. Ravno tako je v 14. točki izpodbijane sodbe prepričljivo ocenilo različno izpovedbo oškodovanca in P.R., ali je oškodovanec po dogodku šel v hišo ali ne ter tudi, da ne gre za vprašanje, ki bi bilo bistveno za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja. V 15. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo zanesljivo oceno, da ugotovitve ne temeljijo zgolj na izpovedbi ene priče, ampak tudi na drugih dokazih, katerih oceno je natančno obrazložilo v naslednjih točkah izpodbijane sodbe. Izpovedbo oškodovanca in P.R. potrjuje vsebina zdravniškega potrdila z dne 9.11.2018. Ravno tako ni dvoma v vsebino zaznavanj poškodb pri oškodovancu s strani zdravnice ter je jasno, da je oškodovanec ob pregledu 20.7.2018 imel modrico na stegnu, kakor je to zabeležila njegova zdravnica. Nič ne kaže, da je bilo zdravniško potrdilo pisano za nazaj. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je pomembna tudi okoliščina, da je bila modrica v regresiji, kar pomeni, da je do poškodbe prišlo nekaj dni pred obiskom zdravnice, torej res ravno 16.7.2018. Oškodovanec si torej poškodbe ni izmislil in je že tedaj navedel, da mu jo je povzročil brat, to je obdolženec. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na eni strani sledilo vsebini zdravniškega potrdila, hkrati pa tudi izpovedbi oškodovanca o načinu nastanka poškodbe, ki jo je zaznala zdravnica. Pravilno je ocenilo izpovedbi A.O. in A.P. (17. točka izpodbijane sodbe). V 18. točki izpodbijane sodbe so nadalje podani prepričljivi razlogi za presojo obdolženčevega zagovora, ali je življenjsko logično oziroma izkustveno pričakovano, da bi bi dinamika gibanja potekala tako kot se je obdolženec zagovarjal. Razlogom v tej točki izpodbijane sodbe in v sledeči, 19. točki, ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo pisne izjave obdolženčeve zobozdravnice z dne 4.3.2019 in je glede tega podalo prepričljivo oceno in zaključke v 20. točki izpodbijane sodbe. Da je obdolženec oškodovanca A.J. odrinil, ga najmanj enkrat z roko udaril v glavo ter ga brcnil v stegno desne noge, tudi za pritožbeno sodišče ni dvoma. Ravno tako ni dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je brca obdolženca v desno nogo oškodovanca povzročila podplutbo veliko približno 4 krat 8 cm, zaradi česar je bil začasno oslabljen del oškodovančevega telesa, to je njegova desna noga, saj ga je ta bolela še najmanj štiri dni. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. V.S.. Ker je sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine do potankosti zanesljivo in popolno ugotovilo, bi bilo povsem odveč pridobiti dodatne informacije o podani kazenski ovadbi takoj po dogodku in zaslišati policista J.B., kot zmotno meni pritožnik. Navedbe pritožnika, da je bilo zdravniško potrdilo z dne 9.11.2018 izdano za nazaj ter da ni mogoče preveriti ali je bil oškodovanec 20.7.2018 resnično pri zdravniku, so torej neutemeljene. Neutemeljen je tudi njegov očitek, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze pravilno ocenilo in o tem podalo tako prepričljive razloge in trdne zaključke, da jih pritožnik ni mogel omajati. Pritožnik se ne strinja z oceno izpovedbe priče R., vendar, kot že zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izpovedbo te priče pravilno ocenilo ter jo preverjalo z vseh možnih zornih kotov. Enako velja za zagovor obdolženca in izpovedbo oškodovanca ter druge izvedene dokaze. Okoliščina, da prijava dejanja z dne 9.10.2018 ne konkretizira poškodbe ne pomeni, da oškodovanec teh poškodb ni utrpel.

13. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 23. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

14. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo v višini 120,00 EUR (tarifna št. 7122 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 4774/2017
• VSM Sodba IV Kp 17228/2021
• VSL Sklep II Kp 49326/2021