VSK Sodba III Kp 47602/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da morajo biti materialni razlogi za omilitev kazni tako tehtni, da so vsebinsko enakovredni tistim iz prve alineje 50. člena KZ-1 in jih je trebe razlagati restriktivno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 3 in 4) je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot posebno olajševalno okoliščino, ki utemeljuje izrek omiljene kazni upoštevalo obtoženčevo priznanje, obžalovanje in obljubo, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je enakovredno formalnim razlogom iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 v povezavi s prvo alinejo 50. člena KZ-1. Ostale okoliščine (nekaznovanost in mladost) pa je upoštevalo le kot "navadne" olajševalne okoliščine iz 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali bo odmerjena kazen pod zakonskim minimumom višja ali nižja (na podlagi 2. točke 51. člena KZ-1 bi lahko sodišče kazen omililo do največ enega leta). V nasprotju z višjo državno tožilko pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni dovolj veliko težo dalo obteževalnima okoliščinama, da je obtoženec na ozemlje R Slovenije spravil kar 25 tujcev in da je dejanje storil z najvišjo obliko krivde – to je direktnim naklepom.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da:

- obtoženec ni dolžan plačati stroškov prevajanja;

- se obtožencu sodna taksa za izrečeno glavno kazen (tarifa št. 7114 ZST-1) zniža na 300,00 EUR; sodna taksa za plačilo stranske denarne kazni izreče po tar. št. 7119 ZST-1 in zniža na 40,00 EUR; sodna taksa za plačilo stranske kazni izgona tujca iz države izreče po tar. št. 7119 ZST-1 in zniža na 40,00 EUR in ne izreče sodna taksa za ugovor v višini 30,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zagovornika in pritožba višje državne tožilke kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in mu na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in enajst mesecev zapora in denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov (dnevni znesek 3,00 EUR) v skupni višini 1.800,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe in ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska oz. 6,00 EUR določil en dan zapora, pri čimer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 9.9.2020 od 8.51 ure dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za čas štirih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornika po uradni dolžnosti in stroške prevajanja, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso po tarifni št. 7114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 500,00 EUR, po tarifni št. 7114 ZST-1 v višini 350,00 EUR, po tarifni št. 71111 ZST-1 v višini 120,00 EUR, po tarifni št. 74014 ZST-1 v višini 50,00 EUR in sodno takso za ugovor, ter pritožbi zoper sklep z dne 6.10.2020 in z dne 10.9.2020 po tar. št. 74013 ZST-1 v višini 90,00 EUR (3 krat 30,00 EUR).

2. Zoper sodbo se pritožujeta višja državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Višja državna tožilka se pritožuje iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona, podrejeno pa po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP- zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen v trajanju treh let in šest mesecev zapora. Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo zaporno kazen, katere višina ne presega enega leta zapora in naj ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke prereka njene pritožbene navedbe in predlaga, da višje sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba zagovornika je deloma utemeljena, pritožba višje državne tožilka ni utemeljena.

5. Z zagovornikom in višjo državno tožilko se ni moč strinjati, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo niti previsoko in niti prenizko zaporno kazen. Na podlagi 50. člena KZ-1 sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni: 1) če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati (formalni razlogi) in 2) če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (materialni razlogi). Po drugem odstavku 51. člena KZ-1 lahko sodišče storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, omili kazen v mejah, ki so določene v drugem odstavku 51. člena KZ-1 (formalni razlog omilitve). Iz zapisnika o predobravnavnem naroku dne 23.11.2020 (l. št. 282-285) je razvidno, da je državna tožilka, še preden se je obtoženec izjavil o krivdi v smislu drugega odstavka 269. člena ZKP¹ izjavila, da v primeru, da bo obtoženec na predobravnavnem naroku krivdo priznal, predlaga da mu sodišče izreče 3 leta in 6 mesecev zapora. Obtoženec je nato izjavil, da krivdo za očitano kaznivo dejanje priznava, predsednica senata je njegovo priznanje sprejela, obtožencu pa je nato ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 izrekla zaporno kazen dve leti in 11 mesecev zapora. Predsednica senata je obtožencu torej izrekla nižjo zaporno kazen kot jo je predlagala državna tožilka in jo tudi omilila tako, da jo je izrekla pod zakonskim minimumom (le-ta je za očitano kaznivo dejanje najmanj tri leta), pri čemer se je napačno sklicevala na 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 (formalni razlog omilitve), morala pa bi se sklicevati na določilo 2. točke prvega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo 50. člena ZKP (materialni razlog omilitve), saj omilitve ni predlagala državna tožilka, temveč jo je izrekla predsednica senata ob upoštevanju posebnih olajševalnih okoliščin iz druge alineje 50. člena KZ-1. Glede na to, da predsednica senata obtožencu ni izrekla nižje kazni kot jo ob uporabi omilitvenih določil določa 2. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1 (kazen se lahko omili do najmanj enega leta zapora), napačna uporaba zakonskega določila na zakonitost izrečene zaporne kazni ni imela nobenega vpliva. Kot posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene zaporne kazni (materialni razlog omilitve), je sodišče prve stopnje upoštevalo obtoženčevo priznanje krivde, s katerim je prispeval h krajšemu kazenskemu postopku ter njegovo izrazito obžalovanje in obljubo, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Kot olajševalne okoliščine pa je pri obtožencu upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost in dejstvo, da gre za relativno mlado osebo (v času storitve očitanega kaznivega dejanja je bil star 20 let). Poleg tega je sodišče prve stopnje pri obtožencu ugotovilo tudi obstoj obteževalnih okoliščin, in sicer dejstvo, da je prevažal 25 tujcev, da si je obetal dostojen zaslužek (7.500,00 EUR) in da je dejanje storil z direktnim naklepom.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da morajo biti materialni razlogi za omilitev kazni tako tehtni, da so vsebinsko enakovredni tistim iz prve alineje 50. člena KZ-1 in jih je trebe razlagati restriktivno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 3 in 4) je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot posebno olajševalno okoliščino, ki utemeljuje izrek omiljene kazni upoštevalo obtoženčevo priznanje, obžalovanje in obljubo, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je enakovredno formalnim razlogom iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 v povezavi s prvo alinejo 50. člena KZ-1. Ostale okoliščine (nekaznovanost in mladost) pa je upoštevalo le kot "navadne" olajševalne okoliščine iz 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali bo odmerjena kazen pod zakonskim minimumom višja ali nižja (na podlagi 2. točke 51. člena KZ-1 bi lahko sodišče kazen omililo do največ enega leta). V nasprotju z višjo državno tožilko pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni dovolj veliko težo dalo obteževalnima okoliščinama, da je obtoženec na ozemlje R Slovenije spravil kar 25 tujcev in da je dejanje storil z najvišjo obliko krivde – to je direktnim naklepom. Pritožbeno sodišče se ne strinja z državno tožilko, da trikratno obravnavanje obtoženca kot migranta s strani policistov v Republiki Sloveniji in zloraba pravice do azila, kaže na to, da se je ukvarjal z organizacijo ilegalnih migrantov. Glede na uveljavljeno sodno prakso bi bil takšen zaključek mogoč le v primeru, da bi bil obtoženec za takšna dejanja že pravnomočno obsojen. Je pa sodišče prve stopnje te okoliščine pravilno upoštevalo pri odmeri dolžine izrečene stranske kazni izgona tujca iz države. Tudi dejstvo, da je obtoženec očitano mu kaznivo dejanje storil v sostorilstvu in v času pandemije virusa Covid-19, na višino izrečene zaporne kazni ne more imeti vpliva, saj je sodišče prve stopnje višino zaporne kazni izreklo na zgornji meji, ki jo je možno izreči z upoštevanjem omilitvenih določil (2 dve leti in 11 mesecev), lahko pa bi jo omililo do enega leta zapora.

7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino obtožencu omiljene kazni. Ne glede na to, da je zadnja novela kazenskega zakonika bistveno postrožila kazni za obravnavana kazniva dejanja, je sodišče tako spremembo dolžno upoštevati. Temu primerno sledi tudi sodna praksa, ki v primerljivih zadevah praviloma izreka višje zaporne kazni kot pred spremembo zakona, odvisno seveda od okoliščin vsakega primera posebej.

8. V nasprotju z zagovornikom pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter stroške zagovornika po uradni dolžnosti. Na podlagi njegove izjave je namreč ugotovilo, da se preživlja z deli na "črno," je samski in brez družine, zaradi česar je pravilno zaključilo, da s plačilom stroškov ne bo ogroženo njegovo preživljanje. Zagovornik v pritožbi tudi ni navedel nobene okoliščine, ki bi takšen zaključek sodišča prve stopnje lahko izpodbila. Je pa sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov kazenskega postopka kršilo določilo petega odstavka 92. člena ZKP, saj obtožencu ne bi smelo naložiti v plačilo stroškov za prevajanje. Le ti se namreč na podlagi tega zakonskega določila ne zaračunajo obdolžencu, ki ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče kazenski postopek (peti odstavek 92. člena ZKP). Prav tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča previsoko odmerilo sodno takso za glavno kazen v višini 500,00 EUR (po tar. št. 7114 ZST-1 lahko sodišče za izrek kazni zapora do treh let odmeri sodno takso v razponu od 280,00 do 680,00 EUR); napačno odmerilo sodno takso za stransko denarno kazen v višini 350,00 EUR (po tar. št. 7119 lahko sodišče za stransko kazen odmeri sodno takso v razponu od 35,00 do 85,00 EUR), napačno odmerilo sodno takso za izrek stranske kazni izgona tujca iz države (po tar. št. 7119 lahko sodišče za stransko kazen odmeri sodno takso v razponu od 35,00 do 85,00 EUR) in nezakonito odmerilo sodno takso za odločanje o ugovoru zoper obtožbo, saj za to ni imelo prav nobene zakonske podlage. Zato je pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka, na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da obtožencu plačila stroškov prevajanja ni naložilo. Upoštevajoč njegove zgoraj omenjene premoženjske razmere in dejstvo, da je sodišče zadevo zaključilo že na predobravnavnem naroku pa mu je upoštevajoč taksno tarifo ZST-1, sodno takso za glavno kazen znižalo na 300,00 EUR, sodni taksi za stranski kazni (denarno kazen in izgon tujca iz države) znižalo vsako na 40,00 EUR, sodne takse za ugovor v višini 30,00 EUR pa mu ni izreklo. V ostalem pa je pritožbi obtoženčevega zagovornika in višje državne tožilke, na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

9. Ker je deloma odločilo v obtoženčevo korist, sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Po drugem odstavku 269. člena ZKP lahko državni tožilec v obtožnici predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obtožencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo; lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 36681/2020
• VSC Sodba II Kp 13779/2021
• VSK Sodba III Kp 43271/2020