VSK Sklep I Kp 40003/2020

Jedro

O trajanju pripora je sodišče prve stopnje navedlo le določene po njegovi oceni objektivne okoliščine, ki so preprečevale hitrejše obravnavanje zadeve, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da objektivne ovire za posebno hitro postopanje ne morejo iti v škodo obtožencev, saj je pravica do sojenja v razumnem roku vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Iz te določbe izhaja, da je treba po poteku določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi ter se izpodbijani sklep tudi glede obtoženega M. D. razveljavi in zadeva pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I do III ugotovilo, da so priporni razlogi po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še vedno podani in je pripor zoper obtožene iz tega razloga podaljšalo. Pod točko IV je predlog zagovornika obtoženega V. I. F. zavrnilo.

2. Zoper sklep, ki se nanaša na ugotovitev, da so priporni razlogi še vedno podani, sta vložila pritožbi zagovornica obtoženega F. P. T. in zagovornik obtoženega V. I. F.. Zagovornica obtoženega F. P. T. navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve 200. člen ZKP, izpodbija tudi ugotovitev, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obtoženec kaznivo dejanje storil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti s predlagano varščino v višini 4.000,00 EUR. Zagovornik obtoženega V. I. F. navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov kršitve ustavne pravice do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 20. člena Ustave RS v smislu nesorazmernosti trajanja pripora ter iz razlogov bistvene kršitve določb ZKP (207. člen ZKP v zvezi z 201. členom ZKP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženega odpravi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da se okoliščine od odreditve in predhodnih podaljšanj pripora obtožencem niso v ničemer spremenile. Ocenilo je, da ni podana nobena nova okoliščina, ki bi kakorkoli relativizirala predhodno podan utemeljen sum, obtožnica pa je pravnomočna. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti, kar je obrazložilo v 4. točki izpodbijanega sklepa. Glede časa trajanja pripora oz. sorazmernosti le tega je v 5. točki izpodbijanega sklepa navedlo, da postopek teče kontinuirano, da so obtoženci na naroku za glavno obravnavo 8.3.2021 podali zagovore, da so naslednji naroki razpisani za 14.4.2021, 26.5.2021 in 9.6.2021; da bo sodišče opravilo zaslišanje prič, da so izdani tudi že evropski preiskovalni nalogi za zaslišanje oškodovancev in priče iz R.. Iz prej navedenega po oceni sodišča prve stopnje izhaja, da v postopku ne prihaja do zastojev in je razpravljajoče sodišče aktivno. Ker pritožniki v pritožbi izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru še podana sorazmernost glede trajanja pripora, je potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje o tem podalo dodatne razloge v 10. točki v delu, ki se sicer nanaša na zavrnitev predloga za odpravo pripora. Pri tem je izpostavilo, da ne gre spregledati, da je zaradi razglašene epidemije in izrednih razmer v naši državi tudi delo sodišča oteženo v smislu zagotavljanja primernih razpravnih dvoran in usklajevanja z zaposlenimi v ZPKZ Koper zaradi privedb obtožencev na sodišče; da je bilo treba predobravnavni narok, razpisan za 4.1.2021 preložiti zaradi okužbe Covid-19 pri obtoženih, kar gre za objektivno okoliščino, ki ni ne na strani obtožencev, ne na strani sodišča. Nadalje navaja dejstvo, da je treba vsa sodna pisanja prevajati in zagotavljati tolmača za prisotnost na glavni obravnavi, kar tudi terja dodaten čas; da je bila predsednica razpravljajočega senata na predobravnavnem naroku 15.2.2021 zavrnila priznanje krivde obtoženega D., zaradi česar je morala podati predlog za svojo izločitev, o katerem je predsednica sodišča odločila 16.2.2021; da je bila zadeva dodeljena drugi predsednici senata, ki je morala najprej preučiti spisovno gradivo, nato pa je narok za glavno obravnavo določila že za 8.3.2021. Po oceni sodišča prve stopnje je utemeljen zaključek, da je delo sodišča ažurno. V izpodbijanem sklepu je bilo tudi odgovorjeno na navedbe o pričakovani višini kazni v primeru obsodbe.

5. Kot pravilno izpostavljata pritožnika in to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, sme pripor trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organu, ki jim dajejo pravno pomoč je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (drugi odstavek 200. člena ZKP). Pripor se mora v kateremkoli času med postopkom odpraviti, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP). Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v dosedanjem postopku ni pojavila nobena nova okoliščina, ki bi kakorkoli relativizirala predhodno podan utemeljen sum. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče opravilo dva naroka za glavno obravnavo in sicer 8.3.2021, na katerem so obtoženci podali svoje zagovore ter 14.4.2021, na katerem so bile zaslišane priče D. Š., D. O., E. F., pogledan je bil videoposnetek nadzornih kamer BS Petrol Povir-Jug z dne 2.8.2020. Nadalje je bil tudi sprejet sklep, da se poleg že določenih datumov glavne obravnave (31.3., 14.4., 26.5. in 9.6.2021), določijo še datumi narokov za 7.7.2021, 12.9.2021 in 13.10.2021. Na vprašanje predsednice senata so se obtoženci strinjali, da se sodi v njihovi nenavzočnosti, s tem so se strinjali tudi njihovi zagovorniki. Sodišče prve stopnje se v izpodbijane sklepu ni moglo opredeliti do dokazov, ki so bili izvedeni na naroku za glavno obravnavo 14.4.2021 (saj je bil izpodbijani sklep izdan 1.4.2021) in dejstva, da je sodišče določilo še nadaljnje datume narokov za glavno obravnavo, vendar to ne pomeni, da teh okoliščin ni treba oceniti. Zagovornik obtoženega V. I. F. v pritožbi izpostavlja do sedaj izvedene dokaze na glavni obravnavi, do katerih se je treba opredeliti, saj se, kot že zgoraj navedeno, pripor ne preizkuša le po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu (drugi odstavek 207. člena ZKP), ampak tudi prej, če so se spremenile okoliščine, ki se nanašajo na presojo pripornih razlogov.

6. Predvsem pa je v obravnavani zadevi pomembno, ali je še podana sorazmernost glede trajanja pripora. Izpodbijani sklep ima o tem obrazložitev, vendar je ta pomanjkljiva, saj sodišče ni presodilo vseh meril, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora in so: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtožence; 4) prispevek obtožencev k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. O trajanju pripora je sodišče prve stopnje navedlo le določene po njegovi oceni objektivne okoliščine, ki so preprečevale hitrejše obravnavanje zadeve, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da objektivne ovire za posebno hitro postopanje ne morejo iti v škodo obtožencev, saj je pravica do sojenja v razumnem roku vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Iz te določbe izhaja, da je treba po poteku določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času. Ko je sodišče prve stopnje odločalo, ali so še vedno podani razlogi za pripor, ni obrazložilo vseh zgoraj navedenih meril, na podlagi katerih bi bilo mogoče razumno zaključiti, da je sojenje v razumnem času še zagotovljeno. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevanih kršitev pritožnikov ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre za prepočasno obravnavanje zadeve, da obtoženci niso z ničemer prispevali k trajanju pripora, da ne gre za zapleteno zadevo ter da obtoženca že trpita posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.

7. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbam ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tudi glede soobtoženega M. D. - 393. člen ZKP) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti presojo ali do sedaj izvedeni dokazi na glavni obravnavi vplivajo na utemeljen sum, da so obtoženci storili očitano kaznivo dejanje, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa v skladu z zgoraj navedenimi merili (upoštevajoč tudi, da je zadnji narok za glavno obravnavo določen za 13.10.2021, da je treba zaslišati ključne priče, ki se nahajajo v tujini in še niso bile zaslišane, saj državno tožilstvo ni naredilo ničesar v smeri, da bi se priče zaslišale še pred vložitvijo obtožnice) ter odgovoriti na konkretne navedbe pritožnikov, ki trdita, da gre v obravnavani zadevi za nerazumen čas trajanja pripora ter o zadevi ponovno odločiti.

8. Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Kr 27690/2021
• VSK Sklep I Kp 59242/2020
• VSK Sklep I Kp 53025/2020