VSK Sklep II Ip 122/2021

Jedro

Dolžnik ima dva zakonita zastopnika, ki družbo zastopata skupno (drugi odstavek 98. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). To pa pomeni, da eden izmed zakonitih zastopnikov nima upravičenja za samostojno zastopanje in v postopku sam za družbo tudi ne more veljavno opravljati procesnih dejanj. Ugovor zoper sklep o izvršbi bi tako v konkretnem primeru morala vložiti (podpisati) oba zakonita zastopnika, čemur pa ni bilo zadoščeno. Ker sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti v fazi odločanja o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti ni odpravilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi VL 101019/2020 z dne 2. 12. 2020 razveljavi (1. točka izreka), in da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor zgolj po enem izmed zakonitih zastopnikov, čeprav ima v sodnem registru vpisano skupno zastopanje še z drugim zakonitim zastopnikom. Skupno zastopanje velja na materialnopravnem področju in tudi za opravljanje procesnih dejanj. Če procesno dejanje opravi le eden od skupnih zastopnikov, se šteje, da takšnega dejanja ni opravil pravi zakoniti zastopnik oziroma upravičena oseba. Sodišče prve stopnje bi glede na takšno dejansko stanje moralo ugovor zoper sklep o izvršbi zavreči. Tudi sicer dolžnikov ugovor ni obrazložen. Njegove navedbe so preveč pavšalne in nekonkretizirane ter dokazno nepodprte.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Navedel je, da se drugi direktor družbe iz neznanih razlogov na sedež družbe ne javlja in ne prihaja, kar je upniku dobro poznano, saj je družbenik dolžnika. Upnik je tako vedel, da se dolžnik ne bo sposoben braniti, zato je z vložitvijo predloga za izvršbo zlorabil procesne pravice. Sodišče bi zato dolžniku moralo postaviti začasnega zastopnika po pravilih 82. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pravni teoriji in sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine obrazloženosti ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi ni mogoče enačiti z obrazloženostjo ugovora v postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova. V obeh primerih mora dolžnik sicer navesti dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ga utemeljuje (drugi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), vendar je v postopku, ki se vodi na podlagi verodostojne listine, presoja o obrazloženosti ugovora povezana tudi s temeljnimi načeli o trditvenem in dokaznem bremenu. Le to je v izhodišču na upniku, na dolžnika pa se preveli (še)le, ko in če upnik navede dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo. Glede na to, da upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine natančneje ne opredeli in izkaže dejanske podlage ter višine svojega zahtevka, je potrebno tudi dolžniku v postopku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora. Le ta je tako neobrazložen zgolj takrat, ko dolžnik ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ko za trditve, ki jih navaja, ne predlaga nobenih dokazov. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve oz. zatrjuje negativno dejstvo, mu dokazov o tem ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev¹.

6. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi več računov, pri čemer, razen po številki računov, samega temelja zahtevka v predlogu za izvršbo ni opredelil (prvi odstavek 41. člena ZIZ). Dolžnik je izdanemu sklepu o izvršbi ugovarjal v celoti z utemeljitvijo, da nima vpogleda v verodostojne listine, ki predstavljajo upnikov zahtevek, upnik pa ni razkril dejanske in pravne podlage svojega zahtevka, da bi se dolžnik lahko o terjatvi ustrezno izjasnil. Dolžnik s tem poslovnega razmerja z upnikom sicer ni zanikal, vendar iz njegovih navedb smiselno izhaja, da s samim zahtevkom upnika (in verodostojnimi listinami) ni seznanjen in se zato o njem ne more opredeliti niti mu konkretizirano nasprotovati. To pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko tudi upnik v predlogu za izvršbo ne substancira svojega zahtevka, zadosti zakonski zahtevi po obrazložitvi ugovora.² Tudi sicer je dolžnik v zvezi s svojimi navedbami predlagal svoje lastno zaslišanje, zato ne drži, da je vložen ugovor dokazno nepodprt.

7. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da ima v konkretnem primeru dolžnik dva zakonita zastopnika, ki družbo zastopata skupno (drugi odstavek 98. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). To pa pomeni, da eden izmed zakonitih zastopnikov nima upravičenja za samostojno zastopanje in v postopku sam za družbo tudi ne more veljavno opravljati procesnih dejanj. Ugovor zoper sklep o izvršbi bi tako v konkretnem primeru morala vložiti (podpisati) oba zakonita zastopnika, čemur pa ni bilo zadoščeno.

8. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in, ali je pravdno sposoben, oziroma ga zastopa zakoniti zastopnik (prvi odstavek 80. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V kolikor ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika, je dolžno ukreniti potrebno, da se ta pomanjkljivost odpravi (prvi odstavek 82. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti v fazi odločanja o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti ni odpravilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

9. Glede na navedeno je pritožba upnika utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče naj v postopku ponovnega odločanja o predlogu za izvršbo izvede vse potrebno za odpravo pomanjkljivosti na strani dolžnika, pri čemer naj v zvezi s tem upošteva tudi navedbe dolžnika, ki je ta podal v odgovoru na upnikovo pritožbo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za nov sklep.

-------------------------------
¹ Prim. US RS, odločba Up-854/05-14, VS RS, sklep II Ips 751/2006 in 24/2013.
² Takšne navedbe dolžnika predstavljajo izjavo o nevednosti, ki v danih okoliščinah zadošča za obrazloženost ugovora (Prim. VSRS II Ips 24/2013).

Datum zadnje spremembe:

14.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 351/2014
• Sklep III Ips 32/2012
• VSK Sklep CDn 227/2016