VSK Sklep II Ip 130/2021

Jedro

Iz vsebine dolžnikovih navedb je sicer res mogoče razbrati, da del terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje, zanj očitno ni sporen. Vendar je potrebno upoštevati, da se v obravnavanem primeru vodi postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem izvršilno sodišče (niti prve niti druge stopnje) ni pristojno presojati vsebinske utemeljenosti dolžnikovih ugovornih navedb in predloženih dokazov oziroma upnikovega zahtevka, zato opravi zgolj formalni preizkus obrazloženosti dolžnikovega ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Izvršilno sodišče tako v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku ne more (delno) 'priznati' njegove terjatve, temveč je to v celoti prepuščeno pristojnemu sodišču v kontradiktornem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi VL 110654/2020 z dne 28. 12. 2020 razveljavi (1. točka izreka), in da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj iz dolžnikovega ugovora izhaja, da terjatev upnika do višine 1.687,87 EUR priznava, kar je dolžnik podkrepil tudi s priloženo konto kartico. Zato sodišče prve stopnje za ta nesporni del ne bi smelo razveljaviti sklepa o izvršbi. Upnik je tudi podal odgovor na ugovor in izkazal višino terjatve v znesku 2.087,61 EUR, zato bi sodišče moralo dolžnikov ugovor zavrniti. Napačna je tudi odločitev sodišča v 2. točki izpodbijanega sklepa. V predmetni zadevi gre za spor o avtorski pravici, za odločanje o tem pa je izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pravni teoriji in sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine obrazloženosti ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi ni mogoče enačiti z obrazloženostjo ugovora v postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova. V obeh primerih mora dolžnik sicer navesti dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ga utemeljuje (drugi odstavek 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), vendar je v postopku, ki se vodi na podlagi verodostojne listine, presoja o obrazloženosti ugovora povezana tudi s temeljnimi načeli o trditvenem in dokaznem bremenu. Le to je v izhodišču na upniku, na dolžnika pa se preveli (še)le, ko in če upnik navede dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo. Glede na to, da upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine natančneje ne opredeli in izkaže dejanske podlage ter višine svojega zahtevka, je potrebno tudi dolžniku v postopku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora. Le ta je tako neobrazložen zgolj takrat, ko dolžnik ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ko za trditve, ki jih navaja, ne predlaga nobenih dokazov. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve oz. zatrjuje negativno dejstvo, mu dokazov o tem ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev¹.

5. V obravnavani zadevi je dolžnik z ugovorom sklep o izvršbi izpodbijal v celoti, in sicer z utemeljitvijo, da terjatev upnika v višini 2.087,61 EUR ne obstaja. Navedel je, da je iz salda konta dobaviteljev razvidno, da dolžnik dolguje znesek 1.687,87 EUR ter priložil navedeni izpis konto kartice. Ker je dolžnik s tem v ugovoru navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje in bi v pravdi lahko dosegel (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka, v zvezi s tem pa je priložil tudi dokaz, je tak ugovor sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot obrazložen (prvi odstavek 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ) in ga posledično v celoti razveljavilo (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

6. Iz vsebine dolžnikovih navedb je sicer res mogoče razbrati, da del terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje, zanj očitno ni sporen. Vendar je potrebno upoštevati, da se v obravnavanem primeru vodi postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem izvršilno sodišče (niti prve niti druge stopnje) ni pristojno presojati vsebinske utemeljenosti dolžnikovih ugovornih navedb in predloženih dokazov oziroma upnikovega zahtevka², zato opravi zgolj formalni preizkus obrazloženosti dolžnikovega ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Izvršilno sodišče tako v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku ne more (delno) 'priznati' njegove terjatve, temveč je to v celoti prepuščeno pristojnemu sodišču v kontradiktornem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).³ V njem bo pravdno sodišče v nadaljevanju na podlagi trditev in dokazov obeh strank in tudi ugovornih navedb dolžnika presojalo, v katerem delu (po katerih računih glede na delno nesporen znesek) je upnikov zahtevek utemeljen in ga naložilo v plačilo dolžniku, skupaj s pripadajočimi zakonskimi obrestmi, ki jih upnik terja od zapadlosti vseh v predlogu za izvršbo navedenih računov.⁴

7. Drži pritožbena navedba, da je za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine v skladu z drugim odstavkom 103. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) na prvi stopnji izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Toda v obravnavani zadevi podatki spisa takšnega zaključka ne narekujejo. Pristojnost sodišča v vsaki posamezni zadevi se namreč presoja na podlagi navedb v tožbi (predlogu za izvršbo) in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvršilno sodišče ima tako pri odločanju o ugovoru in pristojnosti pravdnega sodišča, kateremu bo odstopilo zadevo v odločanje (drugi odstavek 62. člena ZIZ), na voljo le podatke, ki jih je podal upnik v predlogu za izvršbo in navedbe dolžnika v ugovoru. V konkretnem primeru pa upnik v predlogu za izvršbo razen s številko računov, katerih plačilo terja, ni opredelil temelja svojega zahtevka⁵, navedb o tem pa v ugovoru ni podal niti dolžnik. Na podlagi navedb strank oz. sodišču znanih dejstev tako ni bilo mogoče sklepati, da gre v obravnavani zadevi za spor iz naslova avtorske pravice, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za odločanje v pravdnem postopku stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Piranu (30. in 48. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker dolžnik v predmetni zadevi tudi ni podal odgovora na upnikovo pritožbo, pritožbeno sodišče v zvezi z naravo spornega razmerja razpolaga zgolj s pritožbeno navedbo upnika, kar pa ne zadošča, da bi na tej podlagi sprejelo drugačno odločitev o pristojnosti sodišča, kot jo je sodišče prve stopnje.

8. Sodišče mora med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP). Pravdno sodišče v Piranu, kateremu bo odstopljena zadeva v odločanje, bo tako svojo stvarno pristojnost po uradni dolžnosti presojalo že v okviru predhodnega preizkusa tožbe (dopolnitve tožbe), v kateri bo upnik lahko podal vse trditve in dokaze o temelju zahtevka in pravni naravi spornega razmerja z dolžnikom⁶.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------
¹ Prim. US RS, odločba Up-854/05-14, VS RS, sklep II Ips 751/2006 in 24/2013.
² Zato v tem postopku zakon ne predvideva upnikovega odgovora na ugovor, kot to velja za izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova (57. člen ZIZ).
³ Prim. tudi VSL I Ip 4311/2014.
⁴ V tej fazi postopka pa njihov obračun glede na dejstvo, da niso znani in ugotovljeni datumi plačil s strani dolžnika, tudi ne bi bil mogoč.
⁵ V predlogu za izvršbo bi upnik moral opredeliti temelj svojega zahtevka, med drugim tudi s podatki o naravi spora (pogodba, zakon, itd.), da se sporno razmerje med strankama čim bolj natančno določi.
⁶ Stvarni pristojnosti sodišča pa bo nenazadnje lahko ugovarjal tudi dolžnik v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 19. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 220/93
• VSL sklep Cpg 580/93
• VSL sodba in sklep I Cpg 619/99