VSK Sodba Cpg 24/2021

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na podlagi določbe 9. člena Koncesijske pogodbe voditi ločeno računovodstvo, če opravlja poleg koncesijske dejavnosti še druge posle. To pravilo, ki ga tožeča stranka ni spoštovala, je veljalo tudi v primeru izvajanja koncesijske dejavnosti na območju občine A in občine B.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da je odpoved Dogovora o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe z dne 19.5.2011 nična, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 491.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov za čas, kot je to razvidno iz točke III izreka izpodbijane sodbe. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da se zavrne plačilo odškodnine v znesku 736.844,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede stroškov pa je odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 60 % potrebnih stroškov, tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki 40 % potrebnih stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper odločitev v točki III in V izreka izpodbijane sodbe se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je s sklenitvijo dogovora s 1.1.2009 koncesijska pogodba spremenila. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljenega dobička upoštevati zgolj obdobje veljavnosti tega dogovora, to je obdobje od 1.11.2009 do 31.5.2011. Že iz navedb tožene stranke jasno izhaja, da se je način in obseg poslovanja med strankama, po sklenitvi dogovora, bistveno spremenil ter da je tožeča stranka po sklenitvi dogovora prejemala plačilo za opravljene storitve ob upoštevanju določb dogovora. Način naročanja in obračunavanja del je po dogovoru drugačen, kot je bil po koncesijski pogodbi. Vsa dela so se po dogovoru opravljala zgolj po predhodnem naročilu oziroma predhodnem planu, plačevala pa so se po dejansko opravljenih delih. Tožeča stranka nima po dogovoru pravice do nobenega pavšala. V tej zvezi pritožba opozarja na določbo iz točke IV dogovora. Po dogovoru je tožena stranka plačevala tožeči stranki le posamično naročena in izvedena dela. Iz ravnanj tožene stranke jasno izhaja, da tožena stranka v obdobju od 1.6.2011 dalje tožeči stranki ne bi naročala več nobenih del oziroma ji ne bi izdajala planov za nikakršna dela. Od tukaj je javno gospodarsko službo v celoti izvajal drug izvajalec. Sodišče prve stopnje se tudi neutemeljeno sklicuje na določilo koncesijske pogodbe, ki določa, da se med trajanjem pogodbe raven doseženega standarda javne službe ne sme zniževati. Navedeno določilo se namreč nikakor ne nanaša na količino del. Pritožba napada tudi stroškovno odločbo.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper odločitev v 3. alineji točke IV izreka izpodbijane sodbe (za znesek 361.331,00 EUR ter neprisojene zamudne obresti) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Prav teko se je tožeča stranka pritožila tudi zoper stroškovno odločitev. V pritožbi tožeča stranka opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati delitev stroškov za koncesijsko dejavnost med Občino A in Občino B. V tej zvezi pritožba opozarja na oceno teh stroškov, ki jih je pripravila Ekonomska fakulteta Ljubljana v svoji analizi. Nenavadno je namreč, da so stroški opravljanja koncesijske dejavnosti z Občina B enaki nič. Če je skupna površina cest v obeh občinah celota, je od tega 80,26 % procentov cest v občini A 19,74 % pa v občini B. Po mnenju ekonomske fakulteta je to najprimernejši ključ za razdelitev stroškov med obe občini. Pritožba opozarja tudi na napako pri oceni izvedenke glede stroškov dela. Tudi pri tem se pritožba sklicuje na ugotovitve omenjene ekonomske fakultete. Iz baze GVin izhaja, da se je število zaposlenih pri tožeči stranki konec leta 2010 in v začetku leta 2011 zmanjšalo za štiri zaposlene, kar je neposredno posledica prenehanja izvajanja koncesijske dejavnosti. Če bi se koncesijska dejavnost še naprej izvajala, bi ti štirje zaposleni v družbi še naprej ostali. Poleg tega so prihodki iz koncesijske pogodbe predstavljali 19,7 % celotnih odstotkov tožnice, kar glede na osnovo 22 zaposlenih v letu 2010 znaša 4,3 zaposlene. Ti dve okoliščini torej jasno kažeta, da je ustreznejša številka potrebnih delavcev, kot jo je pripravila Ekonomska fakulteta. Sodna izvedenka je povsem zmotno ocenila, da je bilo za izvajanje koncesije potrebnih osem delavcev. Glede pravdnih stroškov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je v konkretnem primeru nastanek znatnih stroškov povzročilo ugotavljanje temelja obveznosti. V tej zvezi so tožeči stranki v pritožbi in reviziji nastali stroški v višini 38.212,20 EUR. Tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice od 23.5.2011 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko opozoriti, da bi lahko zahtevala tek zamudnih obresti že od tega datuma naprej. V tej zvezi je bilo kršeno načelo pravice do izjave. Sodišče bi bilo dolžno stranko opozoriti, po katerih pravnih normah namerava sodišče soditi v sporu in ji tako omogočiti, da ji navede vsa pravno pomembna dejstva. To zahteva tudi načelo odprtega sojenja.

5. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

6. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti tiste, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti tiste, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega prava, v nadaljevanju OZ). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno uporabilo omenjeno materialno pravno zakonsko pravilo, in sicer v smeri, ko je ugotovilo, da predstavlja Dogovor o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe z dne 1.11.2009 (v nadaljevanju Dogovor) dodatek h Koncesijski pogodbi za izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja javnih prometnih površin in spremljajočih objektov ter napravo v občini A (v nadaljevanju Koncesijska pogodba), ki sta jo pravdni stranki sklenili 26.10.2005 za dobo desetih let. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je skupna volja pravdnih strank v Dogovoru dovolj jasno izražena, zato je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno presodilo tudi izpovedbe prič U in P. Priča P je namreč oseba, ki je bila v spornem obdobju zaposlena pri toženi stranki in je bila pripravljalec tega Dogovora, pri pripravi katerega je sodeloval tudi odvetnik. Glede na to, da je tožena stranka pravni subjekt javnega prava, je treba eventualna nejasna določila uporabljati v korist druge nasprotne stranke, torej ne v korist stranke, ki je pogodbo sestavila (83. člen OZ). Sicer pa je v Dogovoru jasno zapisano, da Koncesijska pogodba še vedno velja in se izvaja enako kot doslej, upoštevaje ob tem tudi nekatere tehnične in vsebinske dodatke. Že sam naslov Dogovora je več kot jasen, saj gre za pogodbo o nadaljnjem izvajanju Koncesijske pogodbe (1. člen). Koncedent in koncesionar se po Dogovoru strinjata, da pogodba v nekaterih delih ni več primerna za izvajanje, pri čemer z dnevom sklenitve dogovora začne veljati drugačno izvajanje Koncesijske pogodbe (2. člen). Po Dogovoru sta se stranki tudi zmenili, da ostanejo vse cene storitev enake, kot so določene s Koncesijsko pogodbo (7. člen), pri čemer je pomembna tudi določba v Dogovoru, da Dogovor stopi v veljavo in velja, dokler velja Koncesijska pogodba (10. člen). Koncesijska pogodba se je spremenila predvsem v tistem delu, ki se nanaša na časovni način planiranja in potrjevanja (obračunavanja) del. Do sprejetja Dogovora je tožeča stranka vzdrževalna dela izvajala glede na letni plan, po sprejetju Dogovora pa glede na tedenski plan, dela v zvezi z zimsko službo pa glede na plan, ki ga je tožena stranka sprejemala pred vsako zimsko sezono. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča določila Dogovora povsem jasno in nedvoumno opredeljujejo namen strank, da ohranijo Koncesijsko pogodbo v veljavi. To pa pomeni, da ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da je tožena stranka po Dogovoru plačevala le posamično naročena in izvedena dela, kar kaže na izostanek kršitve Koncesijske pogodbe v primeru sklenitve nove Koncesije z drugim izvajalcem.

9. Kar pa zadeva pritožbeno kritiko, da se je po sklenitvi Dogovora obseg poslovanja med pravdnima strankama zmanjšal, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna navedba docela posplošene narave, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo celo pravilno opozorila, da so bili prihodki tožeče stranke iz naslova koncesijske dejavnosti v letu 2010 (ki je edino polno leto, ko je tožeča stranka za toženo stranko opravljala koncesijsko dejavnost po Dogovoru) najvišji izmed vseh let izvajanja koncesijske dejavnosti po Koncesijski pogodbi. Iz tega razloga se izkaže kot neprepričljiva tudi posplošena in dokazno nepodprta pritožbena trditev, da bi moral izračun morebitnega izgubljenega dobička temeljiti izključno na obdobju od 1.11.2009 do 31.5.2011.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

11. Tudi v tem delu, ki ga izpodbija pritožba tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljena dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako v tem delu ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

12. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na podlagi določbe 9. člena Koncesijske pogodbe voditi ločeno računovodstvo, če opravlja poleg koncesijske dejavnosti še druge posle. To pravilo, ki ga tožeča stranka ni spoštovala, je veljalo tudi v primeru izvajanja koncesijske dejavnosti na območju občine A in občine B. Če bi tožeča stranka v spornem obdobju vodila ločeno računovodstvo, bi se lahko hitro razmejili variabilni stroški, ki so v zvezi z izvajanjem koncesijske dejavnosti nastali na območju ene in druge občine. Prav zaradi tega je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 9.10.2019 v soglasju s pravdnima strankama sprejelo sklep, s katerim je postavljeni sodni izvedenki naložilo, da ponovno opravi izračun izgubljenega dobička (tokrat ob upoštevanju vse poslovne dokumentacije pravdnih strank), pri čemer pa mora, kolikor zaradi skupnega vodenja računovodstva nekih stroškov ne more pripisati koncesijski dejavnosti, to upoštevati v škodo tožeče stranke.¹ Iz vsebine zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9.10.2019 jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje takšno navodilo sprejelo v soglasju z obema pravdnima strankama, kar je razvidno tudi iz okoliščine, da v tej zvezi nobena od pravdnih strank ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka. Te kršitve pa je treba v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Iz tega razloga je pravno neupoštevna pritožbena navedba, da je pri izračunu izgubljenega dobička izvedenka upoštevala tudi tiste stroške, ki so se nanašali na izvajanje koncesijske dejavnosti na območju občine B. Sodna izvedenka je namreč v zadnji dopolnitvi izvedeniškega mnenja (in v ustni obrazložitvi na zadnjem naroku za glavno obravnavo) pri izračunu izgubljenega dobička upoštevala ločenost stroškov med obe omenjeni občini, če je bila ta ločenost razvidna iz poslovne dokumentacije (predvsem iz izdanih računov), sicer pa se je držala omenjenega navodila sodišča prve stopnje, s katerim sta na naroku za glavno obravnavo 9.10.2019 soglašali tudi obe pravdni stranki. Poleg tega je treba mnenje Ekonomske fakultete v Ljubljani² šteti zgolj kot navedbe tožeče stranke, ki jim postavljena izvedenka na naroku za glavno obravnavo dne 3.6.2020 zaradi omenjenega razloga ni mogla slediti. Sodišče pa sodi (ugotavlja dejstva) na podlagi dokazov, pri čemer tožeča stranka v postopku na prvi stopnje za ugotavljanje dejstev ni predlagala drugega sodnega izvedenca.

13. Enako velja tudi glede ocene stroškov dela za sporno obdobje. V tej zvezi je sodna izvedenka zaradi trajanja pogodbenega razmerja upoštevala zgolj tako imenovane relativne fiksne stroške, torej stroške po delavcih, ki so nastali zaradi koncesijske dejavnosti.³ Izvedenka je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnala strokovno pravilno, ko je stroške dela ovrednotila z analizo stroškov dela pred izvajanjem Koncesijske pogodbe, med izvajanjem Koncesijske pogodbe in po njeni prekinitvi na temelju dejanskega števila zaposlenih in povprečnega števila zaposlenih na podlagi opravljenih ur dela. Tako je izvedenka ugotovila, da je bilo v obdobju 1996 – 2004 pri tožeči stranki povprečno zaposlenih 14,6 delavcev, v obdobju med 2005 – 2011 22,9 delavcev⁴, v obdobju med 2012 – 2017 pa 19,2 delavcev. Poleg tega je sodna izvedenka (izpoved na zadnjem naroku za glavno obravnavo) tudi upoštevala, da je tožeča stranka tudi po prekinitvi koncesijskega razmerja s toženo stranko še vedno naprej relativno dobro poslovala⁵, upoštevaje ob tem tudi efekte gospodarske krize. Zaradi tega sodna izvedenka ni mogla enostavno in brezpogojno slediti trditvi tožeče stranke, da je iz baze GVin razvidno, da se je število zaposlenih konec leta 2010 in v začetku leta 2011 zmanjšalo za 4 zaposlene.

14. Iz tega razloga je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je pri izračunu stroškov, ki so se nanašali na izvajanje koncesijske dejavnosti, sledilo strokovnim argumentom postavljene sodne izvedenke.

15. V pravdnem postopku odloča sodišče prve stopnje v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Če tožnik s tožbo zahteva manj, kot bi lahko, je sodišče na takšen tožbeni zahtevek vezano. Zato v konkretnem primeru (glede možnosti tožeče stranke, da bi lahko zahtevala zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice že od 23.5.2011, ne pa šele od vsakega 15. v mesecu za prejšnji mesec), ne gre za postopkovno kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 285. člena ZPP, kot to zmotno trdi tožeča stranka v obravnavani pritožbi. V tej zvezi je treba omeniti še to, da če bi tožeča stranka med sodnim postopkom prilagodila svoj tožbeni zahtevek v obrestnem delu tako, da bi zahtevala zamudne obresti od 23.5.2011, bi šlo po oceni pritožbenega sodišča za spremembo tožbenega zahtevka v smislu 184. člena ZPP. Tudi zaradi tega razjasnjevalna dolžnost sodišča na tem mestu ni utemeljena, saj presega zakonske okvire materialno procesnega vodstva.

16. Uspeh v pravdi se praviloma določa le glede vrednotenja uspeha po višini, vrednotenje uspeha po temelju in višini pa je dopuščeno le izjemoma, ko so podane izjemne okoliščine. V tej zvezi se pritožba tožeče stranke sklicuje na nastanek znatnih stroškov, ki so bili potrebni v konkretnem postopku v povezavi s pritožbo zoper sodbo in revizijo. Vendar pa pritožbeno sodišče glede teh stroškov tožeče stranke v zatrjevani višini 38.212,20 EUR ugotavlja, da glede na vse potrebne stroške v postopku ne predstavljajo izjeme v smeri jasno izraženih posebnih okoliščin, katerih ugotavljanje je povzročilo izjemno visoke stroške. V pritožbenem in revizijskem postopku so se vprašanja glede temelja nanašala predvsem na pravne probleme v zvezi s pravno naravo Dogovora in pravno naravo veljavnosti odpovedi Dogovora, na kar v odgovoru na pritožbo upravičeno opozarja tožena stranka. Princip ločenosti vrednotenja uspeha po temelju in višini, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni izražen.

17. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Kar zadeva pritožbene stroške, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pravdni stranki namreč s svojima pritožbama nista uspeli, poleg tega pa so tudi stroški pritožbenega postopka za odgovor na pritožbo pri obeh strankah takšni, da terjajo uporabo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Sodna izvedenka se je tega navodila sodišča prve stopnje strogo držala in na tej podlagi izračunala izgubljeni dobiček.
² Enako velja za mnenje Inštituta za javno finančno pravo.
³ Tožeča stranka je v spornem obdobju opravljala tudi gradbeno dejavnost.
⁴ Upoštevaje povprečno število zaposlenih in mediano, je bilo število zaposlenih v času izvajanja koncesijske dejavnosti najvišje.
⁵ Po prekinitvi koncesijskega razmerja se prihodki pri tožeči stranki sploh niso zmanjšali.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 220/2015
• VSL sodba I Cpg 1762/2013
• VSL sklep II Cp 3496/2010