VSK Sodba II Kp 41683/2016

Jedro

Vožnja preko nepretrgane sredinske črte na zaporno površino, na kateri vožnja prav tako ni dovoljena, pa je bila sestavni in neločljivi del manevra prehitevanja in kot samostojna kršitev 98. člena ZPrCP tudi neposredni vzrok prometni nesreči. Ta določba je zato specialnejša napram primerom prepovedi prehitevanja iz 52. člena ZPrCP. Obtoženec na tistem mestu, kot je to storil, v nobenem primeru ne bi smel prehitevati tudi če bi imel preglednost (vidljivost) na cestišče, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Opisana cestna signalizacija mu je torej izrecno prepovedovala vožnjo preko sredinske nepretrgane črte in vožnjo na zaporno ploskev, ker pa je prav na tem mestu prišlo do trčenja z oškodovancem, je vzročna zveza med kršitvijo 98. člena ZPrCP in prometno nesrečo tudi podana.

Izrek

I. Pritožbi oškodovanca kot tožilca se ugodi iz izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega M.P. spozna za krivega,

da je kot udeleženec v prometu, s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, s tem, da je dne 17.9.2015 ob 20.06 uri z vožnjo osebnega avtomobila, registrska številka KP CE-270, v naselju S. v K., na glavni cesti, v smeri D.- K. prepovedano prehiteval po svoji levi strani pred seboj vozeče vozilo in ni upošteval prometne signalizacije tako, da je pri odseku številka 1062, pred bencinsko črpalko, zapeljal preko neprekinjene polne črte na zaporno površino, po kateri ni dovoljena vožnja z motornimi vozili in s hitrostjo 73 km/h prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost, ki je za vozila v naselju predpisana 50 km/h, s čimer je iz malomarnosti kršil predpise o varnosti cestnega prometa iz členov 46., 52. in 98. Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), saj se je zavedal, da s kršitvijo cestnih predpisov povzroči nevarnost, da pride do ogrožanja drugih udeležencev v cestnem prometu in tudi do prometne nesreče, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo prišlo, kar je imelo za posledico, da je na zaporni površini s hitrostjo okoli 73 km/h s sprednjim levim delom osebnega avtomobila pod kotom okoli 30 stopinj trčil in zadel na motornem kolesu nasproti vozečega M.M., ki se je nameraval vključiti v desno na vozni pas v smeri K- -D., pri čemer je po trčenju M.M. zaradi silovitega udarca glave ob sprednji levi del osebnega avtomobila ter udarca glave v vozišče, utrpel hude in obsežne poškodbe glave in možganov, to je prečni prelom baze lobanje, številne prelome baze lobanje ter pretrganje prsne aorte, obležal na desnem robu vozišča v smeri K.- D., medtem ko je motorno kolo Piaggio odbilo še okoli 44,10 m v smeri Kopra, M.M. pa je zaradi posledic utrpljenih poškodb iz trčenja, naslednji dan po prometni nesreči umrl, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po drugem odstavku 323. člena KZ-1 in 48. členu KZ-1 se obtožencu izreče kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 (enega) leta.

III. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom s strani sodišča prve stopnje, sodna taksa pa se določi za izrek zaporne kazni v višini 500,00 EUR ter za izrek stranske kazni v višini 80,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M.P. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso po taksni tarifi 7212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 300,00 EUR, po vrnitvi pa mora tudi potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP pritožuje pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče kazen kot je bila predlagana v končni besedi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Sodišče druge stopnje je sejo opravilo v navzočnosti oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca ter v odsotnosti obtoženca in njegovega zagovornika. Slednji je namreč sporočil, da nima več kontaktov z obtožencem niti mu ni poznano, kje ta prebiva, predlagal pa je tudi, da se seja opravi v nenavzočnosti obtoženca.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo iz razloga, ker je obtoženec prehiteval pred seboj vozeči avtodom s prikolico (kamper), ki mu je zastiral preglednost, zaradi česar ni videl oškodovanca, ki je z desne smeri na skuterju pripeljal z bencinskega servisa in se vključeval na nasprotni vozni pas. Do trčenja je prišlo na tako imenovani zaporni površini (zaporna ploskev) in sicer v položaju, ko je bilo obtoženčevo vozilo vzporedno s kamperjem, ker pa je obtoženec motorista lahko zaznal le sekundo pred trčenjem, nesreče ni mogel preprečiti. Obtoženec je pri prehitevanju zapeljal preko neprekinjene sredinske črte in nato na zaporno površino, vozil pa je tudi s 23 km/h večjo hitrostjo, kot je bila dovoljena, vendar očitki kršitve cestno prometnih predpisov, kot so navedeni v obtožbi, po oceni sodišča niso konkretizirani, oziroma niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Obtožencu se očita kršitev 46., 51., 52. in 98. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), vendar prekoračitev hitrosti (46. člen) ni vzrok prometni nesreči, prav tako ni primarni vzrok kršitev 98. člena češ, da je obtoženec zapeljal preko neprekinjene sredinske črte na zaporno površino. Primarni in odločilni vzrok nastale nesreče je po ugotovitvi sodišča dejstvo, da je obtoženec začel prehitevati pred seboj vozeče vozilo, ne da bi imel pregled oziroma dovolj dobro vidljivost nad cestiščem pred seboj. Ker pri prehitevanju ni oviral prehitevanega vozila, ne pride v poštev kršitev 51. člena ZPrCP, pač pa glede na ugotovljeno dinamiko prometne nesreče le kršitev 52. člena. Ta pa določa 13 alternativno naštetih situacij, v katerih voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila. Vendar pa v obtožbi ni bilo konkretizirano, katero izmed 13-ih točk naj bi obtoženec kršil oziroma tudi opis ne vsebuje okoliščin, ki bi kazale na kršitev katerekoli izmed naštetih prepovedi. Po oceni sodišča bi glede na ugotovitve izvedenca, da je obtoženec prehiteval ob zmanjšani vidljivosti lahko vzrok bil prav v tem, oziroma v kršitvi 9. točke prvega odstavka 51. člena ZPrCP, vendar opis dejanja v obtožbi ne vsebuje navedb, ki bi konkretizirale prehitevanje kamperja, zlasti ne ob zmanjšani vidljivosti. Ker se konkretizacija opisa zahteva tudi pri blanketnih normah in je na opis sodišče tudi vezano, ga v škodo obtoženca samo ne sme spreminjati. Zato je tudi izdalo oprostilno sodbo.

6. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno interpretiralo pojem zmanjšane vidljivosti v smislu 9. točke prvega odstavka 51. člena ZPrCP, saj se ta nanaša na primere, ko je vidljivost zmanjšana zaradi vremenskih neprilik, kar potrjuje tudi že sprejeta sodna praksa. V konkretnem primeru pa vidljivost zaradi vremena ni bila zmanjšana, celo nasprotno, vreme je bilo jasno. Za pravilno odločitev v zadevi je bistven le očitek, da je obtoženec s preveliko hitrostjo prehiteval čez polno, neprekinjeno sredinsko črto, česar v nobenem primeru, tudi ob dobri vidljivosti, ne bi smel storiti. Ta očitek pa je obtožencu z zanesljivostjo dokazan, kakor tudi kršitev 46. člena ZPrCP, saj je že izkustveno sklepati, da bi ob manjši oziroma dovoljeni hitrosti, bila manjša verjetnost nastanka prometne nesreče oziroma tudi poškodb v nesreči. Podana je tudi kršitev 52. člena ZPrCP, saj je obtoženec nedopustno prehiteval kljub temu, da ni imel dovolj prostora.

7. Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede poteka in tudi vzroka prometne nesreče pravilno ugotovilo, vendar je zmotno presodilo, da očitek kršitve cestno prometnih predpisov, zaradi katerih je dejansko prišlo do prometne nesreče, v obtožbi ni bil konkretiziran. To naj bi po mnenju sodišča bil očitek, da je obtoženec prehiteval pred seboj vozeče vozilo, čeprav ni imel zadostne vidljivosti in preglednosti zaradi velikosti kamperja, ki je vozil pred njim. Strinjati se je treba s pritožbo, da navedena okoliščina ne sodi v pojem zmanjšane vidljivosti po 9. točki prvega odstavka 52. člena ZPrCP, saj gre tudi po oceni sodišča druge stopnje za primere, ko je vidljivost zmanjšana zaradi vremenskih neprilik, kot so megla, dež, sneženje, pa tudi nočni čas. To izhaja iz same razlage pojma zmanjšane vidljivosti, ko vidljivost sicer obstaja, je pa ta zmanjšana ali okrnjena zaradi navedenih objektivnih naravnih okoliščin. Sicer pa zakon v 51. členu pozna še druge primere zmanjšane vidljivosti, zaradi česar prehitevanje ni dovoljeno, na primer v 3. točki, pred vrhom klanca, ovinku ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, dalje v predoru (4. točka). Res je, da v konkretnem primeru tudi ni šlo za zmanjšano vidljivost, saj obtoženec, glede na ugotovitve sodnega izvedenca dr. Petra Vidmarja, pred prehitevanjem kamperja, ni imel preglednosti oziroma je bila ta zelo omejena, kot to prikazuje slika 7. na strani 349. v spisu. Motorista (oškodovanca) je obtoženec lahko zagledal šele, ko se je med prehitevanjem zadostno pomaknil v levo, kar je bilo približno 15 m od začetka prehitevanja in 23 m od mesta nesreče. Glede na to, da mu že nepreglednost na vozišče pred seboj ni dopuščala varnega prehitevanja, to po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomeni, da je obtoženec prehiteval tako rekoč „na slepo“ in je takoj, ko je zapeljal v levo, čez sredinsko črto, bilo že prepozno za preprečitev nesreče. V dani situaciji bi tudi glede na opis dejanja v obtožbi zato prišla v poštev kršitev 7. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP, ki prepoveduje prehitevanje, ko smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje. Dejstvo, da se je v času trčenja tudi motorist nahajal na zaporni površini, pa ni pomembno glede na to, da je bil na skrajnem desnem robu, kot to izhaja iz fotografije na list. št. 324 in skice na list. št. 347 v spisu. Motorist je tedaj po odhodu z bencinskega servisa zavijal na svoj vozni pas proti Š. in pred tem del poti prevozil po zaporni površini, zaradi česar je za obtoženca predstavljal nasproti vozeče vozilo. Glede na bencinski servis in cestno signalizacijo, pa je zanesljivo tudi, da za obtoženca ni predstavljal nepričakovane ovire.

8. Obtožba oškodovanca kot tožilca obtožencu očita, da je prepovedano prehiteval po svoji levi strani pred seboj vozeče vozilo in ni upošteval prometne signalizacije, tako, da je zapeljal preko neprekinjene polne črte za zaporno površino, na kateri vožnja ni dovoljena, pri tem pa za 23 km na uro prekoračil dovoljeno hitrost in nato trčil v nasproti vozečega oškodovanca, ki se je nameraval vključiti v desno na vozni pas proti D.. Strinjati se je s pritožbo, da je z vidika vzroka prometne nesreče bistven očitek kršitve 98. člena ZPrCP, ki določa, da morajo udeleženci cestnega prometa ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je obtoženec zapeljal čez neprekinjeno sredinsko črto na zaporno površino in s tem kršil 98. člena ZPrCP, vendar je ocenilo, da ta kršitev ni v neposredni vzročni zvezi s prometno nesrečo, temveč je ta vzrok bil v nepravilnem prehitevanju, ko je obtoženec v procesu prehitevanja najprej zapeljal preko neprekinjene sredinske črte, ne da bi imel zadostno vidljivost. Kršitev 98. člena je sicer vplivala na vzročni tok, vendar ne bistveno, odločilna je bila, kot že rečeno, kršitev 9. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP. Navedeno stališče pa ni prepričljivo. Glede na položaj prehitevanega kamperja in vozila obtoženca, le-ta manevra prehitevanja ni uspel izvesti drugače kot da je zapeljal preko sredinske črte, ki je bila neprekinjena. Po določbi 37. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur. list RS št. 46/00 in naslednjih) neprekinjena ločilna črta prepoveduje vozniku vožnjo po njej ali preko nje, kadar ločuje smerno vozišče pa tudi vožnjo po smernem vozišču za nasprotni promet. Gre za označbo, ki prepoveduje prehitevanje in je znana vsakemu vozniku, ki je pridobil vozniško dovoljenje, torej tudi obtožencu. Vožnja preko nepretrgane sredinske črte na zaporno površino, na kateri vožnja prav tako ni dovoljena, pa je bila sestavni in neločljivi del manevra prehitevanja in kot samostojna kršitev 98. člena ZPrCP tudi neposredni vzrok prometni nesreči. Ta določba je zato specialnejša napram primerom prepovedi prehitevanja iz 52. člena ZPrCP. Obtoženec na tistem mestu, kot je to storil, v nobenem primeru ne bi smel prehitevati tudi če bi imel preglednost (vidljivost) na cestišče, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Opisana cestna signalizacija mu je torej izrecno prepovedovala vožnjo preko sredinske nepretrgane črte in vožnjo na zaporno ploskev, ker pa je prav na tem mestu prišlo do trčenja z oškodovancem, je vzročna zveza med kršitvijo 98. člena ZPrCP in prometno nesrečo tudi podana. To vzročnost pa opis obtožbe tudi konkretno zatrjuje, smiselno pa tudi kršitev 7. točke prvega odstavka 51. člena ZPrCP, saj nasprotno vozišče ni bilo prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje, glede na to, da se je na zaporni površini oziroma nasprotnem vozišču nahajal motorist. Odločilna za prometno nesrečo je torej bila kršitev 98. člena ZPrCP, k njej pa sta prispevali tudi kršitev 7. točke prvega odstavka 91. člena in prekoračitev hitrosti oziroma kršitev po 46. členu istega zakona. Počasnejša vožnja v okviru dovoljenih 50 km/h bi namreč lahko vplivala na posledice prometne nesreče, kot je to pojasnil izvedenec cestno prometne stroke.

9. Pritožba pa nima prav, ko meni, da je tudi kršitev 51. člena ZPrCP vzrok prometni nesreči, saj so razlogi izpodbijane sodbe, kot so navedeni v 18. točki, povsem pravilni. Zakonski opis, da sme voznik začeti prehitevati le, če ima dovolj prostora, se namreč ne nanaša na obravnavani primer, saj je bilo cestišče na spornem delu dovolj široko za prehitevanje, ki pa, kot rečeno, ni bilo dovoljeno.

10. Po določbi petega odstavka 392. člena ZKP sodišču druge stopnje v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, temveč sodbo spremeni v smislu prvega odstavka 394. člena ZKP. V obravnavani zadevi so ti pogoji izpolnjeni, saj je sodišče prve stopnje, kot že uvodoma rečeno, dejansko stanje glede objektivnih zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo, je pa zmotno zaključilo, da vzročna zveza med kršitvami, kot so opisane v obtožbi in nastalo posledico, ni podana. Pritožnik je sicer uveljavljal tudi pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, vendar oba pritožbena razloga po vsebini sodita v očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot že obrazloženo, je obtožencu dokazano, da je kršil cestno prometne predpise, ki so privedli do nastanka prometne nesreče, v kateri je oškodovanec zaradi zadobljenih poškodb izgubil življenje. Ti razlogi so podani v 7. točki izpodbijane sodbe in jih zato na tem mestu ni treba ponavljati. Po oceni pritožbenega sodišča pa so izpolnjeni tudi subjektivni znaki kaznivega dejanja oziroma obtoženčeva kazenska odgovornost. Le-te sodišče prve stopnje glede na izrek oprostilne sodbe ni obrazložilo, se je pa vendar opredelilo do obtoženčevega zagovora, da je imel preglednost pred seboj in da je vozil v koloni vozil (točka 7). Dokaznega postopka zato ni potrebno dopolnjevati v smeri morebitnega zaslišanja obtoženca, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče podati pravne zaključke glede obtoženčeve kazenske odgovornosti.

11. Obtožnica očita obtožencu, da je kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo, saj se je zavedal, da s kršitvijo cestnoprometnih predpisov lahko povzroči nevarnost za druge udeležence v cestnem prometu, je pa lahkomiselno mislil, da do ogrožanja drugih in prometne nesreče ne bo prišlo. S tem očitkom sodišče druge stopnje soglaša, saj ga potrjujejo v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi in ugotovitve izpodbijane sodbe glede dinamike prometne nesreče. Dvoma ni, da je vožnja preko nepretrgane sredinske črte oziroma prehitevanje na območju bencinskega servisa, že samo po sebi tvegana, poleg tega pa je obtoženec izvajal manever prehitevanja, ne da bi se pred tem prepričal, da je nasprotni vozni pas prost. Utemeljen je zato očitek, da se je zavedal nevarnosti in posledic svoje protipredpisne vožnje, je pa mislil, da do teh ne bo prišlo. Njegova krivda je zato tudi po zaključku sodišča druge stopnje podana v obliki zavestne malomarnosti. Ker je do trčenja prišlo na skrajnem levem robu zaporne površine oziroma je oškodovanec le malenkostno zapeljal na zaporno površino, kot je bilo to že zgoraj obrazloženo, pa njegova vožnja ni pretrgala vzročna zveze, niti oškodovancu ne gre očitati, da je prispeval k prometni nesreči. V ravnanju obtoženca so zato izpolnjeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je spričo vsega obrazloženega utemeljeni pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja. Pri tem je iz opisa izpustilo le očitek 51. člena ZPrCP, saj ta kršitev obtožencu kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni dokazana.

12. Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do osmih let. Pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije je sodišče prve stopnje upoštevalo predvsem težo kaznivega dejanja, to je grobo kršitev cestnoprometnih predpisov in dejstvo, da je v nesreči življenje izgubila mlada oseba, poleg tega pa tudi višjo stopnjo kazenske odgovornosti, to je zavestno malomarnost. Obtožencu je nato izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta. Čeprav je oškodovanec kot tožilec predlagal izrek zaporne kazni v trajanju sedmih let, pa sodišče druge stopnje temu ni sledilo, saj je predlagana višina kazni tudi glede na sodno prakso, občutno pretirana. Kljub temu, da je obtoženec pri svojih osebnih podatkih navedel, da je bil v letu 2010 v Italiji že obsojen zaradi vožnje pod vplivom alkohola na kazen en mesec in dvajset dni hišnega zapora, pa mu sodišče druge stopnje tega ni štelo kot obteževalno okoliščino glede na časovno oddaljenost tega dejanja. Je pa dejstvo, da je po izreku izpodbijane sodbe nastopila nova okoliščina in sicer, da je bil obtoženec v mesecu maju 2020 na isti cesti oziroma relaciji udeležen v prometni nesreči, v kateri mu je odtrgalo nogo pod kolenom. Na to okoliščino je opozoril oškodovanec kot tožilec, pritrdil pa ji je tudi obtoženčev zagovornik v dopisu sodišču druge stopnje tako, da sta o tem novem dejstvu seznanjeni obe stranki. Čeprav naj bi povzročitelj te nove nesreče bil prav tako obtoženec sam, pa sodišče druge stopnje teh okoliščin ni ugotavljalo, saj za obravnavano odločitev to ni nujno, je pa kljub temu pri izreku kazenske sankcije upoštevalo, da je obtoženec sedaj utrpel telesno poškodbo, ki je trajne narave in kar bi moralo nanj, v primeru, da se bo znova znašel kot voznik v cestnem prometu, pozitivno vplivati. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da sta tako izrečena zaporna kazen kot stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila povsem primerni tako teži kaznivega dejanja kot stopnji kazenske odgovornosti obtoženca in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.

13. Ker je bil obtoženec v pritožbenem postopku spoznan za krivega, je na podlagi prvega odstavka 95. člena dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo naknadno odmerjeni s strani sodišča prve stopnje. Sodno takso pa je sodišče druge stopnje odmerilo za izrek zaporne kazni v višini 500,00 EUR po tarifni štev. 7113 in v znesku 80,00 EUR za izrek stranske kazni po tarifni štev. 7119.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 50572/2016
• VSRS Sodba I Kp 51348/2017
• VSC sodba Kp 133/2000