VSK Sklep Cpg 15/2021

Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča pa v postopku iztisnitve možnost izpodbijanja ni izključena le iz razloga, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna (oz. ker ni bila pravilno ponujena ali sploh ni bila ponujena), marveč tudi iz razloga kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, če se zahtevane informacije po svojem bistvu nanašajo na višino denarne odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek o vpisu sklepa o prenosu delnic v register ne prekine, oz. da se zavrne predlog nasprotnih udeležencev za prekinitev tega postopka.

2. Zoper ta sklep so se po svojem pooblaščencu pritožili nasprotni udeleženci, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer so pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek prekine, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi so navajali, da slovenska zakonodaja v nasprotju z nemško zakonodajo ne izključuje možnosti izpodbijanja sklepa skupščine o prenosu delnic iz razloga kršitve pravice do obveščenosti. V tej zvezi se pritožba sklicuje na zakonske spremembe zakonodaje v Nemčiji ter nemško sodno prakso. Ureditev v Zakonu o gospodarskih družbah glede izpodbojnosti in kršitve pravice do obveščenosti je drugačna od ureditve v nemškem pravu. Pred novelo UMAG leta 2005, ko je bilo v četrtem odstavku paragrafa 243 dodano, da izpodbijanje sklepa skupščine iz razloga nepravilnih, nepopolnih ali nezadostnih informacij, podanih na skupščini, v zvezi z določitvijo, višino ali primernostjo odpravnine, ni mogoče, je tako teorija kot sodna praksa ureditev razlagala na način, da je možnost izpodbijanje sklepa skupščine o izključitvi manjšinskih delničarjev izključena zgolj v primeru izpodbijanja zaradi neprimerne odpravnine, ne pa tudi v primeru izpodbijanja zaradi nezadostnih informacij. Razlaga sodišča prve stopnje v tem delu je razlaga contra legem. Ni se mogoče strinjati, da bo lahko delničar potrebne informacije dobil v nepravdnem postopku. Glede ničnosti oz. izpodbojnosti spornega sklepa iz ostalih razlogov pa pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje s temi razlogi sploh ni ukvarjalo, ampak je zgolj pavšalno zaključilo, da zatrjevane nezakonitosti glede fiktivnih pogodb, spornih poslov, poroštev, niso bile dokazane. Vendar pa iz procesnega gradiva izhaja, da je bil sam koncept management fee-ja zasnovan zgolj za črpanje denarja iz predlagateljice, predvsem v korist glavnega delničarja. EBITDA, ki so ga prikazovale ostale družbe SF, zlasti pa FS d.o.o., v celoti izhaja iz črpanja denarja iz subjekta vpisa na podlagi pogodb o plačevanju manegement fee-ja. Glavni delničar je v letih od 2012 do 2018 oškodoval subjekt vpisa in si prikrito izplačal skupno za 7.689.757,00 EUR vrednosti. Subjekt vpisa je družbam v SF odobraval milijonske kredite in poroštva. Iz krovne pogodbe o reorganizaciji dolga z dne 20.4.2015 in iz pogodbe o finančnem prestrukturiranju SF z dne 16.5.2018 izhaja, da sta bili pogodbi pravzaprav sklenjeni v korist glavnega delničarja in ostalih družb iz SF ter v korist končnih prejemnikov koristi finančnega prestrukturiranja, to je dejanskih lastnikov družb iz SF. Glede na zelo nizko zadolženost subjekta vpisa, rednim poplačevanjem kreditnih obveznosti družbe, odlično boniteto pred samim prenosom obveznosti na D, celotne SF in podpisom M-1, je popolnoma jasno, da obveznosti družbe niti ne bi smele biti prenesene na D, vendar bi bilo tako ogroženo poplačilo obveznosti primarnih dolžnikov. V tej zvezi so nasprotni udeleženci predlagali tudi številne dokaze, ki izkazujejo, da je prišlo do finančnega izčrpanja subjekta vpisa, in sicer v korist glavnega delničarja in drugih družb v SF. Sodišču se ni zdelo vredno obrazložiti, kateri ničnostni razlog oz. kateri razlog izpodbojnosti je potrebno obravnavati. Sodišče ni zagotovilo ustavne pravice do poštenega sojenja. V tej zvezi pritožba opozarja na mnenje prof. dr. Saše Preliča. Prav tako pritožba opozarja na sklep Vrhovnega sodišča zadevi VSRS III Ips 49/2013. Institut ničnostni skupščinskih sklepov je eden od mehanizmov namenjenih presoji zakonitosti odločitev. Samo dejstvo, da gre za ukrep, ki je sprejet na podlagi zakona, še ne pomeni, da sklep ne more biti ničen. Zahtevka za ugotovitev ničnosti ni mogoče zavrniti že a priori, ampak je potrebno presojati konkretne okoliščine primera, ki lahko pripeljejo do ničnosti sklepa. Eden izmed primerov zlorabe instituta, ki ga navaja nemška teorija in sodna praksa je, kadar večinski delničar očitno ne zasleduje namena ekonomizacije poslovanja, temveč je namen izključitve izključno v odstranitvi nevšečnega delničarja. Registrska zapora je v registrskem postopku vpisa prenosa delnic pravilo, njeno prebitje pa izjema. Stroški sklica nove skupščine in stroki pridobitve nove izjave, s strani subjekta vpisa sploh niso bili zatrjevani. Nastanek teh stroškov tudi z ničemer ni izkazan. Nastanek škode v višini nekaj 100,00 EUR za sklic skupščine nikakor ne more pomeniti, da je izkazan interes za hitro odločitev. Potrebno je upoštevati tudi, kakšna škoda bo nastala manjšinskim delničarjem. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

3. Subjekt vpisa je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo nasprotnih udeležencev zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba nasprotnih udeležencev ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na katera je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba.

6. Delniška družba je kapitalska družba.¹ Delničar, ki vstopi v tako družbo, pridobi določene članske in premoženjske pravice. Posebej varovana skupina v delniškem pravu so manjšinski delničarji. Večinski delničar ima praviloma drugačne interese, kot jih ima manjšinski delničar. To pomeni, da je interes manjšinskih delničarjev za ohranitev delnic v družbi skoncentriran predvsem na premoženjske pravice iz delnic. Po drugi strani pa je treba imeti pred očmi tudi dejstvo, da lahko manjšinski delničarji kljub omejenemu obsegu manjšinskih in individualnih pravic, z izvrševanjem teh pravic ovirajo nadaljnje poslovanje delniške družbe.² Večinski (glavni) delničar lahko iztisne manjšinske delničarje iz delniške družbe na več načinov: s postopkom povečanja osnovnega kapitala z vložki in izdajo novih delnic, pri čemer izključi prednostno pravico delničarjev; s postopkom ekonomske iztisnitve pri povečanju osnovnega kapitala, kjer je emisijska vrednost določena bistveno previsoko; v postopku zmanjšanja osnovnega kapitala s prisilnim umikom delnic. Pri vseh teh posebnih pravnih načinih izstisnitve nastanejo za manjšinske delničarje škodljive posledice, spričo česar je Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v prvem pododdelku (členi od 384 do 388) oddelka z naslovom Posebne določbe o obravnavi manjšinskih delničarjev uredil poseben institut izključitve manjšinskega delničarja iz družbe. Izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe je poseben korporacijsko pravni inštitut, ki daje glavnemu delničarju (ki ima absoluten kapitalski delež, to je najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe) upravičenje, da preostale delničarje izključi (iztisne) iz družbe. Vendar pa so pri tej pravno dovoljeni izključitvi manjšinski delničarji posebej varovani, saj jim pripada ustrezna odpravnina kot odmena za izgubljene delnice, ki so njihovo premoženje.

7. Takšen institut izključitve manjšinskih družbenikov poznajo tudi ureditve družb z omejeno odgovornostjo in osebnih družb (glej npr. členi 501 in 502 ZGD-1; tretji odstavek 107. člena ZGD-1), vendar pa je ureditev tega inštituta v delniškem pravu bistveno drugačna. V delniškem pravu namreč izključitve manjšinskih delničarjev ne financira družba iz svojega premoženja, temveč to pravno operacijo financira glavni delničar. Poleg tega za takšno izključitev niso potrebni nobeni utemeljeni razlogi. Glavni delničar se lahko po prosti presoji odloči za izključitev, mora pa za to plačati primerno odpravnino. Obstoj stvarno upravičenega razloga ni predpostavka dopustnosti izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe. Zadošča zelo visok lastninski delež v osnovnem kapitalu, ki je v posesti glavnega delničarja, ki kot tak odtehta potrebo po ugotavljanju obstoja stvarno upravičenega razloga v konkretnem primeru. Predlog glavnega delničarja za izključitev manjšinskih delničarjev je podjetniška odločitev tega delničarja, ki ni podvržena vsebinski kontroli sodišča.

8. Za izključitev manjšinskih delničarjev je nujno potreben sklep skupščine, pri čemer pa je izključitev manjšinskih delničarjev opravljena šele s sodno registracijo skupščinskega sklepa.³ Pomembno pri tem pa je, da zakon zagotavlja varstvo manjšinskim delničarjem tudi s pripravo in izvedbo skupščine, na kateri se odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja. Glavni delničar mora za skupščino pripraviti posebno pisno poročilo, v katerem mora pojasniti predpostavke za prenos delnic in primernost višine denarne odpravnine, glede katere mora biti obvezno s svojo oceno vključen tudi revizor.

9. ZGD-1 v 387. členu načeloma določa, da registrski organ prekine postopek odločanja o vpisu sklepa o prenosu delnic do pravnomočne odločitve v tožbenem zahtevku za izpodbojnost oz. ničnost skupščinskega sklepa. Vendar pa zakon dopušča tudi predrtje registrske zapore. Do prekinitve registrskega postopka ne pride in se sklep o prenosu delnic opravi še pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku, če znatno prevladuje interes za hitro odločanje o vpisu (presoja se pomen pravice, kršitev katere se s tožbo zatrjuje, verjetnost, da bi tožnik s tožbo uspel in škodo, ki bi lahko delniški družbi in glavnemu delničarju nastala zaradi poznejšega vpisa) in če so izpolnjeni tudi drugi pogoji. Institut predrtja registrske zapore je namenjen predvsem temu, da se prepreči zlorabe tistih manjšinskih delničarjev, ki bi hoteli zaradi lastnih koristi ovirati izpeljavo registrskega postopka.

10. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica o obveščenosti iz 305. člena ZGD-1⁴, vendar pa – po oceni pritožbenega sodišča – v primeru, ko je bila na skupščini, ki je odločala o prenosu delnic na glavnega delničarja, kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 (kolikor so na skupščini zatrjevane informacije povezane z višino same odpravnine), sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati s tožbo po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, marveč se ta kršitev rešuje izključno v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine v skladu z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja namreč ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 358. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). To pa pomeni, da se kontrola primernosti ponujane denarne odpravnine ne izvaja v okviru preizkusa izpodbojnosti skupščinskega sklepa, temveč se izvaja v posebnem nepravdnem sodnem postopku (drugi odstavek 388. člena ZGD-1). Sklep skupščine o izključitvi ostane v veljavi, čeprav ponujena denarna odpravnina ni primerna ali sploh ni bila ponujena oz. ni bila ponujena pravilno. S tem zakonom usklajuje interes glavnega delničarja, da se postopek iztisnitve izpelje čim hitreje in interes manjšinskih delničarjev, da je prenos delnic primerno kompenziran. Poleg tega pa želi takšna ureditev preprečiti, da bi spori glede višine denarne odpravnine povzročili registrsko zaporo iz 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1 (drugi odstavek 387. člena ZGD-1). V omenjenem nepravdnem postopku pa tudi ni nobene ovire, da se ne bi celovito in vsestransko pretresala vsa vprašanja in dileme, ki jih v zvezi z višino denarne odpravnine izpostavljajo udeleženci postopka.

11. Po oceni pritožbenega sodišča pa v postopku iztisnitve možnost izpodbijanja ni izključena le iz razloga, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna (oz. ker ni bila pravilno ponujena ali sploh ni bila ponujena), marveč tudi iz razloga kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, če se zahtevane informacije po svojem bistvu nanašajo na višino denarne odpravnine.⁵ Takšna interpretacija⁶ je v skladu z namenom in smislom določbe 388. člena ZGD-1, upoštevaje ob tem, da če zakon izključuje možnost izpodbijanja zaradi tega, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna, velja to celo bolj v primerih, ko je bila kršena zgolj pravica delničarja do obveščenosti v zvezi s ponujeno denarno odpravnino. Iz tega razloga je registrsko sodišče pri presoji, ali prevladuje interes za hitro odločitev (v povezavi s predlogom za prekinitev registrskega postopka), pravilno zaključilo, da obstaja velika verjetnost, da nasprotni udeleženci s tožbo na izpodbijanje spornega skupščinskega sklepa po drugem odstavku 395. člena ZGD-1 ne bodo uspeli. V tretjem odstavku 395. člena ZGD-1 je določeno, da se izpodbijanje lahko opira tudi na to, da je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči. To pa ne velja, če je drugim delničarjem na podlagi sklepa zagotovljeno primerno nadomestilo za tako škodo. V konkretnem primeru je takšno nadomestilo več kot očitno zagotovljeno. Poleg tega pa je treba upoštevati, da je iztisnitev izključno v interesu glavnega delničarja, zato je pridobivanje posebnih ugodnosti nekaj, kar je lastno temu institutu. Tudi nemška teorija poudarja, da je pridobivanje posebnih ugodnosti nekaj, kar je v sami naravi instituta iztisnitve. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pravnim stališčem, ki ga je subjekt vpisa zavzel v odgovoru na pritožbo, da pridejo ničnostne ali izpodbojne tožbe v postopku iztisnitve v poštev predvsem v primerih napak v postopku sklica skupščine ali pa zaradi napačnega izračuna višine kapitalskega deleža glavnega delničarja.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča nasprotni udeleženci tudi niso z verjetnostjo dokazali, da bi bil sklep o izključitvi v nasprotju z bistvom delniške družbe, oz. v nasprotju z moralo in javnim redom. V tej zvezi so namreč nasprotni udeleženci zatrjevali, da je glavni delničar pri sprejetju tega sklepa zasledoval cilj, da bi prikril v preteklosti izvedena protipravna ravnanja, ki so škodovala delniški družbi, pri čemer so bili manjšinski delničarji tisti, ki so se proti takšnim protipravnim ravnanjem borili v številnih sodnih postopkih, sledeč predvsem cilju, da se prepreči nedovoljeno izčrpavanje delniške družbe. Vendar pa je treba po oceni pritožbenega sodišča pri iztisnitvi izhajati predvsem iz tega, da sklep skupščine o iztisnitvi manjšinskih delničarjev nosi v sebi svoje lastno stvarno upravičenje. Zato pri iztisnitvi sploh ni pravno pomembno, ali je iztisnitev objektivno v interesu delniške družbe ter ali pomeni nujen in sorazmeren ukrep za uresničitev tega interesa. Po drugi strani pa številni sodni postopki nad glavnim delničarjem in manjšinskimi delničarji kažejo predvsem na to, da v konkretnem primeru pretehtajo pozitivni učinki iztisnitve, upoštevaje ob tem seveda ustrezno odpravnino kot odmeno za izgubljene delnice.

13. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v konkretnem primeru vendarle prevladuje interes za hitro odločanje o vpisu, upoštevaje ob tem predvsem verjetnost, da bi tožniki (nasprotni udeleženci) s tožbo v pravdi uspeli, pa tudi upoštevaje škodo, ki bi lahko delniški družbi in glavnemu delničarju nastala zaradi poznejšega vpisa. Pri tem ne gre samo za stroške sklica nove skupščine in v tej zvezi nastalimi izdatki, marveč gre tudi za to, da se bo po vsej verjetnosti permanentno stanje sovražnosti in nezaupanja med glavnim delničarjem in manjšinskimi delničarji nadaljevalo, kar za delniško družbo in njeno uspešno poslovanje prav gotovo ni koristno početje.

14. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o sodnem registru – ZSReg in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

-------------------------------
¹ Tudi družba z omejeno odgovornostjo spada med kapitalske družbe, pri čemer pa so pri tej družbi močno izraženi tudi elementi osebnih družb, kar pa ne velja za delniško družbo.
² Glej podrobneje odločbe USU-1-165/08, Up 379/09, Up 1772/08, na kar opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo.
³ Vpis sklepa o prenosu delnic v sodni register ima konstitutivni učinek.
⁴ Glej podrobneje sklep VSK Cpg 67/2020 z dne 11.6.2020.
⁵ Da gre v konkretnem primeru za vprašanja, ki so povezana s samo višino predlagane denarne odpravnine, ne izhaja iz same vsebine vprašanj, marveč je treba v tej zvezi upoštevati tudi pravilo iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, po katerem mora poslovodstvo dati na skupščini delničarjev zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda.
⁶ ZGD-1 tega vprašanja izrecno ne ureja, kot je to primer v nemškem korporacijskem pravu: novela UMAG: dopolnitev četrtega odstavka paragrafa 243 AktG.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 117/2020
• VSK sklep I Cpg 35/2006
• VSL sklep I Cpg 1070/2007