VSK Sklep II Ip 39/2021

Jedro

Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da upnik in tretji, C., krijeta vsak svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom tretjega.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora upnik tretjemu, C., v roku 8 dni povrniti 403,32 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep se upnik pritožuje. V pritožbi navaja, da mu sodišče prve stopnje ni vročilo vloge tretjega z dne 2. 9. 2020 in v zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Če bi vlogo tretjega prejel, bi namreč lahko pojasnil potek postopka in utemeljil, zakaj je menil, da na zarubljenih viličarjih ne obstojijo pravice drugih. Zakoniti zastopnik upnika je v pravdnem postopku prepričljivo izpovedal, da mu je direktor dolžnika povedal, da je sedaj kupil svoje viličarje, pri čemer jih je imel dotlej v najemu pri družbi S., ki je lokalni ponudnik najema viličarjev. Povedal je tudi, da viličarja nista imela vidnih oznak, da bi lahko podvomil v besede dolžnika, da so viličarji njegovi. Vse do rubeža viličarjev (od spomladi 2018 do spomladi 2019) se tudi ni nihče oglasil pri upniku, da bi bili viličarji njegovi. Ker je imel dolžnik tudi zelo neurejeno poslovno dokumentacijo, stečajna upraviteljica tudi ni mogla najti relevantne dokumentacije o lastništvu dolžnika nad temi viličarji. Upnik je v pravdnem postopku tudi izkazal, da so bile neresnične trditve tretjega, da ni vedel, kje se viličarji nahajajo, saj je opravil servis teh viličarjev na naslovu dolžnika, to storitev pa tudi zaračunal dolžniku. Slednje je tudi sicer iz vidika lastninske pravice nenavadno, saj po navadi stroški servisa bremenijo najemodajalca in ne najemnika. Upnik žal v pravdi zaradi nepopolne dokumentacije dolžnika ni mogel dokazati njegove lastninske pravice na viličarjih, vendar kljub temu glede na navedene okoliščine ni mogoče trditi, da je tretjemu stroške neutemeljeno povzročil. V izvršilnem postopku je namreč glede na pojasnjeno utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice drugih. Zato je potrebno pri odločanju upoštevati 160. člen ZPP, ki določa, da v tem primeru vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede na to upnik tretjemu ni dolžan povrniti stroškov, ki jih je ta imel z ugovorom.

3. Tretji C. je na pritožbo odgovoril. Nasprotoval je trditvam upnika in navedel, da je že Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 454/2007 poudarilo, da je pri odločanju o stroških ugovornega postopka materialnopravno pravilno odločanje z uporabo splošnega pravila o povračilu stroškov po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid. Krivdni princip iz določbe šestega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je predviden kot izjema in pride v poštev pri odločanju o tako imenovanih separatnih stroških. V konkretnem primeru pa ne gre za odločanje o separatnih stroških, temveč rednih stroških ugovornega postopka, ki jih je upnik dolžan tretjemu povrniti glede na izid pravde po kriteriju uspeha.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s sklepom VL 16927/2018 z dne 3. 4. 2019 zavrnilo ugovor tretjega in odločanje o stroških ugovornega postopka pridržalo do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča o zahtevku tretjega za nedopustnost izvršbe. Tretji je po pravnomočno končanem pravdnem postopku, v katerem je s svojim zahtevkom uspel, izvršilnemu sodišču z vlogo z dne 2. 9. 2020 predložil pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 159/2019 ter izvršilnemu sodišču predlagal, naj odloči o stroških ugovornega postopka v skladu s sklepom z dne 3. 4. 2019. O njih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, v katerem je svojo odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da je tretji v pravdnem postopku uspel na podlagi istih listin (najemnih pogodb), kot jih je predložil že v izvršilnem postopku, upnik pa je kljub temu pri izvršbi vztrajal. Ker je s tem stroške tretjemu neutemeljeno povzročil, mu jih je dolžan v celoti povrniti (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

6. V primeru odločanja o povrnitvi stroškov ugovora tretjega skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ je potrebno upoštevati krivdno načelo, po katerem je upnik dolžan tretjemu povrniti le stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Neutemeljeno povzročeni so stroški, ki so tretjemu nastali, ker je upnik že pred prejemom ugovora tretjega vedel (oz. bi ob povprečni skrbnosti moral vedeti) za pravico tretjega na predmetu izvršbe, pa je kljub temu predlagal oz. vztrajal z izvršbo. Enako velja tudi, ko je tretji v svojem ugovoru ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni oz. obligacijski pravici na predmetu izvršbe, pa je upnik kljub temu ugovoru nasprotoval in vztrajal pri izvršbi. Takšno materialno pravno stališče se je izoblikovalo ob smiselni uporabi določbe 160. člena ZPP, ki določa, da v pravdi, v kateri sodišče ugodi tožbenemu zahtevku tretjega za izločitev stvari, vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če je upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislil, da na tej stvari ne obstajajo pravice tretjega¹. Citirana določba kot specialna določba glede povrnitve stroškov pomeni korekcijo načela uspeha strank v postopku, saj v tem primeru upnik ne glede na njegov neuspeh v postopku ni dolžan kriti stroškov tretjega v tem postopku².

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prav takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru. Podatki spisa namreč pritrjujejo pritožbenim trditvam³, da upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. Upnik s tem dejstvom ob opravi rubeža ni bil seznanjen, verjeten obstoj pravice tretjega na zarubljenih stvareh pa ne izhaja niti iz podatkov rubežnega in cenilnega zapisnika izvršitelja z dne 14. 9. 2018, ki je bil vročen upniku. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev (ki same po sebi ne izkazujejo lastninske pravice tretjega na zarubljenih viličarjih)⁴, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja⁵. Glede na to pa ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je upnik v odgovoru na ugovor še navajal, da je predložena najemna pogodba narejena za potrebe tega postopka, saj mu je dolžnik zatrdil, da je vsa oprema, s katero opravlja svojo dejavnost, njegova, pa upniku ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.

8. Glede na vse navedeno je pritožba upnika utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo, tako da upnik in tretji krijeta vsak svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom tretjega (160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Čeprav je upnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih tretji neutemeljeno povzročil (sedmi odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja tudi za tretjega, saj s svojim odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški za postopek niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Prim. Betetto N., Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 51; Špajzer G., O izvršilnih stroških, Pravosodni bilten 2/2019, str. 187-188; VSL I Ip 3018/2007, VSL I Ip 5624/2011, VSL I Ip 539/2017.
² V tem primeru gre tako že po naravi stvari za odstop od načela odločanja po kriteriju uspeha v skladu s 154. členom ZPP, ki je sicer upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/2007 tudi v izvršilnem postopku uporabljen kot splošno pravilo za odločanje o stroških postopka.
³ Ki jih je pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevalo glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje o njih odločalo brez predhodne izjasnitve strank.
⁴ Na kar je opozoril tudi upnik v odgovoru na ugovor.
⁵ Kar izhaja iz predložene tožbe in sodbe v zadevi I Pg 159/2019.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Ip 116/2016
• VSL sklep II Ip 730/2015
• VSL Sklep I Cp 1689/2018