<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba Cpg 50/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:CPG.50.2020
Evidenčna številka:VSK00043422
Datum odločbe:09.07.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Jani Petrič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pobotanje pred pravdo - neupravičena obogatitev - pogodbena kazen - informativni dokaz - sprejem izpolnitve - odškodnina zaradi odpovedi pogodbe - zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov - pobotni ugovor - odprava procesne kršitve pred pritožbenim sodiščem - odstop od pogodbe zaradi kršitve

Jedro

Res pravdni stranki v pogodbi nista posebej dogovorili možnosti, da od pogodbe odstopi tožeča stranka, vendar to ne pomeni, da odstop ni mogoč že po splošnih predpisih. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, enake vrednosti dajatev, dolžnostjo izpolnitve obveznosti in prepovedjo povzročanja škode. Če ena stranka svojih obveznosti po pogodbi ne izpolni ali jih izpolnjuje z napako, lahko druga stranka zahteva najprej (pravilno) izpolnitev obveznosti, nato pa lahko od pogodbe tudi odstopi.

Glede na dogovorjeno količino prevozov je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena stranka omogočila izvedbo teh prevozov in da bo lahko učinkovito uporabila tovornjake in voznike, ki jih je imela na razpolago. Če se je nakladalni in razkladalni čas podaljševal iz razlogov na strani tožene stranke ali če zaradi premalo kamene moke ni bilo mogoče opraviti dogovorjeno število prevozov, tožeča tega ni bila dolžna trpeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.180,70 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča. Ob obravnavi pritožbe je senat Višjega sodišča na podlagi določbe petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sprejel sklep, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot posameznica.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče (I) ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova opravljenih prevozov, prodanih gum in stroškov servisa v skupni višini 171.268,37 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega računa, (II) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.268,69 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, (III) ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 140.129,17 EUR s pripadajočimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.863,42 EUR za čas od 12.5.2018 do 23.8.2018 in od zneska 1.843,67 EUR za čas od 28.12.2017 do 19.9.2018, (IV) terjatvi pod točko I in II pobotalo, (V) toženo stranko obsodilo na plačilo 186.581,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska, kot je razvidno iz izreka, (VI) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.132,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, točno opredeljenih v izreku za čas od datuma iz zahtevka do zapadlosti posameznega računa, (VII) glede 13.557,34 EUR zaradi umika ustavilo postopek, toženo stranko obsodilo na plačilo stroškov izvršilnega (VIII) in pravdnega (IX) postopka.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer zoper odločitev o plačilu 366,00 EUR in zoper odločitev o pobotnem ugovoru iz naslova pogodbene kazni, odškodnine zaradi odstopa od pogodbe in zamudnih obresti od zneskov 1.863,42 EUR za čas od 12.5.2018 do 23.8.2018 in 1.843,67 EUR za čas od 28.12.2017 do 19.9.2018 ter zoper odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških. Terjatev tožeče stranke v višini 366,00 EUR bi sodišče moralo pobotati, saj je materialnopravno zmotno ugotovilo, da v pobot uveljavljeni terjatvi v višini 1.843,67 EUR in 1.863,42 EUR nista likvidni in da zato pobot ni možen. Dejstvo, da je tožeča stranka ti terjatvi od izdaje pobotne izjave dalje prerekala, ne pomeni, da terjatvi nista bili likvidni, saj jima tožeča stranka ni kvalificirano nasprotovala, sodišča tega svojega zaključka tudi ni obrazložilo. Sodišče je kršilo postopek (načelo kontradiktornosti), ker ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem SE, LK in MŠ o razlogih za neizvršitev prevozov. V zvezi s pogodbeno kaznijo je sodišče napačno razlagalo Pogodbo o prevozu kamene moke v cestnem prometu, saj v njej ni bilo določeno, da lahko tožeča stranka zamujene prevoze opravi naknadno. V sodnem postopku pa tožena stranka ni priznala, da naj bi tožeča stranka prevoze nadomeščala in s tem sprejela nadomestne prevoze. Naročeno število prevozov je bilo namreč vezano na zahteve kupca, zato ni bilo možno, brez posledic za toženo stranka dostavljati drugačnih količin od naročenih. Zato je tožena stranka nujno potrebovala resnega prevoznika. Vse svoje trditve je tožena stranka tudi dokazala. Poleg tega je odločitev sodišča, da naj bi tožeča stranka opravila nadomestne prevoze, v nasprotju z listinami v spisu, iz katerih ne izhaja, da bi šlo za nadomestne prevoze (popisi odpreme). Tožena stranka je uveljavljala, da je tožeča stranka popise odpreme sestavila za potrebe tega spora, pri čemer so podatki neresnični in izmišljeni. Listina A je povsem neverodostojna. V nadaljevanju tožena stranka ponavlja svoje trditve glede tega, da so bili silosi in dovodne cevi tehnično brezhibni, da je imela zadosti kamene moke, da primesi v kameni moki niso vplivale na izvedbo prevozov. Sodišče se je oprlo na izpovedi voznikov tovornjakov, ki so še vedno zaposleni pri tožeči stranki, hkrati pa ni verjelo priči BK, ker naj bi še vedno opravljal prevoze za toženo stranko. BK je najprej opravljal prevoze kot podizvajalec tožeče stranke, nato pa neposredno za toženo stranko. Če bi bile razmere res tako nemogoče, tega ne bi še vedno opravljal. Pri tem je BK opravljal prevoze pogosteje kot druge priče. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi JS, ki ni več zaposlen pri tožeči stranki, iz izpovedi katerega izhaja, da večjih problemov ni bilo. V nadaljevanju pritožnik podaja še svojo dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in meni, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo, drugim pa ne. Protispisna je ugotovitev, da naj bi tožeča stranka toženo ves čas opozarjala na napake (pritožnik se opredeli do vsakega od dopisov). Nobene logike ni, da tožena stranka ne bi imela vsak dan na razpolago zadostnih količin kamene moke, če se je z naročnikom TŠ zavezala za dobavo teh količin pod grožnjo pogodbene kazni. Predložene fotografije niso v taki obliki, da bi se do njih lahko opredelila (kršitev kontradiktornosti), zakoniti zastopnik tožene stranke je prvič videl barvne fotografije šele na zaslišanju. Glede odškodnine tožena stranka vztraja, da je bil odstop od pogodbe protipraven, zato je upravičena do povračila škode. Iz 5. člena Pogodbe ne izhaja, da bi imela tožena stranka kakršnekoli obveznosti v smeri očitkov kot izhajajo iz dopisa tožeče stranke z dne 7.4.2018. V pogodbi tudi ni bilo predvideno, da lahko od nje odstopi tožeča stranka. Očitka, da ni naročala prevozov v skladu s točko c 3. člena tožeča stranka ni konkretizirala, zato ga je sodišče obravnavalo v nasprotju z določbami ZPP. Odločitev, da naj tožena stranka prevozov ne bi naročala v skladu s pogodbo pa je tudi protispisna (popis odpreme za april 2018). Sodišče ne more ugotoviti, da tožena stranka ni zagotavljala varnega in zdravega delovnega okolja, ne da bi izvedlo dokazni postopek v zvezi s tem. Tožena stranka je predlagala zaslišanje svojega varnostnega inženirja. V zvezi s tekom zamudnih obresti tožeča stranka ni podala nobenih navedb, da bi bila ob prejemu teh zneskov poštena, zato toženi stranki ni bilo treba dokazovati nepoštenosti tožeče stranke. Sodišče je napačno priznalo zamudne obresti od izvršilnih stroškov, saj teh tožeča stranka ni zahtevala. Prav tako se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi z njimi (za priznanje 74,00 EUR ni nobene podlage, vse terjatve tožeče stranke so bile ob vložitvi predloga za izvršbo še nezapadle). Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Te je tudi sicer sodišče napačno izračunalo (10.371,97 EUR namesto 8.160,15 EUR). Tožena stranka je uspela z velikim delom, zato je napačna odločitev, da mora nositi vse stroške postopka. Neuspeh tožeče stranke je v razliki med zahtevanim in prisojenim zneskom.

4. V odgovoru na pritožbo je pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba glede stroškov je utemeljena, sicer pa ni utemeljena.

Glede terjatve tožeče stranke v višini 366,00 EUR

6. Tožena stranka je priznala, da je obstajala terjatev tožeče stranke v znesku 366,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2018 (prva pripravljalna vloga v nosilnem spisu), vendar naj bi bila ta terjatev pobotana pred pravdo z dopisom z dne 12.6.2018. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila višina teh terjatev v času izjave o pobotu sporna, saj je tožeča stranka obstoju terjatev in posledično pobotu izrecno nasprotovala z dopisom z dne 4.7.2018. Sodišče je sporne terjatve obravnavalo in o njih odločalo na podlagi procesnega pobota in jih tudi upoštevalo pri izvedbi pobota. Ugotovilo pa je, da obstajajo le v višini 5.268,69 EUR s pripadajočimi obrestmi. Za ostale v pobot uveljavljane terjatve je pravilno (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ugotovilo, da ne obstajajo in da tudi niso obstajale (kar pomeni, da je sklicevanje na materialnopravni pobot neutemeljeno). Glede na pravila o vračunavanju s pobotom (318. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in glede na datum zapadlosti terjatve v višini 366,00 EUR, terjatev v višini 366,00 EUR v nobenem primeru ni mogla biti pobotana pred pravdo in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede zamudnih obresti od zneskov 1.863,42 EUR za čas od 12.5.2018 do 23.8.2018 in 1.843,67 EUR za čas od 28.12.2017 do 19.9.2018

7. Gre za terjatvi tožene stranke do tožeče iz naslova neupravičene obogatitve. Stališče tožene stranke, da naj bi svojo dobrovernost morala dokazovati tožeča stranka, je napačno. Velja domneva, da so udeleženci pravnih razmerij dobroverni. Kdor trdi drugače, mora to dokazati. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ustreznih navedb ni podala, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da sta terjatvi zapadli 24.8.2018, oziroma 20.9.2018, ko je tožena stranka zahtevala plačilo teh zneskov, pravilna.

Glede pogodbene kazni

8. Ni sporno, da je tožeča stranka opravila manj prevozov od naročenih, sporno je, v čigavi sferi je razlog za neopravljene prevoze. Da je razlog v sferi tožene stranke, je dokazno breme tožeče stranke.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo SE glede razlogov za neizvršitev prevozov (to je glede pogodbene kazni). Dokazni predlog glede naročanja prevozov je bil namreč substanciran že v prvi pripravljalni vlogi. To pa ne velja za dokazna predloga tožene stranke za zaslišanje LK in MŠ, saj bi šlo za nedopusten informativni dokaz (priči naj bi vedeli izpovedati "o razlogih za neizvedbo prevozov", ne da bi bili ti pred tem konkretno navedeni). Kršitev zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče SE je pritožbeno sodišče odpravilo samo, tako da je izvedlo pritožbeno obravnavo.

10. Očitno je, da se pogodba ni izvajala, kot je bila zapisana. Tako so se prevozi izvajali tudi z vozili, ki niso bila vpisana v pogodbo (vozila podizvajalcev), neopravljeni prevozi pa so se delno nadomeščali. Vse te izpolnitve je tožena stranka brez izrecnih ugovorov1 sprejela. Dejstvo namreč je, da je bilo v posameznih dneh opravljenih več prevozov od naročenih. Tožena stranka ne konkretizira, iz katerih popisov odpreme naj bi izhajalo, da to ne drži. Da se je prevoze nadomeščalo, je navsezadnje razvidno tudi iz elektronske pošte RD. Priča SE in zakoniti zastopnik tožene stranke sta sicer trdila, da nadomeščanje ni bilo možno, hkrati pa je priča SE izpovedala, da je prevoze "sprejela" in da TŠ teh dodatnih prevozov nikoli ni zavrnil. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da naj bi direktorja tožeče stranke opozarjal, naj odpeljejo le tiste vožnje, ki so naročene, in ne več, vendar v zvezi s tem tožena stranka niti ni postavila ustreznih trditev (čeprav je bilo vprašanje nadomeščanja voženj med postopkom sporno) niti ni predložila listinskih dokazov (drugo elektronsko pošto je predložila). Obe izpovedi zato ob dejstvu, da so se nadomestni prevozi dejansko izvajali, ne prepričata. Povedano pa tudi pomeni, da je tožena stranka nadomeščene prevoze (in s tem izpolnitev) sprejela in zanje ni upravičena do pogodbene kazni (prvi odstavek 251. člena OZ), kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Gre za skupaj 36 prevozov2.

11. Glede ostalih 162 prevozov pa je tožeča stranka trdila, da niso bili opravljeni iz razlogov na strani tožene stranke in sicer naj tožena stranka ne bi zagotovila dovolj kamene moke, v Š na posamezne dni kamene moke niso več potrebovali in so tovornjake zavračali, zaradi okvar na silosih in mehovih ter zaradi nečistoč v kameni moki je nakladanje oziroma razkladanje trajalo preveč časa, da bi lahko opravili naročeno število voženj. Tožeča stranka je toženo stranko ves čas opozarjala na težave pri izvajanju pogodbe, kar izhaja iz elektronske pošte v prilogah spisa, pa tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožena stranka elektronske pošte dejansko ne zanika, zanika le očitke iz dopisov tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ni logičnega pojasnila, zakaj bi tožeča stranka pisala te dopise (in tem dopisom tudi prilagala dokazila o svojih trditvah), če njihova vsebina ne bi držala. Prva opozorila na pomanjkljivosti so bila poslana že v času, ko se je pogodba sklepala, zato ne prepriča navedba zakonitega zastopnika tožene stranke, da bi tožeča stranka (že preden je torej pogodbo podpisala), želela zaradi "boljših poslov" od nje odstopiti. Pritožbeno sodišče zato elektronsko pošto tožeče stranke sprejema kot verodostojno. Ta pošta pa je podprta tudi s priloženimi nazornimi fotografijami3 in izpisi iz tahografov ter z izpovedjo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič – voznikov tovornjakov. Dokazna ocena, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, je celovita in prepričljiva, saj je, za razliko od pritožnice v pritožbi, upoštevalo vse izvedene dokaze. Ob tehtanju vseh dokazov skupaj je namreč mogoč edino zaključek, da so težave pri nakladanju bile (pomanjkanje kamene moke, okvare na silosih,...). Priča JS teh pomanjkljivosti ni zanikal, glede priče BK pa je sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj mu ne verjame. Ne gre le za to, da dela za toženo stranko, temveč je ves čas nekritično izpovedoval v korist tožene stranke.

12. Tožeča stranka je sodišču predložila seznam opravljenih voženj po dnevih, na katerem je označila tudi razloge za to, da ni bilo opravljenih naročeno število voženj. Razlogi se sicer ponavljajo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da seznam ne odraža resničnega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi na tako konkreten seznam tožena stranka morala podati bolj konkretne pripombe in ne le zgolj navajati, da naj bi šlo za enostransko sestavljen seznam in (le pavšalno) da v njem zapisani razlogi za neizvedbo prevozov ne držijo. Predložila je sicer svojo elektronsko pošto, v kateri zgolj očita tožeči stranki premajhno število voženj, ne navaja pa kakšnih konkretnih odgovorov na očitke tožeče stranke in tudi nobenih konkretnih podatkov (razen števila opravljenih voženj). Iz primerjave med seznamom in tožbi priloženo elektronsko pošto je razvidno, da se dnevi, ko je bilo opravljenih manj prevozov, v veliki meri skladajo z elektronsko pošto, ki je opozarjala na težave in to tudi po datumih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala, da so bili razlogi za neizvedbo prevozov v sferi tožene stranke in da drži izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, da so odpeljali vso kameno moko, ki je bila pri toženi stranki na razpolago. Ker pa vsi substancirano predlagani dokazi niso bili izvedeni, je pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje preverjalo še z zaslišanjem priče SE in ponovnim zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov. Izvedeni dokazni postopek je potrdil ugotovitve sodišča prve stopnje. Res je priča SE zanikala, da bi kdaj zmanjkalo kamene moke in da bi tovornjaki kdaj čakali na nakladanje, vendar se je izkazalo, da je delala samo do 15. ure (zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je moke začelo zmanjkovati popoldan), da je bila njena pisarna 500 metrov oddaljena od obrata (silosov) in da je elektronska korespondenca potekala pretežno med zakonitima zastopnikoma obeh strank. Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da je priča zanikala, da bi kdaj tovornjaki čakali dlje od pol ure na nakladanje, čeprav so ostali zaslišani izpovedali drugače. Najprej je izpovedala, da naj bi ji RD kot razlog za premalo opravljenih voženj povedal, da ni bilo dovolj kamene moke, nato pa je zanikala, da bi jo RD kdaj seznanil z očitkom pomanjkanja kamene moke in to kljub temu, da je prej podrobno izpovedala, da naj bi očitke glede količin kamene moke preverjala pri delovodji4. Nenavadno je tudi, da ni povedala ničesar o tem, da naj bi o rezultatih svojih poizvedb obvestila RD in da naj se z vozniki, ki so v njeni pisarni čakali na dobavnice, nikoli ne bi pogovarjala o prevozih. Zaradi vsega naštetega in ob upoštevanju ugotovitve iz prejšnje točke te obrazložitve, da je do težav pri toženi stranki dejansko prihajalo, pritožbeno sodišče njeni izpovedi ni moglo slediti. Prav tako ni bil prepričljiv zakoniti zastopnik tožene stranke, ki zadeve ni vsakodnevno spremljal. Da so imeli vsak dan dovolj kamene moke na zalogi in da pri nakladanju in razkladanju ni bilo nobenih zastojev, bi bilo zelo lahko dokazati s podatki o proizvodnji5 in o vstopanju tovornjakov na območje obrata. Poleg tega je gotovo obstajala kakšna komunikacija z naročnikom (TŠ in C), ki bi jo tožena stranka lahko predložila, pa je ni. Tožena stranka v tej smeri ni predlagala ničesar, zato zgolj z vztrajanjem, da je bilo kamene moke dovolj in da do zastojev ni prihajalo, ne more omajati dvoma v zaključke sodišča prve stopnje. Pri tem je treba tudi upoštevati, da tožeča stranka dokazuje negativno dejstvo, ki ga drugače kot s sprotno elektronsko pošto, s katero je opozarjala na premajhne količine moke za izvedbo vseh naročenih voženj ter na čakanje pri nakladanju in s podatki o čakanju na podlagi tahografov, niti ni mogoče dokazovati.

13. V pogodbi je bila določena pogodbena kazen za vsak naročen, pa ne izveden prevoz v višini 500,00 EUR. Pogodbo je sestavila tožena stranka. Glede na vsebino pogodbe, ki je zelo enostranska (določene so predvsem obveznosti tožeče stranke, odstop je po pogodbi urejen samo za toženo stranko,...), sodišče ne verjame zakonitemu zastopniku tožene stranke, da naj bi tožeča stranka na pogodbo imela veliko pripomb, ki naj bi bile vse upoštevane. Bolj prepričljiva je izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da tožena stranka njihovih pripomb ni sprejela. Pogodbo pa je kljub temu podpisal, ker je imel dovolj tovornjakov, voznikov in sredstev, da je lahko pričakoval, da jo bo izvajal, kot je bila dogovorjena6. Glede na odločitev sodišča o zavrnitvi pobotnega ugovora vprašanje vsebine dogovora sicer ni sporno, pomembno pa je za presojo verodostojnosti zaslišanih zakonitih zastopnikov. To dejstvo zato dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da je tožeča stranka izkazala, da je do neizvedbe prevozov prišlo iz razlogov na strani tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker so razlogi za neizvedbo prevozov v sferi tožene stranke, tožeča stranka za neizpolnitev obveznosti ne more odgovarjati, zato tožena stranka ni upravičena do pogodbene kazni (250. člen OZ).

Glede odškodnine zaradi odpovedi pogodbe

15. Tožena stranka je v pobot uveljavljala tudi odškodnino zaradi po njenem mnenju nezakonitega odstopa tožeče stranke od pogodbe o prevozu. Dejansko stanje v zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje v večjem delu7 ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri očitkih protispisnosti tožena stranka dejansko napada dokazno oceno sodišča. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Res pravdni stranki v pogodbi nista posebej dogovorili možnosti, da od pogodbe odstopi tožeča stranka, vendar to ne pomeni, da odstop ni mogoč že po splošnih predpisih. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, enake vrednosti dajatev, dolžnostjo izpolnitve obveznosti in prepovedjo povzročanja škode. Če ena stranka svojih obveznosti po pogodbi ne izpolni ali jih izpolnjuje z napako, lahko druga stranka zahteva najprej (pravilno) izpolnitev obveznosti, nato pa lahko od pogodbe tudi odstopi (103. člen OZ). Pri navedbah tožeče stranke, to je, da toženka ni zagotavljala zadostnih količin kamene moke in da so zato morali tovornjaki po nepotrebnem čakati (s čimer so tožeči stranki nastajali stroški), da ni zagotovila varnega in zdravega delovnega okolja ter da ni zagotovila potrebne čistosti kamene moke, da ne bi prihajalo do onemogočanja ali podaljševanja razkladanja kamene moke pri končnem kupcu, pa gre za očitke, ki predstavljajo kršitev (splošne) obveznosti poštenega in vestnega izvrševanja pravic in izpolnjevanja obveznosti in lahko pripeljejo do odstopa od pogodbe. Pri sklepanju pogodbe sta obe stranki imeli svoj ekonomski interes. Glede na dogovorjeno količino prevozov je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena stranka omogočila izvedbo teh prevozov in da bo lahko učinkovito uporabila tovornjake in voznike, ki jih je imela na razpolago. Če se je nakladalni in razkladalni čas podaljševal iz razlogov na strani tožene stranke ali če zaradi premalo kamene moke ni bilo mogoče opraviti dogovorjeno število prevozov, tožeča tega ni bila dolžna trpeti.

16. Da je tožeča stranka pogodbo kršila, ker ni zagotavljala zadostne količine kamene moke in ker je pri nakladanju in razkladanju prihajalo do zastojev, je bilo pojasnjeno že v zvezi s pogodbeno kaznijo. Prav tako je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje glede pogojev za delo in glede nečistoč v kameni moki in se pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati inženirja, ki pri toženi stranki skrbi za varstvo pri delu, saj ta niti ni bil pravočasno predlagan. V zvezi z izpolnjevanjem dolžnosti pravočasnega naročanja prevozov sicer drži, da iz listin, ki so v spisu, ni razvidno, da bi naročanja potekala v nasprotju s pogodbo in je sodišče dejansko stanje v zvezi s tem res napačno ugotovilo8. To pa samo po sebi ne pomeni, da je napačna tudi odločitev, da je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe zaradi ostalih kršitev. Te so namreč take narave, da jih tožeča stranka ni bila dolžna trpeti, zato je bila upravičena do odstopa od pogodbe. Ker ni bilo protipravnega ravnanja, je sodišče prve stopnje pobotni ugovor iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe pravilno zavrnilo.

Glede stroškov izvršilnega postopka in postopka na prvi stopnji

17. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov, saj je te tožeča stranka uveljavljala v dopolnitvi tožbe. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka znesek, za katerega je bila tožba umaknjena, plačala že po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe, vendar je račun št. 13335.2017 zapadel v plačilo šele 30.4.2018, ko je bil plačan znesek 4.470,08 EUR, račun št. 435.2018 pa 13.5.2018, dva dni prej pa je bil plačan znesek 3.063,59 EUR. Glede teh dveh plačanih zneskov je bila torej tožba dejansko preuranjena. Pritožbeno sodišče kljub temu v stroškovno odločbo ni poseglo, saj je sodišče po umiku, ko je nastala večina stroškov, tako ali tako upoštevalo le še preostalo vrednost spora. Tudi pred tem pa je bil uspeh tožene stranke manj od 10 % in je zato sodišče prve stopnje lahko uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in vse stroške naložilo v plačilo toženi stranki. Z zavrnjenim delom zahtevka kakšni posebni stroški niso nastali (noben dokaz ni bil izveden samo zaradi tega dela zahtevka oziroma pobotnega ugovora). Očitane napake pri seštevanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo, očitno tožena stranka pri svojem izračunu ni upoštevala ene sodne takse v višini 2.293,00 EUR.

Glede odločitve o pritožbi in pritožbenih stroškov

18. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi glede stroškov ugodilo in ustrezno spremenilo odločitev v točkah VIII in IX izpodbijane sodbe. Sicer pa je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalih točkah potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo v bistvenem delu ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Za pritožbo je bila sporna vrednost 139.446,71 EUR. Stroški tako znašajo skupaj 2.180,70 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, za pristop na pritožbeno obravnavo s trajanjem in potnimi stroški, za odsotnost iz pisarne, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
1 Takih ugovorov ni izkazala.
2 Tožena stranka je pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni zastavila tako, da pri izračunu ni upoštevala, da so bili nekateri prevozi nadomeščeni. Skupni znesek je zmanjšala samo za prevoze, ki jih tožeča stranka ni mogla opraviti zaradi vremenskih razmer ali razmer na cestah.
3 Očitek, kršitve pravice do izjave v zvezi s fotografijami je glede na določbo 286.b člena ZPP prepozen in ga ni mogoče upoštevati. Tožena stranka bi ga namreč lahko uveljavljala že takoj ob zaslišanju. Tudi sicer pa niti v pritožbi, ko je bila že dobro seznanjena s fotografijami, v zvezi z njimi ni navedla ničesar.
4 Ko ji je bila prejšnja izpoved predočena, je zgolj odgovorila, da to je pa res.
5 Iz izpovedi priče SE izhaja, da se take podatke pri toženi stranki vodi.
6 Na to ne vpliva dejstvo, da je za izvedbo prevozov uporabljala podizvajalce, saj gre za poslovno odločitev in kvečjemu pomeni, da je razpolagala s še več vozili.
7 Razen glede obveznosti naročanja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
8 To kršitev je tožeča stranka očitala že v prvi pripravljalni vlogi, zato ne drži, da bi sodišče prve stopnje odločalo mimo navedb.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 103, 250, 251, 251/1, 318,350, 350/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2MjMy