VSK Sodba in sklep PRp 5/2021

Jedro

Odvzem predmeta osebi, ki ni storila prekrška, predstavlja poseg v njeno z ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. Zato mora sodišče pri odločitvi pazljivo tehtati med to pravico in nevarnostjo, ki jo za ostale udeležence v prometu predstavlja uporaba zaseženega vozila s strani storilca. Pri tem mora presojati tudi realne možnosti storilca, da bo uporabljal zaseženi avtomobil. Da bi to lahko storilo, mora dati lastniku možnost, da se o vseh okoliščinah zadeve izjavi.

Izrek

I. Pritožbi zoper odvzem predmeta se ugodi in se sodba glede odločitve o stranski sankciji razveljavi in v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalih delih se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega za prekrške po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, po desetem odstavku 101. člena ZPrCP in po 12. odstavku 107. člena ZPrCP. Sodišče je obdolženemu določilo kazen za vsak prekršek in izreklo enotno globo ter stransko kazen odvzem osebnega vozila, opisanega v izreku, last A. S. N.. Po pravnomočnosti te sodbe se bo odvzeti predmet prodal.

2. Zoper odločitev o odvzemu predmeta se pritožuje lastnik vozila. Najprej opisuje dogajanje v zvezi z njegovim pozivom, da mu sodišče dovoli, da iz zaseženega vozila pobere svoje stvari. Izvršitelj je pogojeval izročitev predmetov z izročitvijo rezervnega ključa. Vozilo se hrani na prostem in ima do njega dostop vsakdo. Ob prevzemu predmetov je izvršitelj pritožniku dejal, da mu bo sporočil, kdaj bo licitacija. V sodbi je kar nekaj netočnosti. Tako J. B. nikoli ni posedoval vozniškega dovoljenja. Pritožnik obdolženemu nikoli ni dal vozila v posest in tudi ne kontaktnih ključev. Če bi držalo, kar piše sodišče, bi obdolženemu raje dal kakšno drugo od svojih vozil, in ne vozilo, ki je tehnično brezhibno in ga uporablja vsakodnevno. Glede na stanje vozila sodišče od njega zahteva, da obdolženega toži za nastalo škodo, vozilo pa odkupi od izvršitelja. Saj ni obdolženi kriv, da gre vozilo v prodajo, oziroma da ga sodišče pritožniku noče vrniti. Pritožnika zanima, kam bo šla kupnina. V 9. točki pa v več delih sodišče navaja, da ne dokazuje svojega namena glede ureditve npr. odselitve iz hiše, za kar posreduje potrdilo delodajalca ter odredbo s strani MNZ, o tem pa ga sodišče ni nič pozvalo, ampak je samo laično zaključilo, da si izmišljuje. Izjavlja, da vozila ne posoja osebam, ki ne posedujejo vozniškega dovoljenja.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Odvzem predmeta osebi, ki ni storila prekrška, predstavlja poseg v njeno z Ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. Zato mora sodišče pri odločitvi pazljivo tehtati med to pravico in nevarnostjo, ki jo za ostale udeležence v prometu predstavlja uporaba zaseženega vozila s strani storilca. Pri tem mora presojati tudi realne možnosti storilca, da bo uporabljal zaseženi avtomobil. Da bi to lahko storilo, mora dati lastniku možnost, da se o vseh okoliščinah zadeve izjavi. Iz podatkov spisa izhaja, da je lastnik predmeta v spis sicer vložil dve vlogi, v katerih je med ostalim pojasnjeval (ne da bi bil za to izrecno pozvan), da se namerava odseliti in na ta način storilcu onemogočiti uporabo zaseženega avtomobila ter da zaseženi avtomobil vsakodnevno potrebuje za vožnjo na delo. Sodišče prve stopnje je nato odločilo, ne da bi lastnika zaslišalo in tudi ne da bi ga pozvalo, da za svoje trditve predloži kakšen dokaz. Z obrazložitvijo, da lastnik avtomobila svojih trditev ni izkazal in da so le pavšalne, je glede na opisani povzetek spisa kršilo pritožnikovo pravico do izjave, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

5. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi petega odstavka 163. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) odločitev o stranski kazni odvzema predmeta razveljavilo in v razveljavljenem delu zadevo vrnilo v novo odločitev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče lastnika avtomobila zaslišati in mu dati možnost, da svoje trditve izkaže. Pri odločitvi pa bo moralo upoštevati ugotovitve o teži posledic odvzema zaseženega avtomobila konkretno za pritožnika na eni strani in nevarnost, da bo storilec s pritožnikovim avtomobilom v prihodnosti huje kršil prometne predpise in s tem ogrožal varnost udeležencev v prometu na drugi strani.

6. Na podlagi določbe 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe. Ker kršitev ni našlo, je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 v preostalem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

07.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 93/2015
• Sodba I Up 328/2000
• VSC Sklep PRp 80/2022