VSK Sodba I Cp 478/2020

Jedro

Tožnik je sicer kršil Pravila lovske družine, vendar ni bil edini, razlika je le v tem, da je bil iz članstva v primerljivi situaciji črtan le tožnik. Ob tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter pravico do združevanja, kar zagotavlja že Ustava v 42. členu. Arbitrarno odločanje lovske družine je zato pravilno sankcionirano, materialno pravo je pravilno uporabljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 274,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter odpravilo sklep Upravnega odbora tožene stranke, sprejet na seji dne 9.1.2018, datiran z dnem 26.1.2018, da se tožnika črta iz članstva ter sklep Občnega zbora tožene stranke, sprejet na seji dne 14.4.2018, datiran z dnem 14.6.2018, da se zavrne pritožba tožnika zoper sklep o črtanju iz članstva, tako, da tožniku članstvo ni prenehalo in je še vedno član Lovske družine B. – E. (točke I – III izreka). Pod točko IV je odločilo o stroških postopka.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se je zoper sodbo pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zaključki sodišča, ki se nanašajo na utemeljenost črtanja tožnika iz članstva toženke, so pravilni, saj tožnik ni poravnal svojih obveznosti napram toženki v roku 30 dni po pisnem opominu k izpolnitvi obveznosti. To je storil po izteku roka. Denarna obveznost tožnika do toženke je torej obstajala, tega se je tožnik zavedal. Izpolnjeni so bili pogoji za črtanje iz članstva po določbi 5. alineje četrtega odstavka 12. člena Pravil lovske družine B. - E. (v nadaljevanju Pravila), kar je sodišče tudi pravilno ugotovilo. Ne drži pa nadaljnji sklep sodišča o domnevno diskriminatornem ravnanju toženke. Sodišče je kršilo razpravno načelo, saj tožnik ustreznih trditev ni podal. Opozarja na določbe 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo, po kateri je diskriminacija definirana kot vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanj zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Ker ni bila navedena osebna okoliščina, o diskriminaciji ni mogoče govoriti. Tožnik je trdil le, da so svoje obveznosti do toženke na enak način kot on kršili tudi drugi člani, pa jih toženka ni črtala iz svojega članstva. To tudi ne drži, dejanski stanovi pri ostalih članih niso enaki. Ravnanje toženke ni bilo diskriminatorno. Sodišče je sicer glede na dokazni postopek naredilo zaključke glede diskriminacije, češ naj bi bil tožnik izključen zaradi nerazumevanja z M. J.. Tega tožnik nikoli ni trdil. Sodišče tudi ni podalo materialnopravne podlage za pravni zaključek o diskriminaciji. Sodba je zato obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo, kršene so določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, sklep Pdp 975/2015 z dne 31.3.2016 (enako odločba Pdp 557/2016 z dne 12.1.2017), ki navaja, da mora stranka, ki trdi, da je bila diskriminirana, izrecno navesti, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bila neenako obravnavana. Sodišče je po eni strani odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva (nasprotno s 7. členom ZPP), s takim ravnanjem je toženki onemogočilo, da se o teh trditvah izjavi (kršitev 5. člena ZPP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako tudi sklep VS RS VIII Ips 164/2016 z dne 11.10.2016). Sodna praksa je jasna, odsotnosti trditvene podlage ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi. Ob tem pritožnica povzame odločbi Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS.

Dejanski pravni položaj drugih oseb, ki ob zapadlosti niso poravnale denarnih obveznosti do toženke, so bili neprimerljivi. Niso bili izpolnjeni kvalificirani pogoji finančne nediscipline za črtanje iz članstva, določeni v Pravilih. Tega tudi dokazni postopek ni potrdil. Ni ugotovljeno, da bi bil kdo od drugih neimenovanih lovcev v zamudi z izpolnitvijo svojih obveznosti glede plačila 30 dni po prejemu opomina in kdo naj bi to trdil. Če se pritožbeno sodišče z zaključki pritožbe ne strinja, naj zaradi možnosti preizkusa svoje odločbe navede, kateri dokaz (v povezavi s trditvami) to potrjuje. Sodišče je nepravilno tolmačilo izpovedbe prič. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar je v zvezi s tem navedlo v razlogih in med tem, kar izhaja iz zapisnikov narokov. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni trdila, da je bil tožnik edini, ki ni redno poravnaval finančnih obveznosti. To dejstvo je izrecno priznala. Vendar je bilo dejansko stanje pri drugih neplačnikih drugačno. Tožnik je bil edini, kjer se je to redoma dogajalo, pri njem je šlo za večje zneske, pri njem opomin na plačilo ni nikakor učinkoval. Sodišče opre odločitev na izpovedbo priče G. T. Ž.. Spregleda pa, da je povedal, da so bila vsa neplačila drugih dolžnikov izvršena in poravnana na podlagi opominov, kar pa pri tožniku ne drži, in da je bil dolgovan znesek pri tožniku višji. Opozarja še na sodbo Upravnega sodišča Slovenije II U 289/2009 z dne 8.3.2011 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-109/12-38 z dne 23.10.2014. Ustavnega načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih stanj in različno obravnavanje različnih stanj. Prav zato gre v tem primeru. Tudi, če je bilo kaj drugih neplačnikov, so vsi ti po opominjanju svoje dolgove poravnali. Priglaša stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena, predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo potrdi. Priglasil je stroške. Toženka je najprej trdila, da je bil tožnik edini, ki ni redno izpolnjeval finančnih obveznosti, v nadaljevanju postopka pa je priznala, da so nekateri člani lovske družine res morda pri posameznih plačilih zamujali, a je šlo za izjemne dogodke ter so svojo zamudo sporočili blagajniku in se dogovorili za obročno plačilo. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi pregledal finančno stanje toženke za leto 2017 ter ugotovil, kdaj so posamezni lovci svoje finančne obveznosti izpolnili, ali je bilo to pravočasno, ali je bil uveden opominjevalni postopek in kdaj je bila finančna obveznost dejansko poravnana, a je sodišče izvedbo tega dokaza opustilo, saj je blagajnik lovske družine G. T. Ž. kot priča jasno izpovedal, da so tudi drugi lovci zamujali s plačili finančnih obveznosti, a nobenega niso črtali iz članstva lovske družine. Tudi iz zapisnika prve redne seje Upravnega odbora toženke z dne 9.1.2018 izhaja, da se je tedaj obravnavala problematika neplačevanja obveznosti s strani več lovcev. Diskriminatorno je ravnanje toženke, ki je tožnika črtala iz članstva LD zaradi zamude pri plačilu finančnih obveznosti, to je ravnanje kot ga opisuje Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO) v drugem odstavku 4. člena. Tožnik je bil zaradi osebne okoliščine v podobni situaciji obravnavan manj ugodno kot drugi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, ob tem pa opravilo tudi uradni preizkus glede uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ter pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo.

6. Toženka v pritožbi uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, trdi, da je podana protispisnost. Tega pritožbenega razloga ne konkretizira. V nadaljevanju le pove, da je pri povzemanju izpovedbe priče G. T. Ž. sodišče spregledalo določene dele izpovedbe. V takem primeru ne gre za napačen "prenos" vsebine zapisnika o zaslišanju, pač pa pritožba s temi trditvami graja nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podalo materialnopravne podlage za odločitev. To ne drži, sodišče je odločitev oprlo na določbo tretjega odstavka 2. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1).

8. Pritožnica trdi, da je sodišče odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, predvsem ko je ugotovilo, da je bila tudi osebna okoliščina na strani tožnika tista, ki je privedla do črtanja tožnika iz članstva toženke. Temu naziranju ni pritrditi, ni kršena določba 7. člena ZPP in tudi ni bilo toženki onemogočeno, da se o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago za odločitev, izjavi (kršitev 5. člena ZPP). Tudi ni podana uveljavljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je že v tožbi trdil, da je bil diskriminatorno obravnavan, kar je povzelo tudi sodišče v razlogih sodbe v povzetku bistvenih trditev ene in druge stranke ( npr. točka 4 sodbe). Toženka se je v zvezi z očitki, ki se nanašajo na diskriminatorno obravnavanje tožnika, branila, podala trditve in predlagala dokaze (npr. četrta pripravljalna vloga). Sodišče tudi kot podlago za odločitev ni vzelo okoliščine, da bi bil tožnik diskriminatorno obravnavan zaradi osebnih okoliščin, pač pa je presodilo, upoštevanje materialnopravno podlago, tudi Pravila, upoštevaje navedbe in predlagane dokaze s strani obeh strank, kako je toženka ravnala v primerljivih situacijah in v primerljivem časovnem obdobju.

9. Tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tedanji starešina toženke M. J. na prvi seji Upravnega odbora 9.1.2018 izpostavil problematiko neplačevanje obveznosti s strani nekaterih lovcev, kar se je pojavljalo preko celega leta 2017, in to kljub večkratnim opozorilom s strani blagajnika toženke. Zaključilo je, da so očitno bili drugi lovci tako kot tožnik opozorjeni, da zamujajo s plačili, ter so se zamude še naprej pojavljale. Pritožba opozori, da je bil s strani tožnika dolgovani znesek višji od zneskov drugih dolžnikov, a ni uspešna že zato, ker so te navedbe posplošene, enako velja za izpovedbo priče Ž. (ni navedena višina dolgov drugih lovcev oz. opravljena primerjava dolgovanih zneskov). Pritožnica ob tem spregleda tudi druge segmente izpovedbe te priče: da so drugi člani običajno vse uredili tako, da so se poravnale obveznosti, da pa je tožnik opomin poravnal šele po roku in to tudi potem, ko je bil sklep na upravnem odboru sprejet, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je tožnik eno od dveh obveznosti izpolnil, sicer z nekaj dnevno zamudo po opominu, a pred sprejetjem sklepa Upravnega odbora o črtanju iz članstva. Res je ta priča povedal, da je bilo, ko so se pojavili neplačniki, običajno hitro rešeno na podlagi opomina, toda prvostopenjsko sodišče je dokazno oceno sprejelo po tem, ko je dokaze ocenilo skladno z 8. členom ZPP, vestno in skrbno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločitev sprejelo na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je racionalno argumentirana. Ob tem ni zanemariti, da je toženka najprej trdila, da je bil tožnikov primer edini, ko lovec svojih obveznosti ni poravnal niti po prejetem pismenem opominu, kar je sodišče tudi povzelo v razlogih sodbe (točka 7), v nadaljevanju pa je te navedbe spremenila s trditvami, da je bila pri drugih zamudnikih s plačili situacija drugačna. Te trditve se v dokaznem postopku niso potrdile, med drugim ne drži, da se je dne 9.1.2018 obravnaval glede finančne nediscipline le problem tožnika, poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so neplačniki vedno obstajali (in tudi bodo), o čemer je izpovedala tudi priča Ž..

10. Ko se je problem finančne nediscipline obravnaval na redni seji UO 9.1.2018, je bil izključen le tožnik. Ugotovljeno je tudi, da je član toženke M. A. večkrat zamudil s plačilom članarine, a ga niso doletele nobene sankcije. Ocenjena je tudi izpovedba tožnika o tem, da je imel občutek, da če si dober s tedanjo starešino, M. J. oz. njegov prijatelj, se ti ne zgodi nič. Sodišče je to pričo zaslišalo, ter si je ob izpovedbi te priče ustvarilo vtis, da ni bil osnovni razlog za izključitev iz članstva le neplačevanje zapadlih obvez, pač pa nerazumevanje med njima (priča je bil od leta 2015 do 2019 starešina lovske družine), kar je prepričljivo argumentiralo, v tem segmentu pritožba konkretne graje niti ne poda. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da vsi zamiki niso bili dogovorjeni z blagajnikom, G. T. Ž., torej določenim lovcem niso dovolili zamika plačila, pa vseeno niso bili sankcionirani. Eden od teh primerov je npr. M. A., ki je s plačilom članarine večkrat zamujal, pa ga sankcije nikoli niso doletele. Enemu od članov je bilo tudi po črtanju iz članstva dovoljeno, da naknadno poravna finančno obveznost (starešina M. J. mu je osebno odobril, da poravna finančno obveznost, ko bo imel denar..). Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik sicer kršil Pravila, vendar ni bil edini, razlika je le v tem, da je bil iz članstva v primerljivi situaciji črtan le tožnik. Ob tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter pravico do združevanja zagotavlja že Ustava v 42. členu. Arbitrarno odločanje lovske družine je zato pravilno sankcionirano, materialno pravo je pravilno uporabljeno (prim. tudi odločbo VSL I Cp 1545/2013).

11. Razlogi pritožbe niso podani ter je pritožbeno sodišče zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo. Tožnik je upravičen do povrnitve 375 točk nagrade odvetnika za sestavo pritožbe kar znese ob vrednosti točke 0,60 EUR 225,00 EUR, povečano za 22% DDV pa skupno 274,50 EUR. Ta znesek je toženka dolžna plačati v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 226/2013
• VSL Sodba I Cp 2479/2017
• VSL sodba I Cp 350/2014