VSK Sodba I Cp 660/2019

Jedro

Priči morata skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju sodišče) v točki I izreka ugotovilo, da obstoji veljavna ustna oporoka zapustnika B.B. z dne 1.3.2016, izjavljena na njegovem domu v navzočnosti oporočnih prič, T.N. in A.A., v skladu s katero vse njegovo premoženje deduje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), zapustnikov nečak. Pod točko II izreka je toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.207,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se je pritožil toženec. Uvodoma povzema tožnikove pravdne trditve in zaključke sodišča, za katere meni, da temeljijo na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, na napačni uporabi materialnega prava, odločitev pa je obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Ustna oporoka je izjema od splošnega pravila, da je za veljavno testiranje oporočitelja potrebna pisna izjava poslednje volje. Taka stroga obličnost je predpisana prav z namenom, da se omogoči ugotavljanje in dokazovanje prave in resnične volje oporočitelja, zato je pri tolmačenju veljavnosti in pristnosti oporočiteljeve volje v primeru ustnega testiranja potreben restriktiven pristop. V tem kontekstu po prepričanju toženca ni nepomemben časovni vidik reproduciranja izjave poslednje volje, niti okoliščina, da je L.L., ki je bila navzoča v času podajanja zapustnikove poslednje volje in je ob sestavi smrtovnice pri upravnem organu navedla, da zapustnik oporoke ni sestavil oz. ni izjavila, da jo je, kar po svoji vsebini predstavlja eno in isto dejstvo - da oporoke ni bilo. Sodišče se do tega ni opredelilo in ni ocenilo, zakaj navedeno šteje kot nepomembno, temveč je podalo zgolj splošen zaključek, da na veljavnost oporoke ne vpliva okoliščina, kdaj je bilo v smrtovnici zabeleženo, da je zapustnik napravil oporoko. Razlogi so v tem delu pomanjkljivi in se toženec do njih ne more določneje opredeliti. Enako velja glede zaključka, da je časovni vidik reproduciranja izjave poslednje volje s strani oporočnih prič nepomemben, ker gre za laike in prava nevešče osebe. Takšen zaključek ni z ničemer argumentiran in sodišče ni odgovorilo na ugovore, ki jih je v zvezi s tem toženec podajal tekom postopka. Sodba je tudi v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj so razlogi za takšen zaključek pomanjkljivi oz. so izostali in jih ni mogoče preizkusiti. Nemogoče je sprejeti stališče, da sta bili oporočni priči neuki tega, kdaj in kako naj bi morali ustno oporoko pisno reproducirati ter da je zato neproblematično, da sta to storili šele na zapuščinski obravnavi. Vsaj tožnik, ki je slišal, da naj bi zapustnik vse zapustil njemu, bi se nedvomno kmalu po smrti slednjega lahko pozanimal, kako je z veljavnostjo takšne oporoke oz. kaj mora v zvezi s tem storiti. Glede na število navzočih pa bi to lahko storil vsaj kdo od njih, če ne drugega iz radovednosti, saj le ne gre za običajen dogodek, če si navzoč pri nekom tik pred njegovo smrtjo in ga tudi slišiš podati neko pomembno naročilo. Zagotovo se vsak povprečno skrben človek v takšnih okoliščinah pozanima, kaj storiti v zvezi s takšnim naročilom oz. kako ga izpolniti. Če sprejmemo, da sta bili priči šele 9.5.2016 poučeni (ko sta domnevno izjavo zapisali), da morata poslednjo voljo pisno povzeti, sta bili takrat nedvomno poučeni o tem, da morata takšno svojo izjavo brez odlašanja posredovati sodišču, pa tega nista storili. To svojo dolžnost sta izpolnili šele na zapuščinski obravnavi 22.8.2016, ko je tožnika že zastopala odvetnica, kar jasno kaže, da si je tožnik šele v času, ko je bila razpisana zapuščinska obravnava, pridobil pravni nasvet in je očitno takrat skonstruiral zgodbo o ustni oporoki in uredil, da sta dva prijatelja, domnevni oporočni priči, izjavo zapisala in jo datirala za nazaj ter je to tudi edini razlog, da sta bili izjavi šele na zapuščinski obravnavi posredovani sodišču. Sama skladnost izjav, prič brez kritične presoje vseh okoliščin primera, ne more biti razlog, da se pričam nakloni vera. Nemogoče je iti mimo dejstva, da sta oporočni priči ožja družinska prijatelja in je zato njuna verodostojnost izredno vprašljiva, pa se sodišče do tega sploh ni opredelilo in je dokazno oceno podalo zgolj z vsebinsko prazno izjavo, da so bile izpovedi prič jasne, skladne in prepričljive. Zakaj jih šteje kot takšne, ni pojasnilo, zato toženec v nadaljevanju podrobneje obrazlaga neskladja med izpovedbami in neskladja, ki so se pojavila v izpovedbah prič v odnosu do dejstev, ki izhajajo iz listinskih dokazov (zapisnik o glavnih obravnavah v predmetni zadevi in v zadevi pod opr. št. D xx/yy Okrajnega sodišča v Kopru, protokol nujne intervencije, sestavljen s strani reševalcev).

Pritožnik v nadaljevanju pritožbe podaja lastno primerjalno analizo izjav prič in tožnika, opozarja na odstopanja in podaja opombe. Glede L.L. navaja, da je ta povedala, da ji je G.L. okoli 19.30 ure povedal, da je klical A.A. in T.N.. Po časovnici, izdelani na podlagi pričanja T.N. na razpravi dne 22.8.2016, pa so bili vsi že tam, z izjemo reševalcev, ki so prišli ob 19.33 uri. Časi prihodov k zapustniku naj bi bili sledeči: A.A. ob 19.12 uri, T.N. ob 19.22 uri, L.L. ob 19.25 uri, G.L.med 19.25 – 19.28 uro, reševalci ob 19.33 uri. V izjavi z dne 22.8.2016 L.L. pravi, da je videla, kako so zapustnika oživljali in slišala, ko je izdahnil. V izjavi z dne 11.12.2018 pa, da je šla v kopalnico in je bila skozi tam in da je samo to slišala, da so ga reševalci oživljali in da sta ga A.A. in G.L. spodbujala. Zanimivo je, da je enkrat videla (bila je v kopalnici), da so ga reševalci oživljali, drugič pa je to slišala. Za pojasnitev, ko priča govori o tem, da so se zapustniku ukleščila čreva, gre za umbilikalno hernijo, ki pa je po strokovnih virih zelo verjetno posledica ascitesa oz. intraabdominalnega pritiska.

Nadalje pritožba opozarja, da se časovno zaporedje opisanih dogodkov in izjave G.L. z dne 22.8.2016 in z dne 11.12.2018 razlikujejo. Prvo pravi, da je odprl vrata in videl zapustnika bruhati, ta pa je nato dejal "poslušajte me zdaj vsi...", drugo pa, da ga je zapustnik pogledal in se mu zahvalil, ker je hitro prišel, potem pa začel bruhati, nato pa je rekel "poslušajte me zdaj vsi...", tretje pa v izjavi z dne 11.12.2018 pravi, da ko je prišel v sobo, ga je zapustnik pogledal in mu rekel: "si že prišel, ja, kako je, tako tako in potem pobruhal malo in nato rekel "poslušajte me zdaj vsi..." Ker gre za izreden dogodek, ki se človeku posebej vtisne v spomin, ni mogoče razumeti, da se vse tri izjave iste osebe med seboj razlikujejo, zato je utemeljeno dvomiti v njihovo resničnost. Po časovnici, ki je bila narejena po pričanju T.N., je G.L. prišel k zapustniku med 19.25 in 19.28 uro, kar od njegove izjave odstopa od 32 do 35 minut.

V zvezi z izpovedbo T.N. pritožnik navaja, da je na pisnem protokolu nujna intervencija klic zabeležila ob 20.10 uri, kot nenujen, kot razlog klica je navedena nezavest, klicali naj bi očividci, T.N. pa po njenem pričanju takrat še ni bilo na zapustnikovem domu. Iz njenega pričanja je razbrati, da je klicala okoli 19.12 ure, kar je celo uro prej, kot je zabeležen klic v uradnem dokumentu. T.N. enkrat pravi, da so reševalci prišli čez 20 minut, odkar so bili pri zapustniku, drugič pravi, da so prišli 20 minut odkar jih je ona klicala, G.L. na isti obravnavi pravi, da je prišel ob 20.00 uri, kar je dobre pol ure razlike glede na njeno izpovedbo. Reševalci so po njenem pričanju prišli ob 19.33 uri, po uradnem dokumentu pa ob 20.29 uri. T.N. pravi, da je G.L. njo in A.A. prosil za podajo izjave o ustni oporoki dan, dva, tri kasneje, A.A. pa pove na isti razpravi, da se je to zgodilo dva, tri mesece kasneje. Na razpravi z dne 11.12.2018 pa T.N. odgovori zakonitemu zastopniku toženca, da je to bilo v obdobju ena do dva meseca kasneje. Zdravstveno stanje zapustnika je diametralno nasprotno glede na pričanje T.N., kar je razvidno iz vse dokumentacije, obdukcijskega zapisnika, izvedenčevega mnenja in dopolnitve le tega. Zaradi omenjenega odstopanja med objektivnimi dejstvi in tem, kar je priča povedala, je verodostojnost prič zelo vprašljiva.

V zvezi z izpovedbo A.A. pritožnik opozarja, da se priča na obravnavi z dne 11.12.2018 ni spomnila, da je bilo rečeno, da mora napisati pisno izjavo, niti kdo ga je pozval k njenemu podpisu, na obravnavi z dne 22.8.2016 pa je potrdil, da se je z G.L. slišal dva do tri mesece kasneje in da bo o tem potrebno pričati.

Toženec je prepričan, da bi bilo v takšnih okoliščinah, ko je šlo za zatrjevano izredno stanje, veliko bolj življenjsko pričakovati, da bi zapustnik ali njegovi bližnji za primer, ko bi ta želel izjaviti svojo poslednjo voljo, poklicali bližnje sosede in ne bi čakali na prihod družinskih prijateljev. Še bolj nenavadno pa je to, da se hkrati zatrjuje, da zapustnik ni bil sposoben poslednje volje izjaviti v pisni obliki, medtem ko je v istem časovnem trenutku bil sposoben po telefonu poklicati prav T.N. in A.A., za zadnje navedenega je poleg vsega zapustnik dobro vedel, da živi v U. pri V., torej kar 120 km oz. uro in pol vožnje stran, kar je nelogično. Celoten okvir zatrjevane zgodbe je preveč za lase privlečen, da bi ga bilo mogoče sprejeti kot verjetnega, kaj šele resničnega in verodostojnega. Sodišče bi moralo tudi oceniti, da je šlo za izredno enostavno vsebino poslednje volje, tj. praktično en stavek, tako da bi lahko nekdo to zapisal na list papirja, ki bi ga nato zapustnik podpisal, za njim pa še priče. Vprašanje moralnosti, ali je bilo to moč od zapustnika zahtevati, ni pravno relevantno dejstvo. Če pa je zapustnik bil sposoben telefonirati več osebam in je sam ocenil, da mora svojo voljo izraziti in je to tudi storil, ne bi bilo prav nič nemoralno od njega zahtevati, da povzetek takšne volje, zapisan na papirju, tudi podpiše. Poleg tega so vse priče izpovedale, da je bil v času izjavljanja poslednje volje povsem razsoden in sposoben podajati takšno izjavo, da se je vsega zavedal in da je bil takrat fizično še pri moči in je lahko tudi še vstal. Sodišče tako v zvezi s tem tudi izrazito prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani sprejema, da ni bil toliko sposoben, da bi takšno izjavo podpisal, po drugi strani pa, da je bil psihično in fizično še povsem stabilen in je svojo voljo lahko veljavno izrazil. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da zgolj bolezen in nepokretnost sama po sebi ne predstavljata izrednih razmer, če je zapustnik sicer imel možnost napraviti pisno oporoko.

V zvezi z ugotovitvijo zdravstvenega stanja zapustnika na dan, ko naj bi izjavil ustno oporoko, je naslovno sodišče postavilo sodnega izvedenca in mu opredelilo nalogo, ki jo pritožba povzema. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju ter v njegovi dopolnitvi navedel, da je smrt nastopila zaradi rupture ezofagealnih varic, pri tem pa se z namenom pritrditve svojih navedb sklicuje tudi na izjave prič, ki so jih podale na zapisnik v predmetni zadevi, ki pa so po mnenju toženca neskladne in neprepričljive, predvsem pa časovno v nasprotju s protokolom nujne intervencije, izdelanim s strani nujne medicinske pomoči. Izvedenec ne odgovori na vprašanje, ali je bil pokojni pred smrtjo razsoden oz. sposoben veljavno izraziti svojo voljo. V dopolnjenem izvedeniškem mnenju je sicer pregledal naknadno pridobljeno zdravstveno dokumentacijo pokojnega, iz katere je bilo razvidno, da je ta imel že v letu 2001 diagnosticirana povečana jetra z znaki parenhimske okvare, kar je bilo dodatno potrjeno leta 2009 z UZ trebuha, iz katerega je razvidna izrazita okvara jetrnega parenhima, leta 2013 pa je bil sprejet v urgentno ambulanto Splošne bolnišnice Izola zaradi alkoholne jetrne ciroze – ascitesa. Vse navedeno kaže na dalj časa trajajočo bolezensko stanje pokojnika, ki je kulminiralo z njegovo smrtjo, vendar se izvedenec izogne konkretnemu odgovoru na postavljeno vprašanje, ali je zapustnikova bolezen glede na stopnjo stadija takšna, iz katere bi bilo moč pritrditi, ali in koliko je bil pokojnik pred smrtjo razsoden. Sodišče se ne more opreti zgolj na izpovedbe prič in strank, temveč jih mora primerjati tudi z drugimi dokazi. Pritožnik posebej poudarja na vsebino obdukcijskega zapisnika, kjer je napisano, da je dne 1.3.2016 zapustnik ob 20.10 uri po prihodu prič le še podihal (torej ni mogel izpovedati ustne oporoke), čas klica na nujno medicinsko pomoč je po protokolu NMP enak času prihoda prič k zapustniku ob 20.10 uri, razlog za klic za nujno intervencijo je nezavest, klic nenujen, klicali pa so očividci. Na podlagi teh pisnih objektivnih dejstev iz uradnih dokumentov lahko sklepamo, da je bil zapustnik ob prihodu prič že nezavesten in da ga. T.N. ni klicala reševalca po njenem pričanju dobro uro prej, sploh pa nekdo, ki se vozi na kraj dogodka ni in ne more biti očividec. Iz protokola nujne medicinske pomoči je tudi napisano, da je pokojni pred smrtjo dva dni krvavel, ravno tako pa je na omenjenem dokumentu dr. S.S. postavil diagnozi gastrointestinalna izkrvavitev in hipovolemični šok. Določila Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) o ustni oporoki so jasna, po oporočiteljevi izjavi morajo priče brez odlašanja zapisati oporočiteljevo voljo in napisano izročiti sodišču ali pa izjavo zapustnika ustno ponoviti pred sodiščem. Vse širša in ohlapnejša razlaga določb bi lahko hitro izgubila svoj smisel in namen, ki mu takšen predpis sledi. Sodišče pa v konkretnem primeru časovnega standarda "brez odlašanja" vsebinsko sploh ni presojalo, razen s pojasnilom, da zamik ni sporen, ker so priče laiki. Medtem ko se je L.L. nedvomno dobro zavedala, da mora denar iz računa zapustnika takoj po njegovi smrti izprazniti, da ne bi ostal v zapuščinski masi, pa ji kaj takšnega glede reproduciranja ustne izjave ni prišlo na misel. Še več, iz tega ravnanja je mogoče sklepati, da se je zavedala, da bo k dedovanju poklican zakoniti dedič in je hotela preprečiti, da bi dedoval sredstva na računu. Če bi zapustnik izjavil, da naj vse deduje tožnik, njen sin, kaj takega ne bi storila, saj bi vedela, da bo denar prišel v roke tistega, ki se za takšen rezultat v tej pravdi zavzema. Napačna odločitev o tožbenem zahtevku ima za posledico, da je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da toženec glede časovnega poteka dogodkov predstavlja svojo verzijo, ki naj bi izhajala iz izjav prič ter tožnika, podanih ob zaslišanju v tem postopku in v zapuščinskem postopku, pri čemer pa izkrivljeno prikazuje domnevna neskladja med temi izjavami. Vsi zaslišani v tem postopku so izpovedali skladno s svojimi predhodnimi izjavami, danimi v zapuščinskem postopku, so pa njihove izpovedbe v pravdnem postopku veliko bolj izčrpne ter jasne. Za toženca je sporno, kdaj so k zapustniku prišli A.A., T.N. in L.L. kdaj je prišel tožnik ter kdaj so prišli reševalci nujne medicinske pomoči, ter v tem kontekstu zatrjuje, da zapustnik svoje poslednje volje ni mogel izjaviti. Vendar pa iz pričanj A.A. ter T.N.izhaja, da je bil A.A. tistega dne pri T.N. (njegovi partnerki) v A. in se je z zapustnikom dogovarjal, da bi ga tisti dan obiskal, zato je zapustnik klical tudi njega, saj je vedel, da je A.A. v bližini in da mu kot eden izmed najboljših prijateljev lahko pomaga. Za tem je zvečer zapustnik poklical tožnika in A.A. ter jima potožil, da je slab in da mora k zdravniku. Vsi so se takoj odzvali. A.A. se je prvi odpeljal k zapustniku, za njim še T.N., ta je takoj klicala reševalce, vendar so ji odvrnili, da mora biti neposredno ob pacientu, drugače ne bodo ukrepali, zato jim je dala A. A. številko, da so tudi njega klicali. Drugič pa je poklicala reševalce, ko so bili vsi že pri zapustniku in se mu je stanje hitro slabšalo. Šele na ta klic so se odzvali in izvedli intervencijo, zaradi česar je kot čas klica zavedena ura 20.10, kot klicatelj očividec ter da je zapustnik v nezavesti. Vse priče ter tožnik so potrdili takšen potek dogodkov. Vse skupaj se je dogajalo med 19.00 in 20.00 uro, kar izhaja tako iz izpovedb prič, kot tudi tožnika v zapuščinskem postopku. Vsi so izpovedali, da je bil zapustnik, v času, ko je k njemu prišel še tožnik, pri zavesti, bil je razumljiv in priseben ter je pred vsemi izjavil svojo poslednjo voljo. Takoj za tem pa se mu je stanje nenadoma poslabšalo, zaradi česar so tudi ponovno poklicali reševalce. Vsi so izpovedali, da so reševalci k zapustniku prišli nekako v pol ure po klicu, kar se sklada tudi s protokolom nujne intervencije, saj je kot čas prihoda zabeležena ura 20.29. Zaradi tega je moč z gotovostjo zaključiti, da je bil zapustnik okrog 20.00 ure še priseben, da so bili takrat pri njem A.A., T.N., L.L.in tožnik, ter da jim je bil sposoben izjaviti svojo poslednjo voljo. Rahla razhajanja v minutah, kako naj bi dogodki potekali in o zaporedju dogodkov, pa ne morejo vzbuditi dvoma v siceršnje skladne ter koherentne izpovedbe prič. Njihov razlog je zgolj v drugačnem subjektivnem dojemanju časa v travmatičnih izkušnjah, ko posamezniki lahko doživljajo upočasnjen ali pohitren čas. Vsi so izpovedali, da se je vse dogajalo izredno hitro, zato je v tem razlog razhajanja. To pa v ničemer ne odvzema verodostojnosti izjav prič ter tožnika v tem postopku. Sodišče je ustrezno obrazložilo, da v dani situaciji ni bilo moč pričakovati, da bo zapustnik napravil pisno oporoko, saj so priče in tožnik izpovedali, da je bilo njegovo zdravstveno stanje ob njihovem prihodu zelo slabo in da je skoraj takoj, ko je izjavil svojo poslednjo voljo, začel bruhati, se dušiti in je izgubil zavest. V taki situaciji ni bil zmožen pisati, niti ni bilo od prisotnih moč pričakovati, da se bodo v takšnem afektu spomnili, da bi bilo potrebno zapustnikovo izjavo takoj zapisati. Toženčevo naziranje, da zamuda prič pri reproduciranju ustne oporoke povzroči neveljavnost ustne oporoke, je materialnopravno zmotno (74. člen ZD) Sodišču se tudi ni bilo treba posebej obširno ukvarjati z vprašanjem, ali je ali ni bilo v smrtovnici navedeno, da je zapustnik napravil ustno oporoko, zato je primerno obrazložilo, da navedba ustne oporoke v smrtovnici ne vpliva na njeno veljavnost. Tožnik nazadnje priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je tožnik na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča zahteval ugotovitev obstoja veljavne ustne oporoke zapustnika B.B. (tožnikov stric). Toženec (zunajzakonski sin zapustnika) je zanikal njen obstoj in trdil, da izredne razmere, v katerih naj bi prišlo do njene sestave, niso obstajale. Dvomil je tudi, ali je bil zapustnik na dan svoje smrti razsoden. Sodišče je presodilo, da je pok. B.B. v zadnjih trenutkih svojega življenja v navzočnosti dveh prič (A.A. in T.N.) ustno izjavil poslednjo voljo, da naj po njegovi smrti vse njegovo premoženje deduje tožnik, kot tudi, da je to storil v izrednih razmerah, saj se je nahajal v takšni življenjsko ogrožujoči situaciji, da bi bilo od njega nemoralno zahtevati, da poskrbi za pisno oporoko. Štelo je, da je bil ob izjavi poslednje volje razsoden.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo ne zatrjevanih ne drugih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba zatrjuje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nasprotja med njimi, vendar vsebinsko z argumenti izpodbija dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena vestna, skrbna in narejena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sodišče je zaključek, da je pok. B.B. ustno izjavil svojo poslednjo voljo pred dvema pričama, oprlo na skladne in prepričljive izpovedbe zaslišanih prič (L.L., T.N. in A.A.) in tožnika. Vsi navedeni so bili navzoči v trenutkih neposredno pred njegovo smrtjo in so vedeli povedati o dogajanju in o poslednjih izjavah zapustnika. Ne gre za vsebinsko prazno ugotovitev sodišča, kot želi prikazati pritožba. Sodišče je v točki 13 obrazložilo, da so njihove izpovedbe (te je povzelo v točki 12 obrazložitve) skladne tudi z zapisanima izjavama oporočnih prič z dne 9.5.2016 in z izjavami, ki so jih taisti podali ob zaslišanju v zapuščinskem postopku po pok. B.B. Sodišče je ocenilo, da je njihov opis poteka dogajanja pred smrtjo B.B. natančen, vsi štirje so jasno in skladno izpovedali glede vsebine zapustnikove poslednje volje, da naj njegovo celotno premoženje pripade tožniku, ki naj nadaljuje z njunim delom. Vsi so tudi vedeli povedati o razlogih in okoliščinah, ki so po njihovem prispevali k takšni odločitvi (pok. B.B. in tožnik sta veliko časa preživela skupaj, skupaj sta delala na kmetiji, si pomagala in sta bila zelo povezana oziroma je imel zapustnik tožnika za svojega sina, saj toženec z očetom ni imel stikov).

8. Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v dokazno oceno verodostojnosti izpovedb oporočnih prič z izpostavljanjem družinskega prijateljstva in z lastno dokazno oceno okoliščine, da sta bili njuni izjavi zapisani šele 9.5.2016 in posredovani sodišču na zapuščinski obravnavi dne 22.8.2016. Res je, da morata priči skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke. Tudi, kolikor se priče in tožnik niso pozanimali, kako je treba ravnati v primeru ustne oporoke, in sta priči izjavo zapisali šele 9.5.2016 in jo posredovali sodišču 22.8.2016, sodišče pravilno temu dejstvu upoštevajoč, da gre za prava neuke osebe, ni dalo posebne teže. Enako ne določenemu razhajanju v izpovedbah oporočnih prič glede časa, ko sta bili zaprošeni za podajo izjave o ustni oporoki, ki so kvečjemu posledica časovne oddaljenosti dogodka in subjektivne ocene. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim namigovanjem, da naj ustne oporoke ne bi bilo, ker bi sicer L.L. (zapustnikova sestra, tožnikova mati) ob sestavi smrtovnice navedla, da zapustnik oporoke ni sestavil oziroma ni izjavila, da jo je sestavil. Že zato ne, ker je v smrtovnici, sestavljeni dne 14.3.2016, naveden obstoj ustne oporoke¹. Prav tako ne z navrženo pritožbeno navedbo o njenem dvigovanju denarja z zapustnikovega računa.

9. Pritožba dokazno oceno sodišča o verodostojnosti izpovedb tožnika in prič neuspešno izpodbija tudi s sklicevanjem na dele njihovih izpovedb v zapuščinskem oziroma tem postopku. Gre bodisi za dele izpovedb, iztrgane iz celotnega konteksta bodisi za nepomembna razhajanja. Slednje je mogoče pripisati bodisi subjektivnemu zaznavanju dogajanja bodisi poteku časa med zaslišanjem v zapuščinskem in v tem postopku (več kot dve leti). Glede na travmatičnost in hitrost dogajanja kritičnega dne (od pokojnikovega klica tožnika in A.A. do njegove smrti je minila dobra ura) ter subjektivno dojemanje časa, rahla razhajanja v časovnem okviru glede dogajanja kritičnega večera, ko se je zdravstveno stanje zapustnika naglo poslabšalo in končalo s smrtnim izidom, niso odločilna. V taki situaciji je življenjsko logično, da je v ospredju pomoč sočloveku, ne pa natančno časovno spremljanje dogajanja. Iz celovitih izpovedb zaslišanih je tudi povsem jasno, da so izpovedovali o približni časovni umestitvi dogajanja. Tudi T.L. je izpovedala o okvirnem času, ko je zapustnik poklical njenega moža (okrog 19.00 ure) in sosledju dogodkov, zato pritožba na podlagi njene izpovedbe nekritično izdela "časovnico" in jo primerja z izpovedbami tožnika in drugih prič o prihodu na zapustnikov dom.

10. Dokazne ocene sodišča pritožba ne omaje niti z zatrjevanji o neskladju med izpovedbami prič in dokumentirano časovno dinamiko teka dogodkov, pri čemer izpostavlja obdukcijski zapisnik in protokol nujne medicinske pomoči. Navedba v obdukcijskem zapisniku, da naj bi zapustnik ob 20.10 uri po prihodu prič le še podihal, nima take teže kot ji pripisuje pritožba. Že zato, ker v njem ni navedeno na čem temelji, jo je treba kritično presojati, predvsem pa tudi upoštevati, da je prvenstveni namen obdukcijskega zapisnika ugotovitev vzroka smrti, ne pa podroben opis dogajanja pred smrtjo zapustnika. Tudi vsebina listin, ki se nanašajo na intervencijo nujne medicinske pomoči (sprejem nujnih intervencij, protokol nujne intervencije in protokol predbolnišničnega oživljanja), ne ovrže dokazne ocene sodišča. Da iz podatkov o sprejemu nujnih intervencij izhaja, da je bila nujna medicinska pomoč klicana ob 20.10 uri, je ugotovilo že sodišče. V listini je kot vsebina klica navedena nezavest, klic naj ne bi bil sprejet kot urgenca (ne kot nenujen), klicali naj bi očividci. Ta okoliščina pa v ničemer, glede na prepričljive izpovedbe prič in tožnika, ne ovrže ugotovitve sodišča, da je B.B. pred nastopom nezavesti izjavil poslednjo voljo. Pritožba namreč izkrivljeno, v nasprotju z izpovedbami prič (pa tudi z lastno "časovnico", s katero je izpodbijala njihove izpovedbe), navaja, da je to tudi čas, ko naj bi priče prišle k zapustniku in ko naj bi bil B.B. že mrtev. Vse priče pa so skladno izpovedale, da je bil zapustnik, ko so prišle do njega, fizično izčrpan, oslabljen, saj je cel dan bruhal in imel prebavne motnje, da pa je bil priseben. Vsi zaslišani so tudi povedali, da se mu je stanje zelo hitro slabšalo, saj je začel bruhati in se dušiti. Pritožba tudi povsem zanemari, na kar utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, tisti del izpovedbe T.N., iz katerega izhaja, da je kritičnega večera dvakrat klicala reševalce, najprej že iz avta (pa so ji rekli, da mora biti na licu mesta), nato pa, ko so bili že vsi pri B.B. in se mu je stanje hitro slabšalo. Pritožba tudi ne pojasni, kam meri s posameznimi opombami in sicer, da je priča L.L. izpovedala, da so se zapustniku 14.4.2005 (v letu pred smrtjo) ukleščila čreva, kar naj bi bilo posledica intraabdominalnega pritiska, da sta le L.L. in A.A. omenjala, da je zapustnik pil.

11. Dokazna ocena sodišča, da se je kritičnega večera zdravstveno stanje pok. B.B. nenadoma poslabšalo in končalo s smrtnim izidom zaradi izkrvavitve v gastrointestinalni trakt iz varic požiralnika pri napredovani jetrni cirozi, kar je resen nenaden zaplet sicer kronične jetrne bolezni, temelji na izvedenskem mnenju. Glede na stanje, v katerem se je nahajal, in hitrost, s katero je bilo treba ukrepati, ni mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da bi bilo življenjsko pričakovati, da bi pok. B.B. poskrbel za sestavo pisne oporoke in da bi za izjavo poslednje volje bodisi sam ali njegovi bližnji poklicali sosede. Dokazno oceno, da je šlo za izredne razmere, v katerih ni mogel sestaviti oporoke (točka 21 obrazložitve), pritožba neutemeljeno izpodbija z izkrivljeno oceno, ki jo gradi na dejstvu, da je zapustnik bil sposoben poklicati tožnika in prijatelja A.A. zaradi slabega počutja (spisovni podatki ne potrjujejo, da bi koga drugega), pri čemer zanemari naglo poslabševanje zapustnikovega stanja. Pri tem nekorektno izpostavlja nelogičnost, da bi pok. B.B. poklical prav A.A., saj kot utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, iz izpovedbe A.A. in T.N. izhaja, da je bil A.A. kritičnega dne pri T.N. (njegovi partnerki) v A. in se je z zapustnikom tistega dne dogovarjal, da bi ga obiskal. Očitno je torej pokojni vedel, da je v bližini in mu lahko pomaga. Ne glede na enostavno vsebino izjave poslednje volje (da vse premoženje deduje tožnik) in dejstvo, da bi zadoščal že podpis na listini, pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča, da je bil B.B. v takšni življenjsko ogrožujoči situaciji, da bi bilo od njega nemoralno zahtevati, da poskrbi za pisno oporoko. Nenazadnje je dvom v njegovo zmožnost pisanja, glede na stanje v katerem se je nahajal (po izpovedbah prič, ki so ga spremljale v zadnjih trenutkih življenja), izrazil tudi izvedenec.

12. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z oceno sodišča, da je bil B.B. v času izjave poslednje volje razsoden (točka 24 in 25 spisa). Pritožba jo neuspešno izpodbija s trditvami o bolezenskem stanju pokojnika. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Ta po pregledu vse zdravstvene dokumentacije pokojnega za obdobje od leta 1982 dalje ni mogel potrditi hepatične encefalopatije kot zapleta jetrne ciroze, ki bi v določeni fazi lahko vplivala na njegovo razsodnost. Razumljivo je tudi, da izvedenec ni mogel dati zanesljivega odgovora, ali je bil pok B.B. v trenutku, ko je izjavil svojo poslednjo voljo zaradi izgube krvi v takšnem stanju, da ni bil več sposoben razsojati, saj ga, kot je ugotovilo sodišče, na dan smrti in v času testiranja ni spremljal. O dejanskem stanju pokojnika in slabšanju zdravstvenega stanja (vključno z razsodnostjo) so lahko povedale le osebe, ki so bile neposredno navzoče ob pokojniku, tj. tožnik in priče, ki so izpovedale o tem, da je bil B.B. ob njihovem prihodu še pokonci, da so z njim govorili, da se je zavedal dogajanja okoli sebe, da je vse poznal, da je posebno pozornost namenil tožniku, ko je vstopil v sobo, in še priseben in pri polni zavesti in pameti izjavil svojo poslednjo voljo. Šele po tem je začel spet bruhati, se zvijati v krčih in dušiti. Dokazno oceno njihove izpovedbe pritožba neuspešno izpodbija, o čemer se je pritožbeno sodišče izreklo že zgoraj.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Slednje je pritožbeno sodišče na podlagi veljavne Odvetniške tarife odmerilo v znesku 559,98 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo 750 odvetniških točk, materialne stroške 2 % ter 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Podatke pa sta, kot izhaja iz smrtovnice z dne 14.3.2016, posredovala N.L. kar in toženec.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1210/2019
• Sodba II Ips 70/2005
• VSL sklep I Cp 1434/2014