VSK Sodba in sklep IV Cp 19/2020

Jedro

Dejstvo, da prvi tožnik ni ves čas v zavodu, bi moralo upoštevati pri ugotavljanju višine stroškov v zvezi z bivanjem v zavodu, ki so kriti z oskrbnino ter ugotoviti, koliko časa (povprečno) v posameznem mesecu (oziroma letu) je prvi tožnik v zavodu in koliko znaša sorazmerni del te oskrbnine (na mesečni ravni).

Rejnina zajema otroški dodatek, plačilo za delo rejniku in materialne stroške (prvi odstavek 50. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti - v nadaljevanju: ZIRD v zvezi prvim odstavkom 51. člena ZIRD). Otroški dodatek ni strošek otroka in se v skladu z novejšo sodno prakso pri določitvi preživnini ne upošteva. Tudi plačila za delo rajniku ni mogoče šteti za del otrokovih (materialnih) potreb, saj gre za strošek, ki je v širšem smislu povezan z zagotavljanjem institucionalne oblike varstva in vzgoje otrok, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti v svoji biološki družini.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu I. in II. točki izreka, ki se nanaša na plačilo preživnine za mld. K. O., ter v celoti v V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) razsodilo, da je dolžan prvi toženec plačevati za preživljanje mld. K., za čas od 4. 1. 2019 do 1. 9. 2019, mesečno preživnino v višini 70,50 EUR, za čas od 1. 9. 2019 dalje pa mesečno preživnino v višini 100,00 EUR ter za preživljanje mld. A. od 4. 1. 2019 dalje mesečno preživnino v višini 100,00 EUR (I. točka izreka). Druga toženka je dolžna plačevati za preživljanje mld. K., za čas od 4. 1. 2019 do 1. 9. 2019 mesečno preživnino v višini 20,50 EUR, za čas od 1. 9. 2019 dalje pa mesečno preživnino v višini 50,00 EUR ter za preživljanje mld. A. od 4. 1. 2019 dalje mesečno preživnino v višini 50,00 EUR (II. točka izreka). Celotno preživninsko obveznost po tej sodbi sta toženca dolžna izpolniti glede preživninskih zneskov, zapadlih do sodbe, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka v plačilo, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec v zneskih, določenih s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih ter da sta v primeru zamude dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka) ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženca v pritožbi najprej navajata, da je sodišče napačno izračunalo stroške za preživljanje prvega tožnika. Strošek nastanitve v zavodu v višini 400,00 EUR, kot ga je upoštevalo sodišče, ni sporen za čas, ko je mladoletni tožnik ves čas nastanjen v zavodu. Od trenutka oddaje mladoletnega tožnika v rejniško družino pa je navedeni znesek sporen. Sodišče je stroške še povečalo za materialne izdatke v višini 117,50 EUR in za stroške rejnine za čas vikendov, počitnic in praznikov. Pri tem ni obrazložilo kaj je krito z materialnimi stroški, ki so vključeni v strošek rejnine in znašajo 291,27 EUR. Zato je očitno, da je materialne stroške podvajalo, saj jih je upoštevalo v rejnini in v znesku 117,50 EUR. Razloga, zakaj jih je upoštevalo dvakrat, pa se ne da preveriti, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stroške rejnine je ocenilo od 236,00 do 529,00 EUR oziroma povprečno 382,00 EUR mesečno, pri čemer ni navedlo razlogov, kdaj je upoštevalo rejnino v višini 236,00 EUR in kdaj polno rejnino. Povprečnega zneska rejnine v višini 382,50 EUR se ne da preveriti, zaradi česar je prav tako podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvenstveno sodišče ne bi smelo upoštevati otroškega dodatka, ki znaša 114,31 EUR. Sodišče je tudi napačno upoštevalo celoten znesek oskrbnine v zavodu v višini 400,00 EUR, čeprav se ta računa po dnevih, ki jih otrok tam prebije. Sodišče bi zato moralo izračunati, koliko dni v mesecu povprečno mld. K. ni v zavodu in za navedeni znesek zmanjšati oskrbnino. Ko je mld. K. v zavodu in odhaja k rejnici le čez vikend, je strošek njegovega preživljanja le sorazmerni del oskrbnine, znesek 117,50 EUR ter sorazmerni del rejnine, brez otroškega dodatka. Sodišče pa je upoštevalo celotno rejnino, vključno z otroškim dodatkom, čeprav gre v tem delu za prejemek otroka. V stroške preživljanja bi torej moralo upoštevati le materialne izdatke in stroške zavodske namestitve in rejnine, oboje v sorazmernem delu. Za tri mesece, ko mld. K. ni v zavodu, pa sodišče ne bi smelo upoštevati oskrbnine, ampak le rejnino v polnem znesku in materialne stroške. Poleg tega je sodišče napačno ugotovilo tudi strošek za preživljanje mladoletne tožnice. Ker obiskuje šolo, kjer ima štiri obroke dnevno, strošek prehrane doma ne more znašati 120,00 EUR, ampak največ 40,00 EUR mesečno. Toženca ocenjujeta, da strošek obleke in obutve znaša največ 50,00 EUR mesečno. Neizkazan je strošek za vzgojo in izobraževanje v višini 30,00 EUR, saj znaša največ 15,00 EUR. Otroci šolske učbenike prejmejo v šoli, ostalih stroškov pa ni toliko, niti ob upoštevanju nakupa šolske torbe. Prav tako je neizkazan strošek za šolske izlete, obšolske dejavnosti in šolo v naravi, saj ni navedeno, da bo mladoletna tožnica že v prvem razredu šla v šolo v naravi, niti ni navedeno, da bo obiskovala obšolske dejavnosti, ki so plačljive in koliko znaša tak mesečni strošek. Enako nepreverljiv je strošek za prostočasne aktivnosti, ki ga je sodišče priznalo v višini 40,00 EUR, brez podatka o številu, kraju izletov in porabi. Iz obrazložitve ne izhaja, s katerimi aktivnostmi se druga tožnica ukvarja in koliko znaša s tem povezan strošek. Sodbe se ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za stanovanjske stroške. Sodišče ni ponudilo preverljivih razlogov, zakaj jih je priznalo v višini 50,00 EUR. Moralo bi navesti koliko znašajo mesečni stroški (za posamezni izdatek) za stanovanje v celoti, pri čemer vsi stroški ne odpadejo na vse osebe. Mladoletna tožnica gotovo ne potrebuje interneta. Ker se odločitve ne da preveriti, je tudi v tem delu podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca torej ocenjujeta, da strošek preživljanja tožnice ne presega 300,00 EUR in da je delno krit z otroškim dodatkom. Sodišče je napačno ocenilo tudi zmožnosti tožencev. Prvi toženec je lastnik dveh podjetij, ki ne poslujeta dobro, pri preživljanju mu pomagajo starši, ki plačujejo najemnino in stroške. Poleg tega ima stroške zaradi številnih sodnih postopkov. Postopki mu jemljejo veliko časa in živcev, zato ne more delati v večjem obsegu. Zaradi sodnih postopkov je tudi nezaposljiv. Zaradi lastništva podjetij se ne more prijaviti na Zavodu za zaposlovanje. Druga toženka je nezaposlena od februarja 2019, nadomestilo je prejemala do 21. 5. 2019, od tedaj dalje je brez prihodkov. Toženca sta pojasnila, da kljub prizadevanju zaposlitve nista našla in v zvezi s tem navedla razloge. Sodišče je zato napačno štelo (upoštevalo), koliko bi lahko prispevala k preživljanju mladoletnih otrok. Napačno je tudi zaključilo, da ima toženec sredstva za plačilo preživnine, ker plačuje visoko najemnino. Gre za očitno nepoznavanje višine najemnin v L. Poleg tega mu te stroške pomagajo plačevati starši. Ker navedenega dejstva tožnika nista prerekala, bi ga moralo sodišče šteti za dokazano. Poleg tega ga je dokazal prvi toženec s svojo izpovedbo. Sodišče je pri ocenjevanju potreb tožnikov in zmožnosti tožencev napačno uporabilo materialno pravo. Toženca ocenjujeta, da bi lahko prispevek toženca za preživljanje določilo na največ 50,00 EUR mesečno, prispevek toženke pa največ na 25,00 EUR mesečno.

4. Tožnika pa izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje le v V. točki izreka (glede stroškov postopka). Navajata, da sodišče v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da je napačno uporabilo materialno pravo. Nepravilen je zaključek, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Svojih zaključkov sodišče tudi ni podrobneje obrazložilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ko sodišče odloča o stroških po prostem preudarku, ne upošteva le načelo uspeha v pravdi, ampak predvsem druge kriterije. Ureditev preživninskega razmerja je gotovo koristna za mladoletna tožnika, prav tako je koristna za toženca glede na njuno preživninsko dolžnost. Sodišče je spregledalo, da so bili nekateri stroški, npr. stroški priče M.C., ki jih je naložilo obema tožnikoma, koristni in potrebni le za prvega tožnika. Prav tako je spregledalo, da je do takšnih stroškov prišlo izključno po krivdi tožencev. Sodišče ni upoštevalo, da sta bila tožnika tožencema odvzeta in nameščena v zavod oziroma rejniško družino izključno zaradi razlogov na strani tožencev (nasilje v družini) ter da sta pred začetkom pravde toženca zavrnila možnost sklenitve dogovora o preživnini. Vsi stroški v zvezi s to pravdo so tako nastali izključno po krivdi tožencev, ki bi jih tudi morala nositi. Zaradi ugovorov je bilo treba izvesti več dokazov, kar je stroške povečalo. Čeprav uspeh za odločanje o stroških v tej pravdi ni bistven, pa tožnika še navajata, da je njun uspeh bistveno višji od uspeha tožencev, in sicer po temelju sta uspela v celoti, po višini pa sta glede prvega tožnika uspela 66,6%, glede druge tožnice pa 33,3%. Skupen uspeh tako znaša 74,99%, kar pomeni, da nista uspela le z zanemarljivo majhnim delom zahtevka in bi tudi po kriteriju uspeha stroške morala nositi toženca. Poleg tega bi sodišče moralo upoštevati koristi otrok in dejstvo, da po višini zahtevku ni bilo v celoti ugodeno zgolj zato, ker nista uspela dokazati, da so preživninske zmožnosti tožencev višje od tistih, ki sta jih zatrjevala toženca, ne pa zato, ker bi bile potrebe tožnikov manjše.

5. Pritožba tožencev je delno, pritožba tožnikov pa je v celoti utemeljena.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o višini preživnine za mld. tožnika K. in mld. tožnico A. K. je star 12 let in je nastanjen v vzgojnem zavodu, v času vikendov, praznikov in počitnic pa je nameščen v rejniško družino. A. je stara 5 let in je nameščena v rejniško družino. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče ocenilo, da mesečne potrebe prvega tožnika znašajo 900,00 EUR, mesečne potrebe druge tožnice pa 340,00 EUR. V zvezi s pridobitnimi zmožnostmi tožencev je ugotovilo, da prvi toženec od septembra 2018 ne prejema obdavčljivih dohodkov, je brez zaposlitve in zaradi številnih sodnih postopkov pri iskanju slednje neuspešen. Njegovo podjetje je v postopku izbrisa. Pomagajo mu starši in prijatelji. Glede druge toženke pa je ugotovilo, da je od februarja 2019 brez zaposlitve in prijavljena na Zavodu za zaposlovanje Slovenije. Živi v t.i. varni hiši, za kar plačuje 118,00 EUR mesečno. Do 21. 5. 2019 je prejemala nadomestilo za brezposelnost, drugih prejemkov ali premoženja pa nima. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je prvi toženec za vsakega od tožnikov dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 100,00 EUR, druga toženka pa za vsakega od tožnikov mesečno preživnino v višini 50,00 EUR.

7. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovljenim potrebam druge tožnice, ki jih je sodišče ocenilo v višini 340,00 EUR mesečno. Ne drži navedba, da so stroški za domačo prehrano previsoko odmerjeni in znašajo največ 40,00 EUR mesečno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo strošek te prehrane v višini 90,00 EUR, pri čemer je pojasnilo, da vse obroke razen malice poje doma, česar pritožba ne izpodbija. Upoštevaje navedeno torej priznani strošek prehrane ni pretiran. Pritožba prav tako ne more izpodbiti priznanih stroškov za obleko in obutev ter za vzgojo in izobraževanje. Strošek obleke in obutve v višini 60,00 EUR, kot ga je ocenilo sodišče, je ob upoštevanju dejstva, da zajema tudi nakup smučarskih oblačil ter glede na starost otroka (obdobje rasti), primeren. Pritožba ne more uspeti s pavšalno oceno, da bi za ta namen zadoščalo 50,00 EUR. Prav tako je sodišče kot primerno ocenilo višino stroška za vzgojo in izobraževanje v znesku 30,00 EUR in svojo oceno v 11. točki obrazložitve tudi ustrezno utemeljilo. Ob upoštevanju teh razlogov, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, je pritožbeni očitek o neizkazanosti tega stroška (v priznani višini) neutemeljen. Strošek druge tožnice za izlete, šole v naravi in obšolske dejavnosti je sodišče priznalo v višini 20,00 EUR mesečno. Pravilnosti tega stroška pritožba ne uspe izpodbiti. Splošno znano je, da imajo šoloobvezni otroci stroške v zvezi s šolskimi izleti, kot tudi stroške z določenimi obšolskimi dejavnosti. Sodišče je ob uporabi prostega preudarka ta strošek primerno ocenilo. Ne drži niti očitek, da stroška za prostočasne aktivnosti, rojstne dneve in izlete ni mogoče preveriti. Sodišče je navedeni strošek prav tako ocenilo po prostem preudarku in ob tem pojasnilo, kaj vse zajema. Takšen način določitve stroškov je pri ugotavljanju preživninskih potreb v večini primerov (tudi v konkretnem), ko ni mogoče natančno ugotoviti višine posameznih zneskov na podlagi listinskih dokazov, dopusten in skladen s sodno prakso. Enako velja glede ocene bivanjskih stroškov. Tudi te stroške je sodišče ustrezno ovrednotilo. Tudi iz tega razloga ni utemeljen pritožbeni očitek glede kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ker ocena potreb ni matematična računska operacija, temveč gre za približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za razvoj otroka, je po oceni pritožbenega sodišča skupna ocena potreb druge tožnice povsem realna in ustrezna. Pritožbeno zavzemanje za upoštevanje otroškega dodatka pa je neutemeljeno, saj se slednji v skladu s sodno prakso več ne upošteva¹.

9. Pravilnosti določene preživnine za drugo tožnico pritožba ne more izpodbiti niti s ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji o slabem premoženjskem stanju tožencev. Sodišče je vse navedene okoliščine upoštevalo in svojo odločitev v tem delu ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Zlasti je poudarilo, da sta oba starša zdrava, relativno mlada in sposobna za delo, ter njuno dolžnost, da zagotovita določena sredstva za preživljanje njunih otrok. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi s preživninskimi zmožnostmi tožencev navedlo sodišče prve stopnje v 8. in 13. točki obrazložitve. Pravilnosti teh ugotovitev pritožba ne more omajati niti z očitkom, da bi sodišče moralo upoštevati višine najemnin v L. ter dejstvo, da prvemu tožencu najemnino plačujeta starša. Ob upoštevanju ostalih razlogov, ki jih je v zvezi z preživninsko obveznostjo staršev navedlo v 13. točki obrazložitve, namreč to ne more imeti relevantne teže. Odmerjena preživnina, ki sta jo za drugo tožnico dolžna plačevati toženca, je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna, saj predstavlja minimalni znesek, ki sta ga starša dolžna zagotoviti za preživljanje svojih otrok.

10. Utemeljeno pa pritožba izpodbija ugotovljene potrebe prvega tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče kot strošek prvega tožnika upoštevalo oskrbnino v zavodu v višini 400,00 EUR mesečno; dodatne potrebe (v tem zavodu), ki niso krite z oskrbnino, in sicer stroške oblek in obutve, frizerja, očal, igrač, počitniških taborov in drobnih izdatkov v skupni višini 117,50 EUR ter sorazmerni znesek rejnine v znesku 382,50 EUR, za čas vikendov, praznikov in počitnic, ko je prvi tožnik nastanjen v rejniški družini. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče kljub ugotovitvi, da prvi tožnik vikendov, praznikov in počitnic ne preživlja v vzgojnem zavodu, ampak pri rejnikih, upoštevalo stroške oskrbnine v polni višini 400,00 EUR mesečno. Dejstvo, da prvi tožnik ni ves čas v zavodu, bi moralo upoštevati pri ugotavljanju višine stroškov v zvezi z bivanjem v zavodu, ki so kriti z oskrbnino ter ugotoviti, koliko časa (povprečno) v posameznem mesecu (oziroma letu) je prvi tožnik v zavodu in koliko znaša sorazmerni del te oskrbnine (na mesečni ravni). Ker tega ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje glede višine stroškov bivanja v zavodu, ki so kriti z oskrbnino, nepravilno ugotovljeno.

11. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na oceno potreb prvega tožnika v času, ko je nastanjen pri rejnikih, ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodbe namreč izhaja le ocena, da so stroški prvega tožnika v tem času enaki višini sorazmernega dela rejnine, ki znaša 382,50 EUR. Iz obrazložitve pa ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prišlo do tega zneska, niti ni jasno, katere postavke je v tem delu upoštevalo. Rejnina namreč zajema otroški dodatek, plačilo za delo rejniku in materialne stroške (prvi odstavek 50. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, v nadaljevanju ZIRD v zvezi s prvim odstavkom 51. člena ZIRD). Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da otroški dodatek ni strošek otroka in da se v skladu s sodno prakso pri določitvi preživnine ne upošteva. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi plačila za delo rejniku ni mogoče šteti za del otrokovih (materialnih) potreb, saj gre za strošek, ki je v širšem smislu povezan z zagotavljanjem institucionalne oblike varstva in vzgoje otrok, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti v svoji biološki družini. Poleg tega ni jasno, kako je sodišče upoštevalo dejstvo, da je prvi tožnik le določen čas v mesecu nastanjen pri rejnikih in kako je ugotovilo višino sorazmernega dela stroškov za posamezne mesece. Nenazadnje pa ni jasno, ali je sodišče v tem delu stroške prvega tožnika podvajalo in je iste potrebe, ki jih je upoštevalo že pri znesku 117,50 EUR, upoštevalo tudi v okviru priznanih materialnih stroškov za čas nastanitve pri rejnikih. Potreb prvega tožnika v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za prvega tožnika (I. in II. točka izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Z nadomeščanjem izostalih in nejasnih razlogov bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), nenazadnje pa nezadostna utemeljitev ključnih razlogov pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot dela pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, ki mora biti zagotovljena na vseh sodnih stopnjah. Ob tem gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene kršitve, ugotovi vsa odločilna dejstva in o zadevi ponovno odloči, svoje razloge pa ustrezno obrazloži.

13. Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (V. točka izreka), zato je pritožbeno sodišče ugodilo še pritožbi tožnikov. Ob tem pritrjuje njunemu stališču, da sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni ustrezno upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera, namena (in nujnosti) postopka ter zlasti načela varstva koristi otrok, pri čemer sam uspeh pri odločitvi o povrnitvi teh stroškov nima take teže.

14. V preostalem delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za drugo tožnico, pritožba tožencev ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko.

Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Prim. VSRS sodba II Ips 186/2014.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 623/2020
• VSK Sklep IV Cp 550/2020
• VSL Sklep IV Cp 2190/2020