VSK Sodba I Cp 317/2019

Jedro

ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba tako spremeni, da po spremembi glasi:

"Tožbeni zahtevek:

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe plačati:

- prvemu tožniku M. M. znesek 45.708,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2016 dalje do plačila,

- drugi tožnici T. P. znesek 45.708,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2016 dalje do plačila;

se zavrne."

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v skupni višini 6.065,15 EUR, od tega vsak tožnik 1/2 tega zneska, v roku petnajst dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naložilo, da vsakemu od tožnikov plača 45.718,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2016 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka v višini 5.441,00 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema prvostopenjske sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne pravdne stroške. Le podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške. Tožnika sta sama povedala, da sta v letu 2005 prišla do toženke in izrazila željo po nakupu stanovanja v srednji etaži individualne stanovanjske hiše, ki se je gradila v soseski M. Kot sta izpovedala, je bila tedaj hiša zgrajena že do prve plošče, vendar je takratni zakoniti zastopnik toženke I. V. izpovedal, da so bili narejeni le temelji. Sodišče napačno sledi izpovedbi tožnikov. Zatem povzema, kako so potekala pogajanja in kako je tožena stranka pristala na to, da sklene pogodbo že v času gradnje, čeprav je nameravala graditi individualne stanovanjske hiše in jih prodati šele potem, ko bi pridobila uporabno dovoljenje. Nejasne so bile tudi določbe takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), ki je bil sprejet 13.4.2004, po katerem naj bi bila individualna stanovanjska hiša obravnavana kot enostanovanjska hiša, sicer lahko z več enotami in z le enim števcem vode in elektrike. 1.8.2004 je stopil v veljavo tudi nov Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju: ZVKSES), ter je zaščita kupcev stanovanj v primeru sklepanja prodajnih pogodb pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja bistveno podražila ceno stanovanj. Investitor je bil izpostavljen velikemu tveganju iz naslova pridobitve uporabnega dovoljenja, saj so bile predpisane kazni za zamudo v višini do najmanj 50% prodajne vrednosti stanovanja. Druga tožnica je po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, toženka pa je popustila prošnjam tožnikov in pristala na sklenitev pogodbe, toda pod pogojem, da vsebina ne bo v nasprotju z določbami ZVKSES in ne bo oškodovana. Tožnika sta pred sklenitvijo pogodbe proučila ustrezno tehnično dokumentacijo, toženka je pogojevala sklenitev pogodbe tudi s tem, da se glede na pravno stanje zazidalnega načrta Ž. in dejstvo, da je takrat vložila pri občini zahtevek za novelacijo zazidalnega načrta, tožnika odpovesta zahtevkom iz naslova zamud pri pridobitvi uporabnih dovoljenj. Meni, da sta bila tožnika soinvestitorja, ki po dokupu postaneta lastnika zemljišča, bila sta udeleženca pri graditvi objekta, kot izhaja tudi iz določb Pogodbe, ki sta jo sklenila s toženko (npr. členi 11 in 12). Soinvestitor se namreč lahko v individualno hišo vseli brez odločbe o uporabnem dovoljenju, kot je določal takrat veljavni ZGO-1 v 5. členu. Da se določbe tega zakona uporabljajo za urejanje medsebojnih razmerij, sta določili tudi stranki s Pogodbo. Toženka je tožnikoma, ko sta izpostavila zahtevek po pogodbeni kazni, ponudila možnost odstopa, ki ga tožnika nista izkoristila. Če tožnika torej ne bi izjavila, da nimata nikakršnih zahtevkov, kot so zahtevki za plačilo pogodbene kazni ali zaradi zamude pri pridobitvi uporabnega dovoljenja, toženka ne bi podala izjave za vpis lastninske pravice. Zatem toženka pojasnjuje, kako sta stranki usklajevali pogodbi in zaključi, da gre dejansko za dve pogodbi, in sicer za prodajno pogodbo v delu, ki se nanaša na odkup solastniškega deleža zemljišča in gradbeno pogodbo, s katero je bila dogovorjena in s strani tožnikov naročena gradnja objekta. Sklicuje se tudi na sodno prakso, odločbo UPRS opr. št. II U 68/2014.

3. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da kogentnih določb ZVKSES ni mogoče omiliti ali izključiti. Sklepanje pogodbe je bilo očitno v interesu tožnikov, ki sta pridobila v last nepremičnino za bistveno nižjo ceno kot pa, če bi čakala na dokončanje gradnje in takrat sklepala klasično prodajno pogodbo po določbah ZVKSES. O tem bi se lahko sodišče prepričalo tudi, če bi izvedlo s strani toženke predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Graja tudi dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, da je gradnja potekala pod izključnim vodenjem tožene stranke. Sodišče sledi izpovedbam tožnikov in zmotno obrazloži, da naj bi bilo že izdano gradbeno dovoljenje pokazatelj, da je bila projektna dokumentacija pred podpisom pogodbe že narejena in tožnika nista sodelovala pri projektiranju. Zatem podrobno obrazloži, zakaj je ta dokazni sklep prvostopenjskega sodišča napačen. Dejstvo je, da sta tožnika v Pogodbo vstopila kot soinvestitorja v projekt skupne gradnje. Dogovorjena je bila kupnina za zemljišče in komunalno opremo ter za sorazmeren delež kvadrature objekta. Predmet Pogodbe tako ni bilo le stanovanje. Dodatek k Pogodbi je bil sklenjen zgolj zaradi dokončane gradnje, izvedenega vrisa stavbe in opravljene parcelacije ter zaradi izdelave načrta etažne lastnine zaradi zemljiškoknjižnega vpisa in uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Tudi zapisnik o ogledu nepremičnine pred prevzemom z dne 20.10.2006 izkazuje, da sta tožnika nastopala kot soinvestitorja. Tudi z naknadno spremembo gradbenega dovoljenja sta tožnika pridobila dodatno korist, in sta se tudi obvezala poravnati razliko med dejansko in novo rabo stanovanjskih površin, saj se je uporabna površina povečala za nekaj več kot 19 m². Tudi sicer se po 5. členu ZGO-1 uporabno dovoljenje lahko izda le na posebno zahtevo investitorja in take zadeve s strani tožnikov ni bilo. Tožnika tudi ob primopredaji, ko sta v letu 2006 prejela stanovanje v posest, nista uveljavljala pogodbene kazni za zamudo pri gradnji, kot je bilo to določeno v drugem odstavku 20. člena Pogodbe. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Če bi obveljala sodba prvostopenjskega sodišča, bi prišlo do situacije, ko bi bila toženka tožnikoma dolžna plačati dvojno kazen, tako pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi zamude kot tudi plačilo pogodbene kazni za zamudo pri izročitvi nepremičnine po 17. členu ZVKSES. Takšno podvajanje kazni gotovo ni namen zakona.

4. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Predlagata njeno zavrnitev. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo. Povzemata določene navedbe v pritožbi ter menita, da niso utemeljene. Neodločilno je, v kakšni fazi je bila gradnja v času, ko so stranke sklepale pogodbo, torej ali je bila narejena prva plošča ali zgrajeni le temelji. Bistveno je, da se je tožena stranka premislila in se odločila, da bo prodala enoto pred koncem gradnje. Zakon natančno opredeljuje, kdaj se posameznik šteje za kupca po ZVKSES, ter je v konkretni zadevi taka situacija podana, tožnika sta imela položaj končnega kupca in tudi potrošnika po ZVPot, del stavbe sta kupila z namenom uporabljati ga in to za namene izven njune poklicne ali pridobitne dejavnosti. Toženka se v pritožbi poskuša postaviti v vlogo žrtve, toda že pojmovno kot investitor in prodajalec ni mogla biti v nič prisiljena. Sama je sestavila pogodbo. Soglaša s pravnimi razlogi prvostopenjskega sodišča, da je treba uporabiti kogentne določbe ZVKSES. Opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 200/2016. ZGO-1 za stavbo kjer je stanovanje tožnikov, ne pride v poštev, saj je toženka zgradila večstanovanjske stavbe in ne enostanovanjske stavbe. Tožnika sta vse pogodbene zaveze izpolnila, toženka pa je pogodbo kršila, po kogentni ureditvi bi lahko plačilo kupnine zahtevala šele po izdaji uporabnega dovoljenja. Pravi namen pogodbe je prodaja stanovanja, to je potrdila tudi ključna priča. Določene elemente stanovanja je tožena stranka prilagodila njunim željam, sicer pa pri gradnji tožnika nista sodelovala, kot je povedal tudi priča V.. Izdaja uporabnega dovoljenja je zakonska obveza tožene stranke, nenazadnje je bila obljuba izdaje uporabnega dovoljenja vnesena že v samo pogodbo. Navedbe o obvezi plačila dvojne kazni pa so nedopustne pritožbene novote.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov, ob tem je opravilo uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava in obstoja uradoma upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo.

7. Tožnika v pravdi vtožujeta plačilo pogodbene kazni zaradi toženkine zamude pri izročitvi kupljene nepremičnine. Trdila sta, da jima je konec leta 2006 toženka kot prodajalka omogočila posest nepremičnine, stanovanja v večstanovanjski hiši, vendar jima tedaj ni izročila uporabnega dovoljenja. Tega sta pridobila šele v letu 2016. Zato terjata plačilo pogodbene kazni za obdobje od 6.8.2007 (dve leti po podpisu pogodbe o prodaji glede na 12. člen pogodbe, ki je določal 2 letni rok za pridobitev uporabnega dovoljenja) do 31.8.2016.

8. Za odločitev o tožbenem zahtevku je eno od ključnih vprašanj, kakšna je narava pogodb, ki sta ju sklenili stranki – tožnika na eni strani in toženka na drugi strani. Tožnika trdita, da gre za eno pogodbo, toženka pa, da gre za dve pogodbi. Po presoji pritožbenega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru obe pogodbi, ki sta ju pravdni stranki sklenili, treba presojati kot enotno (zloženo) pogodbo in zanjo uporabiti pravila, ki jih določa ZVKSES, pravilno, jasni in pravilni so tudi razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo (predvsem v točkah 8-10). Spor, ki je nastal med strankama, je torej treba presojati po določilih ZVKSES, če ta posebnih pravil glede posameznega vprašanja ne vsebuje, pa po splošnem predpisu, to je po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Končni cilj Pogodbe o odkupu komunalno opremljenega zemljišča in skupni gradnji individualne stanovanjske hiše št. 123 v soseski M. z dne 5.8.2005 (Pogodba) in Dodatka k tej Pogodbi z dne 28.11.2016 (Dodatek) je tožnikoma kot končnima kupcema zagotoviti lastninsko pravico na stanovanju s pripadajočimi skupnimi deli, toženi stranki kot investitorju ki je gradil stavbo z več posameznimi deli, pa dogovorjeno plačilo (3. do 5. členi ZVKSES). Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 200/2016, v primerljivi zadevi, vprašanje, če je bila pogodba tehnično izpeljana kot kombinacija prodajne in podjemne (gradbene) pogodbe, z vidika končnega cilja posla ne igra pravno pomembne vloge. Elementi podjemne pogodbe so namreč vključeni v prodajno pogodbo – tako z vidika končnega cilja, dominantnega namena strank, kot z vidika pravno in ekonomsko prevladujočih komponent pogodbe. Kogentnih določb ZVKSES (2. poglavje - 4. do 86. člen) s prodajno pogodbo ni mogoče izključiti oziroma omejiti, razen če je v zvezi s posamezno določbo izrecno dopusten drugačen dogovor pogodbenih strank oziroma je drugačen dogovor v očitnem interesu kupca (četrti odstavek 4. člena ) in je namen teh določb zaščititi končne kupce pred tveganjem neizpolnitve obveznosti investitorja (prvi odstavek 1. člena ZVKSES), kar pomeni s kogentnimi pravnimi instrumenti (med katerimi je tudi obveznost izročitve kopije uporabnega dovoljenja) kupcem zagotoviti varstvo pred tveganji zaradi finančne nemožnosti investitorja, da konča gradnjo, pred neizpolnitvijo pogodbe in pred stvarnimi (in pravnimi) napakami po izročitvi. Prodajalec bi potem kogentne določbe ZVKSES vselej lahko zaobšel na način, da bi prodajo stanovanjskih stavb tehnično izpeljal po enakem ključu - kot kombinacijo prodajne in podjemne (gradbene) pogodbe. Zato ima ZVKSES še dodatno varovalko, po 2. točki tretjega odstavka 4. člena se ZVKSES uporablja tudi za druge pravne posle, ki imajo enake pravne posledice kot prodajna pogodba. Pogodbo in Dogovor med pravdnima strankama je treba zato presojati kot celoto, po pravilih o prodajni pogodbi. Tak je bil tudi končni in prevladujoči namen strank v tej zadevi. Zato določena vprašanja, ki jih načenja pritožba, nimajo odločilne teže, kot npr. ali je bila v fazi pričetka dogovorov stavba zgrajena že do prve plošče, ali pa so bili narejeni le temelji. Glede na sklenjeno pogodbo, kjer je na eni strani nastopala toženka kot strokovnjak in na drugi tožnika kot kupca, potrošnika, tudi ne vprašanje, zakaj se je toženka pred podpisom Pogodbe in zatem Dogovora odločila za gradnjo večstanovanjske hiše, kakšno izobrazbo imata tožnika, kakšen je bil interes tožnikov in koliko se je tožena stranka prilagajala, kar naj bi po zgrešenem stališču pritožbe pomenilo, da bi bilo moč omiliti ali izključiti kogentne določbe ZVKSES. Zato je tudi graja neizvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke neuspešna, enako velja za opozorilo na odločbo UPRS II U 68/2014, kjer je bilo zavzeto stališče glede vprašanja, kdo je lahko stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Sklicevanje pritožbe na določbo 5. člena ZGO-1 tudi ni uspešno, glede na kogentno določbo 18. člena ZVKSES, ki kot pravilno izročitev stanovanja šteje le tako, ko je izročeno tudi uporabno dovoljenje, pa tudi sicer ne gre za enostanovanjsko stavbo, pač pa večstanovanjsko, in končno 5. člen je bil spremenjen glede vprašanja (ne)potrebnosti uporabnega dovoljenja v določenih primerih kasneje, več let po nastali obvezi prodajalca (ZGO-1D, ki se uporablja od 28.7.2012 dalje).

9. Naslednje odločilno vprašanje, ki terja odgovor za pravilno odločitev v tej zadevi je, kdaj je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz prodajne pogodbe, vključno s tistimi, ki jih obligatorno nalaga prvi odstavek 18. člena ZVKSES. Prodajalčeva izpolnitev pogodbe je izročitev nepremičnine. Kupcu jo mora izročiti z lastnostmi, določenimi v prodajni pogodbi. Po tretjem odstavku 16. člena ZVKSES prodajalec izpolni obveznost izročiti nepremičnino kupcu: 1. ko pridobi uporabno dovoljenje, 2. ko je nepremičnina zgrajena z lastnostmi, določenimi v prodajni pogodbi (6. člen v zvezi s prvim odstavkom 18. člena ZVKSES). 18. člen določa način izročitve nepremičnine. Prodajalec izroči nepremičnino kupcu tako, da mu: 1. omogoči posest nepremičnine, 2. izroči kopijo uporabnega dovoljenja za stavbo in če je predmet prodaje posamezen del stavbe: tudi etažni načrt tega posameznega dela, 3. izroči predpisane certifikate, garancijske liste in izjave o skladnosti za opremo in naprave in 4. projekte izvedenih del; sicer ima kupec pravico odkloniti njen prevzem. Če pa ima nepremičnina le napake, ki ne ovirajo njene normalne uporabe, jo kupec mora prevzeti, sicer nastopi domneva njenega prevzema (drugi, četrti in peti odstavek 19. člena ZVKSES).

10. Tožena stranka je ob izročitvi stanovanja v posest kupcema, tožnikoma, izpolnila obveznosti, razen obveznosti izročitve uporabnega dovoljenja, vse obveznosti sta tedaj izpolnila tožnika kot kupca.

11. Tožnika zaradi pravne napake (odsotnost uporabnega dovoljenja – javnopravna omejitev lastninske pravice) zgrajenega stanovanja konec leta 2006, ko jima ga je tožena stranka nameravala izročiti, nista bila dolžna prevzeti (19. člen ZVKSES). Vendar te možnosti, ki jima jo daje zakon, nista izkoristila, in sta, čeprav sta vedela, da uporabno dovoljenje ni izdano, nepremičnino prevzela v posest in plačala kupnino. Ko pa kupec nepremičnino prevzame ali ko nastopi domneva njenega prevzema in s tem tudi kupčeva obveznost plačila kupnine, je treba uporabiti določbe ZVKSES o zahtevkih kupcev po izročitvi in prevzemu, iz naslova jamčevanja (20. člen ZVKSES), kot npr. za odpravo napak, za znižanje kupnine, odstop od pogodbe. Tožnika sta vedela, da uporabno dovoljenje ni izdano že ob podpisu Pogodbe, saj je tožena stranka gradila večstanovanjske stavbe in ne enostanovanjske stavbe, kot je bilo predvideno z izdanim gradbenim dovoljenjem in je bilo zato potrebno predhodno doseči spremembo zazidalnega načrta in zatem pridobiti novo oz. spremenjeno gradbeno dovoljenje, ki bi bilo šele podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja po zaključeni gradnji. V Pogodbi so stranke zato dogovorile 2 letni rok za pridobitev uporabnega dovoljenja, ki začne teči od podpisa Pogodbe. Ta določba sicer ne izključuje obveze prodajalca, da v pogodbenem roku izroči stanovanje, zgrajeno skladno s pogodbo in z izpolnitvijo zahtev iz 18. člena ZVKSES, in je določba 12. člena Pogodbe, kolikor je v nasprotju s kogentnimi določili navedenega zakona, neupoštevna (po 18. členu ZVKSES je ob izročitvi stanovanja kupcu treba izročiti tudi uporabno dovoljenje). Toda tožnika sta se kljub temu odločila, da stanovanje prevzameta v posest, z vso dokumentacijo, ki se zahteva, le uporabnega dovoljenja jima tožena stranka ni izročila, in ni bilo še niti izdano, se vselila, dosegla zemljiškoknjižni vpis (januarja 2007) in plačala kupnino.

12. Čeprav sta torej tožnika kot kupca vedela, da nepremičnina ne bo izročena v skladu s prisilnimi določbami ZVKSES, sta izbrala ponujeno izročitev in prevzela posest. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo drugi odstavek 19. člena ZVKSES, po katerem mora ob izročitvi in prevzemu nepremičnine prodajalec kupca opozoriti na pravico zahtevati odpravo napak, ki se ugotovijo ob prevzemu in na pravico zahtevati plačilo pogodbene kazni zaradi morebitne zamude z izročitvijo nepremičnine ter ga poučiti, da bo te pravice izgubil, če jih ob prevzemu nepremičnine ne bo uveljavljal, če pa prodajalec ob izročitvi in prevzemu nepremičnine kupca o tem ne pouči, kupec ne izgubi pravice zahtevati odprave napak, ki bi jih bilo mogoče ugotoviti ob prevzemu, tudi če odprave teh napak ob prevzemu ni zahteval oziroma pravice zahtevati plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo nepremičnine, tudi če ob prevzemu ni izjavil, da si to pravico pridržuje. Vendar pa je potem, ko je zaključilo, da kupcema zaradi izostanka pouka pogodbena kazen lahko gre, določbo 17. člena ZVKSES presojalo ločeno od drugih določb ZVKSES. Ta določba - o predpisani višini pogodbene kazni za zamudo - je umeščena med določbe o roku in načinu izročitve in ker tožnika kot kupca zahtevata plačilo pogodbene kazni za obdobje po samem prevzemu, bi sodišče prve stopnje moralo odločilno težo dati dejstvu prevzema stanovanja, česar ni storilo in je napačno uporabilo materialno pravo (na to kršitev pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti). Od prevzema nepremičnine dalje je namreč napake pri izpolnitvi treba presojati po pravilih jamčevalnih zahtevkov, in ne več kot zamudo. ZVKSES tako v 19. členu opredeli način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja. Pa tudi primerjava z določbo 494. člena OZ, po katerem kot pravna napaka šteje tudi omejitev javnopravne narave, ki kupcu ni bila znana, če je prodajalec zanjo vedel ali je vedel, da jo je mogoče pričakovati, pa je kupcu ni sporočil, pokaže, da do plačila pogodbene kazni za zamudo tožnika (sploh ne za čas po prevzemu) nista upravičena. Javnopravne omejitve (tudi odsotnost uporabnega dovoljenja) so pravice in pravna dejstva, ki omejujejo uresničevanje lastninske pravice oziroma posameznih upravičenj, ki so vsebina lastninske pravice. Tožnika sta za omejitev vedela že ko sta sklepala pogodbo, nanjo prostovoljno pristala, vedela, da uporabno dovoljenje v roku za dokončanje stanovanja ne bo izdano, kar dodatno utrjuje sklep, da jima pogodbena kazen za zamudo ne gre, do nje ne bi bila upravičena niti po splošnih obligacijskih pravilih, saj sta v to (zatrjevano) škodo pristala.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo, materialno pravo pa delno zmotno uporabilo, pritožbi ugodilo in sodbo tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe sodbe odločilo o stroških vsega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP). V postopku je uspela tožena stranka, ki je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (154. člen ZPP). Stroški so odmerjeni upoštevaje določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), v okviru stroškovne zahteve, na skupni znesek 3.777,85 EUR nagrade, stroškov in DDV ter 1.671,00 EUR sodne takse. Toženi stranki ne gredo uveljavljani stroški nagrade za sestanek s stranko in pregled listin, saj so obseženi v nagradi za odgovor na tožbo, tudi ne priglašena nagrada za tretjo pripravljalno vlogo, ki je bila podana le kot dopolnitev druge pripravljalne vloge in to isti dan, kot tudi ne urnina, upoštevaje prvi odstavek 6. člena OT, saj je nagrada za zastopanje na prvem naroku že zajela višino najvišje postavke za zastopanje. Prav tako tožena stranka ni upravičena do nagrade za končno poročilo stranki in potrdilo o pravnomočnosti sodbe, te postavke so zajete v nagrado za sestavo pritožbe. Tožena stranka je zaradi uspeha s pritožbo upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo, upoštevaje OT ter stroškovno zahtevo, 2.287,30 EUR (1.500 točk nagrade za sestavo pritožbe, 25 točk za materialne stroške, povečano za 22% DDV ter 1.671,00 EUR plačane takse).

Datum zadnje spremembe:

18.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 18/2020
• VSRS Sklep II Ips 200/2016
• VSK Sodba I Cp 217/2019